112. člen SZ-1

Tožnik hišo tožencev zaseda brez pravnega naslova in se zato ne more sklicevati na določbo drugega odstavka 112. člena SZ-1, po kateri lastnik v primeru odpovedi najemne pogodbe ne more zahtevati izselitve najemnika, preden mu ne povrne vlaganj po 98. členu SZ-1.

V skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar golo zanikanje prejema pošiljke, brez ustrezne obrazložitve in dokazov, ne zadostuje za izpodbitje zakonske domneve. Toženka se s sklicevanjem na slabo premoženjsko stanje ne more razbremeniti obveznosti povračila pravdnih stroškov.

Predlog se zavrne.

Paricijski rok oziroma prostovoljni rok za izpraznitev in izročitev stanovanja ni obvezna sestavina tožbenega zahtevka in ne predstavlja dela trditvene podlage tožeče stranke. Paricijski rok je zakonski rok in ga določi sodišče po uradni dolžnosti, ko ugodi dajatvenemu zahtevku. S tem, ko je sodišče prve stopnje v sodbi določilo rok 30 dni za izročitev in izpraznitev stanovanja, je ravnalo zakonito in ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Glede na to, da je bilo po najemni pogodbi najemno razmerje odvisno od obstoja in trajanja delovnega razmerja, je pravilen pravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v stanovanju prebiva nezakonito, saj je tožencu najemno razmerje prenehalo z dnem vročitve dokončnega sklepa o izredni odpovedi.

V obravnavanem primeru so sicer izkazani zakonski (formalni) pogoji za odpoved med pravdnima strankama sklenjene najemne pogodbe iz krivdnega razloga po 4. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1. Vendar ta okoliščina skladno s stališči Ustavnega sodišča RS v že zgoraj citirani odločbi v primeru dolžnosti izselitve iz t.i. socialnega stanovanja ne zadošča za sklep o ustavni dopustnosti posega v pravico do spoštovanja doma.1 Izguba doma pomeni najbolj skrajno obliko posega v pravico do spoštovanja doma. Zato ESČP v primerih sodno naložene dolžnosti izselitve iz t.i. socialnega stanovanja ocenjuje ne le, ali je za izselitev obstajala podlaga v nacionalnem pravu, ampak tudi, ali je bil poseg v pravico do spoštovanja doma (zaradi obstoja katerega od legitimnih ciljev iz drugega odstavka 8. člena EKČP) nujen v demokratični družbi. Oceniti je torej treba, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera. z izdajo odločbe Up-619/17-22 trditveno in posledično dokazno breme tožnika kot neprofitne stanovanjske organizacije, ki s tožbo zahteva odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje, povečano tako, da more zraven okoliščin, ki

V predmetnem postopku je tako potrebno uporabiti materialno pravno podlago 110. člena SZ-1, ki določa, da se v primeru razveze zakonske zveze, lahko prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli.

Ob tem, ko pritožnik, ki se pripravljalnega naroka in naroka za prvo glavno obravnavo, kjer so se izvajali dokazi, ni udeležil, priznava, da je bil pravilno vabljen na narok dne 13. 12. 2023 in da je vabilo prejel, upoštevaje, da pritožbeno ne trdi, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, odločitev, da se toženca ne zasliši, kar omogoča drugi odstavek člena 258 ZPP, ne pomeni, da mu ni bilo pravilno omogočeno učinkovito varstvo pravic oz. sodelovanje v postopku. Toženec se sodnemu vabilu za zaslišanje ni odzval po svoji krivdi, zato se tudi ne more sklicevati na zatrjevano kršitev pravice do izjave in na smiselno zatrjevano kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS.

Sicer pa je takó najemno pogodbo za poslovne prostore kot najemno pogodbo za stanovanjske prostore mogoče odpovedati. Najemna pogodba je bila sodno odpovedana; v času sklepanja najemne pogodbe veljaven ZPSPP je v 26. členu zahteval sodno odpoved najemnega razmerja. SZ-1 odpoved najemnega razmerja ureja v 112. členu.

Pritožnik utemeljeno opozarja na četrti odstavek 112. člena SZ-1, ki določa, da rok za izselitev ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši od 60 dni. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo glede dolžine izpraznitvenega roka in ga določilo na 30 dni. Glede na nesporno dejstvo, da je toženec tožnikovo odpoved prejel že leto in pol nazaj, je ta minimalni rok zadosten in ustrezen, daljši (pritožnik se zavzema za 90 dnevnega), pa ne bi bil upravičen.

Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Res je sicer, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. člen ZD), kar pomeni, da se dednopravni zahtevki primarno rešujejo v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku pa le izjemoma. Vendar v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča sklep o dedovanju rešuje predvsem vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. To pomeni, da je bistvo sklepa o dedovanju predvsem v določitvi dedičev zapustnikovega premoženja in ne toliko v njegovi podrobni specifikaciji; če sporno premoženje v zapuščinskem postopku ni bilo obravnavano in s sklepom o dedovanju ni zaobseženo, lahko stranka pozneje v pravdi uveljavlja zahtevek (ali ugovor), da določena nepremičnina spada v skupno premoženje njenih staršev in na določitev deležev na njem, to pa lahko predstavlja novo najdeno premoženje, glede katerega je mogoče izdati dodaten sklep o dedovanju po 221. členu ZD, četudi je sodelovala

Ker je sodišče upoštevalo vrednost nepremičnine, kot da bi bila deljena v naravi, čeprav se za delitev v naravi ni odločilo ter pri tem spregledalo zmanjšano vrednost nepremičnine na račun obstoječe služnosti, je materialno pravo napačno uporabilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče v zadevi odloča glede na stanje nepremičnine na dan izdaje sklepa. Določitev petnajstnevnega roka za izročitev nepremičnine, v kateri prebiva s svojo družino, ne bi bila življenjska, temveč bi predstavljala rigidno in nesmotrno odločitev. Splošno znano dejstvo je, da iskanje nepremičnine in selitev terja svoj čas. Pritožbeno sodišče se je zato pri določitvi roka smiselno oprlo na četrti odstavek 112. člena SZ-1, ki ureja izselitvene roke v primeru odpovedi najemne pogodbe. Sodišče ne sme določiti roka za izselitev, ki bi bil krajši kot 30 dni in ne roka, ki bi bil daljši od 60 dni. Glede na okoliščine primera je kot primeren rok za izročitev nepremičnine v posest drugi predlagateljici določilo 30 dni po prejemu denarnega izplačila. ZNP v 125. členu določa, da sodišče v postopku za delitev stvari po uradni dolžnosti odloči tudi o ustanovitvi stvarne

Po določbi tretjega odstavka 103. člena SZ-1 je prvo dejanje odpovedi opomin najemniku, v katerem se najemnika pisno opozori na obstoj krivdnega razloga in se mu da rok (ne krajši od 15 dni), da lahko nepravilnost odpravi. Šele po izteku tako določenega roka lahko pride do uveljavljanja odpovedi s posledicami prenehanja pogodbe. Kot je razvidno iz spisa, drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka opominjanje toženca zatrjevala le v zvezi z odpovednim razlogom neplačevanja najemnine. Če ob vložitvi tožbe preostalih krivdnih razlogov za odpoved najemne pogodbe še ni bilo, to ne pomeni, da za njihovo naknadno uveljavljanje znotraj iste pravde, ni potreben opomin. Res je, kar poudarja pritožba, da se najemna pogodba lahko odpove le enkrat, a to ne pomeni, da v istem postopku (odpovedi) ni mogoče dodajati trditev o drugih odpovednih razlogih, če se ti pojavijo že po vložitvi tožbe. Da pa se tožbene navedbe lahko širijo na druge odpovedne razloge, je tudi za njihovo uveljavljanje potrebno, da je izpolnjena materialna predpostavka: opomin z ustrezno vsebino in rokom. Ker tožeča stranka glede drugih zatrjevanih kršitev ni zatrjevala, da bi toženca opominjala na odpravo t

Predlog se zavrne.

Za nepravo retroaktivnost gre, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. Načeloma ni prepovedana, razen če bi nedopustno posegla v načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in druge posege, to načelo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t.i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost. To je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ko je poudarilo, da načelo pravne varnosti narekuje tehtanje med zaupanjem posameznika v trajnost obstoječega položaja na eni strani in ustavno varovano dobrino, ki jo varuje spremenjena ureditev.</p

Ker tožnica tožbe ni razširila na nove tožene stranke, tožba ni bila spremenjena. Glede na v najemni pogodbi vsebovan odložni pogoj stečajnemu sodišču ni bilo treba izrecno za nazaj odobriti oddaje sporne nepremičnine. Zaradi v pogodbi vsebovanega odložnega pogoja je imelo isti učinek soglasje. V kakšnem stanju je toženec dolžan stanovanje izročiti, se pravdni stranki nista posebej dogovorili, zato velja zakonska ureditev, po kateri je toženec dolžan stanovanje izročiti v stanju, v kakršnem ga je prevzel, ter praznega oseb in stvari.

Rok za izselitev v drugem odstavku 192. člena ZIZ ni določen. Je pa denimo v SZ-1 v sporih zaradi odpovedi najemne pogodbe določen rok za izpraznitev, ki ne sme biti krajši od 60 in ne daljši od 90 dni. Ni razlogov, da bi se ta razpon po analogiji intra legem (oz. argumentum a simili ad simile; sklepanje po podobnosti primerov) ne uporabil kot okvir primernega roka za izselitev tudi v primerih izpraznitve zaradi prisilne prodaje nepremičnine. Take roke je sodna praksa dejansko že sprejela (VSL sklep II Ip 1728/2016); bistveno je, da so primerni. Pritožnika ne ponudita razumnega in utemeljenega razloga, kakšen rok bi bil po njunem mnenju primernejši in zakaj. Drži, da postopek poteka že dlje časa in da sta lahko uporabnika navedene nepremičnine utemeljeno pričakovala njegov konec, katerega posledica je zanju izselitev.

Pritožba ima sicer prav, ko opozarja na sodno prakso, ki dopušča ustno ali konkludentno sklenjeno najemno pogodbo, a vendar je za takšno sklenitev pomembno, da je bil dosežen sporazum o bistvenih sestavinah najemne pogodbe. Ena teh je tudi najemnina. Vsekakor je možen dogovor, da se bo najemnina pobotala z vlaganji, ki jih bo opravil najemnik v stanovanju oz. stanovanjski hiši, seveda pa morajo biti ta vlaganja konkretizirana oz. vsaj določljiva ob sklenitvi najemne pogodbe. Dejstvo, da je nekdo vlagal v nepremičnino in se kasneje skliceval, da ta vlaganja predstavljajo plačilo najemnine, ne predstavljajo dogovora o najemnini.

Ker je tožeča stranka postavila ugotovitveni zahtevek, da je najemno razmerje z dnem izdaje sodbe prenehalo, in s tožbo ni izrecno zahtevala odpovedi najemne pogodbe, oziroma poleg izpraznitvenega zahtevka ni postavila še oblikovalnega, je zahtevek tožeče stranke nesklepčen.

Četudi je sodišče prve stopnje sledilo toženčevi trditvi, da ima zoper tožnico stvarnopravni zahtevek, o katerem sodišče še ni odločilo, oziroma bo ta predmet novega postopka, je pravilno presodilo, da je to pravno neupošteven ugovor v tem sporu, ker toženec ni dokazal, da solastninsko pravico že ima, dokazala je lastninsko pravico tožnica, pričakovanje solastninske pravice pa tožencu ne daje lastniških upravičenj. Toženec bi glede na določbo 93. člena SPZ lahko uspešno nasprotoval tožbenemu zahtevku, če bi zatrjeval in tudi dokazal ugovor dobrovernega lastniškega posestnika (da je užitkar, da je zakupnik, da je najemnik, da je zastavni upnik, da je imetnik služnostne pravice rabe stanovanja, da je fiduciant, da je kupec pri prodaji s pridržkom lastninske pravice … ).