VSL Sklep I Cpg 372/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Družba sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti 2.846,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo družbi, da v roku 30 dni založi predujem za stroške postopka v višini 39.922,21 EUR na račun sodišča, sicer ga bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti.

2Zoper sklep se je pritožila družba iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Tožniki so odgovorili na pritožbo.

4Pritožba je dovoljena, ni pa utemeljena.

O dovoljenosti pritožbe

5Ker izpodbijani sklep nalaga plačilo predujma za stroške postopka družbi, ima ta pravni interes za pritožbo. Tožniki se v odgovoru na pritožbo neupravičeno zavzemajo za zavrženje pritožbe kot nedovoljene, ker je zakoniti zastopnik družbe hkrati toženec v tej pravdi. Družba je samostojna pravna oseba; okoliščina, da je njen zakoniti zastopnik hkrati tožen kot fizična oseba pa ni razlog, zaradi katerega bi bila pritožba družbe nedovoljena. V tem postopku se ne presoja, ali toženec kot poslovodja družbe pri tem ravna v škodo družbe (zaradi plačila odvetniških stroškov družbi, v kateri deluje njegova žena). Temu so namenjeni drugi pravni instituti (263. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1).

Presoja pritožbenih razlogov

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da so tožniki vložili družbeniško tožbo (actio pro socio) na podlagi tretjega odstavka 81. člena v zvezi s 503. členom ZGD-1. Skladno z določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 je z izpodbijanim sklepom družbi naložilo, da založi predujem za stroške postopka.

7Družba v pritožbi obširno navaja, da tožba ne vsebuje identifikacijskih oznak tožnikov iz 180.a člena ZPP (EMŠO oziroma davčno številko oziroma datum rojstva) in ne navedbe zakonitega zastopnika tretjega tožnika, ki je mladoletni otrok. Zaradi tega po njenem mnenju ne gre za tožbo, s katero se začne pravdni postopek in naj zato ne bila podana podlaga za naložitev plačila predujma za pravdne stroške v breme družbe. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju družbe ne sledi. Tožniki so vložili (družbeniško) tožbo, ki je res bila nepopolna, ker ni vsebovala identifikacijskih podatkov tožnikov po 180.a členu ZPP (EMŠO ali davčno številko ali datum rojstva) in zakonitega zastopnika tretjega tožnika. Tudi v tem smislu nepopolna tožba predstavlja tožbo, ki pa jo je treba še dopolniti (glede manjkajočih identifikacijskih podatkov). Tudi v sklepu VSC I Cp 224/2020 z dne 8. 7. 2020, na katerega se sklicuje pritožba, je bila zavržena tožba (in ne "vloga") tožnika, ki na poziv sodišča ni dopolnil tožbe, pri čemer je šlo za takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je po drugem odstavku 105. člena ZPP sploh ni bilo mogoče obravnavati (ni bil naveden naslov strank, tožba ni vsebovala jasno opredeljenega tožbenega zahtevka), kar ni situacija v konkretnem primeru. Pritožba družbe tudi spregleda, da je višje sodišče v navedenem sklepu izpostavilo, da tožeča stranka "ni navedla vsaj naslovov strank", medtem ko so v konkretnem primeru naslovi strank navedeni, tožbeni zahtevek pa je jasno postavljen.

8V primeru nepopolne tožbe zakon nalaga sodišču, da tožnikom naloži ustrezno dopolnitev tožbe (108. člen ZPP). Družba v pritožbi pravilno navaja, da omenjeno predstavlja predhodni preizkus tožbe, katerega namen je preverba popolnosti tožbe in izpolnjevanje procesnih predpostavk (sposobnost tožeče stranke biti stranka oziroma ustrezno zastopanje tožeče stranke). Vendar pritožba spregleda, da sodi v fazo predhodnega preizkusa tožbe tudi odločanje o položitvi predujma za stroške posameznih pravdnih dejanj (270. člen ZPP). Zakon ne predpisuje vrstnega reda odločitev sodišča v fazi predhodnega preizkusa tožbe, izdaja sklepa o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1 pa je tudi sicer smiselno prvo procesno dejanje sodišča v okviru predhodnega preizkusa družbeniške tožbe. V teh postopkih namreč tožniki ne nosijo bremena plačila sodne takse, ki je sicer procesna predpostavka tožbe (105.a člen ZPP). Če gre za družbeniško tožbo sodišče glede na specialno določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 ne naloži tožnikom plačilo sodne takse s pravno posledico po 105.a členu ZPP, ampak izda sklep o založitvi predujma za stroške postopka, ki med drugim vključuje tudi stroške sodne takse za tožbo. Tako kot se sicer izda plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo po 105.a členu ZPP pred preverjanjem popolnosti tožbe v smislu navedbe identifikacijskih oznak strank po 180.a členu ZPP in pravilnosti zastopanja strank, se lahko enako izda tudi sklep o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1, iz katerega se med drugim plača sodna taksa.

9Pritožbeno sodišče sicer po pregledu spisa ugotavlja, da so tožniki v prvi pripravljalni vlogi že sami dopolnili tožbo z navedbo EMŠO tožnikov. Navedba EMŠO prve tožnice je sicer očitno napačna (...), vendar pa je iz nje razviden datum rojstva (...5), kar je zadosten identifikacijski znak po 180.a členu ZPP. Ime tretjega tožnika je v izpodbijanem sklepu pravilno (A.), očitna pisna pomota v tožbi (A.) pa odpravljiva in so jo tožniki v prvi pripravljalni vlogi tudi že odpravili.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da zato, ker izpodbijani sklep ne vsebuje identifikacijskih podatkov strank iz 180.a člena ZPP (EMŠO ali davčna številka ali datum rojstva) in zakonitega zastopnika tretjega tožnika (324. člen ZPP v zvezi s 332. in 180.a členom ZPP), ne predstavlja veljavnega sklepa po ZPP in ga družba tudi ne more preizkusiti. V izpodbijanem sklepu so stranke navedene s pravilnimi imeni in priimki ter naslovi. Opustitev navedbe EMŠO oziroma davčne številke ali datuma rojstva in zakonitega zastopnika tretjega tožnika v uvodu izpodbijanega sklepa po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala na njegovo pravilnost in zakonitost (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ravno tako ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kamor sodijo samo takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodna odločba ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodne odločbe ali če sodna odločba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Preizkus izpodbijanega sklepa je tudi brez označbe EMŠO ali davčne številke ali datuma rojstva in zakonitega zastopnika tretjega tožnika v uvodu izpodbijanega sklepa nedvomno mogoč. Stranke so jasno navedene z imenom, priimkom in naslovom. To končno potrjujejo ostale pritožbene navedbe, zlasti v delu, ko družba oporeka aktivni legitimaciji drugega in tretjega tožnika in zatrjuje, da je samo prva tožnica oporočna dedinja pokojnega imetnika 50 % poslovnega deleža družbe. Družba je očitno vse tri tožnike lahko identificirala, tudi brez EMŠO oziroma davčne številke oziroma datuma rojstva.

11Z ugovori aktivni legitimaciji tožnikov družba v tej fazi postopka ne more uspeti. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ni nujno odločiti o procesni predpostavki aktivne legitimacije tožnikov pred izdajo sklepa o plačilu predujma za pravdne stroške.¹ Skladno z določbo 275. člena ZPP namreč sodišče v primeru, če misli, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, počaka do prejema odgovora na tožbo ali še pozneje, ko zbere potrebno podlago. Dotlej nadaljuje postopek, kot da je ta predpostavka izpolnjena.²

12Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da zapuščinski postopek po pokojnem B. B. še ni pravnomočno končan. Pritožba temu ne oporeka. Glede na to je sodišče pravilno zaključilo, da gre za dediščinsko skupnost tožnikov, ki skupno upravljajo zapuščino, vključno s poslovnim deležem družbe, katerega imetnik je bil pokojni (145. člen Zakona o dedovanju - ZD). Šele s pravnomočnim sklepom o dedovanju se bo odločalo o tem, komu bo pripadlo posamezno premoženje zapustnika, vključno z njegovim poslovnim deležem v družbi (214. člen ZD). Pritožbeno sklicevanje na sklep VSL I Cp 1905/2004 z dne 5. 1. 2005 ni utemeljeno, saj je v tej zadevi pritožbeno sodišče presojalo vsebino sklepa o dedovanju in sprejelo stališče, da je zapuščinsko sodišče vezano na določitev zapustnika v oporoki, katere stvari gredo posameznim oporočnim dedičem, če dediči ne sklenejo drugačnega sporazuma o razdelitvi zapuščine. V konkretnem primeru pa zapuščinski postopek še ni pravnomočno končan in dediči lahko sklenejo tudi drugačen dedni dogovor oziroma drugačen sporazum o razdelitvi zapuščine, kar izrecno potrjuje navedeni sklep in tudi sklep VSM I Cp 637/2017 z dne 7. 8. 2017, na katerega se pritožba ravno tako neutemeljeno sklicuje. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo VSRS II Ips 881/2008 z dne 19. 4. 2012, iz katere izhaja, da je dediščinska skupnost prenehala z dednim dogovorom, ki ga je sodišče upoštevalo v sklepu o dedovanju. Gre torej za drugačne okoliščine kot v konkretnem primeru, ko je zapuščinski postopek še v teku.

13S tem, ko je sodišče prve stopnje pojasnilo, da so tožniki dediči pok. B. B. in da zapuščinski postopek po njem teče pod opr. št. V D 0000/2023, ki pa še ni zaključen ter da zato tožniki predstavljajo dediščinsko skupnost, je sodišče prve stopnje povsem zadostno obrazložilo status tožnikov kot družbenikov. Izpodbijani sklep v tem delu ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se neutemeljeno sklicuje pritožba. Predhodni preizkus tožbe se sicer opravi na podlagi navedb v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana in jih lahko upošteva po uradni dolžnosti (splošno znana dejstva), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje samo sledilo navedbam tožnikov.

14Družba pa končno neutemeljeno oporeka višini naloženega predujma zaradi previsoko ocenjenih stroškov sodnega cenilca v znesku 5.000,00 EUR. Kot pravilno navajajo tožniki v odgovoru na pritožbo, gre pri odločitvi o višini predujma vedno le za oceno, ki v nobenem primeru ne more biti narejena z gotovostjo in zato tudi ne povsem točna, saj gre šele za začetek postopka in je njegova dolžina odvisna od številnih dejavnikov, na katere sodišče tudi nima vpliva.³ Sodišče prve stopnje je v oceno predvidenih stroškov vključilo tudi okvirni strošek sodnega cenilca v višini 5.000,00 EUR. Tožniki so v tožbi predlagali postavitev sodnega cenilca za podajo mnenja glede višine najemnine za poslovni prostor in višine najemnine za parkirne prostore, kar sodi v področje gradbeništva (nepremičnine); poleg tega pa tudi postavitev sodnega cenilca v zvezi z opremo, ki je last družbe, kar sodi v področje strojev in naprav. Glede na navedeno je verjetna postavitev dveh sodnih cenilcev. Poleg tega pritožba v delu, ko se sklicuje na pravila o odmeri stroškov skladno s Pravilnikom o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, ne upošteva, da spis že sedaj presega 50 strani, kot tudi ne materialnih stroškov, kilometrine, ter prispevkov v breme izplačevalca (8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in 0,53 % prispevek za poškodbe pri delu). Tako okvirno predvideni strošek za eno mnenje sodnega cenilca ni 840,00 EUR, kot se zavzema pritožba, ampak je treba za posameznega sodnega cenilca zagotoviti predujem v višini 1.500,00 EUR oziroma za dva sodna cenilca 3.000,00 EUR.

15Sodišče prve stopnje je stroške sodnega cenilca sicer ocenilo nekoliko višje, vendar pa skupni znesek naloženega predujma glede na naravo spora in vrednost spornega predmeta po presoji pritožbenega sodišča ni pretiran. V tej fazi postopka namreč ni mogoče predvideti vseh stroškov ter v izpodbijanem sklepu niso bili upoštevani npr. čas trajanja narokov, morebitni nadaljnji naroki po dveh narokih (pri čemer je glede na predlagane dokaze s postavitvijo sodnih cenilcev verjetno, da dva naroka ne bosta zadoščala) in tudi ne sodna taksa za pritožbo (kot strošek rednega pravnega sredstva je sodišče prve stopnje upoštevalo le nagrado po Odvetniški tarifi, ne pa tudi sodne takse v višini 6.525,00 EUR). Glede na to pritožbeno sodišče ocenjuje, da kljub nekoliko visoko ocenjenim stroškom sodnega cenilca v višini 5.000,00 EUR, skupni predvideni znesek pravdnih stroškov ni pretiran, upoštevajoč, da bo že en nadaljnji narok ali sodna taksa za pritožbo pomenila povečanje stroškov postopka za več kot znaša previsoko ocenjen strošek sodnih cenilcev (2.000,00 EUR). Tožniki sicer nimajo prav, ko v odgovoru na pritožbo navajajo, da znaša sodna taksa za tožbo oziroma redno pravno sredstvo 15.765,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1D), ki je skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 omejil najvišjo vrednost spornega predmeta, od katere se odmerja sodna taksa, na 500.000 EUR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo vrednost sodne takse (s količnikom 3) v višini 6.525,00 EUR, vendar samo za postopek pred sodiščem prve stopnje, ne pa tudi za pritožbeni postopek. Glede na to in predviden obseg dokazovanja, zaradi katerega je mogoče predvideti izvedbo treh narokov, znesek naloženega predujma v izpodbijanem sklepu ni previsok. Če bodo dejanski stroški na koncu postopka nižji, bo preostanek predujma družbi vrnjen. Pritožbeno sodišče je upoštevalo tudi, da gre pri določitvi predujma v določeni meri za polje proste presoje in stvar ocene, upoštevati pa je treba tudi to, da naj založeni predujem zagotovi, da bo nadaljnji postopek tekel nemoteno s stroškovnega vidika.⁴

16Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo družbe zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

17Kadar sodišče pritožbo zavrne, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Družba s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožnikom povrniti njihove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je tožnikom za odgovor na pritožbo priznalo 3.200 točk po 2. točki tarifne številke 22 Odvetniške tarife (OT), saj gre za postopek s pritožbo zoper procesni sklep (50 % iz tarifne številke 19 OT), povečano za 20 % zaradi zastopanja treh strank (640 točk), skupaj 3.840 točk. K temu je treba prišteti 2 % materialnih stroškov od nagrade 1000 točk (20 točk) in 1 % od preostanka nagrade (28,4 točke), skupaj 3.888,4 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2.333,04 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 2.846,31 EUR. Tako odmerjene pravdne stroške mora družba povrniti tožnikom v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje.

¹ Tako sklep VSL I Cpg 178/2025 z dne 7. 5. 2025 in sklep VSL I Cpg 330/2023 z dne 9. 8. 2023
² V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 545-546.
³ Tako sklep VSL I Cpg 551/2022 z dne 8. 12. 2022.
⁴ Tako sklep VSL I Cpg 551/2022 z dne 8. 12. 2022.