UPRS Sodba IV U 129/2022-11

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je z izpodbijanim sklepom odločila, da je dolžnik (tožnik v tem upravnem sporu) dolžan plačati globo v znesku 40,00 EUR ter stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznost temelji na izvršilnem naslovu: plačilni nalog, št. 000012362163-1 z dne 8. 10. 2021, ki ga je izdala Policijska postaja Ljutomer in je postal izvršljiv 17. 11. 2021 (1. točka izreka). Davčna izvršba zoper dolžnika se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri A., d.d., kot je to določeno v 2. do 4. točki izreka. Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (5. točka izreka) in da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je policija kot predlagatelj davčnemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z navedenim izvršilnim naslovom. Ker dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo potrebno zoper njega začeti davčno izvršbo, pri čemer se sklicuje na določila Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3Zoper odločitev prvostopenjskega organa je tožnik vložil pritožbo na Ministrstvo za finance, ki je njegovo pritožbo zavrnilo z odločbo št. DT-499-23-54/2022-2 z dne 29. 8. 2022.

4V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe. Toženka navaja določbe ZDavP-2 ter ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje sestavine iz 151. člena tega zakona. Izvršilni naslov na podlagi 146. člena ZDavP-2 je tudi med drugim plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe. Glede na to, da z izvršilnim nalogom odmerjena obveznost ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu podal predlog za izterjavo, ta pa je ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijan sklep o davčni izvršbi. Glede očitkov, da določitev osem dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, toženka pojasnjuje, da določitev omenjenega roka ni v diskreciji organa, temveč ima podlago v drugem odstavku 157. člena ZDavP-2. ZDavP-2 je tudi tisti, ki v tretjem odstavku 157. člena določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. V predmetnem postopku se namreč presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Navedbe, povezane z izvršilnim naslovom in postopkom njegove izdaje mora pritožnik uveljavljati pred predlagateljem izvršbe. Glede očitka o nezaslišanju tožnika v postopku pa pojasnjuje, da je bil izpodbijan sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Za začetek davčne izvršbe je bistveno le to, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da terjana obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana, kar je v predmetni zadevi izkazano, morebitno zaslišanje pritožnika pa po oceni toženke nikakor ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. Tudi določbe ZDavP-2 ne predvidevajo, da bi moral organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi dolžnika zaslišati. Toženka ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, ki vsebuje potrdilo o izvršljivosti in terjana terjatev ni poravnana. Ker gre v konkretnem primeru za skrajšani ugotovitveni postopek, je lahko organ odločil, brez da bi pritožniku dal možnost uveljavitve in zavarovanja njegovih pravic, saj za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni bilo potrebno opraviti nobenega dejanja.

5Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej in v 1. pripravljalni vlogi navaja, da v postopku ni bil zaslišan v skladu z 9. členom ZUP, da bi lahko izvajal tudi dokaze v svojo korist. Organ prve stopnje mu ni v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo odločbe omogočil, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovil vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne v skladu s 138. členom ZUP. Od njega se terja globo, ki ni bila določena v poštenem sodnem postopku, zato nima zakonitih temeljev. Izvedenega ni bilo javnega sojenja na nobenem sodišču (v skladu s 24. členom Ustave RS) ter možnosti priprave obrambe in zagovora. V skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je dolžnik. FURS ga ne more obtožiti in spoznati za dolžnika brez javnega sojenje in izvajanja dokazov v njegovo korist. FURS naj upošteva, da 22. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic ter 14. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enake pravice. FURS ne more soditi državljanu, saj kot določa 23. člen Ustave RS, mu sodi lahko le sodnik na sodišču, FURS pa ne predstavlja sodne oblasti. V skladu s 5. členom ZDavP-2 mora organ ugotoviti vsa pomembna dejstva za sprejem pravilne in zakonite odločitve, v skladu s 6. členom ZDavP-2 pa mora davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. Poseg v zasebno lastnino je možen le s sodbo sodišča, ki je dobljena v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku. Izvršba brez sodbe sodišča, dobljene v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku, pomeni kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola k EKČP. Sodišče naj upošteva najmanj naslednje člene: 14., 23., 24., 25. in 33. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 1. člen Protokola k EKČP, 5., 6., 155. člen ZDavP-2 ter 7., 8. in 9. člen ZUP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se davčna izvršba ustavi ter da sodišče upošteva, da ni bil izveden pošten postopek, da ni sodbe sodišča, s katero bi bil spoznan za dolžnika in s katero bi bila določena višina dolga, da FURS ni izvedla postopka v skladu z zakoni in ustavo. Predlaga, da se izvede neposredna ustna obravnava in da sodišče upošteva ustavo in konvencijo in vse sodbe, v katerih kot stranka nastopa RS.

6Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

7Tožba ni utemeljena.

8Predmet tega upravnega spora je odločitev organa, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba. Med strankama je sporno, ali so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršena pravila postopka s tem, ko tožnik ni bil zaslišan in ni mogel izvajati dokazov v svojo korist ter ni bilo izvedenega javnega sojenja. Sporno je tudi, ali so bile tožniku kršene pravice iz Ustave RS, EKČP, določbe ZDavP-2 in ZUP.

9Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kot v obravnavani zadevi, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

11Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadevi ni sporno.

12V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, ki je določena v izvršilnem naslovu. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, izvršilni naslov za izterjavo globe predstavlja plačilni nalog št. 000012362163-1 z dne 8. 10. 2021, ki ga je izdala Policijska postaja Ljutomer in ki je postal izvršljiv. Tožnik ne v pritožbi in ne v upravnem sporu ne zatrjuje, da bi poravnal dolgovano obveznost.

13Sodišče pa v zvezi z navedbami tožnika, da je sklep nezakonit, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev sodne takse ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

14Sodišče še izpostavlja, da je pravilno tudi stališče toženke, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Tožnik pa sicer sploh ni zatrdil, da bi bilo navedeno potrdilo o izvršljivosti izpodbito (in tega tudi ni izkazal). Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.¹ Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti).

15Če pa bi bil izvršilni naslov v postopku s pravnimi sredstvi naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, pa bi to lahko predstavljalo razlog za ustavitev davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. Da bi do takšne situacije prišlo pred izdajo izpodbijanega sklepa, pa tožnik niti ne zatrjuje.

16Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, kar je storil tudi v konkretni zadevi. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerimi davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

17V zvezi s tožnikovim ugovorom, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist (in s tem onemogočil pravilno ugotovitev dejanskega stanja), je ugotoviti, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Toženka pravilno ugotavlja, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. ZDavP-2, ki je skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, ne predvideva v tem primeru zaslišanja tožnika.

18Sodišče ugotavlja, da je davčni organ ugotovil resnično dejansko stanje in je v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice, ki je uzakonjeno v 5. členu ZDavP-2). Svojo odločitev je tudi jasno obrazložil in utemeljil razloge za sprejeto odločitev. Akt, izdan v upravnem postopku, je ustrezno obrazložen, tako da ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS.

19Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave, EKČP, ZDavP-2 in ZUP, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm ter jih sodišče kot pavšalne zavrača. Sodišče ob takšnem pavšalnem ugovoru le pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik tako nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), druge ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa je tožnik podal in jih je tako toženka kot sodišče obravnavalo. Dodati je, da je bil v zadevi postopek davčne izvršbe izpeljan pravilno, kot že obrazloženo.

20Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje v zadevi ni sporno (saj so bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in tožnik dolga ni poravnal). O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP². Sodišče je zato odločilo brez naroka in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

¹ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005.
² Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.