172. člen ZDR-1

Toženka je na podlagi 172. člena ZDR-1 in 122. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa ugotovila, da je tožnik disciplinsko odgovoren, ker dne 20. 6. 2021 ni nastopil dnevne izmene 3 razporeda "sprevodnika B", domicila C. - MND D., svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Tožniku je izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 5 % bruto plače za čas enega meseca. Tožnik vztraja, da za očitano kršitev ni odgovoren, ker o spremembi razporeda ni bil seznanjen do 23. 6. 2021. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni dokazala, da je bil tožnik pravočasno obveščen o spremembi razporeda dela za dne 20. 6. 2021. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je toženka tožnika o spremembi razporeda dela za 20. 6. 2021 obvestila večkrat, in sicer dne 8. 6. 2021 preko njegovega zasebnega elektronskega naslova, najkasneje 9. 6. 2021 je prejel obvestilo še fizično, po službeni pošti, 18. 6. 2021 pa najprej ustno preko telefonskega pogovora z B. B., nato pa istega dne še preko elektronskega sporočila. Čeprav se vnaprej pripravljeni mesečni razpored ni popravljal, so bili delavci o vsaki spremembi razporeda obveščeni, tako da

Ker upničina pravica in dolžnost vrnitve na prejšnje delovno mesto učitelj izhaja že iz same pogodbe o zaposlitvi št. 001, ki jo je upnica podpisala, je zmotno pritožbeno stališče, da naj bi bila premestitev nezakonita tudi v procesnem smislu oziroma zato, ker upnica ob premestitvi nazaj na prejšnje delovno mesto učitelj ni prejela nikakršnega sklepa, odredbe, aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pisne dokumentacije. Tako upnica kot tudi samo sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicujeta na določilo 149. člena ZJU, ki ureja premestitev javnega uslužbenca zaradi delovni potreb. Navedena zakonska določba se namreč v konkretnem primeru sploh ne uporablja, saj se za javne uslužbence v javnih zavodih, kar je dolžnik v obravnavani zadevi, uporablja le prvi del ZJU, to je le členi od 1 do 21, vsi ostali členi, zajeti v drugem, posebnem delu ZJU, pa se uporabljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnost.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ključnih navedb toženke in v zvezi z njimi izvedenih dokazov, prav tako ni (ustrezno) obrazložilo zavrnitve v zvezi s temi navedbami predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V delovnem pravu je avtonomija pogodbenih strank omejena; omejena je s kogentnimi predpisi, katerih namen je zaščita šibkejše stranke delovnega razmerja, delavca. S tem namenom ZDR-1 tudi ureja možnosti delodajalca glede sankcioniranja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Širjenje teh možnosti z uporabo drugih institutov, ki jih ZDR-1 ne ureja, je v nasprotju s kogentnimi predpisi. Navedeno velja za dogovor o pogodbeni kazni za nespoštovanje odpovednega roka (kršitev obveznosti opravljanja dela v času odpovednega roka), ki je kot takšen ničen (prvi odstavek 86. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kljub presoji o obstoju odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Kot sta izpovedala tožnik in njegov osebni zdravnik, je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe rok (zloma zapestij obeh rok), ki je bila posledica nesreče pri delu pri toženi stranki, in je bil od nastopa bolniškega staleža 8. 3. 2021 do ugotovljene kršitve v bolniškem staležu že 4 mesece, pri čemer mu ni bilo odrejeno strogo mirovanje, temveč se je lahko gibal v svojem kraju in celo vozil avtomobil. Tožnik je izpovedal, da se ni zavedal, da krši navodila zdravnika s tem, ko se je na poti iz terapije ustavil v gostinskem lokalu in ko je za krajši čas (eno uro) zapustil kraj bivanja, da se je sestal s B. B. Zaslišani osebni zdravnik je še pojasnil, da je potrebno pri razlagi prepovedi uporabiti zdrav razum. Sodišče pa tudi ni sledilo trditvam tožene stranke, da je zaradi ugotovljenih kršitev izgubilo zaupanje v tožnika in da bi njegova vrnitev na delo negativno vplivala na odnos z drugimi delavci, ki so morali tožnika v času njegove odsotno

V VSRS Sodbi IV Ips 10/2021 z dne 21. 9. 2021, na argumentacijo katere se je pri zavrnitvi predloga za izvršbo oprlo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče RS presodilo, da kršitev z odlokom vlade (in ne z zakonom) predpisanega obveznega nošenja maske ne more imeti kaznovalnopravnih posledic. Sankcija, ki jo je Vrhovno sodišče RS presojalo, je bila torej kaznovalnopravne narave in je bila storilcu prekrška izrečena neposredno zaradi kršitve vladnega odloka. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Sankcija, ki je bila z Odločitvijo izrečena delavki (dolžnici), je namreč disciplinske in ne kaznovalnopravne narave. Sankcija je bila dolžnici izrečena na podlagi 16. in 26. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja – Pravilnik 621 zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ker 18. 10. 2021 pri svojem delu v službenih prostorih ni nosila zaščitne maske in s tem ni spoštovala Navodil posebne delovne skupine za koronavirus z dne 17. 8. 2021 (izdanih z namenom preprečitev ponovnih izbruhov okužb in širjenja okužb s Covid-19). Kršitev, ugotovljena v Odločitvi, torej ne temelji na vladnih odlokih, kot je zmo

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ker ob ugotovljenem dejanskem stanju ni dalo dovolj teže ugotovljenim okoliščinam na strani tožnika. Tožnik je dejanje priznal in tudi zatrdil, da gledano s časovne distance še sam ne razume, kako je lahko pristal na takšno izsiljevanje in se pustil tako zmanipulirati. Na delovnem mestu mu je bil ukraden mobilni telefon, kar je prijavil na policijo. Ko je to povedal v delovnem okolju, se je telefon nato znašel v prostorih delodajalca. V zvezi s temi dogodki je želel razgovor s kadrovsko službo, ki ga je tudi opravil. Zaradi izsiljevanja s strani neznane osebe pa je pogovor snemal in ga posredoval sodelavki. Kot je sam izpovedal, je bil v hudem stresu. Navedene okoliščine, predvsem odkrito priznanje in obžalovanje dogodka, po oceni pritožbenega sodišča opravičujejo pozitivno prognozo glede tožnikovega nadaljnjega vedenja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo ravnanje ne vsebuje oškodovalnega elementa (kršitev pravic, povzročene večje škode oziroma premoženjske škode), kar je eden od pomembnih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ-1. Tožnikovo ravnanje sicer predstavlja kršitev delovnih obveznosti, saj je neutemeljeno zahteval podatke iz računovodstva za zasebne potrebe, vendar pa teža kršitve ne omogoča zaključka, da gre za hujšo kršitev, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Kadar delodajalec sprejme odločitev o disciplinski odgovornosti in odločbo vroči delavcu, je ta odločitev za delodajalca zavezujoča in za isto kršitev ne more delavcu še izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Sklep o disciplinski odgovornosti oziroma izrečenem disciplinskem ukrepu javnemu uslužbencu ni izvršilni naslov za sodno izvršbo.

Stališče, da je za presojo bistvena vsebina spornih dokumentov in ne zgolj njihovo poimenovanje, izhaja tudi iz odločitev Vrhovnega sodišča RS. To je namreč zavzelo stališče, da je izrečeno disciplinsko sankcijo, s katero se delavca izrecno opozori na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, mogoče šteti za pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da mora delodajalec v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da pa pravne kvalifikacije takega ravnanja ni dolžan navesti, pa tudi če jo, sodišče pri presoji zakonitosti oziroma nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Vezano je le na dejanske opredelitve odpovednega razloga in tega delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati. Kljub opredelitvi kršitve v Pravilniku delodajalca to ne pomeni, da sodišče ne more presoditi o naravi in teži kršitve oziroma ugotavljati, ali gre v okoliščinah konkretnega primera za kršitev, ki je hujša v smislu zakonske opredelitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ali pa je kršitev lažje narave, tj. kršitev, ki niti ne omogoča izredne odpovedi po navedeni zakonski določbi. Način storitve in vrsta kršitve mora biti takšna, da pomembno vpliva na razmerje med delavcem in delodajalcem.

Tožnik je v sodnem postopku izpovedal, da je bilo dejansko stanje v disciplinskem postopku pravilno ugotovljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik spornega dne odklonil delo in ni prevzel službe po veljavnem razporedu dela za za sporni mesec in se tudi ni vpisal v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo. Ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji drugega odstavka 5. člena in 8. alineji prvega odstavka 6. člena pravilnika tožene stranke, mu je ta utemeljeno izrekla disciplinsko sankcijo.

ZDR‑1 v določbah o disciplinski odgovornosti, daje sodno varstvo le delavcu in sicer v 200. členu. V 3. odstavku 172. člena ZDR-1 izrecno določa, da je sklep delodajalca o izrečeni denarni kazni, zoper katerega delavec ni zahteval arbitražnega ali sodnega varstva, izvršilni naslov, ki se izvrši po pravilih, ki veljajo za sodno izvršbo, zato lahko delodajalec na njegovi podlagi zahteva izvršbo. Glede na ugotovitev, da toženec odločitve o disciplinski odgovornosti, ki mu je bila vročena, ni izpodbijal, tožeča stranka z izvršilnim naslovom že razpolaga, zato je zaradi pomanjkanja pravne koristi tožeče stranke za vložitev tožbe sodišče prve stopnje ob uporabi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo.

Sodišče prve stopnje je odločalo na prvem naroku za glavno obravnavo in pri tem navedlo, da tožnika ni zaslišalo, ker se naroka ni udeležil in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, čeprav je bil na narok vabljen preko svoje pooblaščenke, pri čemer ostalih dokazov ni izvajalo, ker je ocenilo, da niso potrebni za odločitev v predmetni zadevi. Pritožbeno sodišče navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika osebno vabiti na zaslišanje in ne preko pooblaščene odvetnice, pri čemer pritožbeno sodišče izrecno navaja, da 258. člen ZPP v drugem odstavku določa, da se zasliši samo ena stranka, če druga stranka noče izpovedati, ali če se ne odzove pisnemu vabilu, česar pa v obravnavani zadevi ni bilo. Sodišče prve stopnje pa bi moralo tožnika opozoriti v osebnem vabilu tudi na posledice njegovega morebitnega neupravičenega izostanka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tožnika osebno vabiti in ga tudi zaslišati, saj je tožnik že v tožbi predlagal svoje zaslišanje ali ravnati skladno z določili 258. člena ZPP. Glede na to, da ZDR-1 ne določa posebne tožbe za izpodbijanje pisnega opozorila, mora sodišče prve stopnje v sodnem postopku, preden odloča o zakonitosti podane redne odp

S tem, ko sta stranki v pogodbo zapisali, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki "vse stroške, ki so nastali v zvezi z izobraževanjem", med te stroške pa brez vsakega dvoma sodi tudi nadomestilo plače za dneve, ko tožena stranka ni bila na delu, je bilo zahtevi iz Kolektivne pogodbe delavcev zdravstvenega zavarovanja Slovenije zadoščeno. Strošek tožeče stranke, ki je toženi stranki za čas njene odsotnosti izplačala neto nadomestilo plače ter odvedla zanjo davke in prispevke, predstavlja bruto znesek izplačanega nadomestila, in sicer za vse ure odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. V času, ko je tožena stranka koristila pravico do odsotnosti, ni delala in tožeča stranka nanjo ni mogla računati. Stališče sodišč nižje stopnje, da tožena stranka nadomestila plače ni dolžna vrniti, ker je vse delo kljub odsotnosti opravila, je napačno.

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik dne 6. 1. 2016 ob 20.30 uri kadil na območju toženke, kjer je to prepovedano, je pravilen zaključek, da je kršil 1. člen Pravilnika o prepovedi kajenja v vseh zaprtih in odprtih prostorih podjetja D. d. d., s čimer je storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po 12. točki 4. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, za katero mu je bila na podlagi četrtega odstavka 12. člena Pravilnika izrečena disciplinska sankcija denarne kazni v višini 15 % akontacije mesečne plače, ustvarjene v mesecu kršitve, za dobo treh mesecev.

Tožnik (policist) je delovne obveznosti izpolnjeval v skladu s prakso, ki jo je tožena stranka dopuščala, zato njegovega ravnanja z gotovino ni mogoče šteti kot kršitev delovne obveznosti, ki bi utemeljevala izrek disciplinske sankcije.

Ob ugotovitvi, da je tožnica spornega dne kadila na območju toženke, kjer je to prepovedano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila 1. čl. Pravilnika o prepovedi kajenja v vseh zaprtih in odprtih prostorih, s čimer je storila hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po 12. tč. 4. čl. Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, za katero ji je bila na podlagi 4. odst. 12. čl. tega pravilnika izrečena disciplinska sankcija denarne kazni v višini 15 % akontacije mesečne plače, ustvarjene v mesecu kršitve, za dobo treh mesecev.

Tožnik se določenega dne ni zapletel v žaljiv verbalni konflikt s sodelavcem in ni storil kršitve po 25. alineji drugega odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, za katero mu je bila izrečena denarna kazen v višini 5 % njegove bruto plače za čas enega meseca. Ker tožnik očitane kršitve ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti tožnika.