21. člen ZJU-B

Datum razporeditve tožnice temelji na prehodni določbi 31. člena akta o novi sistemizaciji, ki določa, da začne nova sistemizacija veljati z dnem 15. 3. 2023, vendar ne pred objavo (med strankama ni sporno, da je bila objavljena 15. 3. 2023), uporablja pa se od 1. 4. 2023. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se tožnico razporedi s 1. 4. 2023 na novo sistemizirano delovno mesto, tj. z dnem začetka uporabe akta o novi sistemizaciji. Tožnica se je v tožbi zavzemala za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da učinkuje za nazaj, tj. že od 15. 3. 2023, vendar za to ni pravne podlage.

Potrebne delovne izkušnje med delovnima mestoma niso edina razlika. Pomembna je predvsem razlika med dejanskim delom in nalogami, ki se na posameznem delovnem mestu opravljajo, torej vsebina dela na posameznem delovnem mestu.

Ker upničina pravica in dolžnost vrnitve na prejšnje delovno mesto učitelj izhaja že iz same pogodbe o zaposlitvi št. 001, ki jo je upnica podpisala, je zmotno pritožbeno stališče, da naj bi bila premestitev nezakonita tudi v procesnem smislu oziroma zato, ker upnica ob premestitvi nazaj na prejšnje delovno mesto učitelj ni prejela nikakršnega sklepa, odredbe, aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pisne dokumentacije. Tako upnica kot tudi samo sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicujeta na določilo 149. člena ZJU, ki ureja premestitev javnega uslužbenca zaradi delovni potreb. Navedena zakonska določba se namreč v konkretnem primeru sploh ne uporablja, saj se za javne uslužbence v javnih zavodih, kar je dolžnik v obravnavani zadevi, uporablja le prvi del ZJU, to je le členi od 1 do 21, vsi ostali členi, zajeti v drugem, posebnem delu ZJU, pa se uporabljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnost.

O tem, ali javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje dodatka za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela, mora v skladu z uveljavljenim sistemom, ki velja za javne uslužbence, najprej odločiti delodajalec s pisnim sklepom. Dejstvo opravljanja nalog delokroga drugega delovnega mesta samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Če delodajalec delavcu naloži opravljanje dela oziroma ta opravlja delo, ki je različno od dela, ki bi ga delavec moral opravljati po pogodbi o zaposlitvi, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo. Če je to drugo delo ovrednoteno enako, do dodatnega plačila ni upravičen, nasprotno pa velja, kadar opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta. Dejstvo, ali ima delodajalec to višje delovno mesto sistemizirano, je nepomembno.

Pritožba utemeljeno očita, da razlogi sodišča prve stopnje o pristranskosti komisije pomenijo odločanje izven trditvene podlage (kršitev prvega odstavka 7. člena in 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Tožnica namreč ni zatrjevala pristranskosti komisije z dejstvi, na katerih temelji izpodbijana sodba. Pritožba pravilno navaja, da so prvostopenjski razlogi, zaradi katerih je sodišče sklep z dne 23. 12. 2020 razveljavilo, napačni tudi z materialnopravnega vidika. ZDR-1, ki obvezuje toženca glede uveljavljanja pravic delavcev, v 200. členu predvideva le, da o uveljavljanem varstvu odloča delodajalec (oziroma v tem primeru komisija, ki jo je imenovala direktorica v okviru svojih pristojnosti). Posebnih zahtev za nepristranskost odločevalca ne predpisuje, zlasti ne v smislu razlogov, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje.

Dejstvo, ali ima toženka delovno mesto Strokovni sodelavec VII/2 I psiholog sistemizirano, za odločitev ni bistveno. Njene navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 22/2016. Takšna so tudi stališča, ki jih je v zadevi VIII Ips 19/2014 zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije; da mora toženka kot delodajalec ob upoštevanju določb prvega odstavka 21. člena ZJU in drugega odstavka 89. člena ZObr sistemizirati delovna mesta, ki odražajo delo, ki se pri njej opravlja, in da je delavec upravičen do plačila za delo, kot ga dejansko opravlja, četudi takšno delovno mesto pri delodajalcu ni sistemizirano.

Delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo. Na podlagi zakonske določbe je tožena stranka ob sprejemu nove formacije lahko preverila upravičenost zaposlenih na posameznih formacijskih dolžnostih do dodatkov, ki so jih doslej prejemali (tožena stranka je namreč neprerekano trdila, da tožnici že na samem začetku dodatek ni bil upravičeno priznan). S sklepom Vlade RS so bile samo okvirno določene formacijske dolžnosti, na katerih se ta dodatek priznava. Če je v konkretnem primeru tožena stranka ugotovila, da formacijske dolžnosti, na kateri je bila razporejena tožnica (oziroma bo razporejena po prevedbi), sklep Vlade RS ne pokriva, je lahko dodatek prenehala izplačevati.

Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če opravlja naloge določenega delovnega mesta, ki je različno od tistega, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnica v spornem obdobju ni opravljala del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta, temveč je opravljala delo po opisu za delovno mesto, na katerega je bila razporejena in za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato tožnica ni upravičena do plačila po dejanskem delu.

Tožnice so v spornem obdobju opravljale dela in naloge delovnega mesta zobozdravstveni asistent, čeprav so bile formalno razporejene na delovno mesto srednje medicinske sestre v ambulanti. Zato so upravičene do plačila po dejanskem delu, torej do plačila, kot bi ga prejele, če bi imele sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zobozdravstveni asistent. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v organiziranje delovnega procesa in sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki, saj je njegova odločitev temeljila na ugotovitvi, da je tožena stranka imela organizirano delo tudi za delovno mesto zobozdravstveni asistent, ki so ga tožnice opravljale (kljub temu, da tega delovnega mesta formalno ni imela sistemiziranega). Sodišče prve stopnje ni naložilo toženi stranki, da v sistemizacijo vnese določeno delovno mesto, kot to smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, temveč ji je le naložilo, da tožnicam izplača plačilo glede na dejansko opravljeno delo.

Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala. Če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo in naloge višji častnik prvi pilot v nazivu podpolkovnik, potem bi bila jasna tudi višina plače, ki bi mu za to delo pripadala. Uvrstitev posameznih formacijskih dolžnosti v plačne razrede namreč določa uredba in formacija ne more uvrstiti posameznih formacijskih dolžnosti v drugačne plačne razrede.

Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala. Če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo in naloge letalskega inženirja, potem je jasna tudi višina plače, ki bi mu za to delo pripadala. Uvrstitev posameznih formacijskih dolžnosti v plačne razrede namreč določa uredba in formacija ne more uvrstiti posameznih formacijskih dolžnosti v drugačne plačne razrede.

Objavljeni razpisni pogoji v razpisu za direktorja tožene stranke glede pogojev za zasedbo delovnega mesta direktorja niso bili v skladu z veljavnim Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest toženca. Spremembe pravilnika, ki jih je sprejel direktor tožene stranke, ne da bi imel za to izrecno pooblastilo sveta zavoda, ki je sprejel pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, namreč niso bile sprejete po pravilnem postopku oz. s strani pristojnega organa. Zato je bil izpodbijani razpisni postopek za direktorja zavoda, vključno z izbiro kandidata, nezakonit. Tožena stranka kot javni zavod mora imeti akt o sistemizaciji delovnih mest, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog. Pogoji za opravljanje dela, vključno s pogoji za zasedbo delovnega mesta direktorja, pa morajo biti določeni v pravilniku o sistemizaciji, vendar mora biti ta akt v skladu s statutom in aktom o ustanovitvi.

Pri presoji utemeljenega poslovnega razloga je sodišče že večkrat sprejelo stališče, da pri odločitvi o prenehanju potreb po delu delavca na določenem delovnem mestu za obstoj poslovnega razloga delodajalcu ni potrebno tudi formalno spreminjati akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest s formalno ukinitvijo takega delovnega mesta.

Ob spremembi notranje organizacije upravnega organa in drugačni razdelitvi delovnih nalog med delovnimi mesti, lahko pride tudi do ukinitve določenih delovnih mest, ne da bi se s tem (ali ob tem) ukinile ali prenehale opravljati tudi konkretne naloge, ki so se prej opravljale na ukinjenem delovnem mestu.