VSM Sklep I Cp 582/2024

I. Pritožbama se ugodi, delna sodba in sodba sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno delno sodbo z dne 11. 3. 2024 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahteva, da mu tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plača znesek 2.300,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2023 dalje do plačila ter znesek 527,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2023 dalje do plačila, s sodbo z dne 22. 5. 2024 pa še v delu, v katerem tožnik zahteva, da mu toženka plača znesek 17,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2023 dalje do plačila ter povrne pravdne stroške (I. točka izreka) ter naložilo tožniku, da toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 985,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožnik s pravočasnima pritožbama izpodbija navedeni sodbi v celoti, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge v smislu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, v kolikor pa bo pritožbeno sodišče razveljavilo delno sodbo in sodbo sodišča prve stopnje ter mu vrnilo zadevo v novo sojenje, predlaga, da odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugo sodnico.

V pritožbi zoper delno sodbo navaja, da bi v skladu s sodno prakso, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, za individualne stroške lahko šteli kvečjemu stroške kurilnega olja in porabljene električne energije, vendar v predmetni zadevi niti za to ni pogojev. V relevantnem časovnem obdobju je bila v hiši ena električna napeljava in ena kurilna naprava. Ogrevanje se ni dalo ločiti (razen z zapiranjem radiatorjev), priključkov pa se tudi ne da kar odpovedati. Če bi tožnik odpovedal dobavo elektrike, bi bila uporaba nepremičnine onemogočena obema pravdnima strankama, če bi prenehal z ogrevanjem hiše, pa tam ne bi mogel več stanovati, prav tako bi nastajala škoda, saj bi prišlo do povišanja vlage in pojava plesni ter v primeru nizkih temperatur tudi do pokanja vodovodnih cevi. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral stroške kurilnega olja za obdobje po 1. 8. 2023 v skladu s 24. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) najprej zahtevati od najemnika toženke ter šele nato od toženke, graja z navedbami, da tožnik ni v pogodbenem odnosu z najemnikom toženke, kateremu stroške ogrevanja na tak ali drugačen način gotovo zaračunava toženka. Nadalje navaja, da je toženka imela pritlično stanovanje v relevantnem časovnem obdobju v posesti, prav tako je obnavljala stanovanje približno eno leto pred oddajo le-tega v najem, kar po prepričanju pritožbe predstavlja uporabo stvari. V zvezi s tem je prišlo do porabe električne energije, prav tako pa ni nepomembno, da je bilo stanovanje posredno ogrevano. Stroški pregledov kurilne naprave, zavarovanja, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in črpanja greznice po mnenju pritožbe predstavljajo stroške, ki se nanašajo na celotno stvar v smislu 68. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Glede zavarovanja navaja, da je bila zavarovana celotna nepremičnina, torej je bilo zavarovanje sklenjeno tudi v korist toženke, in ne drži, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le med zavarovalnico in tožnikom. Nadalje po prepričanju pritožbe dejstvo, da je z Uredbo o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode predpisan interval obveznega praznjenja greznice, še ne pomeni, da se je praznjenje v tem intervalu tudi izvedlo, tožnik pa listinskih dokazil, ki bi dokazovala resničnost njegovih trditev, ni predložil, ker ni mogel vedeti, kakšno stališče bo zavzelo sodišče prve stopnje. Pri stroških pregleda male kurilne naprave naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da gre za eno malo kurilno napravo za celotno hišo. Tožnik v hiši stanuje in male kurilne naprave ne more izbrisati iz evidence, toženka pa tega tudi ni upravičena storiti, saj bi s tem tožniku onemogočila uporabo nepremičnine. V zvezi s stroški nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pritožba navaja, da je tožnik plačal nadomestilo za celotno nepremičnino. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno interpretiralo 62. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84); čeprav toženka v nepremičnini ni prebivala, je v razmerju do FURS uporabnica nepremičnine, saj je imela del nepremičnine ves čas v posesti in je bila izključno njena odločitev, da se v hišo ni preselila oziroma stanovanja ni oddala v najem. Zaključek sodišča prve stopnje v tej zvezi velja v razmerju med toženko in njenim najemnikom, ne pa v razmerju med toženko in tožnikom. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe toženke na naroku dne 27. 11. 2023, čeprav le-ta ni ravnala v skladu z določbami 286.a člena ZPP oziroma ni izkazala, da navedb ni mogla podati pravočasno brez svoje krivde in ker sodišče prve stopnje tožniku ni dodelilo primernega roka, da bi se o navedbah toženke izjasnil.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ponavlja navedbe glede stroškov pregledov kurilne naprave, ki jih je podal v pritožbi zoper delno sodbo sodišča prve stopnje. Dodaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbami 11. člena in tretjega odstavka 314. člena ZPP, saj ni bilo razloga, da bi sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo z dne 11. 3. 2024 in si za končno odločbo pustilo odločitev o zahtevku v višini 17,17 EUR. Poleg tega je odločilo o stroških celotnega postopka, čeprav še ni bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper delno sodbo z dne 11. 3. 2024. V posledici odločitve o izdaji delne sodbe je sodišče prve stopnje tožniku povzročilo najmanj stroške še enega naroka dne 22. 5. 2024 in tudi stroške te pritožbe, vključno s sodno takso za postopek o pritožbi, končno odločitev pa je zavleklo za najmanj dva meseca in pol. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo zoper delno sodbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa sodišče prve stopnje zagrešilo pritožbeno uveljavljano kršitev določb postopka in delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7Pregled zadeve pokaže, da sta pravdni stranki solastnika nepremičnin ID znak parcela ...222/6 in ...222/33 (tožnik do 3/5, toženka pa do 2/5 od celote), ki v naravi predstavljata hišo na naslovu ..., Kamnica, s pripadajočim zemljiščem. Do 1. 8. 2023 je sporno nepremičnino uporabljal zgolj tožnik, od takrat pa v njej biva tudi najemnik, ki biva v toženkinem delu hiše in s katerim je najemno pogodbo sklenila toženka. Tožnik s predmetno tožbo od toženke zahteva, da mu povrne sorazmerni del stroškov električne energije, kurilnega olja, pregleda kurilne naprave, črpanja greznice, zavarovanja nepremičnine in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki so nastali v obdobju od leta 2021 do 1. 8. 2023, toženka pa se brani s procesnim ugovorom zaradi pobota v višini 2.030,00 EUR.

8Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati toženkinih navedb, podanih na naroku 27. 11. 2023. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 27. 11. 2023 izvedlo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, toženka pa je na navedenem naroku uveljavila pobotni ugovor v zvezi z navedbami, ki jih je podala že v odgovoru na tožbo. Glede na navedeno in glede na to, da lahko v skladu s prvim odstavkom 286.a člena ZPP stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navajajo procesni ugovor zaradi pobota, toženka z uveljavljanjem navedenega ugovora ni bila prekludirana. Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko tožniku na navedenem naroku ni dodelilo dodatnega roka za izjasnitev o navedbah toženke v zvezi z ugovorom zaradi pobota, saj je toženka te navedbe podala že v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je pravočasno pred pripravljalnim narokom tožnika z dopisom z dne 25. 10. 2023 pozvalo, naj v roku 15 dni vloži pripravljalno vlogo, tožnik pa je s pripravljalno vlogo z dne 13. 11. 2023 na omenjene toženkine navedbe že odgovoril in štel, da je toženka napovedala nasprotno tožbo. Tožnik se je torej pravočasno seznanil s spornimi toženkinimi navedbami in nanje s svojo prvo pripravljalno vlogo že odgovoril, zato je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku pravilno postopalo, ko mu v skladu z načelom ekonomičnosti postopka dodatnega roka za izjavo glede procesnega ugovora zaradi pobota ni dalo.

9Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago tožbenega zahtevka pravilno štelo določbo 68. člena SPZ, v skladu s katerim stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da se za odgovornost solastnikov za obveznosti v razmerju do upnikov uporabljajo splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o obveznostih z več dolžniki. Večinoma je predmet obveznosti, ki nastane v zvezi z uporabo, vzdrževanjem ali upravljanjem nepremičnine, plačilo določenega denarnega zneska. Denarna obveznost je deljiva (primerjaj prvi odstavek 393. člena OZ), zato pri solastnini v razmerju do upnika vsak lastnik odgovarja za tisti del obveznosti, ki je enak njegovemu idealnemu deležu lastninske pravice na nepremičnini (primerjaj drugi odstavek 393. člena OZ v zvezi z 68. členom SPZ). Določba 68. člena SPZ pa ureja notranje razmerje med lastniki v skupnosti solastnine. Ker SPZ za nobeno od skupnosti ne določa posebnih pravil o pravici do regresa, se tudi za to pravico uporabljajo splošna pravila OZ. Zato lahko vsak lastnik, ki je izpolnil obveznost upniku v večjem delu od dela, ki je enak njegovemu idealnemu deležu lastninske pravice na nepremičnini, od preostalih lastnikov zahteva, da mu vsak povrne tisti del, ki v notranjem razmerju pade nanj (primerjaj prvi odstavek 404. člena OZ).¹

10Pritožbeno sodišče tudi soglaša stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno razlikovati med stroški, ki se nanašajo na celo stvar in jih v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki nastanejo v posledici njegovega delovanja in so vezani na dejansko uporabo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da stroški električne energije (omrežnina in obračunska moč) ter stroški kupljenega kurilnega olja za ogrevanje po računih z dne 6. 8. 2021, 18. 1. 2022, 22.8. 2022 in 20. 1. 2023 ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati glede na dejansko porabo. Ker je v spornem obdobju nepremičnino uporabljal zgolj tožnik, je sam dolžan kriti te stroške. Takšna so stališča uveljavljene sodne prakse,² Ustava RS pa v 22. členu (zahteva po enakosti pred zakonom) terja, da sodišča enake primere enako obravnavajo, razen če se odločijo za obrazložen odstop od ustaljene sodne prakse³ (za kar pa v predmetni zadevi ni šlo). Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na navedena stališča sodne prakse, četudi niso formalni pravni vir. Pritožbena izvajanja, da navedena stališča sodne prakse niso uporabljiva, ker sodna praksa ni formalni pravni vir, so torej neutemeljena.

11Stališče pritožbe, da je v spornem obdobju nepremičnino uporabljala tudi toženka, ker je bila njena posestnica, čeprav v njej ni bivala, je materialnopravno zmotno, saj je v tej zvezi (glede porabe električne energije in kurilnega olja za ogrevanje) pravno odločilna dejanska uporaba solastne nepremičnine, ne pa možnost izvajanja posesti.

12Pritožbene navedbe, da bi na sporni nepremičnini nastajala škoda, če bi tožnik prenehal z ogrevanjem hiše, saj bi prišlo do povišanja vlage v celotni hiši, do pojava plesni in v primeru nizkih temperatur tudi do pokanja vodovodnih cevi, ter da je toženka svoj del nepremičnin uporabljala že pred 1. 8. 2023, saj je pritlično stanovanje približno eno leto pred oddajo v najem obnavljala in pri tem kristila električno energijo,⁴ predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP),⁵ zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

13Pritrditi pa je pritožbi v zvezi z vtoževanimi stroški kurilnega olja po naročilnici z dne 13. 7. 2023. Pritožbeno ni sporno, da v sporni nepremičnini, in sicer na delu, ki je v posesti toženke, od 1. 8. 2023 biva najemnik, s katerim je toženka sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje, da bi glede na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1⁶ tožnik moral najprej povrnitev tega stroška zahtevati od najemnika. Kajti navedena določba SZ-1 ureja razmerje med najemnikom in lastnikom stanovanja, na kar kaže umeščenost navedene določbe v II.3. poglavje SZ-1 z naslovom "Razmerje lastnik - najemnik", v predmetni zadevi pa ne gre za takšno razmerje, temveč za razmerje med solastnikoma, za katero se kot lex specialis uporabi določba 68. člena SPZ.⁷ Ker je tožnik solastnik nepremičnine, spornega kurilnega olja za ogrevanje po naročilnici z dne 13. 7. 2023 pa ne bo koristil zgolj zase, temveč tudi toženka, ki bo na ta način svojemu najemniku zagotavljala ogrevanje preko skupne kurilne peči, gre pri teh stroških za stroške uporabe, ki se nanašajo na celo stvar (v smislu 68. člena SPZ). Zato jih je na podlagi 68. člena SPZ dolžna kriti tudi toženka.

14V zvezi s stroški črpanja greznice je pritrditi navedbam toženke v odgovoru na pritožbo, da tožnik ni zatrjeval niti, da je dal greznico izprazniti zato, ker ga je k temu zavezoval predpis, niti, da gre za pretočno greznico. Zato se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na obvezni triletni interval praznjenja pretočne greznice po 44. členu Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode. Pri tem pritožba pravilno opozarja, da tudi če bi bil predpisan triletni interval, to še ne pomeni, da je bil spoštovan. Med pravdnima strankama je bil sporen datum zadnjega praznjenja pred obravnavanim, sodišče prve stopnje pa ni življenjsko sprejemljivo utemeljilo, zakaj ni verjelo tožnikovi izpovedi, da je bila greznica nazadnje izpraznjena pred 5 leti (v času, ko je v hiši živela še pokojna mati pravdnih strank, po kateri sta pravdni stranki podedovali solastne deleže na sporni nepremičnini). Navedlo je zgolj, da tožnik v tej zvezi ni predložil nobenih listinskih dokazil, čeprav ga k temu ni pozvalo (285. člen ZPP). Pritožba tako pravilno izpostavlja, da tožnik ni mogel razumno pričakovati, da bi moral datum zadnjega praznjenja greznice poleg svojega zaslišanja dokazovati še z dodatnimi dokaznimi sredstvi, tozadevna dokazna ocena pa ne sledi temeljnemu metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je potrebno ugotoviti, ali je bila greznica od smrti matere pravdnih strank, po kateri sta stranki dedovali sporno nepremičnino, sploh praznjenja.

15Pritrditi je tudi pritožbi, da stroški pregleda kurilne naprave predstavljajo breme skupne stvari, saj gre za (eno) skupno kurilno napravo, ki služi za ogrevanje celotne stavbe, tožnik pa je v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ) v skladu s predpisi dimnikarju dve zaporedni leti omogočil, da pregleda kurilno napravo. Šlo je torej za dolžno ravnanje, ki ni vezano na pogostost uporabe kurilne naprave. Argument sodišča prve stopnje, da bi lahko toženka kurilno napravo (začasno) izbrisala iz evidence, če bi se tožnik izselil iz sporne nepremičnine, zaradi česar letni strošek pregleda kurilne naprave (v skladu s podzakonskim predpisom v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ne bi nastal, ni življenjsko sprejemljiv, saj en solastnik od drugega solastnika ne more zahtevati (oziroma razumno pričakovati), da sporne nepremičnine sploh ne bo uporabljal.

16Pritožbeno sodišče prav tako soglaša s pritožbeno tezo, da strošek plačila zavarovalne premije predstavlja breme skupne stvari. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik ravnal kot dober gospodar (prvi odstavek 6. člena OZ), saj vsak dober gospodar letno poskrbi za zavarovanje stanovanjske hiše. To pomeni, da je tožnik pri tem izpolnjeval zakonsko dolžnost v smislu 197. člena OZ,⁸ zato ima od toženke pravico zahtevati povračilo v skladu z določbo 68. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je torej ta zahtevek neutemeljeno zavrnilo z glavnim argumentom, da je zavarovalno pogodbo sklenil le tožnik. Rezervni argument sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka iz naslova plačila zavarovalne premije je bil, da iz zavarovalne police ni razvidno, da se zavarovanje nanaša na toženkin solastni delež na sporni nepremičnini, vendar toženka tožnikove navedbe, da je zavaroval celotno nepremičnino, sploh ni prerekala, temveč je v odgovoru na tožbo zgolj navajala, da je zavarovanje nepotrebno in ni bilo nujno ter predrago, zaradi česar ni pripravljena sorazmernega dela povrniti tožniku. To dejstvo je bilo torej med strankama nesporno, nesporna dejstva pa niso predmet dokazovanja (214. člen ZPP).

17V postopku pred sodiščem prve stopnje (prav tako pa tudi v pritožbenem postopku) je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je bilo z odločbo za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2021 (priloga A7 spisa) odmerjeno nadomestilo glede na tožnikov solastniški delež ali za celotno nepremičnino, vendar sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, temveč je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo z obrazložitvijo, da je zavezanec za plačilo navedene davščine v skladu z neposredni uporabnik v smislu prvega odstavka 62. člena ZSZ/84, kar je bil zgolj tožnik, ne pa toženka. To stališče ni pravilno. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je neposredni uporabnik v smislu prvega odstavka 62. člena ZSZ/84 tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe oziroma zemljišča, ne glede na to, ali nepremičnino tudi dejansko uporablja.⁹ Drugačna logika, po kateri zavezanca za plačilo navedene davščine sploh ne bi bilo, če noben od solastnikov nepremičnine ne bi uporabljal, bi bila nevzdržna. Torej dejstvo, da toženka svojega dela nepremičnine ni uporabljala, samo po sebi ne pomeni, da je tožnik dolžan plačati nadomestilo za celotno nepremičnino. Glede na to, da je v predmetni zadevi toženka imela dejansko in pravno možnost uporabe sporne nepremičnine, na kar kaže že dejstvo, da je v spornem obdobju svoj del nepremičnine obnavljala, in v kolikor bi tožnik plačal nadomestilo za celotno nepremičnino, ima po mnenju pritožbenega sodišča na podlagi 197. člena OZ pravico zahtevati povračilo sorazmernega dela plačanega zneska od toženke, čeprav se odločba glasi le nanj. Vendar je bilo med strankama sporno že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ali se odločba FURS nanaša zgolj na tožnikov solastni delež ali na celotno nepremičnino, tega spornega dejstva pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, čeprav je pravno odločilno.

18Sodišče prve stopnje je sicer zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (v zvezi z dokazno oceno) in delno zmotno uporabilo materialno pravo zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, vendar to samo po sebi ne bi zadostovalo za popolno razveljavitev prvostopenjske sodbe, saj je bilo glede nekaterih vtoževanih postavk dejansko stanje pravilno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno (npr. glede povrnitve stroškov elektrike in prvih računov kurilnega olja). Vendar je tožnica v predmetni zadevi podala tudi ugovor zaradi pobota, o katerem prvostopenjsko sodišče sploh ni odločalo. Pravno relevantna dejstva v zvezi s pobotnim ugovorom predstavljajo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje na prvi stopnji. V kolikor bi se prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, bi bila kršena pravica pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji v skladu s pravico do dvostopenjskega sojenja in učinkovito pravico do pritožbe (25. člen URS). Podobno velja za odločanje o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi neobstoja temelja, pri tem pa ni presojalo njegove višine, sodišče druge stopnje pa meni, da je glede več vtoževanih postavk temelj podan. Zato je bilo treba razveljaviti prvostopenjsko sodbo v celoti in vrniti zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS z razveljavitvijo izpodbijane sodbe po mnenju pritožbenega sodišča ne bo kršena.

19Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožbe, da odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugo sodnico. To možnost pritožbeno sodišče v skladu s 356. členom ZPP¹⁰ sicer ima, vendar se uporabi zlasti zlasti takrat, ko bi prišlo do večkratnih razveljavitev in bi prvostopenjski sodnik trdno stal na svojih materialnopravnih stališčih ter ne bi upošteval napotil pritožbenega sodišča ali če bi imelo pritožbeno sodišče resne pomisleke o sodnikovi pristranskosti.¹¹ Ne za en ne za drug primer v predmetni zadevi ne gre. Iz spisa namreč ne izhaja, da bi razpravljajoča sodnica pravdni stranki različno obravnavala oziroma da bi vnaprej sprejela odločitev v predmetni zadevi. Zato pogojev za predodelitev zadeve drugemu sodniku ni.

20Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju glede na materialnopravna stališča sodišča druge stopnje ustrezno dopolniti dokazni postopek, nato pa po celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov v skladu s temeljnim metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ugotoviti vsa odločilna dejstva ter ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč ponovno odločiti o tožbenem zahtevku in pobotnem ugovoru toženke.

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

¹ N. Plavšak v E-komentarju SPZ k 68. členu SPZ.
² VSL sodba II Cp 169/2013 z dne 14.08.2013 in VSL sodba I Cpg 382/2020 z dne 24.02.2021, VSC sklep Cp 399/2019 z dne 12.03.2020.
³ A. Galič, Komentar Ustave RS, KURS, komentar k 22. členu, ljubljana 2019.
⁴ Da je toženka svoj del nepremičnin uporabljala že pred 1. 8. 2023 s tem, ko ga je obnavljala, je sicer tožnik navajal že pred sodiščem prve stopnje, vendar po izdaji delne sodbe z dne 11. 3. 2024, na katero se nanašajo omenjene pritožbene navedbe.
⁵ V skladu z navedeno določbo sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.
⁶ Le-ta določa: "Če najemna pogodba ne določa drugače, je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh ostalih terjatev pa etažni lastnik."
⁷ V tem smislu tudi VSL sodba II Cp 107/2022 z dne 05.04.2022.
⁸ Navedena določba se glasi: "Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo."
⁹ Prim. VSRS Sodba X Ips 1180/2004 z dne 29. 5. 2008 in VSRS Sodba X Ips 847/2004 z dne 11. 9. 2008.
¹⁰ V skladu z navedeno določbo lahko sodišče druge stopnje, če razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom.
¹¹ J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2009, str. 459.