503. člen ZGD-1

Za vložitev družbeniške tožbe morajo biti izpolnjene materialnopravne predpostavke iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1 (predhodni neuspeli zahtevek družbenika do drugega družbenika k izpolnitvi obveznosti ali opozorilo družbe na neizpolnitev in če je neuspešno skupščini predlagal sprejetje sklepa o vložitvi tožbe ali če je skupščina tak sklep sprejela, pa ni imenovala posebnega zastopnika za vložitev tožbe ali če je skupščina sklep o vložitvi tožbe sprejela, pa poslovodja ali posebni zastopnik ni vložil tožbe). Ne gre torej za procesno predpostavko za dopustnost vložitve tožbe, pač pa za materialnopravno upravičenje pod pogoji iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1.

Zakon ne predpisuje vrstnega reda odločitev sodišča v fazi predhodnega preizkusa tožbe, izdaja sklepa o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1 pa je tudi sicer smiselno prvo procesno dejanje sodišča v okviru predhodnega preizkusa družbeniške tožbe. V teh postopkih namreč tožniki ne nosijo bremena plačila sodne takse, ki je sicer procesna predpostavka tožbe (105.a člen ZPP). Če gre za družbeniško tožbo sodišče glede na specialno določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 ne naloži tožnikom plačilo sodne takse s pravno posledico po 105.a členu ZPP, ampak izda sklep o založitvi predujma za stroške postopka, ki med drugim vključuje tudi stroške sodne takse za tožbo. Tako kot se sicer izda plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo po 105.a členu ZPP pred preverjanjem popolnosti tožbe v smislu navedbe identifikacijskih oznak strank po 180.a členu ZPP in pravilnosti zastopanja strank, se lahko enako izda tudi sklep o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1, iz katerega se med drugim plača sodna taksa.

Čeprav je protipravno ravnanje na enem področju lahko kdaj indic verjetnosti podobnega ravnanja na drugem področju, ta zaključek ne more biti avtomatičen. Tudi če je verjetno, da je toženec izčrpaval in do sprožitve tega postopka zavarovanja praktično že izčrpal njihovo skupno družbo v korist svoje, iz tega življenjsko logično še ne izhaja, da bi enako ravnal s svojim premoženjem, zato da ga prikrije. Tožniki se dejanjem, ki jih tožencu očitajo v zvezi z razpolaganjem z njegovim premoženjem, niso posvetili z enako pozornostjo kot tistim glede njegovega zatrjevanega škodljivega razpolaganja s premoženjem skupne družbe, vendar pa se prva - niti sama zase niti v luči drugih - po stališču pritožbenega sodišča že na ravni trditev ne prilegajo subjektivni nevarnosti, kot jo zahteva drugi odstavek 270. člena ZIZ. Stroški postopka zavarovanja terjatve so v razmerju do tistih iz pravde o tej terjatvi ravno tako pravdni stroški (saj gre za stroške, ki čeprav ne nastanejo med pravdnim postopkom, nastanejo zaradi njega, oboje v smislu prvega odstavka 151. člena ZPP). Kadar pa je predlog za začasno sodno varstvo pravnomočno zavrnjen, je dokončno jasno, da je njegov predlagatelj nasprot

Določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 predstavlja lex specialis, t.j. izjemo od splošnega pravila iz 3. člena ZST-1, po katerem mora sodno takso plačati tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, in 152. člena ZPP, po katerem vsaka stranka sama predhodno krije svoje stroške postopka. Namen zakonodajalca, ki je določil, da stroške postopka in stroške posebnega zastopnika krije družba, je v olajšanju položaja družbenikov, ki lahko z družbeniško tožbo brez stroškovnih obremenitev nadomestijo ali sanirajo opuščena ravnanja družbe same, ki bi primarno morala poskrbeti za to, da družbeniki in poslovodje pravilno ter vestno izpolnjujejo svoje obveznosti v razmerju do družbe.

Ker je družbeniška tožba vložena za račun družbe in je cilj tožbe izpolnitev v korist družbe, je zakonodajalec breme stroškov postopka naložil družbi, ki bi sicer sama morala skrbeti za dosledno izvajanje obveznosti družbenikov. Predujem je namenjen kritju stroškov, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in vključujejo stroške taks, zastopanja, prič in izvedencev. Sodišče sklep o založitvi predujma izda po uradni dolžnosti in če družba predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Višino predujma sodišče določi glede na lastno oceno višine predvidenih pravdnih stroškov. Pritožbena navedba, da je pritožničina obveznost iz naslova založitve predujma za kritje stroškov družbeniške tožbe nastala z vložitvijo tožbe, je zmotna. Pritožnica do izdaje sklepa o predujmu ni bila udeležena v predmetnem pravdnem postopku po nasprotni tožbi. Njena obveznost založitve predujma za stroške postopka na račun sodišča prve stopnje je nastala z izdajo sklepa o predujmu, s katerim je sodišče prve stopnje tudi določilo višino predujma, ki ga je pritožnica dolžna založiti. Ker je bil sklep o predujmu izdan po začetku stečajnega postopka nad pritožnico, je pritožničina obvezn

Ne glede na vse navedeno, pa četudi kaj od tega drži, je dejstvo, v tem kontekstu je treba pritrditi pritožbi, da se s takšno začasno odredbo (točka I/2 izreka sklepa z dne 17. 3. 2023) posega v premoženje pravne osebe (družbe B. d.o.o.), ki ni stranka tega postopka in ki je po pravilih prava družb samostojni subjekt s svojim premoženjem (primerjaj drugi odstavek 4. člena ZGD-1) in odgovarja samo za svoje obveznosti, ne pa morebiti (avtomatično) tudi za obveznosti družbenikov ali protipravna ravnanja zakonitega zastopnika. Tako kot z izvršbo, je po stališču sodne prakse1 tudi z zavarovanjem mogoče seči le na premoženje dolžnika (toženca), torej stranke postopka - v obravnavani zadevi A. A. Čeprav ima tudi sodišče druge stopnje pomisleke, ali toženec ravna pošteno, (žal) s takšno začasno odredbo, glede na obrazloženo, tožnica ne more doseči namena zavarovanja. V tem kontekstu je treba še pripomniti, da zemljiškoknjižno sodišče vpise sklepov o zavarovanju opravi na podlagi obvestila sodišča, v obravnavani zadevi pravdnega, ki mu je priložen sklep o zavarovanju (98. člen ZZK-1). Prepovedi, ki se nanaša na nepremičnino, ne more vpisati na način, da bi se nanašala zgolj na toženca in

Če sta v notranjem razmerju družbenika nastopala enakopravno, če sta o vseh zadevah družbe odločala skupaj in družbo dejansko skupaj vodila, potem pritožbeno sodišče ne najde utemeljenega razloga za odrek družbeniške tožbe družbeniku, ki je hkrati tudi poslovodja, in ki je po nalogu toženca le temu plačal določeno opremo iz sredstev družbe (v pričakovanju oz. po dogovoru, da bo toženec ta sredstva družbi vrnil). Četudi bi lahko vložil tožbo v imenu družbe, mu z ozirom na dejstvo, da je že tožen z actio pro socio, enakovrstna nasprotna tožba predstavlja ugodnejše pravno sredstvo.

V zadevnem pravdnem postopku zavezanka za plačilo sodne takse ni tožnica, ampak se sodna taksa plača iz predujma za stroške postopka, ki ga mora skladno s četrtim odstavkom 503. člena ZGD-1 založiti družba, za račun katere je vložena družbeniška tožba. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kljub temu, da še ni sprejelo odločitve, ali je podana procesna predpostavka aktivne procesne legitimacije tožnice, nadaljevalo postopek, kot da je ta procesna predpostavka izpolnjena, in na podlagi določbe četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 pritožnici z izpodbijanim sklepom naložilo, da založi predujem za stroške postopka.

Določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 je specialna določba in zato mora sodno takso kot del stroškov najprej nositi družba.

V obravnavani zadevi (tudi) za pritožnico ni sporno, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) vložila t. i. družbeniško tožbo (actio pro socio) iz 503. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Zahtevek uveljavlja zoper poslovodjo družbe (v nadaljevanju toženo stranko oziroma toženca) na podlagi tretjega odstavka citiranega člena ZGD-1, saj naj bi slednji kršil svoje dolžnosti v zvezi z upravljanjem družbe A. (točka 3 obrazložitve). V takšnih sporih v skladu četrtim odstavkom 503. člena ZGD-1 družba krije stroške postopka (cilj tožbe je izpolnitev obveznosti v korist družbe), zato se ji v ta namen naloži plačilo predujma.

Za plačilo po obrokih ni nobene zakonske podlage. Pritožnik (niti v pritožbi) ni ponudil nobenih prepričljivih argumentov, zgolj teoretična pritožbena razprava, da sodišča občasno ugodijo predlogu strank za obročno plačilo v drugih primerih (plačilo predujma za izvedenca) pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Določba o stroških postopka je posledica dejstva, da je družbeniška tožba vložena za račun družbe, kar pomeni, da te situacije ni mogoče primerjati z drugimi procesnimi položaji.

Presoji zakonitosti vpisov v sodni register je namenjen registrski postopek, za presojo zakonitosti odločitev (npr. sklep skupščine), ki so bili podlaga tem vpisom, pa so namenjeni drugi postopki, pri čemer (morebitno) ugotovljena ničnost v takih primerih načeloma učinkuje ex tunc, saj je pomembno, da se družba in tretji v pravnem prometu lahko zanesejo na veljavno opravljanje funkcije tistega, ki je kot zakoniti zastopnik vpisan v sodni register. Če so preostale tožnice družbeniki pritožnice, pa vložena družbeniška tožba mora „obstati“. Dejstvo, da drugi tožnik ni družbenik, še ne pomeni, da takšnega položaja nimajo ostale tožnice, ki so tožbeni zahtevek zoper toženke uperile v svojem imenu in na račun družbe. Pritožnica mora zato v konkretnem primeru predujem za stroške postopka založiti ne glede na korporacijski status (le) drugega tožnika. Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem pravu in ne po procesnem pravu, saj je to stvar presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku. Stroške postopka v primeru actio pro socio krije družba, sodišče pa s sklepom naloži družbi, da založi predujem za te stroške; če predu

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v primeru, ko sodišče v nasprotju z določbo prvega odstavka 137. člena ZPP sodno pisanje vroči neposredno, stori absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s takim ravnanjem stranki odvzeta možnost (učinkovitega) obravnavanja pred sodiščem.

Soglašati je treba s pritožbo, da je (že) iz jezikovne razlage četrtega odstavka 503. člena izhaja, da stroške postopka in stroške posebnega zastopnika krije družba. Stroški postopka pa ne zajemajo le stroškov za vložitev tožbe, ampak vse stroške, ki nastanejo zaradi postopka in med postopkom (151. člen ZPP). Pritožnica utemeljeno opozarja, da zakonodajalec pravdnih stroškov ni taksativno naštel, ampak jih je zgolj opisno določil in gre za vse neposredne finančne izdatke strank za vodenje pravde izdatke (Betteto N., v. Ude l., Galič A., Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, 2006, GV Založba, Ljubljana str. 21, 24). Res je, da gre v zvezi s citirano določbo ZGD-1 za institut "tožbe družbenika", a gre (tudi) po oceni sodišča druge stopnje le za zakonodajalčevo poimenovanje instituta, ni pa zakonodajalec uporabe četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 omejil na stroške tožbe, saj je jasno zapisal, da družba krije stroške postopka in stroške posebnega zastopnika. Kot je že bilo navedeno, tako (že) iz jezikovne razlage citirane zakonske določbe izhaja, da je imel zakonodajalec v mislih vse stroške postopka, tudi stroške, povezane z vloženimi pravni sredstvi in ne gre za (nedopustno)

Založitev predujma sodišče naloži po uradni dolžnosti. Ker je narava postopka takšna, da lahko uspe le ena stranka, mora sodišče pri tem upoštevati le predvidene stroške ene stranke.

Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem in ne po procesnem pravu in so predmet presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku, zato je zmotno pritožbeno stališče, da pri prvotoženi, drugotoženi, tretjetoženi in petotoženi stranki ni podana procesna predpostavka in bi moralo sodišče tožbo zoper njih zavreči že po predhodnem preizkusu tožbe. Sicer pa pritožnica sama (pravilno) navaja, da je družbeniško tožbo mogoče vložiti zoper družbenika in da je v obravnavanem primeru to četrtotožena stranka. Z ugovorom pasivne legitimacije oziroma vprašanjem, ali so tožene stranke subjekti obveznosti po materialnem pravu, pritožnik v tej fazi postopka torej ne more uspeti. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da predstavlja postopek za izdajo začasne odredbe del rednega pravdnega postopka. Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom ali po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ). V predmetni zadevi so po vloženi tožbi tožniki vložili še predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po prvem odstavku 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki n

Obveznost založitve predujma je naložena družbi, zato ima po presoji višjega sodišča le ona pravni interes za pritožbo zoper sklep o založitvi predujma. Tožeča stranka je sicer ena od dveh družbenic družbe, zato ima ekonomski interes, da bi bil znesek predujma, ki ga je dolžna založiti družba, čim nižji, saj ta znesek načeloma lahko vpliva na poslovanje družbe, vendar pa ekonomski interes ne pomeni tudi pravnega interesa za pritožbo zoper odrejeni predujem.

Za vložitev družbeniške tožbe morajo biti izpolnjene materialnopravne predpostavke iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1. Ne gre torej za procesno predpostavko za dopustnost vložitve tožbe, kot to zmotno meni pritožnik, pač pa za materialnopravno upravičenje pod pogoji iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1, zato je vprašanje izpolnitve teh pogojev predmet meritornega odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka po izvedenem dokaznem postopku, ne pa vprašanje predhodnega formalnega preizkusa tožbe. Zato, ker prvostopenjsko sodišče v tej fazi postopka ni ugotovilo obstoja zakonskih predpostavk za vložitev družbeniške tožbe, izpodbijani sklep torej ni nezakonit. Sodišče je pravilno določilo predujem v enkratnem znesku, ker mu to nalaga jasna določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1. Za plačilo po obrokih ni nobene zakonske podlage.

Pravico iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 lahko prizadeti družbenik uveljavlja le v razmerju do drugega družbenika in le dokler ima ta status družbenika. Posledično bi se s prodajo svojega poslovnega deleža, sodno varstvo izjalovilo.

Bistveno za presojo materialnopravne predpostavke za vložitev tožbe zoper poslovodjo d. o. o. pritožbenega sodišča so bile vse opisane okoliščine, in sicer ravnanje dolžnika v okviru njegove odškodninske odgovornosti, vodenje poslov družbe in njegovega neskrbnega ravnanja kot direktorja družbe v nasprotju z vsemi pravili ekonomsko-finančne stroke v dobro družbe ter vestnostjo in poštenostjo v korist družbe. Dolžnik je nenehno preprečeval sodružbeniku, predvsem da bi lahko prišel do informacij in preprečil dolžniku, da bi prenesel dejavnost na drugo družbo in sicer bistveno dejavnost, pomembno za delovanje družbe. Vse te okoliščine in izbris družbe iz sodnega registra so onemogočale, da bi sodružbenik G. G. lahko sploh vpisal v knjigo sklepov odločitev o tem, da bo vložena tožba zoper dolžnika kot njegovega nekdanjega direktorja. Zaradi izbrisa upnika iz sodnega registra so nastopile nepremagljive ovire iz 360. člena OZ, ki utemeljujejo zadržanje zastaranja v celotnem obdobju. Zato do zastaranja obravnavane terjatve ni prišlo. Med prenosom klientele in nastankom odškodninske terjatve v znesku 2.070.000,00 EUR je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem dolžnika