314. člen ZPP

ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak. Uporabiti je treba OZ. Za kondikcijske zahtevke, ki so posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak stvari, veljajo splošna pravila o prenehanju pogodbe in zastaranju terjatev. To velja tudi za kondikcijske zahtevke, ki so posledica potrošnikovega jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe iz naslova garancije (drugi odstavek 21.b člena ZVPot). Potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika namreč ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari, po splošnih pravilih OZ o vračanju (po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ) ter po pravilih o zastaranju terjatev. Po razvezi prodajne pogodbe in ugotovitvi obstoja stvarne napake v sodnem postopku imata obe stranki medsebojni vrnitveni zahtevek. Vsaka stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ki je bila kasneje razvezana, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Vsaka stranka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. <

Kljub obstoju sodne prakse, ki rešuje zadevno pravno vprašanje, se sme sodišče države članice obrniti na SEU, če meni, da je to primerno, okoliščina, da so bile določbe, katerih razlaga se zaproša, že razložene, pa ni ovira, da SEU ne sprejme nove odločitve. Glede na to, da sme predhodno vprašanje postaviti tudi sodišče prve stopnje, da ga je postavilo že Vrhovno sodišče, da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja, in da sodba SEU zavezuje vsa sodišča države članice, je v analogni uporabi 113.a člena ZS podana podlaga za prekinitev postopka, ne da bi sodišče prve stopnje tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.

Tako 113.a člen ZS kot pravila ZPP, ki urejajo prekinitev postopka, se nanašajo na postopek kot celoto. Predmet postopka je z vložitvijo tožbe in postavitvijo zahtevkov opredelil tožnik. Presoja o tem, ali bo o vseh zahtevkih odločilo z eno odločbo ali o posameznih zahtevkih izdalo delno sodbo, je v domeni sodišča (314. člen ZPP). Eno izmed vodil v tej presoji je tudi načelo ekonomičnosti postopka, v skladu s katerim si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Glede na to, da sme predhodno vprašanje postaviti tudi sodišče prve stopnje, da ga je postavilo že Vrhovno sodišče, da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja, in da sodba SEU zavezuje vsa sodišča države članice, je v analogni uporabi 113.a člen ZS podana tudi podlaga za prekinitev postopka, ne da bi sodišče prve stopnje tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.

Toženka se je že med postopkom opredeljevala do drugačne razlage pravne podlage, ki jo je vzpostavila nova sodna praksa. Zato se na neobrazložen odstop od sodne prakse, ki jo je poznala, se do nje opredeljevala, se je o njej tudi sama izjavila, ne more sklicevati. Konkretni primer namreč ne po dejanski ne po pravni plati ne odstopa od drugih primerov iz sodne prakse, v katerih je bilo na podlagi ugotovitve o nepoštenosti pogodbenega pogoja zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti ugodeno zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnih poslov.

Ugotovitveni in dajatveni zahtevek sta v razmerju prejudicialnosti, zato vrednosti spornega predmeta za vmesni ugotovitveni zahtevek tožnikoma ni bilo treba posebej opredeliti - za kumulacijo vmesnega ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka zadostuje navedba ene nediferencirane vrednosti spornega predmeta - vrednost dajatvenega zahtevka.

Subsidiarna uporaba 314. člena ZPP (o delni sodbi) ne pride v poštev, dokler so med strankami zapuščinskega postopka sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Ker med potencialnimi oporočnimi dediči obstoji spor o veljavnosti oporoke in o preklicu oporoke, je obligatorna napotitev na pravdo.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno razlikovati med stroški, ki se nanašajo na celo stvar in jih v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki nastanejo v posledici njegovega delovanja in so vezani na dejansko uporabo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da stroški električne energije (omrežnina in obračunska moč) ter stroški kupljenega kurilnega olja za ogrevanje po računih z dne 6. 8. 2021, 18. 1. 2022, 22.8. 2022 in 20. 1. 2023 ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati glede na dejansko porabo. Pritožbeno ni sporno, da v sporni nepremičnini, in sicer na delu, ki je v posesti toženke, od 1. 8. 2023 biva najemnik, s katerim je toženka sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje, da bi glede na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1 tožnik moral najprej povrnitev tega stroška zahtevati od najemnika. Kajti navedena določba SZ-1 ureja razmerje med n

Nadomestno sodbo izdalo v skladu z 343.a členom ZPP po tem, ko je ugotovilo, da je v postopku prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pristojnost sodišča spada na kakšen način bo o zahtevku odločilo. Zato nima prav pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o nasprotni tožbi in ne samo delno o tožbi tožnikov. V kolikor je toženka želela istočasno odločitev bi morala postaviti pobotni ugovor. Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je prišlo do otrokovega pretrganja emocionalnih vezi z očetom in da je zavračanje očeta postalo trdna psihološka realnost, zaradi česar kakršnihkoli stikov z očetom ni mogoče vzpostaviti, pravilno zaključilo, da določitev stikov ob točno določenih urah na točno določenem kraju ni v otrokovo korist.

Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka, v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšen izrek je po oceni sodišča druge stopnje v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, saj je sodišče v predmetni zadevi izdalo delno sodbo v skladu s 314. členom ZPP.

V postopku sodne določitve denarne odpravnine sodišče določi primerno denarno odpravnino in nasprotnemu udeležencu naloži doplačila izključenim delničarjem. Ker je bila v postopku z delnim sklepom pravnomočno določena primerna denarna odpravnina, ni pa bilo odločeno o obveznosti denarnih doplačil, je bilo potrebno z delnim sklepom odločiti še o tem. V postopku sodnega preizkusa denarne odpravnine ima sodišče zakonsko pooblastilo, da samo ugotavlja dejstva in izvaja dokaze, ki jih niso navedli oziroma predlagali udeleženci. V skladu s 612. členom ZGD-1 se dodatna denarna doplačila, ki so bila določena s pravnomočno sodno odločbo, od dneva vpisa pripojitve v register obrestujejo po obrestni meri, po kateri poslovna banka prevzemne družbe obrestuje denarne depozite, vezane za obdobje, ki je enako obdobju od vpisa pripojitve v register do izdaje sodne odločbe. Zakon ne določa, kako je v primeru, če ima prevzemna družba odprtih več bančnih računov pri različnih bankah. Višje sodišče meni, da v takem primeru zadostuje, da se pridobijo podatki o obrestnih merah za vsaj eno banko. Ni podlage za stališče pritožnika in bi bilo tudi pretogo, da bi bilo potrebno pridobiti podatke za v

Pri presoji deležev na skupnem premoženju je treba izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja. Ugotovljen delež vsake od pravdnih strank predstavlja delež na celotnem skupnem premoženju in ne le na posamezni stvari, ki sodi v skupno premoženje. Zato se o deležih na skupnem premoženju odloča na podlagi celovite presoje razmerij med zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, in potem, ko sodišče ugotovi obseg vsega skupnega premoženja. Drugačen pristop sodišča, ko pri svoji odločitvi ni enotno in celovito obravnavalo vsega skupnega premoženja, ni pravilen.

Toženčeva lastninska pravica se je vpisala na podlagi pravnomočne odločbe ter je posledično zajeta s 4. točko tretjega odstavka 243. člena ZZK-1. Vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe je mogoče izbrisati le, če je bilo proti taki sodbi vloženo izredno pravno sredstvo in je bila pravnomočna sodba razveljavljena ali spremenjena. Izpolnitve teh dveh kumulativnih pogojev pa tožnik ni izkazal.

Tožnika uveljavljata nepravo priposestvovanje stvarne služnosti. Zanjo zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje daljše obdobje in da način izvrševanja ni nepošten. Lastniki služečih nepremičnin niso nujni sosporniki. Le v primeru, da bi bila služeča zemljišča v solasti tožencev, bi bili slednji enotni in nujni sosporniki.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica kot izvajalec s toženko kot podizvajalcem 15. 10. 2016 sklenila pogodbo, katere predmet so bile storitve prevoza gotovine ter da je v obdobju med 14. 10. 2017 in 5. 11. 2017 izginilo šest ovojnic z gotovino v skupnem znesku 18.825 EUR. Zapisalo je, da ostane prevoznik skladno z drugim odstavkom 692. člena OZ odgovoren za izgubo ali poškodbe pošiljk, ki jih ni bilo mogoče opaziti pri izročitvi, če ga je prejemnik o njih obvestil takoj, ko jih je odkril, vendar najkasneje v osmih dneh po izročitvi. Do dileme, kdaj je prišlo do izročitve izgubljene pošiljke, pa se ni opredelilo. Svojo presojo, da je treba izgubljeno pošiljko grajati v osmih dneh od izročitve, je oprlo na komentar Obligacijskega zakonika. Pri tem pa je spregledalo, da 692. člen OZ izgube pošiljke ne omenja. To je logično, saj pri izgubi pošiljke do njene izročitve sploh ne pride. Da je opravičilo uporabo omenjenega komentarja, pa je kot dan izročitve pošiljke štelo kar dan prevzema pošiljke. To pa je v direktnem nasprotju z dikcijo drugega odstavka 692. člena OZ, saj to določilo v primeru poškodbe pošiljke govori o osemdnevnem roku od izročitve pošiljke (naslovn

Primerna denarna odpravnina iztisnjenim manjšinskim delničarjem mora upoštevati premoženjsko in profitno stanje družbe v trenutku, ko skupščina sklepa o izključitvi. Ocena vrednosti mora biti pripravljena najkasneje na dan skupščine, ki sklepa o izključitvi. Običajno je zato datum vrednotenja za namen izključitve čim bližji datumu skupščine, ki sklepa o izključitvi. Cenitev vrednosti na dan 31. 12. 2005 tako ne predstavlja primerne podlage za določitev premoženjskega in profitnega stanja družbe na dan izključitve 12. 2. 2007, posebno zato, ker je v vmesnem času prišlo do bistvenih sprememb v poslovanju družbe. MSOV so standardi za izvajanje nalog ocenjevanja vrednosti na podlagi splošno priznanih zasnov in načel, ki pospešujejo preglednost in doslednost pri ocenjevanju vrednosti. Gre za strokovne standarde, ki so namenjeni izboljševanju kakovosti v stroki ocenjevanja vrednosti. Ocenjevalci vrednosti morajo uporabljati v času izdelave ocene veljavne standarde. Z razvojem standardov se pomembno nadgrajuje način poročanja, ki pripomore k boljšemu razumevanju poročil o ocenjenih vrednostih, vsebinsko pa na samo ocene vrednosti nima vpliva. Ocena vrednosti na določen dan je zat

Tožnik se je med plesom (nenamerno) dotaknil toženca in ga pri tem z roko udaril po glavi, kar po presoji sodišča druge stopnje ne zadostuje za ugotovitev njegovega soprispevka. Toženec soprispevka ni uveljavljal v povezavi s tožnikovim načinom plesa. Sodišče lahko, če je zaradi pripoznave samo del tožbenega zahtevka zrel za končno odločbo, glede tega dela konča obravnavo in izda delno sodbo (na podlagi pripoznave), ob čemer pri presoji vprašanja, ali naj izda delno sodbo, upošteva zlasti velikost dela zahtevka, ki je zrel za odločbo. Gre torej za diskrecijsko pravico sodišča. Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini zadošča, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del spisa.

Seznanjenosti tožeče stranke z najemno pogodbo (v kateri je bilo določeno, da bo zadevne stroške plačevala najemnica) ni mogoče šteti kot obvestilo o prevzemu dolga iz drugega odstavka 427. člena OZ. Slediti je namreč mogoče tožeči stranki, da je na njeni podlagi najemnico štela le za prevzemnico izpolnitve, da se je torej ta zavezala poleg lastnika in ne namesto njega (434. člen OZ). S tem tožeča stranka tudi ni bila postavljena pred odločitev, da bodisi poda bodisi odkloni svoje privoljenje v morebitni prevzem dolga. Omenjeni dogovor med toženo stranko in najemnico o plačevanju stroškov ima zato lahko kvečjemu naravo prevzema izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ). V takšnem primeru pa prvotni dolžnik upniku ostane zavezan za plačilo dolga (smiselno tretji odstavek 434. člena OZ).

SPZ (člen 115) kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika. Najemnika kot zavezanca za plačilo tovrstnih stroškov ne določa niti ZPSPP. Res je sicer, da se lastnik (dolžnik) in najemnik (tretji) lahko dogovorita, da bo slednji izpolnil lastnikovo (dolžnikovo) obveznost nasproti upravičencu do plačila obratovalnih stroškov (upniku). Vendar pa je takšen dogovor med lastnikom in najemnikom mogoče šteti le kot dogovor o prevzemu izpolnitve (prvi odstavek 434. člena OZ). V tem primeru najemnik odgovarja lastniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev do lastnika (drugi odstavek 434. člena OZ). Vendar najemnik ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato, tudi če bi bila tožeča stranka upnik za plačilo obratovalnih stroškov, nasproti toženi stranki kot najemnici zadevnih prostorov ne bi imela nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ). Ker je podnajemna pogodba po vsebini najemna pogodba (le da jo tretji namesto z lastnikom sklene z najemnikom), pisno najemno pogodbo pa sta pravdni stranki že imeli sklenjeno, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da do preoblikovanja naj