VSM Sodba I Cp 289/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna v roku 60 dni izprazniti hišo na naslovu A. in jo prosto svojih stvari izočiti v posest tožeči stranki.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki nadomestilo za uporabo stanovanjske hiše na naslovu A. v višini:

- 320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2022 dalje do plačila,

- 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2022 dalje do plačila,

- 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2022 dalje do plačila,

- 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2022 dalje do plačila,

- 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2022 dalje do plačila in

- 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2022 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 66,11 % stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 33,89 % stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki bodo vsi odmerjeni s posebnim sklepom.“

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije povrniti pritožbene stroške tožene stranke v znesku 22,54 EUR s plačilom na račun Okrožnega sodišča na Ptuju št. 01100-6370422459, sklic 00 100-416-2022, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se postopek za plačilo 5.000,00 EUR iz naslova odtujenih predmetov in 5.000,00 EUR iz naslova odtujenega denarja ustavi (I. točka izreka), da se zavrne tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanjske hiše na naslovu A. in tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine ter zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna kot v korist proračuna Republike Slovenije v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 630,72 EUR na račun Okrožnega sodišča na Ptuju, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del izpodbijane sodne odločbe (II. in III. točko izreka) vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo in sklep razveljavi, tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in naloži toženi stranki tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka oziroma podredno, da sodbo in sklep razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je edina dejanska in tudi zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine, to je stanovanjske hiše na naslovu A. Navedena nepremičnina ni bila predmet dedovanja po njenem pokojnem možu, t.j. očetu tožene stranke (v nadaljevanju toženca), saj je bila po dogovoru med njo in njenim pokojnim možem njena izključna lastnina, vikend, ki sta ga zakonca zgradila pa last pokojnega očeta toženca (moža tožnice), ki je bil tudi predmet dedovanja. V zapuščinskem postopku po pokojnem možu se vprašanje lastništva sporne stanovanjske hiše sploh ni postavljalo, kljub temu da sta v zapuščinskem postopku sodelovala oba sinova tožnice. Tožnica je sporno zemljišče pridobila v last od svoje matere, na tej parceli pa je bila zgrajena stanovanjska hiša. Sporna stanovanjska hiša je bila po izjavah prič grajena v obdobju med leti 1965 do 1967. Toženec je tudi izpovedal, da je na dan smrti očeta (t. j. 23. 5. 2020) vedel, da naj bi hišo gradila skupaj oče in mati. V času gradnje je veljal še Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ) in z gradnjo na tujem svetu nihče ni mogel pridobiti lastninske pravice. Tudi če bi bil toženec solastnik stanovanjske hiše, pa le te ne bi smel uporabljati brez soglasja ostalih solastnikov. Zaključek sodišča je v nasprotju s predpisi, saj se lastninska pravica pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, v postopku pa je bilo dokazano, da toženec ni vpisan v zemljiško knjigo in da je šele po prejemu tožbe predlagal uvedbo zapuščinskega postopka po pokojnem očetu zaradi naknadno najdenega premoženja. Sporna nepremičnina pa ne spada pod pojem naknadno najdenega premoženja v skladu z določili in Zakonom o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj je to le tisto premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada v zapuščino. V kolikor bi tožena stranka menila, da sporna nepremičnina spada v zapuščino, bi imela tekom zapuščinskega postopka dovolj možnosti, da to uveljavlja v zapuščinskem postopku. V nobenem primeru ne more sodišče v pravdnem postopku ugotoviti, da je toženec solastnik do 1/6, saj tak sklep izda zapuščinsko sodišče. Glede na določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa je tožnica tudi upravičena do nadomestila za neupravičeno uporabo nepremičnine. Tožena stranka soglasja za uporabo sporne nepremičnine ni imela. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, vendar jih ne specificira.

3Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno uveljavljane procesne kršitve pa niso konkretizirane, zato se pritožbeno sodišče o njih ne more obrazloženo opredeliti. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Pritožbena izvajanja, da je sporna nepremičnina (parc. št. 890 k.o. ...), na katerih stoji stanovanjska hiša z naslovom A., na podlagi dogovora med tožnico in njenim pokojnim možem predstavljala izključno lastnino tožnice, vikend, ki sta ga zakonca zgradila, pa last pokojnega očeta toženca (moža tožnice), predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP,¹ zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini (parc. št. 890 k.o. ...), na katerih stoji stanovanjska hiša z naslovom A, kot izključna lastnica vpisana tožnica. Tožnica biva v Domu upokojencev, v sporni nepremičnini pa biva toženec (tožničin sin). Stanovanjsko hišo na sporni nepremičnini sta v letih 1965 do 1967, ko sta bila v zakonski zvezi, s sredstvi, pridobljenimi z delom, gradila tožnica in njen mož, ki je leta 2020 umrl. Po njegovi smrti se je pred Okrajnim sodiščem na Ptuju vodil zapuščinski postopek D 304/2020, kjer so bili s sklepom o dedovanju z dne 25. 3. 2021 za dediče po pokojnem razglašeni tožnica, toženec in njegov brat (tožničin sin), vsak do 1/3, v omenjenem sklepu o dedovanju pa pri obsegu zapuščine ni bila omenjena sporna nepremičnina, toženec pa dedne pravice v zapuščinskem postopku ni uveljavljal, da sodi v zapuščino po pokojnem tudi sporna nepremičnina.

9Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejstev zaključilo, da predstavlja sporna nepremičnina na podlagi 67. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) skupno premoženje tožnice in pokojnega moža, da sta deleža zakoncev na navedenem premoženju enaka, da je toženec deduje 1/3 zapuščine po pokojnem očetu (tožničinem pokojnem možu), zaradi česar je toženec lastnik sporne nepremičnine do 1/6 od celote, kar je dopustno kot predhodno vprašanje uveljavljati tudi v pravdi po koncu zapuščinskega postopka.² Nadalje je štelo, da ima toženec v skladu s 66. členom SPZ pravico do posesti na sporni nepremičnini, svojo posest pa izvršuje v razmerju s svojim solastnim deležem, tožnica pa je s tem, ko od toženca ni zahtevala souporabe hiše, v svojo prikrajšanje privolila. Na podlagi navedenega je štelo, da tožbeni zahtevek na izselitev in sporne nepremičnine in na plačilo uporabnine ni utemeljen.

10Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so neutemeljena pritožbena izvajanja, da bi moral toženec v pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku po pokojnem očetu, v katerem je sodeloval, uveljavljati, da sporna nepremičnina, pri kateri je v zemljiški knjigi kot lastnica do celote vknjižena tožnica, spada v zapuščino, in da sodišče prve stopnje o tem ne bi smelo odločati kot o predhodnem vprašanju. Res je sicer, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. člen ZD), kar pomeni, da se dednopravni zahtevki primarno rešujejo v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku pa le izjemoma.³ Vendar v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča sklep o dedovanju rešuje predvsem vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne.⁴ To pomeni, da je bistvo sklepa o dedovanju predvsem v določitvi dedičev zapustnikovega premoženja in ne toliko v njegovi podrobni specifikaciji; če sporno premoženje v zapuščinskem postopku ni bilo obravnavano in s sklepom o dedovanju ni zaobseženo, lahko stranka pozneje v pravdi uveljavlja zahtevek (ali ugovor), da določena nepremičnina spada v skupno premoženje njenih staršev in na določitev deležev na njem, to pa lahko predstavlja novo najdeno premoženje, glede katerega je mogoče izdati dodaten sklep o dedovanju po 221. členu ZD, četudi je sodelovala v zapuščinskem postopku in za to premoženje vedela.⁵ Za tak primer gre tudi v predmetni zadevi, kjer toženec zatrjuje, da je njegov pokojni oče originarno pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, ker je v času trajanja zakonske zveze s tožnico na njej zgradil stanovanjsko hišo. Zato z uveljavljanjem tega ugovora toženec v predmetni pravdni zadevi ni prekludiran.

11Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotovilo, da je tožnica sporno nepremičnino pridobila v last od svoje matere. Iz zatrjevanj toženca v pripravljalni vlogi z dne 18. 10 2022, ki niso bila prerekana, zaradi česar se na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za resnična, in iz toženčevih zatrjevanj v odgovoru na pritožbo, izhaja, da se je tožnica vknjižila kot lastnica sporne nepremičnine na podlagi darilne pogodbe iz leta 1970.⁶ To pomeni, da sta tožnica in njen pokojni mož, ki sta na sporni nepremičnini zgradila hišo v letih 1965 do 1967, gradila na tuji nepremičnini, t.j. na nepremičnini tožničine matere. Iz trditev pravdnih strank ne izhaja, da ne bi vedela, da gradita na tujem zemljišču.

12Sodišče druge stopnje tudi soglaša s pritožbeno grajo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Po eni strani v času gradnje sporne nepremičnine (stanovanjske hiše), t.j. v letih 1965 do 1967, ni veljal DZ, ki je v veljavo stopil šele leta 2019, temveč Temeljni zakon o zakonski zvezi (Uradni list SFRJ, št. 28/65), ki je sicer vseboval vsebinsko isto določbo kot 67. člen DZ glede nastanka skupnega premoženja zakoncev (in sicer, da v skupno premoženje zakoncev spada tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom tekom trajanja zakonske zveze). Vendar pritožba utemeljeno izpostavlja, da je tožnica pridobila sporno nepremičnino od svoje matere, da sta tožnica in njen pokojni mož gradila stanovanjsko hišo na tujem svetu (nepremičnini tožničine matere) in da je v času gradnje, t.j. v 60. letih, veljal Obči državljanski zakonik (ODZ), ki ni omogočal pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je par. 418 ODZ izključil možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, če je šlo za nedobrovernega graditelja: za nedobrovernega graditelja pa je šlo takrat, če je vedel, da je bilo zemljišča v času gradnje v lasti tretje osebe.⁷ Ker iz trditev pravdnih strank ne izhaja, da ne bi vedela, da gradita na tujem zemljišču, tožnica in pokojni mož na podlagi skupne gradnje v letih 1965 do 1967 nista mogla na originaren način pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini, ki je bila v času gradnje v lasti tožničine matere. Ker je bila sporna nepremičnina tri leta pozneje, t.j. leta 1970, z darilno pogodbo prenesena na tožnico, je njena last in predstavlja njeno posebno premoženje. Toženčev oče torej na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu ni mogel na originaren način pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini, zaradi česar o pridobitvi toženčevega solastnega deleža na sporni nepremičnini na podlagi dedovanja po pokojnem očetu ni mogoče govoriti. Ker je tožnica lastnica sporne nepremičnine, ki jo ima v posesti toženec, in ker toženec pravice do posesti ni izkazal, je njen tožbeni zahtevek na izselitev v celoti utemeljen (92. in 93. člen SPZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP, v skladu s katerim lahko sodišče določi za dajatve, ki niso denarne, rok za izpolnitev daljši od petnajstih dni, in ob analogni uporabi prvega odstavka 112. člena Stanovanjskega zakona⁸ tožencu določilo rok za prostovoljno izselitev in izročitev nepremičnine v trajanju 60 dni.

13Tožnica uveljavlja tudi zahtevek na plačilo uporabnine za sporno nepremičnino za čas od 16. 11. 2021 do 16. 6. 2022. Pravno podlago za plačilo uporabnine predstavljajo določbe OZ o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ⁹ in njegova konkretizacijo iz 198. člen OZ).¹⁰ Tožnica je do uporabnine upravičena šele od dne vložitve tožbe (7. 1. 2022), saj pred tem izročitve svoje nepremičnine ni zahtevala in je s tem privolila v toženčevo bivanje v nepremičnini. Poziv toženčevega brata z dne 30. 9. 2021 (priloga A3), naj se toženec do 31. 10 .2021 izseli iz sporne nepremičnine, nima učinkov, ker je bil podan v njegovem (ne pa tožničinem) imenu.¹¹ Zato tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine za meseca november in december 2021 in za čas od 1. do 6. januarja 2022 ni utemeljen. Prikrajšanje lastnika se ne kaže zgolj v tem, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, da bi morala tožnica zahtevati uporabo nepremičnine (t.j. bivanje v njej), temveč tudi v tem, da nekdo nepremičnino neupravičeno zaseda¹² in onemogoča lastniku posest nepremičnine, ki bi jo želel prodati, s tem pa tudi odvrača morebitne kupce. Toženec višini uporabnine znesku 400,00 EUR mesečno ni nasprotoval, zato se šteje, da je to dejstvo med strankama nesporno (glej 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Priznana višina uporabnine glede na neupravičeno koriščenje nepremičnine v mesecu januarju 2022 v trajanju 24 dni znaša 320,00 EUR. Sodišče druge stopnje je rok za izpolnitev denarnega zahtevka na plačilo uporabnine v skladu z drugim odstavkom 313. člena ZPP določilo v trajanju 15 dni.

14Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje potem, ko je odpravilo kršitve v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, in potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, skladno s prvo in šesto alinejo 358. člena ZPP pritožbi v delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Sodišče druge stopnje je na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo zgolj, v kakšnem deležu se povrnejo stroški postopka. Tožnica je s tožbenim zahtevkom delno uspela, saj je s prvim zahtevkom (na izpraznitev in izročitev nepremičnine), katerega vrednost je ocenila na 15.000,00 EUR, v celoti uspela, z drugim zahtevkom na plačilo denarnega zneska pa delno uspela, saj ji je sodišče od terjanih 11.200,00 EUR priznalo zgolj 2.320,00 EUR (na pripravljalnem naroku 28. 10. 2022 je bila tožba delno umaknjena glede zahtevka na plačilo 5.000,00 EUR iz naslova odtujenih predmetov, na naroku 21. 12. 2022 pa je bila tožba delno umaknjena glede zahtevka na plačilo 5.000,00 EUR iz naslova odtujenega denarja). To pomeni, da je tožnica uspela v pravdi v deležu 66,11 %, toženec pa v deležu 33,89 % (drugi odstavek 154. člena ZPP). O višini prvostopenjskih stroškov bo v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

16Glede na to, da je tožnica izpodbijala sodbo v zavrnilnem delu (v II. in III. točki izreka), glede na to, da vsled pritožbe v celoti uspela prvim zahtevkom (na izpraznitev in izročitev nepremičnine), katerega vrednost je ocenila na 15.000,00 EUR, in glede na to, da je z zahtevkom na plačilo uporabnine v višini 3.200,00 EUR uspela v višini 2.320 EUR, je njen pritožbeni uspeh 95,16 %, toženčev pritožbeni uspeh pa 4,83 %. Tožnica pritožbenih stroškov, ki jih je sicer priglasila, ni specificirala, zato sodišče o njih ne more odločati, tožencu pa je glede na pritožbeno izpodbijano vrednost spora (18.320,00 EUR) za priznati 625 odvetniških točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (OT), 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV in ob upoštevanju toženčevega 4,83 % uspeha v pritožbenem postopku znese 22,54 EUR.¹³ Ker je bila tožencu z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju Bpp 416/2022 z dne 26.8.2022 dodeljena brezplačna pravna pomoč, je tožnica dolžna stroške, ki so bili priznani tožencu, plačati v korist proračuna Republike Slovenije (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči – ZBPP). Rok za plačilo pritožbenih stroškov je določen skladno s 313. členom ZPP, pri čemer začnejo zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (kot to določa 299. člen OZ).¹⁴

¹ V skladu z navedeno določbo sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.
² Pri tem se je sklicevalo na VSL sodbo in sklep I Cp 230/2020 z dne 8. 5. 2020.
³ Na primer, če le stranka kljub napotilu zapuščinskega sodišča ne bi sprožila pravde med zapuščinskim postopkom, ali če bi jo zapuščinsko sodišče moralo napotiti na pravdo, pa tega ni storilo, ali če bi obstajali razlogi za obnovo postopka (glej VS RS sodba II Ips 242/97 z dne 17. 9. 1998, VS RS odba II Ips 23/2000 z dne 6. 7. 2000).
⁴ VSRS Sodba II Ips 17/2020 z dne 25.09.2020.
⁵ Tako VSL Sodba in sklep I Cp 230/2020, VSL I Cp 884/2017, I Cp 3350/2015, I Cp 1581/2016, I Cp 1631/2018.
⁶ Navedenih dejstev sodišču druge stopnje ni bilo potrebno ugotavljati na pritožbeni obravnavi, ker je glede ugotavljanja teh dejstev v istem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje, zato do kršitve načela neposrednosti ne more priti. Prav tako ni kršeno načelo kontradiktornosti, ker se je na navedeno dejstvo toženec skliceval že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
⁷ VSC sodba Cp 488/2014 z dne 5. 3. 2015 , VSRS sodba II Ips 215/2014 z dne 17.12.2015, VSL sodba I Cp 92/2013 z dne 17. 7. 2013.
⁸ V skladu z navedeno določbo lahko lastnik stanovanja odpove najemno pogodbo z odpovednim rokom, ki ne sme biti krajši od 60 dni.
⁹ V skladu z navedeno določbo je dolžan tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.
¹⁰ Na podlagi navedene določbe lahko v primeru ,če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.
¹¹ Zato tudi ne more priti v poštev določba 73. člena OZ, v skladu s katero pravni posel (npr. izhaja volje, pogodba), ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če ga ta pozneje odobri.
¹² V predmetni zadevi je šlo za prekarij, t.j. bivanje do preklica.
¹³ Odgovor na pritožbo je bil vložena potem, ko je že potekel 6-mesečni rok od uveljavitve novele Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (Zodv-G), ki je črtal določbo 17. člena ZODV o polovični nagradi za odvetnika, ki izvaja brezplačno pravno pomoč, zato gre pooblaščencu tožene stranke, ki izvaja brezplačno pravno pomoč, nagrada v celotni priznani višini.
¹⁴ Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 13.12.2006 (Pravna mnenja 1/2006 str.7, obr.).