1. člen ZJU-B

ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Ker upničina pravica in dolžnost vrnitve na prejšnje delovno mesto učitelj izhaja že iz same pogodbe o zaposlitvi št. 001, ki jo je upnica podpisala, je zmotno pritožbeno stališče, da naj bi bila premestitev nezakonita tudi v procesnem smislu oziroma zato, ker upnica ob premestitvi nazaj na prejšnje delovno mesto učitelj ni prejela nikakršnega sklepa, odredbe, aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pisne dokumentacije. Tako upnica kot tudi samo sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicujeta na določilo 149. člena ZJU, ki ureja premestitev javnega uslužbenca zaradi delovni potreb. Navedena zakonska določba se namreč v konkretnem primeru sploh ne uporablja, saj se za javne uslužbence v javnih zavodih, kar je dolžnik v obravnavani zadevi, uporablja le prvi del ZJU, to je le členi od 1 do 21, vsi ostali členi, zajeti v drugem, posebnem delu ZJU, pa se uporabljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnost.

Zmotno je tožnikovo stališče v pritožbi, da udeležba na zasebnem družabnem dogodku v prostem času ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka od tožnika utemeljeno pričakovala, da se bo – ker je imel v postopkih javnih naročil pristojnosti, ki so dopuščale možnost neposrednega in posrednega vplivanja na odločitve v teh postopkih – tudi v zasebnem življenju vzdržal ravnanj, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost in integriteto. Ta obveznost, ki ne glede na veliko število pogodbenih partnerjev tožene stranke ni nesorazmerna ali neživljenjska, je izrecno določena tudi v Kodeksu ravnanj pri toženi stranki, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se nasprotje interesov in kršitve nepristranskosti, verodostojnosti in integritete po določbah ZJN-3 in ZIntPK ugotavljajo le v konkretnem postopku javnega naročila.

Tožnik je pri toženi stranki prejel izplačano jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe novembra 2011, zato je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do izplačila jubilejne nagrade še za 30 let delovne dobe, izpolnjene pri delodajalcu v javnem sektorju.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica opravlja naloge drugega delovnega mesta, ji je na podlagi 44. člena ZDR-1 pravilno prisodilo razliko v plači med tem delovnim mestom in delovnim mestom, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Delavec ima pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo.

Glede na to, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi jasno zapisano, da tožnica sklepa pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „zdravnik specialist“ in da bo za dodatne naloge, ki so vezane na vodenje, organiziranje in koordiniranje del v dejavnosti hemodialize prejela plačan položajni dodatek za čas, ko bo opravljala dela, ki so vezana na vodenje, organiziranje in koordiniranje dela v dejavnosti hemodialize, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni sklenila s toženo stranko pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del na delovnem mestu vodje oddelka (ali dejavnosti) hemodialize. V konkretnem primeru se za tožnico ne uporabljajo določbe ZJU glede predsodnega varstva pravic in XX. poglavja o premestitvah. V zvezi s predsodnim varstvom pravic, kot procesno predpostavko, se v konkretnem primeru uporabljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, ki določajo, da mora delavec pred vložitvijo tožbe zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti in če tožena stranka v roku 8 delovnih dni obveznosti ne izpolni oziroma odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo.

Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa. Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino na podlagi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj. Vendar pa je pri odmeri o

Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa. Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino po določbi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.

Pravdni stranki sta v individualni pogodbi o zaposlitvi določili, da tožnici (namestnici direktorja zborničnega urada) v primeru razrešitve pripada odpravnina v višini 6-kratnega bruto zneska zadnje mesečne plače oziroma pravica do razporeditve na drugo delovno mesto pri toženi stranki, ki ustreza tožničini strokovni izobrazbi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeno določilo v individualni pogodbi o zaposlitvi glede višine odpravnine ne nasprotuje prisilnim predpisom in zato ni nezakonito. Tožena stranka (zbornica) je del javnega sektorja, zato je za stranki veljal ZJU, vključno s kogentno določbo 3. odstavka 16. člena, ki stranke omejuje pri sklepanju pogodb o zaposlitvi v javnem sektorju na način, da določa, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožena stranka se v skladu z 22. členom ZKGZ financira tudi iz javnih sredstev. Ker se z izplačevanjem odpravnin iz sredstev tožene stranke obremenjuje tudi javna sredstva, saj je tožena stranka del javnega sektorja, pogodbeno določilo glede višje odpravnine, ki bi t

Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (nesklicevanje sestankov strokovnega sveta in nesestavljanje zapisnikov, odločitev mimo tožnika v določenem primeru, neaktivnost pri reševanju pritožbe v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, zahteva po osebnem dvigu diplome, neodobritev službenih poti in neodobritev dopusta) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Člen 60 ZUPJS, ki ureja prehod javnih uslužbencev k centrom za socialno delo, javnim uslužbencem ne zagotavlja enakih pravic, kot jih delavcem ob spremembi delodajalca zagotavlja 73. člen ZDR. Vendar javnih uslužbencev ne pušča brez zaščite. Zagotavlja jim pravice, kot jim glede na izpolnjevanje pogojev gredo pri centru za socialno delo. To pa je glede na posebnosti ureditve pravic, zaposlenih v javnem sektorju (večja togost in kogentnost ureditve), sistemsko skladna rešitev. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi skladno s sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki (centru za socialno delo), ki je tožnici izplačevala dogovorjeno plačo, pri določitvi plačnega razreda tožnice pa upoštevala pet plačnih razredov napredovanj. Glede na določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, je bilo ravnanje tožene stranke skladno z zakonom. Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače ni utemeljen.

Čeprav se je tožnica v pritožbi zoper obvestilo o neizbiri sklicevala na določbo petega odstavka 204. člena ZDR, pa je iz dejanske podlage v tožbi in tožbenega zahtevka jasno razvidno, da ne uveljavlja odškodnine zaradi diskriminacije na podlagi navedene določbe, ampak na podlagi 65. člena ZJU, česar pa, ker ne gre za postopek javnega natečaja za uradniško mestno, ne more storiti, zato za obravnavo njene tožbe ni pristojno niti delovno (niti katero drugo) sodišče.

Določba 3. odstavka 10. člena ZInfP pomeni izjemo glede na določbo 1. odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri tožba ne ovira izvršitve upravnega akta. Zato v izreku izpodbijane odločbe postavljen rok 15 dni od prejema odločbe za izpolnitev obveznosti ni v skladu z določbo 3. odstavka 10. člena ZInfP in 1. odstavka 28. člena ZUS-1 ter pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave).

Po določilu 3. odstavka 22. člena ZJU so lahko posamezna vprašanja za pripadnike Slovenske vojske z zakonom drugače urejena, kot so urejena v tem zakonu, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil. ZObr v določilu 100. a člena na specifičen način ureja postopek uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja. Za odločanje o teh pravnih sredstvih je pristojen minister, ki mora odločiti s pisnim aktom, ki mora imeti obrazložitev in pravni pouk. Ker zakonodajalec uporablja pojem pisni akt in ne upravna odločba, v predmetni zadevi ni pristojno upravno sodišče. Tudi specialno določilo, ki se nanaša na primer, ki ga uveljavlja v tožbi, ne določa, da se o začasni razporeditvi na drugo delo odloča z upravno odločbo. Določilo 98. člena ZObr namreč pravi, da se o začasni razporeditvi odloča z akti poveljevanja. Akti poveljevanja pa niso upravne odločbe.

Tožena stranka je javni zavod s statusom kulturnega spomenika, tako da se za tožnika, ki je bil pri toženi stranki zaposlen, uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. To pa pomeni, da bi moral za dopustnost sodnega varstva v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi predhodno uveljavljati varstvo pri toženi stranki.

Ker zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v fazi predloga znanstvenega sveta rektorju, koga naj imenuje za direktorja, je možno nezakonit, a pravočasen predlog znanstvenega sveta (4. alineja 88. člena Statuta) popraviti bodisi s tem, da rektor imenovanje zadrži po 83. členu Statuta in znanstveni svet v ponovnem postopku napako v predlogu odpravi, bodisi s tožbo v upravnem sporu, ki jo na podlagi akta o imenovanju sproži prizadeta stranka, ki uveljavlja nezakonitost imenovanja. Edina izjema, ki jo predvideva Statut, je v primeru, če znanstveni svet predlog, ki naj bi bil nezakonit, poda prepozno glede na določilo 2. odstavka 85. člena Statuta. To pomeni, da rektor po navedenih predpisih ni pristojen s posamičnim aktom oziroma v posamičnem aktu presojati (tudi), ali je predlog zakonit ali ne in na podlagi negativne presoje opraviti imenovanje mimo predloga znanstvenega sveta.