248. člen ZKP

Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ugotavlja, da sta bila sestavljena zapisnik o ogledu in fotoalbum, ki se nahajata v spisu, pri čemer doslej ni zaznati, da obramba ne bi imela učinkovite možnosti opredeliti se do ugotovitev ogleda in izpodbijati njihove verodostojnosti. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, bo imel obdolženec to možnost tudi v nadaljevanju postopka. Zato sama okoliščina, da obdolženec pri ogledu ni bil navzoč, ne pomeni nezakonitosti pridobljenih dokazov niti ne predstavlja kršitve njegovih konvencijskih ali ustavnih pravic (29. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP), kot tudi ne kršitve petega odstavka 178. člena ZKP. Utemeljena je presoja prvega sodišča, da določbi 247. in 248. člena ZKP zgolj omogočata možnost angažiranja izvedenca že v tej fazi postopka, ne določata pa tega kot obveznosti, zato zgolj okoliščina, da policistka v tej fazi postopka ni angažirala izvedenca geodetske stroke, ni razlog za izločitev dokazov.

Za presojo zakonitosti posega v obsojenčevo zasebnost je odločilno, da je oškodovanka posnetke nje in njene sestre policiji izročila zaradi kazenskopravnega varstva njunih osebnostnih pravic. Zato sta sodišči pravilno pristopili k soočenju obsojenčevega pričakovanja zasebnosti s pravicami obeh oškodovank ter za reševanje kolizije med prizadetimi ustavnimi pravicami uporabili metodo tehtanja med njimi. Ob nastanku, najdbi in uporabi posnetkov v kazenskem postopku je obstajal trk nasprotujočih si ustavno zavarovanih interesov posameznika v razmerju med posamezniki, kar terja njihovo uravnoteženje. Z izročitvijo teh posnetkov z osebnimi podatki policiji je izkazana tudi privolitev v obdelavo. Ni šlo za enostransko oblastno ravnanje državnih organov v smislu 219.a člena ZKP, temveč za prostovoljno ravnanje oškodovanke proti obsojencu. Vrhovno sodišče presoja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve kazenskega materialnega in procesnega zakona na podlagi dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, vendar pa ima v določbi 427. člena ZKP tudi pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočn

Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje po 248. členu ZKP, je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku v izpodbijani sodbi, da postavitev izvedenca glede na kakovost in jasnost posnetkov ni bila potrebna, saj zadostuje za prepoznavo obrazov in telesnih značilnosti splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja, sodišču prve stopnje pa se tudi ni porodil dvom o tem, da je storilec na posnetkih prav obtoženi A. A. Sodišče prve stopnje je oceno o identiteti obtoženca gradilo na ugotovitvah policistov, ki so ob pregledu posnetkov s kraja kaznivih dejanj in s primerjavo tropoznih fotografij obtoženca iz svojih evidenc zaključili, da je na posnetkih eden od storilcev obeh vlomov prav obtoženi A. A. V nadaljevanju pa je tudi samo z lastno zaznavo obtoženca, ki ga je v postopku imelo priložnost večkrat videti, tudi neposredno in ne zgolj preko videokonferenčne povezave, razumno presodilo, da je na jasnih in kakovostnih posnetkih nadzorne kamere, nameščene v recepciji G., prav obtoženec. Ob tako nedvoumnem zaključku prvostopenjskega sodišča, da je na posnetkih kot storil

Posebnost kaznivega dejanja po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je v tem, da huda telesna poškodba predstavlja le objektivni pogoj kaznivosti. Za presojo vzročnosti je tako bistvena le povezava med obsojenčevim ravnanjem in povzročitvijo prometne nesreče kot prepovedano posledico, v kateri se je udejanjila poškodbena posledica hude telesne poškodbe. Vzročno zvezo pa je na drugi strani treba presojati med ravnanjem obsojenca in hujšo posledico smrti po drugem odstavku 323. člena KZ-1, do katere mora biti obsojenec - drugače kot to velja za hudo telesno poškodbo - tudi v krivdnem odnosu. Vzročna zveza pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ni podana: (a) kadar sploh ni obstajala dolžnost na določen način aktivno ravnati za preprečitev prepovedane posledice; (b) če se izkaže, da v danih razmerah sploh ni bilo mogoče preprečiti dane posledice in (c) če se izkaže, da je ne bi bilo mogoče preprečiti niti, če bi bila izpolnjena dolžnost določenega aktivnega ravnanja za preprečitev poškodbene posledice, in da je sploh ne bi bilo mogoče preprečiti. Glede na (neenotna) stališča, Vrhovno sodišče sledi novejši sodni praksi in z name

Po oceni sodišča druge stopnje so posnetki varnostnih kamer dovolj jasni in dobre kvalitete, da za primerjavo posnetkov oziroma prepoznavo in identifikacijo storilca ni potrebno posebno strokovno znanje, ki bi morebiti terjalo postavitev ustreznega izvedenca, temveč je slednje lahko ugotovilo sodišče samo. Tudi okoliščina, da zaslišane priče, ki so storitev obravnavanega dejanja same zaznale, niso podale uporabnih opisov storilca oziroma da niso bile opravljene prepoznave po fotografijah, na logične in prepričljive zaključke prvostopenjskega sodišča, ne vpliva. Sodišče je namreč dodatno upoštevalo tudi časovne in krajevne okoliščine, v katerih je bilo storjeno dejanje, kot tudi istovrstnost dogodkov in tako tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je ključni dokaz zgolj prepoznava s strani policistov.

Predmet varstva kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic izven za to predpisanih pravnih postopkov. Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov. Iti mora za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada, oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, a contrario že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje. Ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice izven pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi s

Četudi obtoženec ključev ne bi izročil, je zanesljivo in z gotovostjo mogoče zaključiti, da bi policija nadaljevala s preverjanjem in preiskovanjem v začrtani smeri na podlagi samoprijave obtoženca (da je v stanovanju ubil svojo ženo), torej z vstopom v stanovanje, saj je bilo potrebno preveriti okoliščine, ki so kazale na smrt določene osebe in bi policisti nedvomno (tudi z uporabo sile) nujno vstopili v stanovanje in preverili te okoliščine. To pa tudi pomeni, da bi do istih dokazov, vključno z najdbo trupla, policisti neizogibno in po neodvisni poti prišli tudi, če obtoženi ključev ne bi izročil, in torej vzročna zveza med postopanjem policistov in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi ni bila odločilna. S tem, ko sodišče prve stopnje obrambi ni dopustilo, da bi s pomočjo strokovnjaka vnesla dvom v dokaz z izvedenstvom med samim izvajanjem dokaza, saj ji je bila na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 v celoti onemogočena pomoč strokovnjaka pri izvedbi dokaza z izvedencem, je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Ni dvoma, da je učinkovita pomoč strokovnjaka zagotovljena, ko se ta sprejme kot pomočnik obrambe in lahko "kot usta obrambe" sode

Dokazno moč izvedenčevega mnenja in njegove izpovedbe sodišče ocenjuje po prosti presoji, enako kot vse ostale dokaze in na izvedensko mnenje ni vezano. Ko sodišče izvaja oceno izvedenskega mnenja tega po naravi stvari ne more opraviti s strokovnim znanjem, kot ga ima izvedenec, ki je bil postavljen prav zaradi potrebe po strokovnem znanju. Iz zgoraj navedenih razlogov te ocene tudi ne more "prenesti" na novo postavljenega izvedenca. Tudi v primeru postavitve novega izvedenca se sodišče znajde v istem položaju, da mora brez zadostnega strokovnega znanja s področja, ki je predmet izvedenstva, obe izvedenski mnenji oceniti po prosti presoji in se odločiti o njuni dokazni vrednosti. Svojo presojo mora opreti na strokovno utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov.

Vsa izvedenska mnenja mora sodišče, ne glede na to, da sámo nima strokovnih znanj, ki jih imajo izvedenci, kritično presoditi in njihovo vsebino oceniti v skladu z načelom proste presoje dokazov. Pri presoji, kateremu (katerim) izvedenskemu mnenju bo sledilo oziroma sprejelo njegove zaključke, sodišče ocenjuje zlasti življenjsko logičnost in strokovno prepričljivost izvedenčevih argumentov, pri čemer nima nobenega vpliva podatek, za katerega izvedenca gre oziroma kateri instituciji (strokovnemu zavodu) posamezni izvedenec pripada. Pri presoji pravilnosti in verodostojnosti mnenj(a) sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila ter med mnenji, ne glede na to, kdo jih je izdelal, ni nobene dokazne hierarhije. Sodišče ni dolžno odrediti novega izvedenstva zgolj zato, ker se ena od strank z (zanjo neugodnimi) ugotovitvami postavljenega izvedenca ali izvedencev morda ne strinja, sodišče pa je dokazno oceno, zakaj tem ugotovitvam sledi, prepričljivo in tehtno obrazložilo. Objektivna sestavina grozovitega izvršitvenega načina kaznivega dejanja umora se kaže v ravnanju, s katerim storilec pri žrtvi povzroča posebno trpljenje, strah in/ali bolečine, ki po intenziteti presega

ZKP v 445. členu nalaga pritožbenemu sodišču, da stranke obvesti o seji senata, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka mora pritožnik, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Zakon tako nalaga pritožniku breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo javna seja prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi pritožnika, bolj je sodišče zavezano, da obdolženca ali zagovornika obvesti o seji. Pritožniki ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da je bila dolžnost C. C. preveriti stanje nepremičnine v zemljiški knjigi. Zagovornika obdolžencev se pri tem sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Celju Kp 113/2003 z dne 23. 4. 2003. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem v navedeni zadevi, vendar se obravnavana zadeva po dejanski podlagi razlikuje od zadeve Kp 113/2003. V obravnavani zadevi ni predmet prodaje nepremičnina, temveč terjatev. Obdolženca C. C. nista zamolčala pravnih lastnosti nepremičnine, ki so razvidne iz zemljiške knjige, temveč s

Bistvo kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je, da pride do spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj z osebo mlajšo od 15 let z zlorabo storilčevega položaja, ki izvira iz enega od v zakonu določenih razmerij in ki je tudi dejansko vzpostavljeno v določenem časovnem obdobju. Zloraba je v izkoriščanju avtoritativnega položaja tako, da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar ne bi storila brez vpliva storilčevega posebnega položaja. Glede na to se v opisu dejanja zakonski znak zlorabe položaja izraža predvsem v konkretizaciji razmerja med storilcem in osebo, ki je spolno napadena. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. To lahko stori tako, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži tako (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Teorija in sodna praksa sta si edini, da ima sklicevanje na tako strokovno mnenje le pomen navedb, s katerimi stranka zavzema stališče do določenega vprašanja ali navedb, s katerimi se strokovno postavi po

ZKP ne omogoča, da se izvedensko mnenje, ki vsebuje osebne podatke, samodejno označi kot strogo zaupno in kot tako zapečati v sodnem spisu. 128. člen ZKP dovoljuje pregled in prepis posameznih kazenskih spisov le tistemu, ki ima opravičen interes.

Z zavrnitvijo predlaganega dokaza - soočenja izvedenca in strokovnjaka obrambe - je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe kot to določa 3. alineja 29. člena Ustave RS, obdolženemu ni bilo omogočeno strokovno izvajanje dokazov v njegovo korist in je s tem prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Postopek pred sodiščem je praviloma usten. Sodišče bi moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov obeh strokovnjakov izpodbijala izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem obeh strokovnjakov in njunim soočenjem z odrejenim izvedencem preizkusi mnenje izvedenca. Mnenje je bilo za obdolženega obremenilno. Obramba ima pravico zasliševati avtorja izvedenskega dela, ki obdolženca obremenjuje. To pa lahko opravi s pomočjo strokovnjakov in tako, da tudi doseže zaslišanje za obdolženca razbremenilnih prič.

Iz razlogov prvega sodišča v točki 16.) najprej izhaja, da ni dvoma, da je obdolženec oškodovanca v obravnavanem dogodku s pestjo odrinil v predel čeljusti in mu s takim odrivom brez dvoma povzročil udarnino, kljub temu, da se namesto udarca ni razvila podplutba. Upoštevajoč pri tem zdravstveno dokumentacijo je torej prvo sodišče zaključilo, da ni dvoma, da je oškodovanec v opisanem dogodku utrpel udarnino leve spodnje čeljustnice, zaradi takšne poškodbe pa je imel nekaj dnevne bolečine, konkretno na levem kotu spodnje čeljustnice, zaradi takih bolečin pa tudi ni mogel uživati čvrste in trde hrane, bolečine pa so se stopnjevale pri grizenju, ugotovljena poškodba pa je začasno oslabila poškodovani del oškodovančevega telesa, prvo sodišče pa še ugotavlja, da je bila zmožnost oškodovanca za njegovo delo zmanjšana, vendar ne bistveno, temveč le nekaj dni po poškodbi. Taki razlogi v izpodbijani sodbi pa so si glede na izveden dokazni postopek in glede na očitek v obtožnem aktu kot utemeljeno izpostavlja zagovornik, ne le nasprotujoči (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP), temveč je z njimi prvostopno sodišče celo prekoračilo očitek iz obtožnega akta, v katerem se obdolžencu očita

Z izvedenci se ne ugotavljajo tista dejstva, za katera ni potrebno neko strokovno znanje. Prepoznava oseb je splošno znano prirojena sposobnost človeka, za katero načeloma ni potrebno posebno strokovno znanje. Ni mogoče slediti pritožnikovi tezi, da je v vsakem primeru, kadar se kot dokaz uporabljajo posnetki, potrebno postaviti izvedenca z znanjem antropometrije in drugih metod za identifikacijo oseb na posnetku. Ali je potrebna postavitev izvedenca je odvisno od okoliščin konkretnega primera oziroma značilnosti konkretnih posnetkov. Nedvomno je treba postaviti izvedenca, kadar je izkazano, da bi iz tovrstnega dokaza izhajal dvom v zaključek, da je na posnetku obtoženec. Takšen dvom pa bi nastal v primeru, da posnetki niso dovolj jasni (na primer če so slabe ločljivosti, posnetki na večji oddaljenosti, osebe vidne le v majhnem delu in le kratek čas), da bi bilo mogoče že na podlagi same laične zaznave ugotoviti, kdo se nahaja na posnetku.

Po stališču slovenske sodne prakse storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe, pri tem pa kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nizkotnega nagiba ne predstavlja zgolj t. i. patološko ali blodnjavo ljubosumje, kot to zatrjuje pritožnik. V literaturi in judikatih sicer ni določno navedeno, katera merila in okoliščine bi moralo sodišče upoštevati pri presoji vprašanja, ali v konkretni zadevi nagib ljubosumja ustreza zakonskemu znaku "iz drugih nizkotnih nagibov", je pa izpostavljena posebna zavržnost, ki je praviloma izkazana z okoliščinami kaznivega dejanja. Ugotavljanje nagiba, iz katerega je obtoženec storil kaznivo dejanje, ni v pristojnosti izvedenca, temveč ga na podlagi vseh izvedenih dokazov, torej tudi izvedenskega mnenja o obtoženčevi osebnostni strukturi in njegovem doživljanju, ter ob upoštevanju vseh pravno relevantnih okoliščin, ugotavlja in presoja sodišče. Stališče prvostopenjskega sodišča, da lastnoročni zapiski oziroma zabeležke izvedenke o psihiatričnem pregledu obtoženca "v zvezku" ne predstavljajo dokaza v procesnem smislu ali dokaznega gradiva, je pravilno. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da z z

V obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da je oškodovana družba transformirala sklep o izvršbi, ki je bil izdan zoper gospodarsko družbo v sklepu o izvršbi zoper fizično osebo, torej oba obsojenca, kot to skuša prikazati pritožba, ampak je oškodovanka zatrjevala škodo v višini s pripadki in ki jo je tudi priglasila v kazenskem postopku, torej gre za različna pravna določila. Natančno branje izpostavljene sodbe VSRS (v točki 19 do 22) pa pokaže, da je pravnomočna kazenska sodba bila razveljavljena le v delu glede premoženjskopravnega zahtevka zaradi zatrjevanja o povrnitvi DDV in v tem delu glede zakonitih zamudnih obresti oškodovanke, ne pa glede samega začetka teka zamudnih obresti zaradi nastanka škode zaradi neplačanih računov, kar je prvo sodišče natančno pojasnilo v točki 8) obrazložitve izpodbijane sodbe.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je umeščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (otroke). Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, izvršenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnosti oškodovancev (tretji odstavek 90. člena KZ-1). Pravila o zakonski rehabilitaciji ne preprečujejo, da se občutljivi osebni (zdravstveni) podatki, zbrani v prejšnjem kazenskem postopku v okviru mnenja izvedenca psihiatrične stroke, znova uporabijo, čeprav je bila prehodna obsodba izbrisana iz kazenske evidence. Ponovna uporaba osebnih podatkov še ne pomeni pripisovanja (novih) pravnih posledic ravnanju, ki je bilo predmet presoje v izbrisani kazenski sodbi. Splošne, toliko manj pa kategorične prepovedi prehajanja dokaznega gradiva iz enega postopka v drugega ni. Ponovna uporaba preteklih izvedenskih mnenj ni nezdružljiva niti pretirana glede na namen, za katerega so bila izvedenska mnenja prvotno pridobljena. Pretekla izvedenska mnenja predstavljajo del na novo odrejenega izvedenskega dela za potrebe odločanja o aktualni kazenski zadevi z novimi (drugačnimi) časovnimi, dejanskimi in pravnimi dimenzijami.

Obsojenec mora biti dejansko sposoben sodelovati v postopku tako z aktivnega, kot tudi s pasivnega vidika. Sposoben mora biti razumeti obtožbo in celoten postopek ter spremljati potek postopka (pasivno sodelovanje) in učinkovito uresničevati svoja procesna jamstva, se izjavljati o procesnih dejanjih, gradivu ter umno skrbeti za lastne interese (aktivno sodelovanje). V zvezi z obdolženčevo sposobnostjo sodelovanja v kazenskem postopku je ESČP navedlo ključne kriterije, ki morajo biti podani, da je zagotovljen pošten postopek: 1) obdolženec mora biti sposoben splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni; 2) biti mora sposoben komunicirati s svojim zagovornikom, in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njegovo obrambo. Obsojenec, četudi ga zastopa zagovornik, ohrani pravico braniti se osebno, saj ohrani svojo procesno subjektiviteto, zagovornik pa nastopa le kot obsojenčev zastopnik. Pri tem ni relevantno, ali se obsojenec brani na način, ki naj bi mu (po zagovornikovi presoji) koristil.

Glede na pomembnost ugotavljanja dejstev, to je obtoženčevega pojmovanja in razumevanja dejanja ter obvladovanja svojih ravnanj, je po oceni pritožbenega sodišča obramba s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljila pravno relevantnost predlaganega dokaza, upoštevaje vsebino strokovnega mnenja dr. C. C., ki je za obtoženca razbremenilna, pa je tudi izkazano, da je izvedba dokaza v njegovo korist, zato je zagovornica upravičeno predlagala, da se dr. C. C. zasliši na glavni obravnavi. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku, v katerem bi bila obrambi dana možnost, da se neposredno izvede tudi dokaz, ki bi utegnil obtoženca razbremeniti, bi bil odvrnjen vsak dvom, ali je mnenje v konkretni zadevi postavljene izvedenke strokovno in popolno.