93. člen SPZ

Za reivindikacijsko tožbo, ki se obravnava v predmetni zadevi pa je bistveno, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe s Skladom, raba ali najem (zakup) konkretne nepremičnine pa z Dogovorom nista bila izrecno dogovorjena. Zato za obravnavano zadevo niti ni bistveno, kako je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino Dogovora. Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da pravico do posesti toženki daje odškodninsko pravo, saj kot je bilo obrazloženo, bi morala toženka svojo pravico do posesti utemeljevati na morebitnem užitku, zastavi, ročni zastavi, služnostni pravici rabe, fiduciji, pridržku lastninske pravice ipd. Kaj takega pa toženka v postopku niti ni zatrjevala.

"Če je prodajalec kupcu pred začetkom stečaja izročil posest nepremičnine, vendar mu ni izstavil zemljiškoknjižnega dovolila, je le delno izpolnil svojo obveznost. […] [P]oložaj, ko je insolventni dolžnik pred začetkom stečajnega postopka že izročil posest nepremičnine, obravnavati po pravilih o vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi, ne glede na to, ali je kupec pred začetkom stečaja plačal celotno kupnino ali le del kupnine. Zato lahko pri tem položaju kupec tudi po začetku stečajnega postopka uveljavlja zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj za terjatve, ki izvirajo iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, začetek stečajnega postopka ne povzroči nobenih pravnih posledic (prvi odstavek 265. člena ZFPPIPP)." Med zapisom in pravo pravno vsebino določbe neredko ni preprostega enačaja, včasih pa je rezultat jezikovne razlage treba celo predreti (z argumentom teleološke redukcije). V tem primeru je takšno predrtje utemeljeno. Nesmiselno bi bilo z vidika varovalnega režima ZVKSES, da bi bil potrošnik bolje varovan, če ne bi plačal vse kupnine, kot če jo plača v celoti.

Predlog se zavrne.

Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ. Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.

Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je za odločitev o tožbenem zahtevku nepomembno, ali je toženec lastnik kioska "A." ali ne, saj je dokazni postopek potrdil, da ga uporablja in ga ima v neposredni posesti. (So)lastnik nepremičnine mora namreč v skladu z 92. členom SPZ tožbo vložiti zoper tistega, ki ima stvar v dejanski oblasti, kar pa je nedvomno toženec, ki tekom postopka na prvi stopnji ni uspel dokazati, da je upravičen do posesti (93. člen SPZ).

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ni mogoče šteti štirimesečnega bivanja v hiši med materjo in tožencem (sinom) za takšno družinsko življenjsko skupnost, ki bi pripeljala do položaja, ko je toženec v stanovanju bival kot član družine služnostnega upravičenca po 247. členu SPZ. Predvsem pa je sodišče pravilno ugotovilo, da se je mati izselila in ni želela s tožencem imeti takšnega odnosa, ki bi ga lahko opredelili kot skupno gospodinjstvo družine. Ravno obratno: mati se je umaknila pred tožencem in ni želela več bivati v hiši zaradi slabih odnosov.

Res je sicer, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. člen ZD), kar pomeni, da se dednopravni zahtevki primarno rešujejo v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku pa le izjemoma. Vendar v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča sklep o dedovanju rešuje predvsem vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. To pomeni, da je bistvo sklepa o dedovanju predvsem v določitvi dedičev zapustnikovega premoženja in ne toliko v njegovi podrobni specifikaciji; če sporno premoženje v zapuščinskem postopku ni bilo obravnavano in s sklepom o dedovanju ni zaobseženo, lahko stranka pozneje v pravdi uveljavlja zahtevek (ali ugovor), da določena nepremičnina spada v skupno premoženje njenih staršev in na določitev deležev na njem, to pa lahko predstavlja novo najdeno premoženje, glede katerega je mogoče izdati dodaten sklep o dedovanju po 221. členu ZD, četudi je sodelovala

Določba 31. člena ZPSPP sicer res varuje položaj najemnika pred nenadnim prenehanjem najemnega razmerja, vendar ne v vseh primerih - med drugim tudi ne tedaj, ko najemna pogodba preneha po samem zakonu (ex lege).

V primeru, če je ta terjatev zastarala, kot je v obravnavanem primeru že pravnomočno razsojeno, ostaja kupcu edina možnost, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Če mu te pravice ne bi priznali, bi nastal hibridni pravni položaj. Prodajalec kot zemljiškoknjižni lastnik, ne bi uspel z vindikacijskim zahtevkom zoper kupca, ker bi kupec lahko odklonil izročitev nepremičnine na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, ki mu daje pravico do posesti. S tem bi kupec ohranil posest nepremičnine, ne bi pa imel lastninske pravice na nepremičnini, prodajalec, ki pa bi ohranil lastninsko pravico, ne bi pa imel pravice do posesti. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo primarni zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do (ne)utemeljenosti tega dela odločitve, pojasnjuje pa, da bi pogoj sočasne izpolnitve sodišče prve stopnje lahko vključilo v izrek sodbe, če bi ugodilo primarnemu zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo lastninsko pravico izvorno - na podlagi pripopsestvovanja, je zmotna odločitev v delu, v katerem je tožniku naložilo, d

Razmerja med graditelji in lastniki so velikokrat sorodstvena, vendar pa dogovor o vlaganjih oz. gradnji, v konkretnem primeru v izdelavi stanovanja v hiši tožnice, samo po sebi ne pomeni, da je graditelj pridobil stvarnopravno upravičenje na sporni nepremičnini. Strinjanje oz. dovoljene lastnika sporne nepremičnine (hiše) s posegi in vlaganji v njegovo nepremičnino in dopustitev bivanja v novo zgrajenem stanovanju v hiši še ni dokaz sklenitve dogovora po pridobitvi stvarnopravnih učinkov na nepremičnini. Dogovor o gradnji ne vsebuje dogovora o spremembi lastninskega stanja na nepremičnini. Dogovor o prenosu lastništva mora biti izrecen, jasen in konkreten ter odraz volje obeh strank. Ker je torej tožnica izključna lastnica sporne nepremičnine s stavbama, toženca pa sta v njej brez veljavnega pravnega naslova, je tožnica upravičena zahtevati vračilo tistega dela nepremičnine, ki ga uporabljata ali souporabljata (92. člen SPZ). Zato je podana podlaga za ugoditev reinvidikacijskemu zahtevku. Ob tem, da tožnica ne trdi, da bi toženca njeno lastninsko pravico vznemirjala še s čim drugim kot z odvzemom, je tožba na podlagi navedene zakonske določbe utemeljena.

Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, če dokaže, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Res je, da je toženec v odgovoru na tožbo navedel med drugim tudi, da sta stranki dogovorili daljši rok za izročitev nepremičnine, vendar je to čisto vse, kar v zvezi s tem ponudi toženec. Glede na tako skopo trditev je tudi tožnikovo golo zanikanje takšnega dogovora zadosti, da prevali dokazno breme na toženca. Tudi iz izpovedb na glavni obravnavi ni dovolj prepričljivo razvidno, da bi bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o podaljšanju roku za izročitev nepremičnine. Ko je bil zaslišan, toženec o tem ni izpovedal nič konkretnega. Samo to, da naj bi mu sestra (žena tožnika) rekla, »saj veš, da te ne bom, ker sva brat in sestra« in takoj nadaljeval »pa pustimo to«, česar pa ni mogoče razumeti kot dogovor med strankama (tožnikom in tožencem) o podaljšanju roka za izročitev nepremičnine. Nasprotno je tožnik izrecno zanikal, da bi se s tožencem dogovoril o kakšnem podaljšanju roka. Na podlagi vsega tega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec (na katerem je bilo zaradi podanih ugo

Tožnika navajata, da sta tožnica in toženec sklenila ustni dogovor o brezplačni souporabi hiše do preklica, kot prekarij. Priči neposredno res nista bili prisotni, ko sta tožnica in toženec sklenila ustni dogovor, vendar sta o obstoju takšnega dogovora vedeli izpovedati iz drugih lastnih zaznav. Kljub temu, da sta o sklenjenem dogovoru izvedela od toženca, ne gre za nedovoljen posredni dokaz. Priči sta toženčeva dolgoletna prijatelja in sta izpovedala o tem, kar sta sama zaznala tekom večletnega druženja s tožencem in obiskih pri njemu doma.

Tožnica je dokazala, da ima na nepremičnini, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je ta v dejanski oblasti toženke (92. člen SPZ). Toženka ni dokazala, da je do posesti teh prostorov upravičena (93. člen SPZ). Podredni tožbeni zahtevek za izpraznitev in izročitev prostorov je zato utemeljen.

Četudi je sodišče prve stopnje sledilo toženčevi trditvi, da ima zoper tožnico stvarnopravni zahtevek, o katerem sodišče še ni odločilo, oziroma bo ta predmet novega postopka, je pravilno presodilo, da je to pravno neupošteven ugovor v tem sporu, ker toženec ni dokazal, da solastninsko pravico že ima, dokazala je lastninsko pravico tožnica, pričakovanje solastninske pravice pa tožencu ne daje lastniških upravičenj. Toženec bi glede na določbo 93. člena SPZ lahko uspešno nasprotoval tožbenemu zahtevku, če bi zatrjeval in tudi dokazal ugovor dobrovernega lastniškega posestnika (da je užitkar, da je zakupnik, da je najemnik, da je zastavni upnik, da je imetnik služnostne pravice rabe stanovanja, da je fiduciant, da je kupec pri prodaji s pridržkom lastninske pravice … ).

Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravičn

Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da naj bi bila izpodbijana sodba sodba presenečenja, ker je zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja pasivne legitimacije toženca. Prepoved sodbe presenečenja stranke namreč ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, kot tudi ne gre za tako sodbo, če se stranka ne strinja z dokaznim ravnanjem sodišča in z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in zaključki. Stranko prepoved sodbe presenečenja varuje le pred izgubo možnega učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Toženec sicer pravilno opozarja na to, da bi lahko kupec na tem vozilu pridobil lastninsko pravico ob izpolnitvi predpostavk, ki jih predpisuje 64. člen SPZ. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na okoliščine zatrjevanega nakupa vozila, zgolj predložitev s strani tožnika neizpolnjenega pooblastila in prometnega dovoljenja odjavljenega vozila ne izkazujeta dobre vere toženca. Ob takšnem pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pa je ob pravilni uporabi 64. člena SPZ zaključiti, da do spremembe lastništva predmetnega vozila na podlagi kupoprodaje z dne 11. 8. 2018 ni prišlo, da je njegov

Toženka v tej pravdi ni dokazala, da ima brez soglasja tožnice oziroma njenega pravnega prednika pravico do nadaljnje posesti objektov in zemljišča v lasti tožnice. Morebitna terjatev pritožnice na povrnitev vlaganj v nepremičnino ni pravno upošteven razlog, ko se presoja njeno upravičenje do posesti nepremičnine. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na prekratek rok za izpraznitev nepremičnine. Odpovedni rok, ki ne sme biti krajši od 60 dni, velja pri odpovedi najemne pogodbe najemniku in ne v primeru uporabe stanovanja brez pravnega naslova.

Ker ne gre za vračanje po pravilih o neupravičeni pridobitvi, ni pomembno sklicevanje pritožbe na zadevo I Cp 3829/2009, ki se je nanašala na vprašanje solidarne obveznosti v primeru neupravičene pridobitve. Vseeno pa pritožba utemeljeno izpodbija del odločitve, ki se glasi na solidarno vračanje orodja. Ker je predmet odločanja stvarnopravni zahtevek, uporaba določb OZ o solidarni obveznosti dolžnikov (395. člen OZ) ne pride v poštev. Le v tem manjšem delu (glede solidarne vrnitve) torej ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, pri čemer odprava nesklepčnosti tožbe ne pride v poštev, saj je očitno, da tožnik te nesklepčnosti ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahteve tožencev za prekinitev postopka zaradi začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave zoper drugo toženko (10. točka obrazložitve). Postopek poenostavljene prisilne poravnave namreč na predmetni pravdni postopek nima vpliva.