275. člen ZPP

V skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Glede na zgoraj povzete navedbe strank v tožbi in odgovoru na tožbo v zvezi z vročitvijo izredne odpovedi oziroma tožničino seznanitvijo z odjavo iz zavarovanj je evidentno, da je bil ta časovni trenutek vročitve odpovedi oziroma tožničine seznanitve z njo med strankama sporen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva podrobneje raziskati oziroma v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe izvesti kontradiktorni dokazni postopek, v okviru katerega bi relevantni časovni trenutek upoštevaje nasprotujoče si navedbe in dokaze šele ugotavljalo in končno ugotovilo. Ker ni tako ravnalo, temveč se je dejansko zadovoljilo z datumom vročitve izpodbijane odpovedi s fikcijo vročitve, kot ga je navedla toženka, je utemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb ter posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici česa

V pritožbeni obravnavi je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali za začetek prekluzivnega roka za vložitev tožbe šteje trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa ali trenutek, ko se je iztekel 15-dnevni rok, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pismu. Tožnik zmotno vztraja, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe. Določilo 275. člena ZPP omogoča, da kadar sodišče meni, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, lahko predsednik senata z odločitvijo o tem počaka tudi do prejema odgovora na tožbo oziroma to stori v pripravljalnem postopku. Določila ZPP načelno omogočajo odločanje o procesnih predpostavkah glede predmeta po predhodnem preizkusu tožbe, če pa gre za kompleksnejša vprašanja, lahko sodišče o teh odloča tudi v nadaljevanju postopka. Tožnik ne zatrjuje, da o upravnem pisanju, ki mu je bilo vročeno v hišni predalček ni bil obveščen, temveč le, da je bil z njim seznanjen kasneje. Opravljene poizvedbe sodišča pri UE D. in UE B. potrjujejo, da je imel tožnik v času vročanja obeh izpodbijanih odločb stalno prebivališče in tudi naslov za vročanje na naslovu C. cesta 33, D

Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).

Na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov kakor tudi glede na vsebino odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožba z dne 17. 1. 2024 vložena prepozno, po poteku 30-dnevnega roka od vročitve oziroma dneva seznanitve tožnika z izpodbijano odpovedjo. Ta trenutek je nastopil 23. 10. 2023, kar izhaja ne le iz vročilnice s tem datumom v povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi vsebine tožbe in njej priloženih listin, predvsem zaprosila Zavoda RS za zaposlovanje za posredovanje dokumentacije, iz katerega je mogoče jasno razbrati, da pri tem zavodu uveljavlja pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen do 30. 11. 2023. Ker se je 38-dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, iztekel 30. 11. 2023, je morala biti odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 23. 10. 2023.

V zadevnem pravdnem postopku zavezanka za plačilo sodne takse ni tožnica, ampak se sodna taksa plača iz predujma za stroške postopka, ki ga mora skladno s četrtim odstavkom 503. člena ZGD-1 založiti družba, za račun katere je vložena družbeniška tožba. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kljub temu, da še ni sprejelo odločitve, ali je podana procesna predpostavka aktivne procesne legitimacije tožnice, nadaljevalo postopek, kot da je ta procesna predpostavka izpolnjena, in na podlagi določbe četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 pritožnici z izpodbijanim sklepom naložilo, da založi predujem za stroške postopka.

Izbrisna tožba je namenjena odpravi materialnopravno neveljavne vknjižbe. Aktivno legitimiran zanjo je tisti, čigar (stvarna ali) obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, pri čemer je z obligacijsko pravico mišljena obligacijska pravica v zvezi z nepremičnino (predkupna pravica ali v primeru večkratnega razpolaganja z nepremičnino pravica prvega pridobitelja, ki razpolaga zgolj z zavezovalnim pravnim poslom).

Pravni interes je predpostavka za vložitev vsake tožbe ter je ta podan, če tožnik zatrjuje, da je njegova pravica kršena ali ogrožena in če je verjetno, da mu bo, če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, zagotovljena korist, ki je brez sodbe sodišča ne bi mogel ustvariti. Pravni interes za predmetno tožbo tožnik utemeljuje z navedbo, da je zoper prvega toženca vložil tožbo za ugotovitev obstoja stvarne služnosti. To tožniku ne daje pravnega interesa za predmetno ničnostno in izbrisno tožbo, saj mu morebitna ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice druge toženke ter ponovna vknjižba lastninske pravice prvega toženca in zaznamba spora, ne bi prinesla nobene pravne koristi. Vknjižbe služnosti s tožbo na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in izbrisno tožbo ne more doseči, zato nima pravnega interesa za takšno tožbo. Ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje o zavrženju tožbe lahko odločilo zgolj ob predhodnem preizkusu tožbe in tožbe ne bi smelo vročati v odgovor. Po 275. členu ZPP namreč sodišče, kadar ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, počaka z odločitvijo o tem do prejema odgovora na

Ob upoštevanju začetka uporabe relevantnih določb tretjega odstavka 392. člena in prvega odstavka 393. člena ZPP z dnem 14.3.2017 in pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile pritožnice oziroma F. G. seznanjene z razlogom za izpodbijanje že bistveno pred 13.9.2017, se je do vložitve tožbe dne 13.12.2017 subjektivni trimesečni rok nedvomno že iztekel, četudi se začetek teka tega roka šteje od 14.3.2017, ko so tožeče stranke sploh pridobile možnost vložitve tožbe za razveljavitev sodne poravnave.

Sklep o porazdelitvi stroškov predujma za izvedenca v postopku določitve pripadajočega zemljišča k stavbi med predlagatelje in druge pridobitelje posameznih delov stavbe, ki so prijavili svojo udeležbo v postopku (tretji odstavek 23. člena ZVEtL), je sklep procesnega vodstva.

Ker ni ugotovljeno, kaj je vsebina in predmet spora, tožbe ni mogoče zavreči zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk (dokončna odločba toženca).

Tožnik je revizijo vložil sam, ne da bi izkazal, da ima opravljen državni pravniški izpit. Takšna revizija ni dovoljena in se zavrže.

Sprememba firme in sedeža ne predstavlja statusne spremembe, t.j. spremembe pravno organizacijske oblike gospodarskega subjekta. O obstoju procesnih predpostavk sodišče odloča na podlagi oziroma ob smiselni uporabi 288. člena ZPP. Pri razlagi 9. člena ZNP je treba upoštevati kot odločilno, da je v osnovi namenjen postopanju nepravdnih sodišč, ki imajo polno zakonsko pooblastilo, da stranke za spore glede pravic in dejstev dosledno napotujejo „na pravdo“. Vprašljivo pa je takšno pooblastilo oz. postopanje v primerih, ko pravdno sodišče izjemoma odloča po pravilih nepravdnega postopka, in stranke glede spornih dejstev napoti „na pravdo“, v kateri bo torej odločalo isto sodišče, le da po pravilih pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za to, da pravdno sodišče ne bi moglo spornih dejstev ugotavljati in obravnavati samo, v okviru predpisanega nepravdnega postopka.

Ker je bila tožba zavržena, kar pomeni, da tožnik v postopku ni uspel, je po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP nasprotni stranki dolžan povrniti stroške, ki so ji v postopku nastali. Takšna dolžnost bi obstajala tudi v primeru, če bi stroški nastali zaradi morebitnega napačnega poslovanja sodišča, saj ZPP ne predvideva možnosti, da bi stroške postopka nosilo sodišče. Odločitev o višini stroškov temelji na določbi 16. člena ZDPra in Odvetniški tarifi, po kateri se v sodnem postopku obračunavajo stroški zastopanja državnega pravobranilstva.

Za izpodbijanje sklepov nadzornega sveta oz. uveljavljanje ničnosti je potrebno uporabiti pravila o gospodarskih družbah, torej določbe ZGD-1, ki kot specialni predpis določa pravila delovanja gospodarskih družb, in ker ta sodnega ugotavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta ne določa, tožeča stranka nima podlage za uveljavljanje takšnega tožbenega zahtevka. Izpodbojnosti in ničnosti sklepov nadzornega sveta po presoji pritožbenega sodišča ni moč presojati po določbah OZ.

Zoper sodni sklep, s katerim se ugodi predlogu za zavarovanje dokazov, ni pritožbe.