180.a člen ZPP

Tožbo za objavo popravka je treba vložiti proti izdajatelju.

Tožnikove navedbe v tožbi so skope, vendar zadostujejo za identifikacijo spornega predmeta, prav tako je postavil določen zahtevek. Iz tožbe jasno izhaja, da tožnik uveljavlja, da je bil pri toženki zaposlen od 18. 9. 2023 do 4. 10. 2023 in da je v tem času opravil 126 ur, za kar ni prejel dogovorjenega plačila. Kot dokaz je predlagal zaslišanje strank.

Zavrženje tožbe, ker tožnik ne predloži zadostnega števila prilog v primeru, ko sicer vloži zadostno število tožbe (brez prilog), pomeni prekomeren poseg in je v neskladju z načelom pravne države (2. URS). Ustavno skladna razlaga narekuje takšno razlago določbe petega odstavka 108. člena ZPP, da se priloga, ki tudi po pozivu sodišča ni priložena v zadostnem številu izvodov, šteje za umaknjeno, medtem ko sodišče vloge, h kateri je ta priloga priložena, zgolj zaradi te pomanjkljivosti (to je nezadostnega števila izvodov prilog) ne zavrže.

Zakon ne predpisuje vrstnega reda odločitev sodišča v fazi predhodnega preizkusa tožbe, izdaja sklepa o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1 pa je tudi sicer smiselno prvo procesno dejanje sodišča v okviru predhodnega preizkusa družbeniške tožbe. V teh postopkih namreč tožniki ne nosijo bremena plačila sodne takse, ki je sicer procesna predpostavka tožbe (105.a člen ZPP). Če gre za družbeniško tožbo sodišče glede na specialno določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 ne naloži tožnikom plačilo sodne takse s pravno posledico po 105.a členu ZPP, ampak izda sklep o založitvi predujma za stroške postopka, ki med drugim vključuje tudi stroške sodne takse za tožbo. Tako kot se sicer izda plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo po 105.a členu ZPP pred preverjanjem popolnosti tožbe v smislu navedbe identifikacijskih oznak strank po 180.a členu ZPP in pravilnosti zastopanja strank, se lahko enako izda tudi sklep o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1, iz katerega se med drugim plača sodna taksa.

Že zgolj dejstvo, da je geodetski postopek potekal zoper umrlo osebo (tretji nasprotni udeleženec), kaže na to, da v upravnem postopku ni bilo zadoščeno zahtevam po opredelitvi strank, kot jih predvideva ZPP, na uporabo katerega napotuje ZNP-1. Zato je takšen ugovor pritožnikov neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagateljičino vlogo pravilno zavrglo kot nepopolno (četrti odstavek 108. člena ZPP).

Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči upravni postopek, ki teče ločeno in ne vpliva avtomatično na podaljšanje roka v tekočem sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je tako pritožnika na podlagi določb 108. člena ZPP in skladno z določbami 180., 105. in 180.a člena ZPP v sklepu z dne 10. 10. 2024 ustrezno in obrazloženo pozvalo na dopolnitev tožbe, mu za to postavilo 15-dnevni rok rok in ga opozorilo tudi na pravno posledico (šesti odstavek 108. člena ZPP), če tega v dodeljenem roku ne bo storil, kot tudi, da mora biti vloga vložena v ustreznem številu izvodov (prvi odstavek 106. člena ZPP). Pritožnik tožbe z dne 4. 6. 2024 v dodeljenem roku v sklepu z dne 10. 10. 2024 ni dopolnil v skladu z navodili sodišča prve stopnje, prav tako tudi pred iztekom sodnega roka ni zaprosil za njegovo podaljšanje, kar bi sicer na podlagi tretjega odstavka 110. člena ZPP lahko storil. Zato je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo z dne 4. 6. 2024 utemeljeno zavrglo kot nepopolno (četrti odstavek 108. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče poudarja, da je prav iz razlogov, da ne bi prišlo do dvoma v to, kdo je stranka postopka, novela ZPP-E določila, da so obvezna sestavina tožbe tudi identifikacijski podatki strank (nov 180. člen ZPP). Nov 180.a člen ZPP pa določa, kateri podatki predstavljajo identifikacijske podatke o stranki, ki je fizična oseba. To so: 1. osebno ime in naslov prebivališča in 2. EMŠO, če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva; davčna številka, če je stranka, ki ni vpisana v centralni register prebivalstva, vpisana v davčni register; rojstni datum, če stranka ni vpisana ne v centralni register prebivalstva ne v davčni register. Identifikacijski podatki strank pa so tudi v skladu z noveliranim drugim odstavkom 324. člena ZPP obvezna sestavina uvoda sodbe.

Najpomembnejši del postopka, v katerem se izraža načelo kontradiktornosti, je glavna obravnava. To mora sodišče voditi tako, da je strankama zagotovljena polna možnost, da se izjavita. Nujen pogoj za uveljavljanje pravice do izjavljanja je zato t.i. pravica do informacije. Najpomembnejši procesni institut, ki zagotavlja pravico do informacije, pa je vročanje vlog in vabil. Pri prodaji premoženja v stečajnem postopku pa je ne glede na splošna pravila o načinu uveljavljanja predkupne pravice, mogoče uveljaviti zakonito predkupno pravico ali pogodbeno predkupno pravico, vpisano v zemljiško knjigo ali drugo javno evidenco le na način, ki je predpisan v 347. členu ZFPPIPP, saj sicer predkupna pravica preneha. Varstvo upravičenja tako ni zagotovljeno imetniku pogodbene predkupne pravice, ki ni vpisana v zemljiško knjigo ali drug javni register. Kot izhaja iz nespornih navedb pravdnih strank iz postopka pred sodiščem prve stopnje, predkupna pravica, ki je bila dogovorjena z najemno pogodbo, ni bila vpisana v zemljiško knjigo, zato že iz tega razloga ni mogoče očitati, da javna dražba ni potekala skladno z določbo drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP, prav tako tudi ne kakršn

Vsaka vloga mora biti razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Ena od teh osnovnih predpostavk je tudi pravilna in popolna opredelitev strank (nasprotnega udeleženca). Na tej podlagi je mogoče ugotoviti, kdo je ta oseba, ali sploh obstaja, ali je še živa in kje prebiva. Neustrezne označbe stranke oziroma nepopolnosti predloga ni mogoče sanirati s postavitvijo začasnega zastopnika.

Ker pritožnica predloga z dne 27. 9. 2022 v danem roku ni dopolnila in popravila v skladu z vsebino poziva sodišča prve stopnje, saj ni navedla stalnega oziroma začasnega prebivališča nasprotnega udeleženca (toženca po tuji sodni odločbi), ki je obvzna sestavina predloga (180 in 180.a člen ZPP v zvezi s 23. členom ZNP-1, vse v zvezi z 111. členom ZMZPP) je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom to njeno vlogo pravilno zavrglo kot nepopolno in nerazumljivo (četrti odstavek 108. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 111. členom ZMZPP).

Ker pritožnica vloge z dne 9. 6. 2021 v danem roku ni dopolnila in popravila v skladu s pozivom sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom to njeno vlogo pravilno zavrglo kot nepopolno in nerazumljivo (četrti odstavek 108. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je pravilno in skladno s spisovnim gradivom obrazložilo, da tožnik v dopolnitvi ni navedel naslovov stalnega ali začasnega prebivališča tožencev, kar je po drugem odstavku 105. člena ZPP in prvem odstavku 180. člena ZPP v zvezi s 180.a členom ZPP obvezna sestavina tožbe. Prvostopno sodišče se je v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno opredelilo do pomena tožnikove navedbe v tožbi in dopolnitvi tožbe, da naj sodišče tožbo vroča tožencem na njihovem delovnem mestu, ker drugih podatkov o tožencih nima in naj si jih pridobi sodišče samo po uradni dolžnosti, pri čemer ta navedba, ki se nanaša zgolj na vročanje, ne odvezuje tožnika, da vloži tožbo z vsebovanimi obveznimi sestavinami, ki jih (med drugim) predstavlja naslov tožene stranke (skupaj z osebnim imenom in EMŠO ali davčno številko ali rojstnim datumom). Z zgoraj povzetim razlogovanjem se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo določbo člena 140 ZPP, saj gre za dva različna instituta.

V 180. členu ZPP je res določeno, da mora tožba obsegati tudi identifikacijske podatke strank iz 180.a člena ZPP, torej v primeru fizične osebe navedbo osebnega imena, naslov prebivališča in EMŠO, če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva (ali davčno številko, če ni vpisana v ta register in je vpisana v davčni register, ali rojstni datum, če ni vpisana v nobenega od registrov). Ne glede na to, bi v okoliščinah obravnavanega primera zavrženje prve točke tožbenega predloga zaradi nenavedene EMŠO številke v tožbi, po oceni pritožbenega sodišča pomenilo nesorazmeren poseg v tožničino ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS).

Nepremičnine, ki so last drugega pravnega subjekta, ne morejo biti del stečajne mase in upniki se iz tujega premoženja ne morejo poplačati. Temu logično sledi, da toženec ne more imeti ločitvene pravice na premoženju stečajnega dolžnika, ki ni več v njegovi lasti. Tožnica je v zadostni meri in substancirano izpodbijala terjatev toženca do stečajnega dolžnika, zato bi se moralo sodišče do tega vprašanja opredeliti oziroma konkretneje obrazložiti, zakaj terjatve ni substancirano izpodbijala.

Postopek stečaja zapuščine je dovoljeno voditi nad zapuščino po vsaki umrli fizični osebi (prvi odstavek 414. člena ZFPPIPP), zato se lahko začne takoj po smrti zapustnika, ne glede na to, ali je do uvedbe oziroma začetka postopka stečaja zapuščine zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju. Procesna dejanja, ki jih je v predhodnem stečajnem postopku po splošnih pravilih upravičen opravljati stečajni dolžnik, je v predhodnem postopku stečaja zapuščine upravičen opravljati dedič. Da bi se predhodni postopek s predlogom sploh lahko opravil, mora biti sodišču identiteta oseb, ki so v predhodni postopek vključene kot stranke (torej dediči), znana, sicer postopka ne more voditi. Identiteto dediča / dedičev kot stranke oziroma tistega, ki nastopa v njegovem imenu, v primeru, če so neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, je dolžan v svojem predlogu navesti vložnik predloga, v konkretnem primeru torej upnik. Če je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v zakonsko določenem roku ni nihče zglasil ter je bilo zato ugotovljeno, da gre za zapuščino brez dedičev, pa mora slednje navesti in tedaj temu primerno oblikovat

Neutemeljeni so očitki tožnika, da je ob predhodnem preizkusu tožbe sodišče prve stopnje zmotno štelo tožbo v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, za nejasno oziroma nepopolno zaradi nepravilne označbe prvotožene stranke. V sodnem/poslovnem registru stranka s takšno označbo, kot jo je navedel tožnik, ne obstaja in sta v označbi prvotožene stranke dejansko navedeni označbi (firmi oziroma imeni) dveh različnih pravnih subjektov, ki imata vsaka zase lastno pravno subjektiviteto, zato je ravnalo povsem pravilno, ko je tožnika pozvalo na odpravo te nejasnosti oziroma nerazumljivosti tožbe.

Tožnik, ki je podal odškodninski zahtevek, je bil dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz določenega dogodka in ki povzročijo določeno pravno posledico. Tako bi moral za odškodninsko tožbo izkazati trditve in ponuditi dokaze za obstoj predpostavke za nastanek odškodninske terjatve, in sicer: nedopustno ravnanje, vzročno zvezo med ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost toženke in nastanek škode. Ker navedenega tožnik v svojih vlogah ni podal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik vloge ni popravil in dopolnil tako, da bi bila primerna za obravnavo.

Bistvo oznake stranke v sodni odločbi je v njeni identifikaciji. Četudi je oznaka nepopolna, ni nujno, da pomanjkljivost onemogoča identifikacijo dolžnika.

Izpodbijani sklep je pravilno naslovljen na tožečo stranko. Za identifikacijo stranke namreč ni pomembno, ali je ime in priimek napisan z velikimi črkami ali je tako napisana le prva črka.