220. člen ZD

Zapuščina pa je bila izročena Občini X., ker je dedinja C. C. sporočila, da se ne priglaša k dedovanju in da zneska, ki ga terja Občina X. iz naslova plačila stroškov institucionalnega varstva v valoriziranem znesku 16.343,32 EUR ni pripravljena plačati. Zapuščinski postopek po B. B., v katerem pritožnica ni sodelovala, je bil s tem pravnomočno končan. Posebnega sklepa, s katerim bi sodišče prve stopnje ugotovilo dediče, v obravnavani situaciji ni bilo treba izdati. Z obvestilom pritožnice z dne 16. 9. 2024, da je dedinja po zapustnici, ki ni bila obveščena o predmetnem zapuščinskem postopku in v njem ni sodelovala, je zato je nastopila situacija iz 223. člena ZD.

V skladu z določbo 220. člena ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Dediči so vezani le na pravnomočen sklep, zato lahko tudi po zaključenem naroku podajajo ugovore in dajejo izjave. Temu pritrjuje določba tretjega odstavka 205. člena ZD, ki dedičem omogoča podajanje izjav do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. To pa pomeni, da je uporaba določbe 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, po kateri navajanje pritožbenih novot ni dovoljeno, izključena. Pritožnici imata zato možnost vračunanja daril zakonitemu dediču v dedni delež in izločitev po 32. členu ZD uveljavljati (tudi) v pritožbenem postopku. Zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP ob izpolnjevanju preostalih pogojev izpodbojna, ne glede na to, ali so odplačna ali neodplačna. Četudi je med strankama res obstajal dogovor o odstopu dednega deleža v poplačilo stroškov toženke, ki je temeljil na enakovrednosti nasprotnih izpolnitev, to pomeni, da je toženka v primerjavi z drugimi upniki v skladu z drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Ker je torej jasno, da lahko stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na temelju skupnega pridobivanja, ni nobenega razloga, da bi jim bila odvzeta pravica, da v pravdnih postopkih uveljavljajo s tem povezane ugovore, kot je v konkretnem postopku to storila toženka.

V izpodbijanem sklepu je navedeno, da bodo v zapuščinskem postopku po zapustnikovi pokojni ženi lahko sporna tudi vprašanja, od katerih je odvisen krog dedičev in njihovi dedni deleži. Ti razlogi utemeljujejo smotrnost odločitve, da zapuščinsko sodišče tega predhodnega vprašanja ne bo reševalo sámo. Dvomov v odgovor na predhodno vprašanje, kdo so dediči po pok. C. B., sicer ne sme biti, a po drugi strani tudi ni treba, da bi bili ti dediči ugotovljeni s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v luči varovanja ustavne pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja redno preverjati, ali so v postopku po pok. C. B. dediči že (nesporno) ugotovljeni - ne glede na to, da sklep o dedovanju še ni izdan, in ne glede na to, da ni znan obseg zapuščine. Takoj ko bo ugotovilo, da je predhodno vprašanje v matičnem postopku že rešeno (to je, da so dediči po pok. C. B. znani), bo moralo zapuščinski postopek po pok. B. B. nadaljevati. Pritožnice tudi pravnomočen sklep o dedovanju po pok. C. B. ne bo vezal, saj nima položaja stranke v tistem postopku (220. člen ZD), in bo svoje zahtevke po potrebi lahko uveljavljala tudi v pravdi.

V skladu z 203. členom ZD sodišče ne opravi zapuščinske obravnave, v kolikor pokojni ni zapustil nepremičnega premoženja. V predmetni zadevi je pokojni zapustil nepremično premoženje, dediči pa soglasja, da se zapuščinska obravnava ne opravi niso podali, zato je sodišče prve stopnje bilo dolžno opraviti zapuščinsko obravnavo. V skladu z 220. členom ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Dediče tako veže le pravnomočen sklep in tako lahko dediči, v skladu z 205. členom ZD, podajo izjave do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju.

V času zakonske zveze pridobljeno premoženje ni v vsakem primeru skupno premoženje zakoncev. To je le, če je v tem času pridobljeno z njunim delom, sicer je posebno premoženje zakonca. Zato bi morala pritožnica v zapuščinskem postopku uveljavljati, da navedena nepremičnina predstavlja skupno premoženje, na katerem sta deleža zakoncev enaka in zato v zapuščino po pokojnem C. A. sodi le polovica nepremičnine. Ker tega ni storila, lahko to uveljavlja le še v pravdnem postopku (220. člen ZD).

Nujni dedič lahko uveljavlja pravico do nujnega deleža tudi v pritožbenem postopku.

Praviloma z izbrisno tožbo, s katero je svoje pravno varstvo v tem postopku zahtevala tožnica, res ni moč uveljavljati neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, ki je bila dosežena in izvedena v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne sodne odločbe (sklep o dedovanju v konkretnem primeru), če ta ni razveljavljena ali spremenjena. Vendar je to mogoče, če tožnica, kot v konkretnem primeru, ni imela možnosti sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana kasneje pravnomočna odločba, ki tožnice tudi ne veže (člen 220 Zakona o dedovanju). Izbrisna tožba v obravnavanem primeru nudi pravno varstvo nevknjiženemu imetniku pravice, na način, ki ga določa člen 243/1 Zakona o zemljiški knjigi v prvi točki, in sicer, da sodišče ugotovi neveljavnost takšne vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (z izbrisom lastninske pravice, vknjižene v korist pridobitelja - toženke, in nato znova z vpisom lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika).

Res je sicer, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. člen ZD), kar pomeni, da se dednopravni zahtevki primarno rešujejo v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku pa le izjemoma. Vendar v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča sklep o dedovanju rešuje predvsem vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. To pomeni, da je bistvo sklepa o dedovanju predvsem v določitvi dedičev zapustnikovega premoženja in ne toliko v njegovi podrobni specifikaciji; če sporno premoženje v zapuščinskem postopku ni bilo obravnavano in s sklepom o dedovanju ni zaobseženo, lahko stranka pozneje v pravdi uveljavlja zahtevek (ali ugovor), da določena nepremičnina spada v skupno premoženje njenih staršev in na določitev deležev na njem, to pa lahko predstavlja novo najdeno premoženje, glede katerega je mogoče izdati dodaten sklep o dedovanju po 221. členu ZD, četudi je sodelovala

Iz obrazložitve jasno izhaja, katere dokaze je sodišče izvedlo in v njih vpogledalo, prav tako pa je obrazložilo, da je vse ostale dokaze kot nepotrebne zavrnilo, torej tudi dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. Sama odločitev dedičev, ali bodo dedni dogovor sklenili, ali ne, sodi v pogodbeno avtonomijo dedičev. Pravnomočen sklep o dedovanju, katerega sestavni del je tudi dedni dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili, pravdni stranki veže. Zato so neutemeljene vse obširne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v postopku preučiti vsebino oporoke ter ponovno ugotoviti višino dednih deležev, ker je bila tožnica pri sklepanju dednega dogovora v zmoti glede višine podedovanega premoženja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila volja mame pravdnih strank in toženca ob sklenitvi pogodbe. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da volja mame v odnosu do toženca ni bila skleniti darilno pogodbo in da ni zavestnega razhajanja med voljo in izjavo mame in toženca. Njuna volja je bila usmerjena v sklenitev kupoprodajne pogodbe, v odplačen pravni posel in vknjižbo solastniškega deleža na nepremičnini. Pritožba zmotno meni, da je za sklep o tem, da je bila sklenjena darilna pogodba, dovolj že dejstvo, da je toženec plačal 10% polog, mati pravdnih strank pa preostale obroke, saj zgolj na podlagi tega dejstva še ni mogoče sklepati na to, da je bila sklenjena darilna pogodba. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec s plačilom pologa prispeval k temu, da je bila kupnina za stanovanje 30% nižja, stanovanja pa sam tudi nikoli ni uporabljal, kar je bilo med strankama nesporno.

Pravnomočen sklep o dedovanju veže samo stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD). To pomeni, da pritožnika, ki v zapuščinskem postopku ni sodeloval, izpodbijani (pravnomočen) sklep o dedovanju ne veže. Če po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič, zapuščinsko sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, ta oseba pa lahko svojo zatrjevano dedno pravico uveljavlja v pravdi.

Dediščinska tožba je pravno sredstvo, s katerim zapustnikov dedič v pravdi uveljavlja dedno pravico od posestnika zapuščine. Obravnavana tožba ni dediščinska tožba v ožjem smislu, v kateri je med strankama sporna pravica do dedovanja. Država namreč dediščine ni pridobila kot dedinja, njen položaj temelji na sodni odločbi. Premoženje je nanjo prešlo zato, ker dedinja v zapuščinskem postopku ni sodelovala, in z namenom dokončne likvidacije zapustnikovih premoženjskih razmerij. Pravi titular dediščine, ki jo pridobi po samem zakonu brez posebne zahteve v trenutku zapustnikove smrti, pa je dedič. Okoliščina, da bi tožnica svojo pravico lahko uveljavila že v zapuščinskem postopku, v katerem pa (nesporno) ni sodelovala in k sodelovanju tudi ni bila povabljena (oz. pozvana k dedovanju), ji ne preprečuje uveljavljanja zahtevka iz tretjega odstavka 130. člena ZD. Bistveno je, da gre za dedinjo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, to je dedinjo, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo, in se dedovanju ni odpovedala. Ničesar od tega sodišče prve stopnje za tožnico ni ugotovilo. Izhajajoč iz stališča Vrhovnega sodišča RS v 16. točki sklepa II Ips 158/2017, da razlaga pravi

Sredstva, ki jih je toženka iz naslova od pokojnika prejetega denarja namenila za kupnino za apartma, torej predstavljajo skupno premoženje toženke in pokojnega, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pravilno je nadalje obrazložilo, da apartma, ki je bil kupljen s temi sredstvi, zato ne predstavlja toženkinega posebnega premoženja. Tak status bi lahko imel le tisti ustrezen del, glede katerega bi bila kupnina poravnana iz leta 1995 prejetih 10.000.000 ITL. Ker pa toženka ni navedla, koliko kupnine je poravnala iz tega naslova oziroma kakšno vrednost so ta sredstva ob nakupu predstavljala, je sodišče utemeljeno zaključilo, da ni dokazala, da je v apartma vložila svoje posebno premoženje in da ta nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja pokojnega in toženke.

Dediči so vezani le na pravnomočen sklep, zato lahko tudi po zaključenem naroku podajajo ugovore in dajejo izjave. Temu pritrjuje določba tretjega odstavka 205. člena ZD, ki dedičem omogoča podajanje izjav do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. To pa pomeni, da je uporaba določbe 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, po kateri navajanje pritožbenih novot ni dovoljeno, izključena.

Dedič ima možnost svojo pravico uveljavljati (tudi) v pritožbenem postopku.

Pravdne stranke so vezane na vsebino pravnomočnega sklepa o dedovanju glede pravice tožnikov do volila. Izpolnitev volila pa je vedno mogoče zahtevati le v posebni pravdi in ne že v zapuščinskem postopku.

Uveljavljanje zahtevka, poleg obstoječega zahtevka, je sprememba tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Tudi če tožena stranka ne soglaša, lahko sodišče spremembo tožbe dovoli, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša, da dodan tožbeni predlog (razširitev tožbe) temelji na drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega in ni v kakršnikoli povezavi z obravnavanim zahtevkom (ugotovitev ničnosti oporoke). V pritožbi je argumentirano, da bi se tudi očitki o ponarejeni oporoki potrdili, če bi bila ugotovljena toženčeva nepoštenost in ponarejanje podpisov v upravnem postopku. Pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi, saj gre za dvoje samostojnih, krajevno in časovno ločenih razmerij in dvoje krajevno in časovno ločenih dejanj, ki naj bi izkazovali toženčevo nepoštenost. Iz splošne ocene o ne/poštenosti osebe ni mogoče sklepati na ravnanje v konkretnem primeru. Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič zapustnikovega premoženja. Po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale

Zahtevo za vrnitev daril zaradi prikrajšanje nujnega dednega deleža lahko dedič uveljavlja vse do konca zapuščinskega postopka. Ker so dediči vezani le na pravnomočen sklep, lahko na podlagi tretjega odstavka 205. člena ZD podajo izjavo do konca zapuščinskega postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju.