149. člen ZJU-UPB3

Splošno pravilo, ki velja za premestitev javnega uslužbenca, da mora javni uslužbenec v trenutku premestitve izpolnjevati vse pogoje za novo delovno mesto. Tožnik ob premestitvi ni izpolnjeval enega od predpisanih pogojev za delovno mesto finančnega izterjevalca, saj nima opravljenega strokovnega izpita iz finančne izvršbe, vendar pa je kljub temu tožnikova premestitev zakonita, ker posebni zakon, to je ZFU, v 85. členu določa odlog pogoja za primer premestitve.

ZJU ne določa kriterijev za premestitev javnih uslužbencev; slednje je v izključni pristojnosti delodajalca, ki mora paziti le na to, da odločitev ni diskriminatorna. Toženka se je kljub temu odločila za uporabo kriterijev in meril ter presoje drugih okoliščin za premestitev, pri čemer je bil (zgolj) eden izmed faktorjev tudi želja javnega uslužbenca, izražena v spletnem vprašalniku. Ker je tožnik zatrjeval, da je bila njegova premestitev posledica sankcioniranja in neenakopravne obravnave, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali se je toženka pri premestitvi tožnika držala meril in kriterijev, ki jih je oblikovala in v postopku zatrjevala.

Tožnica se je na podlagi obrazložitve sklepa lahko seznanila z razlogi, na podlagi katerih je toženka sprejela odločitev za premestitev, in je posledično imela možnost uveljaviti pravno sredstvo pred komisijo za pritožbe in sodno varstvo v kasnejšem individualnem delovnem sporu; neutemeljeno se sklicuje na neupoštevanje pravic iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter pravil o obrazloženosti odločb. Za ustrezno obrazložitev sklepa o premestitvi v njem ni treba naštevati formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, na katerega se javni uslužbenec premešča (ti so nenazadnje razvidni iz sistemizacije delovnih mest), niti izrecno navesti, da javni uslužbenec te pogoje izpolnjuje. Ob ugotovitvi, da je obstajal v izpodbijanih sklepih navedeni razlog za premestitev, in dejstvu, da tožnica ni več zaposlena pri toženki ter posledično njeno varstvo v tem smislu ni več potrebno, bi lahko tožnica z zahtevkom za plačilo odškodnine uspela izključno v primeru, da bi kumulativno dokazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, med njimi kvalificirano protipravnost. V smislu elementa odškodninske odgovornosti po 179. členu ZDR-1 v povezavi z določbami o odškodninski odgovorno

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vožnja z javnim prevozom med Rogatcem in Celjem traja 1 uro in 4 minute, pri čemer je pri presoji utemeljeno upoštevalo povprečni čas trajanja vožnje, upoštevajoč več povezav (voženj) tekom dneva in njihov čas trajanja. Upoštevanje povprečnega časa trajanja vožnje z javnim prevozom je namreč smiselno predvsem v primerih, kot je konkretni, ko je razpoložljivost javnega prevoza slaba, trajanje vožnje pa spremenljivo, kar pomeni, da se čas trajanja vožnje bistveno razlikuje glede na uro dneva. Z upoštevanjem povprečja se prepreči, da bi odločitev o dopustnosti premestitve temeljila na izjemno ugodnih ali izjemno neugodnih okoliščinah, ki ne odražajo dejanskega vsakodnevnega dostopa do novega kraja dela.

Pri sodni presoji zakonitosti premestitve zaradi delovnih potreb je bistveno, da toženka dokaže, da dejansko obstojijo razlogi premestitve, kot so navedeni v odločbah toženke (sklep o premestitvi, sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja). Ti morajo biti resnični in ne navidezni.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno navedlo pogoje, ki jih glede premestitve določata 149. in prvi odstavek 150. člena ZJU in dodatno, da je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZJU podlaga za premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pravilno je pojasnilo, da mora javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, to je da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu, saj je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). Premestitev javnih uslužbencev na novo sistemizirana delovna mesta je v pristojnosti predstojnika, ki mora pri tem spoštovati določila 158. člena ZJU. ZJU pa ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri tože

Javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), mora izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, t.j. da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu in da je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). ZJU ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije in ukinitve izpostave, v kateri je delo opravljala tožnica ter posledično ukinitve tožničinega delovnega mesta, ter da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katero je bila po novem aktu premeščena, je pravilen zaključek, da je bila premestitev tožnice zakonita. Če ima delodajalec v primeru nastanka poslovnega razloga (drugi odstavek 156. člena ZJU), na voljo kakšno (prosto) delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih javnih uslužbencev,

Ker upničina pravica in dolžnost vrnitve na prejšnje delovno mesto učitelj izhaja že iz same pogodbe o zaposlitvi št. 001, ki jo je upnica podpisala, je zmotno pritožbeno stališče, da naj bi bila premestitev nezakonita tudi v procesnem smislu oziroma zato, ker upnica ob premestitvi nazaj na prejšnje delovno mesto učitelj ni prejela nikakršnega sklepa, odredbe, aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pisne dokumentacije. Tako upnica kot tudi samo sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicujeta na določilo 149. člena ZJU, ki ureja premestitev javnega uslužbenca zaradi delovni potreb. Navedena zakonska določba se namreč v konkretnem primeru sploh ne uporablja, saj se za javne uslužbence v javnih zavodih, kar je dolžnik v obravnavani zadevi, uporablja le prvi del ZJU, to je le členi od 1 do 21, vsi ostali členi, zajeti v drugem, posebnem delu ZJU, pa se uporabljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnost.

Tožnik naj bi bil na novo delovno mesto premeščen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej ker je predstojnik ocenil, da je na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Slednjega pa toženka po presoji sodišča ni dokazala. Ker je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, je sodišče ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, ko mu je zamudne obresti prisodilo od bruto zneska.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila tožnikova premestitev izvedena na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, ki v konkretnem primeru zaradi premestitve v drug kraj in na drugo delovno mesto predstavljata medsebojno povezana razloga, ki bi ju morala toženka obrazložiti že v izpodbijanem sklepu o premestitvi oziroma najkasneje v izpodbijanem sklepu drugostopenjskega organa. Toženka je v izpodbijanem sklepu o premestitvi obrazložila poslovni razlog po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (četudi je pri tem izostala izrecna navedba, da gre za poslovni razlog - to je navedel šele drugostopenjski organ), medtem ko je obrazložitev razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU v izpodbijanem sklepu povsem izostala.

Ker iz zdravniškega potrdila ne izhaja tožnikova začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da za razveljavitev sklepov o premestitvi ni podan razlog iz 148. člena ZJU, ki določa, da premestitev zaradi delovnih potreb ni dopustna v času začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

Specialna zakonodaja je v času sprejetja KPND poleg pojma razporeditve že poznala tudi pojem začasne napotitve, ki je vsebinsko zelo podoben pojmu začasne napotitve, kot ga ureja 67. člen ZODPol. Kljub temu ga KPND niti pojmovno niti vsebinsko ni vključila v besedilo določbe 24. člena. Zato v primeru začasne napotitve uslužbenca policije v drug kraj, območje ali področje dela, skladno s prvim odstavkom 67. člena ZODPol zaradi nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, ne veljajo omejitve iz 24. člena KPND

Tožnik je bil spornega dne še nedvomno varovan pred premestitvijo, saj še nista pretekli dve leti od prenehanja funkcije sindikalnega zaupnika. Skladno z 22.k členom Kolektivne pogodbe za policiste bi toženka tožnika torej lahko premestila le s soglasjem sindikata, tega pogoja pa ni izpolnila.

V skladu s prvim odstavkom 150. člena ZJU se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Sklep o premestitvi zaradi delovnih potreb v okviru istega organa izda predstojnik, v drug organ pa sporazumno predstojnika obeh organov. Navedeno sicer pomeni, da bi morala tožena stranka tožniku najprej ponuditi sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ter v primeru, ko bi tožnik podpis aneksa zavrnil, izdati sklep o premestitvi. Vendar pa je treba zakonitost izpodbijanega sklepa presojati v okviru zaveze, da bo tožena stranka na podlagi sklenjenega Stavkovnega sporazuma dejansko vsem zaposlenim v Policiji, na katere se nanaša stavkovni sporazum (torej izredno velikemu številu zaposlenih), izdala individualne delovno pravne akte, ne pa najprej vsakemu ponudila v podpis aneks pogodbe o zaposlitvi, saj bi šlo glede na splošno znano dejstvo, da je v Policiji zaposleno več tisoč delavcev, za nerazumno dolžnost, ki bi navsezadnje vplivala na hitrost izvedbe uvrstitve v višje plačne razrede, kar je bil glavni namen sklenjenega Stavkovnega sporazuma. Zato sklep ni nezakonit, ker tožena stranka tožniku pred izdajo sklepa o razp

Tožena stranka je premestitev utemeljevala z delovnimi potrebami oziroma oceno predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa (3. točka prvega odstavka 149. člena ZJU). Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da se sodišče ne more spuščati v organizacijske odločitve tožene stranke, ki samostojno presodi, s kakšno kadrovsko zasedbo delovnih mest bo najbolj uspešno izvajala zastavljene naloge, vendar pa morajo biti razlogi premestitve, s katerimi je utemeljevala izpodbijana sklepa, resnični in ne navidezni. Sodišče prve stopnje je v tem sporu moralo preveriti resničnost razloga za premestitev tožnika, kot izhaja iz odločb tožene stranke. Pravilno je zato sodišče ugotavljalo, ali obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je bil razlog za premestitev zgolj navidezen, da je obstajal torej drug, dejanski razlog za premestitev, kot je v postopku trdil tožnik.

Če je bilo tožnikovo delovno mesto (oziroma naziv) le preimenovano, vsebinske spremembe delovnega mesta pa ni bilo, prvi odstavek 20. člena ZSPJS ne pride v poštev, saj ta ureja določitev plačnega razreda javnega uslužbenca v primeru premestitve ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, do česar v tem primeru ni prišlo. Ker je pri tožniku z izvedbo Stavkovnega sporazuma prišlo zgolj do preimenovanja delovnega mesta in dviga izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta za tri plačne razrede, nova določitev plačnega razreda ni odvisna od razlage zakonskih določb o "prenosu" plačnih razredov, kot veljajo in se uporabljajo za primer premestitve na drugo delovno mesto. Toženka bi morala zato izvesti zgolj preračun doseženih napredovanj glede na novo določeni izhodiščni plačni razred tožnikovega delovnega mesta.

Kot razlog premestitve je izpodbijana odločba obrazložena zgolj, da se "zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela Območne enote ..." tožnik imenuje v naziv prvega kariernega razreda III. stopnje - inšpektor svetnik. Zgolj navedba "zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela Območne enote ...", ki po vsebini pomeni prepis 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, pa ne dosega standarda obrazloženosti odločbe, kot je zahtevan v 214. členu ZUP.

Delodajalec mora v primeru spremembe kataloga delovnih mest v kolektivni pogodbi (kot v konkretnem primeru v plačni podskupini C3 - Policija) notranjo strukturo delovnih mest uskladiti s spremembami, torej prilagoditi svoje splošne notranje akte, kot tudi delovna mesta na individualni ravni. Glede slednjega je bil v Stavkovnem sporazumu izrecno dogovorjen način izvedbe - t.j. z izdajo individualnih delovno pravnih aktov. Toženka je zato z izpodbijanim sklepom (ki predstavlja posamični delovno pravni akt) veljavno, v skladu z dogovorom in danim pooblastilom, uskladila naziv tožnikovega delovnega mesta.

Pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnikov primer podoben kot v zadevah VIII Ips 280/2016 in VIII Ips 291/2016, v katerih je javni uslužbenec že pred formalno premestitvijo dejansko opravljal ista dela kot po premestitvi na višje vrednoteno delovno mesto. Zato je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ni šlo za tipični primer premestitve po 149. členu ZJU, ampak za "uskladitev" pravnega stanja, posledično pa je bil javni uslužbenec upravičen do ohranitve napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Obravnavani primer ne temelji na takšnih posebnih okoliščinah dejanskega opravljanja dela, ampak na implementaciji določb 110. člena ZODPol-C.