VSL Sklep IV Ip 1343/2023

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"I. Dolžnica - Osnovna šola A., ki jo zastopa ravnateljica B. B., je v roku osmih dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, dolžna upnico - C. C., vrniti na delovno mesto učiteljice razredničarke, ji zagotoviti ustrezni razred in kabinet.

II. V primeru, da dolžnica - Osnovna šola A., ki jo zastopa ravnateljica B. B. ne bo ravnala skladno s I. točko izreka te začasne odredbe, se ji naloži plačilo denarne kazni v višini 50.000,00 EUR.

III. Upnica C. C., je v opravičilo začasne odredbe dolžna v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa zoper dolžnico - Osnovno šolo A., ki jo zastopa ravnateljica B. B., dolžna vložiti tožbo, s katero bo opravičila to začasno odredbo.

IV. Ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku pravde o glavni stvari.

V. Ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve.

VI. Dolžnica - Osnovna šola A., ki jo zastopa ravnateljica B. B., je dolžna v roku 8 dni upnici - C. C. plačati stroške postopka z izdajo začasne odredbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila." (1. točka izreka izpodbijanega sklepa) in sklenilo, da upnica nosi sama svoje stroške tega postopka (2. točka izreka izreka izpodbijanega sklepa).

2Upnica je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in kršitev ustavnih pravic. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje povsem napačno uporabilo določbe 34.a člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji ter določbe pogodbe o zaposlitvi št. 001 z dne 31. 8. 2019. Sodišče je namreč popolnoma spregledalo dejstvo, da je bila upnica na delovno mesto učiteljice v podaljšanem bivanju premeščena izključno z namenom, da dolžnica nad upnico izvaja mobing v obliki premestitve na nižje rangirano delovno mesto, nikakor pa ne zaradi kakršnikoli potreb v delovnem procesu in glede na kadrovske zmožnosti, ki naj bi jih določal 49. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Prav to izvajanje mobinga in trpinčenja v obliki kazenske premestitve upnice na nižje rangirano delovno mesto pa kaže verjetnost obstoja upničine terjatve. Dalje upnica citira 149. člen Zakona o javni uslužbencih, na katerega se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu, in poudarja, da sklepa o premestitvi nikoli ni prejela, zato niti ni mogoče presojati, na katerem izmed v 149. členu ZJU navedenih razlogov naj bi bila premeščena v podaljšano bivanje. Odsotnost obrazložitve že sama po sebi predstavlja kršitev upničinih pravic, saj razlogov za premestitev niti ni mogoče preizkusiti. Obstoj upničine terjatve tako dokazuje že sama odsotnost sklepa o premestitvi. Upnici sicer nikoli niti ustno ni bil sporočen razlog za premestitev. Razlog ne more biti učinkovitejše ali smotrnejše delo organa, saj s tega vidika ne more biti bolj smotrno, da se upnico premesti na delovno mesto učiteljice v podaljšanem bivanju, če to hkrati pomeni potrebo po novih zaposlitvah ravno zaradi zapolnitve tega nezakonito izpraznjenega delovnega mesta. Dolžnik je namreč neposredno pred pričetkom letošnjega šolskega leta objavil razpis za dve dodatni delovni mesti učitelja razrednika, čeprav je bila za delovno mesto učitelja razrednika predhodno že določena upnica. Zaposlitev novih delavk na delovnem mestu razrednika kaže na dejstvo, da je dolžnik upnico z izključnim namenom mobinga degradiral na nižje delovno mesto, kar utemeljuje verjetnost obstoja upničine terjatve. Sicer pa je tudi z vidika organizacije dela dolžnika popolnoma nesmotrno, da je bila upnica premeščena na nižje delovno mesto, dolžnik pa je dodatno zaposloval. Poleg tega je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je v svoji obrazložitvi zgolj navedlo, da je s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da premestitev na podlagi ZJU ni bila izpeljana, kot to določa zakon, saj upnica sklepa o premestitvi ni prejela. Prav tako tak zaključek sodišča predstavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kot je obrazloženo v nadaljevanju. Nenazadnje pa je življenjsko logično in povsem običajno, da se učiteljev po 40 letih delovne dobe ne premešča v oddelke podaljšanega bivanja. Četudi pa bi sodišče štelo, da je premestitev sicer zakonita, pa upnica ponovno poudarja, da iz ustaljene sodne prakse (na primer VDSS sklep Pdp 241/2017) izhaja, da ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, samo po sebi ne zadostuje za zaključek, da do trpinčenja ni prišlo. Pri tem je treba upoštevati tudi, da upnica kot bistveno trdi, da je bila žrtev mobinga s strani nadrejenih, ki imajo v okviru svojih funkcij določeno moč in avtoriteto nad svojimi podrejenimi. Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo ali podrejene osebe izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pa pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno. Za zakonitost upničine premestitve bi tako v konkretnem primeru morali biti kumulativno izpolnjeni vsaj naslednji pogoji: - zakonito izpeljan postopek premestitve (sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da postopek ni bil zakonito izpeljan), - obstoj utemeljenih okoliščin, da obstajajo razlogi iz 149. člena ZJU (upnica je vsaj z verjetnostjo izkazala, da te okoliščine ne obstojijo) in - da premestitev ni kaznovalne narave. Ker je sodišče zmotno zaključilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, tudi ni presojalo ostali pogojev za izdajo začasne odredbe, ki pa so po prepričanju upnice nedvomno podani. Zaključek sodišča, da premestitev na podlagi določb ZJU verjetno ni bila izpeljana tako, kot določa zakon, eksplicitno utemeljuje obstoj verjetnosti upničine terjatve, zato so razlogi sodišča prve stopnje, da upnica ni uspela dokazati verjetnosti svoje terjatve, v nasprotju sami s seboj, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sam postopek premestitve ni bil izpeljan zakonito, posledično tudi sama premestitev na nižje rangirano delovno mesto ni mogla biti zakonita, zato je tudi izkazan obstoj upničine terjatve. Dalje je sodišče storilo novo bistveno kršitev postopka s tem, ko je zgolj formalistično presojalo določila ZJU, Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja, ZOFVI in pogodbe o zaposlitvi št. 001, pri čemer pa se v svoji obrazložitvi sploh ni opredelilo do mobinga, ki ga je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala upnica. Presoje vseh ravnanj kot celote sodišče ni opravilo. S tem je sodišče upnici kršilo ustavno pravico do poštenega sojenja, ki implicitno vključuje pravico do obrazložitve sodne odločbe. S tem v zvezi se upnica sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS in citira na primer odločbo Up-399/05. Sodišče se v konkretnem primeru do upničinih navedb in dokazov v zvezi z mobingom, katerega žrtev je upnica s strani dolžnika vse od marca 2023, ni z ničemer opredelilo. Ob popolni odsotnosti obrazložitve izpodbijanega sklepa z vidika nezakonitosti premestitve kot oblike mobinga se upnica utemeljeno sprašuje, ali se je sodišče z njenimi argumenti sploh ustrezno seznanilo, ali jih ni morda enostavno prezrlo, ter brez kakršnekoli obrazložitve enostavno zavrnilo njen predlog za izdajo začasne odredbe. Če bi sodišče presodilo upničine navedbe glede mobinga, bi vsaj z verjetnostjo ugotovilo, da je premestitev posledica mobinga na delovnem mestu, in to ne glede na to, ali je bil postopek premestitve izpeljan zakonito ali ne (čeprav seveda ni bil). Mobing predstavljajo tudi sicer zakonita ravnanja delodajalca, pri katerih pa je iz okoliščin mogoče razbrati, da jih delodajalec izvaja z namenom diskriminacije delavca. Zato je tudi iz tega razloga podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. S popolno opustitvijo opredelitve do ključnih argumentov je sodišče upnici kršilo tudi pravico do izjave v postopku (22. člen Ustave RS) ter s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnica je namreč v dokaz mobinga in trpinčenja predlagala sodišču, da jo o tem zasliši, česar pa sodišče ni izvedlo in mimo dokaznega predloga in brez kakršnekoli dejanske podlage ugotovilo, da je bila premestitev izvedena zaradi potreb delodajalca v delovnem procesu. S tem, ko sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo in neizvedbe tudi ni obrazložilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, oziroma kršilo pravico upnice do poštenega sojenja. Prav tako je bila upnici odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Nazadnje upnica poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu, saj za spore med delavcem in delodajalcem velja, da ko delavec postavi ustrezne trditve, je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskrimincije ni prišlo. Upnica je v konkretnem primeru jasno in substancirano zatrjevala, da je njene premestitev kazenske narave in da gre za nadaljevanje mobinga, katerega žrtev je vse od marca 2023. Že na podlagi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu bi zato sodišče moralo zahtevi za izdajo začasne odredbe ugoditi. Glede ne vse navedeno je več kot očitno, da je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba spremeniti na način, da se upničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Upnica predlaga, da višje sodišče zaradi ekonomičnosti postopka samo odloči, po potrebi tudi z razpisom glavne obravnave. Če pa višje sodišče temu predlogu upnice ne bo sledilo, pa naj zaradi očitanih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z ZIZ izpodbijani sklep podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru naj sodišče naloži dolžniku povrnitev stroškov postopka upnice.

3Pritožba je utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (1. do 3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ). Veljavni ZIZ ureja le zavarovalne začasne odredbe, to je take, ki so potrebne, da se zagotovi možnost bodoče izvršbe. Naše pravni red pa na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, Up-275/97 pozna tudi t. i. regulacijske začasne odredbe, ki v zakonu niso izrecno urejene. Ta vrsta začasnih odredb ni namenjena zavarovanju terjatve oziroma zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe, temveč le začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, z namenom, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode že med samim sodnim postopkom ter se s tem zagotovi, da morebitna kasnejša ugodilna sodba v korist upnika ne bi ostala brez pomena. Tudi pri regulacijskih začasnih odredbah mora tako upnik verjetno izkazati obstoj terjatve do dolžnika, hkrati pa tudi pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ista pogoja, kot ju ZIZ izrecno določa za zavarovanje nedenarne terjatve, torej veljata tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe.¹ Pomen določbe, ki omogoča izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja ali težko nadomestljive škode, namreč ni le v tem, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač pa tudi v tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje.²

6V obravnavani zadevi je upnica C. C. zoper dolžnika (Osnovna šola A.) vložila predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - vrnitve nazaj na delovno mesto učiteljice razredničarke, z zagotovitvijo ustreznega razreda in kabineta. Sodišče prve stopnje je predlog upnice zavrnilo že iz razloga, ker je presodilo, da upnica ni verjetno izkazala niti prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je obstoja navedene nedenarne terjatve do dolžnika. Po mnenju višjega sodišča je odločitev preuranjena.

7Višje sodišče najprej povzema bistvene navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, ki naj bi bile dejanska podlaga uveljavljani nedenarni terjatvi, torej prvi predpostavki za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnica je navedla, da je pri dolžniku zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 001, in sicer na delovnem mestu učitelja razrednika, za nedoločen in polni delovni čas. Že pred sklenitvijo predmetne pogodbe o zaposlitvi je upnica pri dolžniku uspešno opravljala delo več kot 39 let. V šolskem letu je bila razredničarka 5. b razreda, vendar jo je nekdanji ravnatelj dolžnika D. D. povsem neupravičeno in protipravno suspendiral ter jo kasneje neupravičeno premestil na drugo (nižje rangirano) delovno mesto, jo nadziral in nad njo izvajal mobing, zaradi česar že poteka delovnopravni spor I Pd .../2023. Z začetkom šolskega leta 2023/2024 je prejšnjega ravnatelja nadomestila ravnateljica B. B., ki je upnico ponovno neupravičeno premestila na nižje rangirano delovno mesto, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi št. 001, in sicer na delovno mesto učiteljice, ki vodi podaljšano bivanje. Iz pogodbe o zaposlitvi št. 001 in aneksa namreč nedvoumno izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo delavka opravljala delo na delovnem mestu učitelj razrednik. Po mnenju upnice gre tako za temeljno kršitev delodajalca, konkretno obveznosti zagotavljanja dela, ki je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi št. 001. Glede premestitve na nižje in manj plačano delovno mesto upnici tudi ni bil vročen nikakršen sklep, odredba, aneks k pogodbi o zaposlitvi ali sploh kakršnakoli pisna dokumentacija. Premestitev je bila zgolj razvidna iz e-Asistenta, v katerem upnica ni več navedena kot razrednik svojega razreda. Ravnateljica B. B. je upnici 16. 8. 2023 poslala elektronsko sporočilo, naj se oglasi pri njej, da ji sporoči obveznosti za prihodnje šolsko leto. Na sestanku 18. 8. 2023 ji je nato ravnateljica ustno povedala, da v šolskem letu 2023/24 ne bo več razredničarka, naj svoj razred pospravi ter da bo v novem šolskem letu delala v podaljšanjem bivanju. Razloga za takšno odločitev ravnateljica upnici ni povedala. Upnica poudarja, da gre za kazensko premestitev, kar dokazuje že dejstvo, da jo je nekdanji ravnatelj skušal premestiti že v prejšnjem šolskem letu (da jo bo premestil, je ravnatelj upnico obvestil marca 2023). Namen samovoljne premestitve je degradacija upnice, pri čemer ta poudarja, da je ugledna učiteljica z izrazito dolgim delovnim stažem in je bilo njeno delo vedno strokovno, korektno in zakonito, zanj je dobivala odlične ocene. Da dolžnik za premestitev ni imel nobenega utemeljenega razloga, dokazuje tudi dejstvo, da je hkrati zaposlil še dve novi učiteljici, eno od njiju prav za zapolnitev mesta razredničarke 5. b razreda, ki bi ga morala še naprej opravljati upnica.

8Povzete dejanske trditve je mogoče v pravnem pogledu razdeliti na dva bistvena argumenta, na katerih upnica temelji zatrjevani obstoj nedenarne terjatve vrnitve na prejšnje delovno mesto učitelj razrednik. Primarni upničin očitek je, da jo je dolžnik na nižje delovno mesto premestil v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi št. 001 in določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ter Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Upnica namreč meni, da dolžnik do premestitve ni imel pravice, glede na pogodbo o zaposlitvi št. 001, s katero je bilo dogovorjeno, da bo upnica delo opravljala ne delovnem mestu učitelj razrednik. S tem v zvezi se upnica sklicuje tudi na 43. člen in 172. člen ZDR-1. Poleg tega po stališču upnice premestitev ni skladna niti s 149. členom ZJU, niti ni bila zakonito izpeljana. Druga pravna podlaga, s katero upnica utemeljuje obstoj svoje terjatve do dolžnika, pa je, da naj bi premestitev predstavljala obliko mobinga, ki ga dolžnik že vse od marca 2023 izvaja nad njo.

9Glede prvega argumenta, torej da naj bi bila premestitev na delovno mesto učitelj v podaljšanem bivanju v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi št. 001 in določili ZDR-1 ter ZJU, tudi višje višje sodišče z upnico ne soglaša. Drži, da je bilo v navedeni pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da bo upnica opravljala delo na delovnem mestu učitelj razrednik, pri čemer je bila pogodba sklenjena za nedoločen in polni delovni čas (1. in 2. člen pogodbe). Vendar pa je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ključno nekaj drugega. To je, da ima glede na prvo alinejo 1. člena navedene pogodbe o zaposlitvi št. 001 delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu učitelja št. 002 z dne 1. 6. 2012, da skladno s četrto alinejo istega člena delavcu v času opravljanja nalog razrednika mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu učitelja, ter zlasti, da ima po peti alineji 1. člena pogodbe o zaposlitvi št. 001 učitelj razrednik ob prenehanju opravljanja nalog razrednika pravico in dolžnost vrnitve na delovno mesto učitelja iz prve alineje te točke (člena). Dalje je v 25. členu pogodbe o zaposlitvi št. 001 določeno, da se glede pravic in obveznosti delavca ter zavoda, ki niso urejene s to pogodbo, ob sklenitvi te pogodbe uporabljajo določbe naslednjih kolektivnih pogodb: - Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 18/91 in spremembe ter dopolnitve), - Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 z vsemi spremembami in dopolnitvami) ter - Kolektivna pogodba za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/08 z vsemi spremembami in dopolnitvami).

10Kot je prav tako pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, 34.a člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji določa, da: - učitelja, ki opravlja naloge razrednika, izmed zaposlenih učiteljev v zavodu določi ravnatelj (prvi odstavek)³, - učitelj za čas opravljanja nalog razrednika sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu učitelj razrednik (drugi odstavek); - času opravljanja nalog razrednika učitelju mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto učitelja (tretji odstavek) in - ob prenehanju opravljanja nalog razrednika, ima učitelj razrednik pravico in dolžnost do vrnitve na delovno mesto učitelja (četrti odstavek). Predmetna pogodba o zaposlitvi z dne št. 001 je torej povsem skladna z določilom 34.a člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, pri čemer je bistveno, troje: 1.) da o tem, kateri učitelj bo opravljal delo razrednika, odloča ravnatelj; 2.) da se premestitev na delovno mesto učitelja razrednika opravi s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi; ter 3.) da se ima delavec po prenehanju opravljanja nalog razrednika⁴ pravico in dolžnost vrniti na prejšnje delovno mesto učitelja, pri čemer delavcu v času opravljanja nalog razrednika mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu učitelja.

11Iz zgoraj navedenega izhaja, da je upnica v konkretnem primeru (že) v pogodbi o zaposlitvi z dne št. 001 soglašala, da se po prenehanju opravljanja nalog razrednika vrne na prejšnje delovno mesto učitelj, ki ga je imela na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu učitelja št. 002. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je s premestitvijo upnice nazaj na prejšnje delovno mesto učitelj dolžnik kršil temeljno pravico upnice do zagotavljanja dela iz pogodbe o zaposlitvi št. 001 ter 43. člen in 172. člen ZDR-1. Ker upničina pravica in dolžnost vrnitve na prejšnje delovno mesto učitelj izhaja že iz same pogodbe o zaposlitvi št. 001, ki jo je upnica podpisala, je prav tako zmotno pritožbeno stališče, da naj bi bila premestitev nezakonita tudi v procesnem smislu oziroma zato, ker upnica ob premestitvi nazaj na prejšnje delovno mesto učitelj ni prejela nikakršnega sklepa, odredbe, aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pisne dokumentacije. Sicer pa se tako upnica kot tudi samo sodišče prve stopnje s tem v zvezi neutemeljeno sklicujeta na določilo 149. člena ZJU, ki ureja premestitev javnega uslužbenca zaradi delovni potreb. Oba namreč spregledata, da se navedena zakonska določba v konkretnem primeru sploh ne uporablja, saj se za javne uslužbence v javnih zavodih, kar je dolžnik v obravnavani zadevi, uporablja le prvi del ZJU, to je le členi od 1 do 21, vsi ostali členi, zajeti v drugem, posebnem delu ZJU, pa se uporabljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Tako za javne zavode ne pride v poštev niti določba 150. člena ZJU, ki ureja postopek premestitve zaradi delovnih potreb, in ki v prvem odstavku določa, da se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom, če delavec s premestitvijo ne soglaša.

12Pač pa se za dolžnika uporabljajo določbe ZDR-1, ki ne pozna več instituta premestitve na drugo delovno mesto, temveč je uveljavljen pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij. Delodajalec zato nima več pravne podlage, da bi z enostranskimi oblastvenimi akti odločal o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih, kamor sodi tudi premestitev delavca na drugo delovno mesto. Sestavine pogodbe o zaposlitvi ZDR-1 določa v 31. členu, sprememba ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitev zaradi spremenjenih okoliščin pa je urejena v 49. členu ZDR-1.⁵ Iz navedenega torej izhaja, da se premestitev javnega uslužbenca v javnem zavodu lahko opravi le na pogodbeni podlagi, pri čemer višje sodišče ugotavlja, da je ta pogoj v obravnavani zadevi tudi izpolnjen. Upnica in dolžnik sta namreč zaradi premestitve upnice na delovno mesto učitelj razrednik sklenila novo pogodbo o zaposlitvi št. 001, v le-tej pa je upnica soglašala, da se ima po prenehanju opravljanja nalog razrednika pravico in dolžnost vrniti na delovno mesto učitelj, ki ga je pri dolžniku prej opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 002. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je bila premestitev nazaj na delovno mesto učitelj nezakonito izpeljana, češ da upnica s tem v zvezi ni prejela nobenega pisnega akta.

13Premestitev upnice nazaj na delovno mesto učitelj tako ni v neskladju s pogodbo o zaposlitvi št. 001 niti z določili ZDR-1, ki ureja spremembo ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin. Kolikor je upnica predlog za začasno odredbo temeljila na tej pravni podlagi, ji sodišče prve stopnje posledično pravilno ni sledilo.

14Kljub navedenemu pa je pritožba utemeljena. Kot že zgoraj navedeno, je namreč upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe trdila še, da naj bi premestitev na delovno mesto učitelja predstavljala tudi mobing, ki ga dolžnik nad njo izvaja vse od marca 2023. Po mnenju upnice namreč dolžnik za premestitev ni imel prav nobenega utemeljenega razloga, kar naj bi med drugim dokazovalo dejstvo, da je upnico suspendiral in jo kasneje neupravičeno premestil na nižje rangirano delovno mesto že prejšnji ravnatelj D. D., jo nadziral in nad njo izvajal mobing, s tem pa sedaj nadaljuje tudi nova ravnateljica B. B. Šlo naj bi za trpinčenje s strani vodilnih, saj je bila premestitev opravljena izključno z očitnim namenom degradacije in ponižanja upnice, kar je močno poseglo v njeno dostojanstvo. Da je šlo zgolj za kazensko in neutemeljeno premestitev, po mnenju upnice dokazuje tudi dejstvo, da je dolžnik hkrati zaposlil dve novi učiteljici, eno od njiju prav za zapolnitev delovnega mesta učitelj razrednik 5.b razreda, ki ga je prej zasedala upnica. V dokaz svojih trditev je upnica predlogu za izdajo začasne odredbe med drugim priložila zapisnik inšpekcijskega nadzora z dne 17. 4. 2023 in predlagala svoje zaslišanje.

15Sodišče prve stopnje pa se do trditev upnice o izvajanju mobinga s strani nadrejenih v izpodbijanem sklepu ni prav z ničemer opredelilo, čeprav gre za pravno pomemben razlog v zvezi s presojo pogoja (ne)obstoja terjatve upnice do dolžnika. Kot upnica utemeljeno opozarja v pritožbi, namreč po sodni praksi ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, samo zase še ne zadostuje za zaključek, da do trpinčenja ni prišlo.⁶ Povedano drugače, dejstvo, da v konkretnem primeru dolžniku ni mogoče očitati kršitve pravice do zagotavljanja dela po pogodbi o zaposlitvi št. 001, niti nezakonitosti postopka same premestitve, še ne pomeni, da ni prišlo do kršitve delovnopravnih pravic upnice. Če bi se izkazale za resnične upničine trditve, da dolžnik nad njo izvaja mobing, bi namreč to pomenilo, da ima upnica nedenarno terjatev do dolžnika na tej pravni podlagi - torej zaradi trpinčenja s strani delodajalca. O navedenih očitkih pa se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni z ničemer opredelilo, prav tako ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo s tem v zvezi predlaganega dokaza z zaslišanjem upnice. S tem je sodišče prve stopnje upnici kršilo njeno pravico do izjave v postopku (22. člen Ustave RS in 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), kar oboje pritožba izrecno uveljavlja. Ustavni procesni jamstvi do poštnega postopka in do učinkovite pritožbe lahko namreč stranka učinkovito uveljavi le, če sodišče svojo odločitev ustrezno obrazloži.⁷ Le tako namreč stranka lahko zanesljivo izve, ali se je sodišče z njenimi dejanskimi in pravnimi argumenti ter dokaznimi predlogi sploh seznanilo, ter se učinkovito izjavi oziroma pritoži, če sodišče njenim argumentom oziroma dokaznim predlogom ni sledilo. V konkretnem primeru pa je obrazložitev sodišča prve stopnje glede upničinih trditev o mobingu, kot tudi o dokaznem predlogu za zaslišanje upnice povsem izostala. V zvezi s pravno pomembnim dejstvom, ali je res prišlo do mobinga ali ne, je poleg tega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

16Po povedanem je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, odločitev o glavni stvari in posledično tudi odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj obstoj terjatve upnice presodi še z vidika navedb in ponujenih dokazov o mobingu dolžnika nad upnico⁸ ter svojo odločitev v tem delu ustrezno obrazloži. Glede na svoje ugotovitve s tem v zvezi naj, če bo to potrebno, predlog upnice presodi tudi v luči enega od drugih (alternativno predpisanih) pogojev, ki mora biti poleg pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (kumulativno) podan za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (prim. drugi oziroma tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ). Višje sodišče nazadnje še dodaja, da o predlogu za izdajo začasne odredbe ni moglo odločiti kot prvo, kar je v pritožbi predlagala upnica. Dolžnikova pravica do izjave v postopku (22. člen Ustave RS), ki se v postopku zavarovanja v prvi vrsti odraža z institutom ugovora (53. člen v zvezi z 239. členom ZIZ), namreč terja, da se ima dolžnik pred morebitno začasno odredbo možnost braniti že pred sodiščem prve stopnje.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

¹ Pogorelčnik N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba 2017, str. 111 in 112; odločba Ustavnega sodišča RS, Up-275/97 z dne 16. 7. 1998.
² Odločba Ustavnega sodišča, Up-275/97 , 6. točka razlogov.
³ Prim. tudi 49. člen Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI).
⁴ Kot rečeno, o tem odloča ravnatelj.
⁵ Prim. VDSS sklep Pdp 1109/2011.
⁶ Prim. VDSS sklep Pdp 241/2017.
⁷ Na primer odločbe Ustavnega sodišča RS, Up-653/15, Up-1352/11 in Up-570/10. Glej tudi Galič A., Ustavno civilno procesno pravo, GV založba 2004, str. 234-239.
⁸ S tem v zvezi se upnica v pritožbi sklicuje tudi na obrnjeno dokazno breme.