VSL Sklep IV Ip 1040/2023

I. Pritožbi upnice se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi Z 4/2023 z dne 17. 1. 2023 ugodilo in sklep o začasni odredbi Z 4/2023 z dne 17. 1. 2023 razveljavilo, upničin predlog za zavarovanje z začasno odredbo pa zavrnilo (I. točka izreka), odločilo, da upnica sama krije svoje stroške vloženega predloga za izdajo začasne odredbe in odgovora na dolžnikov ugovor zoper sklep o začasni odredbi (II. točka izreka), dolžniku pa mora povrniti stroške ugovora zoper sklep o začasni odredbi v višini 726,98 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2Upnica je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Kot bistveno navaja, da je sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa zavzelo povsem drugačno stališče, kot izhaja iz obrazložitve sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 17. 1. 2023. Pri čemer je sodišče presenetljivo potrdilo, da je upnica izkazala obstoj verjetnosti svoje nedenarne terjatve do dolžnika, drugače pa je odločilo glede obstoja nevarnosti, saj je sodišče štelo, da upnica ni izkazala obstoja nevarnosti. Sodišče je tako ugotovilo izkazan prvi pogoj za utemeljenost izdaje izpodbijane začasne odredbe, saj je navedlo, da je terjatev iz naslova obsega skupnega premoženja in določitve deležev na skupnem premoženju nedenarna terjatev, pri čemer se je sodišče postavilo na povsem napačno materialnopravno stališče, da upnici iz naslova skupnega premoženja upnika in dolžnika pripada zgolj obligacijskopravni in ne stvarnopravni zahtevek. Prav tako je sodišče povsem napačno odločilo, da upnica ni izkazala obstoja nevarnosti. Dne 2. 2. 2023 je upnica tudi dostavila vloženo tožbo sodišču, iz katere jasno izhaja, da je upnica v tožbi postavila tako primarni in podredni tožbeni zahtevek za uveljavitev denarne terjatve. Navedena dejstva pa so pomembna tudi iz naslova izkazovanja nevarnosti. Sodišče je v izpodbijanem sklepu najprej opravilo presojo ugovornih navedb v delu, ko dolžnik zatrjuje, da nepremičnina, ki je predmet začasne odredbe, predstavlja njegovo posebno premoženje in ne skupnega premoženja upnice in dolžnika. Pri tem sodišče navaja, da je temeljni pogoj za nastanek skupnega premoženja obstoj zakonske ali zunajzakonske skupnosti, zaradi česar je bilo potrebno ugotoviti, kdaj je nastala zunajzakonska skupnost med upnico in dolžnikom. Sodišče je pri tem na podlagi izvedenega dokaznega postopka zgolj z vpogledom v listine povsem napačno zaključilo, da je začetek skupnega prebivanja oziroma skupnega gospodinjstva upnice in dolžnika, kot enega glavnih pokazateljev obstoja zunajzakonske skupnosti, mogoče šteti kvečjemu mesec junij 2008 oziroma julij 2008. Upnica se s takšno ugotovitvijo sodišča ne more strinjati. Sodišče pri tem razlaga, da je za obstoj življenjske skupnosti pomembna predvsem notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti. Skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja naj bi bili po mnenju sodišča le nekateri od številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti. Upnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe in nadalje tudi v odgovoru na ugovor obširno podala svoje navedbe in zanje tudi priložila dokaze, iz katerih izhaja, da sta upnica in dolžnik fant in punca postala dne 5. 6. 2005, njuna zveza pa je prerasla v izvenzakonsko skupnost najmanj v letu 2007. V dokaz svojih navedb je upnica predložila številne listinske dokaze, med drugim tudi najemno pogodbo z dne 6. 12. 2006, iz katere izhaja, da je upnica vzela v najem del opremljenega stanovanja na naslovu v B. za določen čas. Navedena najemna pogodba pa jasno potrjuje, da je upnica že v letu 2006 bivala na svojem in imela svoje lastne prihodke, da je lahko plačevala tudi najemnino za najeto stanovanje in pripadajoče stroške. V odgovoru na ugovor je upnica tudi pojasnila, da je še pred prvo sklenitvijo delovnega razmerja prejemala svoje lastne dohodke na račun opravljenega študentskega dela preko študentske napotnice, iz naslova vodenja plesnega krožka na Osnovni šoli ..., dela na lokalnih volitvah, dela v Plesnem društvu in Zavodu za varstvo kulturne dediščine, kjer se je tudi kasneje zaposlila. Upnica je tudi v odgovoru na ugovor določno oziroma z zneski in priloženimi listinskimi dokazi pojasnila, kakšne prihranke je ustvarila v letu 2008 in 2009, vse te prihranke pa je vložila nato v pridobivanje skupnega premoženja strank. Pred 22. 6. 2008, ko se je dolžnik trajno preselil k upnici v najeto stanovanje, je že obstajala izvenzakonska skupnost strank, saj je že pred navedenim datumom dolžnik bival v stanovanju upnice, pri čemer pa je bil pred tem več odsoten zaradi treningov in tekem. V dokaz svojih navedb je upnica priložila tudi pisno izjavo A. A., ki je prav tako živela v najemniškem stanovanju na naslovu v B. in ki je potrdila, da je dolžnik že živel pri upnici najmanj od julija 2008. Upnica je tudi pojasnila, da je najemnino za stanovanje in obratovalne stroške ter vse ostale potrebne stroške za bivanje dolžnika ves čas do vselitve v skupno stanovanjsko hišo plačevala prav upnica. Iz tega naslova pa je dolžnik tudi prihranil več svojih dohodkov, ki jih je lahko vložil tako v nakup parcele kot v izgradnjo stanovanjske hiše. V odgovoru na ugovor je upnica tudi določno pojasnila, da sta bila z dolžnikom v življenjski in ekonomski skupnosti, saj je upnica tudi v svojih evidencah in zapisih jasno beležila tudi stroške za dolžnika, poleg tega pa je v svojih zapisih navajala, da se ves čas trudi kuhati in po željah dolžnika. Iz navedenega tako jasno izhaja, da je upnica skrbela za njuno skupno gospodinjstvo, iz vseh predloženih fotografij pa, da je med upnikom in dolžnico obstajala medsebojna naklonjenost, da sta skupaj živela in tako tvorila življenjsko in ekonomsko skupnost in da sta se tudi skupaj odločila za nakup nepremičnine, na kateri sta nato zgradila stanovanjsko hišo. Zato vsekakor ni mogoče slediti ugotovitvam iz izpodbijanega sklepa, da zgolj skupno prebivanje in skupen finančni projekt nista dovolj za obstoj življenjske skupnosti, pri čemer sodišče v istem odstavku nato navaja, da je za obstoj življenjske skupnosti pomembna predvsem notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini skupnosti. Navedeno je med upnico in dolžnikom obstajalo že vse od leta 2007, kar je upnica obširno pojasnila že v predlogu za izdajo začasne odredbe in v odgovoru na ugovor. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje, saj bi moralo obstoj zunajzakonske skupnosti upnice in dolžnika ugotoviti vse od leta 2007. Sploh ob dejstvu, da je sodišče v izpodbijanem sklepu na drugi strani jasno zapisalo, da verjame upnici, da sta z dolžnikom že od leta 2007 načrtovala skupno življenje in osnovanje družine ter torej tudi skupaj ustvarjala premoženje. Sodišče je torej povsem napačno zaključilo, da je dolžnik kupil nepremičnino dne 20. 2. 2008 izključno z lastnimi sredstvi, saj je takrat že upnica prispevala k skupnemu premoženju upnice in dolžnika na način, da je plačevala najemnino in vse obratovalne stroške, poskrbela za hrano in vse ostale življenjske potrebščine za dolžnika, ki je v času, ko ni imel treningov, živel pri upnici. Plača in drugi prihodki iz delovnega razmerja namreč spadajo v skupno premoženje zakoncev, pri čemer je dolžnik na račun prej navedenih dejstev lahko prihranil tudi del svoje plače, ki jo je nato vložil v nakup nepremičnine. Sodišče je povsem izničilo dokazne predloge upnice. Brez izvedbe celotnega dokaznega postopka v smislu določb 8. člena ZPP je tako prejudiciralo odločitev o tem, da ima upnica zgolj obligacijskopravni zahtevek zoper dolžnika, ne pa tudi stvarnopravnega, čeprav je v postopku z izdajo začasne odredbe potrebno ugotoviti zgolj verjetnost terjatve upnika. Sodišče je sicer verjetnost terjatve upnice ugotovilo tako ob izdaji začasne odredbe kot tudi ob izdaji izpodbijanega sklepa, vendar pa povsem napačno nato ugotovilo, da zaradi dejstva, da upnica nima stvarnopravnega zahtevka zoper dolžnika, ni izkazala obstoja nevarnosti. Tudi če bi sledili ugotovitvi sodišča iz izpodbijanega sklepa, da je obstoj izvenzakonske skupnosti upnice in dolžnika mogoče šteti kvečjemu od meseca junija oziroma junija 2008, ko naj bi bila po navedbah sodišča že osnovana ekonomska skupnost upnice in dolžnika, je sodišče povsem napačno uporabilo materialno pravo in zaključilo, da je na podlagi vlaganj upnice v nepremičnino dolžnika mogoče šteti, da ima upnica do dolžnika le obligacijskopravni zahtevek, ne pa tudi stvarnopravnega. V predlogu za izdajo začasne odredbe je namreč upnica jasno navedla, da sta se z dolžnikom skupaj odločila za nakup nepremičnine in da sta na le-tej v letu 2009 s skupnimi sredstvi postavila montažno hišo z zidano kletjo. Že pred samo izgradnjo pa sta skupaj tudi določila, da bo v kleti stanovanjske hiše zasebni vrtec, ki ga bo upnica vodila. Na nepremičnini je tako nesporno s skupnim delom in sredstvi bila zgrajena stanovanjska hiša oziroma povsem nova stvar. V skladu s sodno prakso se šteje, da se z vlaganji spremeni identiteta nepremičnine, zato nepremičnina spada v skupno premoženje, zakonec oziroma izvenzakonski partner pa ima zaradi vložka posebnega premoženja lahko le višji delež na skupnem premoženju II Ips 905/2008). Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 152/2011 zavzelo tudi stališče, da je spor v zvezi z vlaganji v nepremičnino stvarnopravni spor. Odločitev sodišča tudi ni smiselna ob siceršnji ugotovitvi sodišča, da verjame upnici, da sta z dolžnikom že od leta 2007 načrtovala skupno življenje in osnovanje družine, kar predstavlja tudi odločitev za nakup nepremičnine in postavitev stanovanjske hiše na njej, za katero je bilo tudi že ob sami izgradnji določeno, da bo v kletnem delu vrtec, ki ga bo vodila upnica in bo predstavljajo skupno premoženje upnice in dolžnika. Sodišče se tudi ne opredeli do navedb upnice iz odgovora na ugovor, v katerih je opozorila na določbe 61. in 62. člena Družinskega zakonika. Upnica tudi opozarja, da sodišče v izpodbijanem sklepu povsem v nasprotju z navedbo v sklepu o začasni odredbi, sedaj ugotavlja, da nevarnost ni izkazana. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da gre v predmetni zadevi za zavarovanje nedenarne terjatve, zaradi česar za utemeljitev začasne odredbe zadošča že objektivna nevarnost za uveljavitev terjatve, ne pa tudi aktivni delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanje bodoče uveljavitve terjatve. Sodišče tako v izpodbijanem sklepu povsem napačno ugotavlja, da nevarnost ni izkazana, po mnenju upnice več kot zadosten dokaz predstavlja dejstvo, da je dolžnik začel prodajati nepremičnine, ki je skupno premoženje strank brez soglasja in vedenja upnice, vse z namenom, da upnico oškoduje. Nepremičnina je edino premoženje dolžnika, iz katerega se upnica lahko poplača. Upnica se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da poseg v lastninsko pravico s prepovedjo odtujitve in obremenitve predstavlja poseg, ki presega neznatno škodo. Priglaša pritožbene stroške.

3Dolžnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6Sodišče lahko izda začasno odredbo v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve. Skladno z 270. členom ZIZ se izda začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek). Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije (četrti odstavek).

7Dalje se skladno z 272. členom ZIZ izda začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in če upnik verjetno izkaže tudi eno izmed naslednjih predpostavk: – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, – da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, – da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (1. do 3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ).

8Tradicionalna vrsta začasnih odredb, ki so v ZIZ tudi edine urejene, so t. i. zavarovalne začasne odredbe. Namenjene so zagotovitvi bodoče uveljavitve terjatve.¹ Poleg zavarovalnih začasnih odredb je Ustavno sodišče RS izoblikovalo tudi institut t. i. regulacijskih začasnih odredb,² ki so namenjene začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku.

9V obravnavani zadevi je upnica predlog za izdajo začasne odredbe zoper dolžnika primarno vložila v zavarovanje nedenarne terjatve, to je terjatve za ugotovitev, da je nepremičnina ID znak: parcela 001 skupno premoženje nje in dolžnika, in sicer v deležu vsakega od njiju do ½. V predlogu je upnica navedla, da bo po izdaji sklepa o začasni odredbi, v postavljenem roku vložila tožbo za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, podredno pa, da bo tožbeni zahtevek postavila za izplačilo upnice v višini denarnega zneska 254.000,00 EUR. Po njenih navedbah namreč dolžnik zadevno nepremičnino, pri kateri je v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik, brez upničinega soglasja prodaja za znesek 508.000,00 EUR. S trditvijo o takšnem dolžnikovem ravnanju je upnica utemeljila drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, ki mora biti kumulativno podan skupaj z verjetnim izkazom obstoja oziroma nastanka upnikove terjatve do dolžnika (prvi odstavek 272. člena ZIZ), in sicer pogoj po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ – nevarnost, da bo brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena. Upnica je predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo dolžniku odtujiti ali obremeniti nepremičnino ID znak: parcela 001, ki je v zemljiški knjigi vknjižena na dolžnikovo ime, in z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, pri čemer začasna odredba začne veljati takoj, ter velja še 30 dni po pravnomočno končanem pravdnem postopku, ki se bo začel na podlagi vložene tožbe upnice na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju.

10Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi z dne 17. 1. 2023 izdalo začasno odredbo s predlagano vsebino, to je s prepovedjo dolžniku odtujiti ali obremeniti nepremičnino ID znak: parcela 001, ki je vpisana na dolžnika do celote, ter z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi (I. točka izreka), s tem, da je v II. točki izreka sklepa upnici naložilo, da je dolžna v roku 30 dni od dneva izdaje te začasne odredbe pri pristojnem sodišču vložiti tožbo za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju in o tem predložiti dokazilo v predmetnem postopku zavarovanja, sicer bo sodišče postopek zavarovanja ustavilo in izdano začasno odredbo razveljavilo.

11Iz povzete I. točke izreka sklepa o začasni odredbi z dne 17. 1. 2023 torej izhaja, da se izdana začasna odredba nanaša na nepremičnino ID znak: parcela 001.³ Sama nedenarna terjatev, v zavarovanje katere je bila izdana začasna odredba, sicer v izreku sklepa o začasni odredbi ni navedena, kar pa niti ni potrebno. Kot v sodbi, namreč tudi v izreku sklepa o začasni odredbi terjatev, ki je predmet zavarovanja, ni navedena, ampak so razlogi za izdajo začasne odredbe razvidni iz njegove obrazložitve.⁴

12V obravnavanem primeru je na podlagi obrazložitve sklepa o začasni odredbi z dne 17. 1. 2023 mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje začasno odredbo v zvezi z nepremičnino ID znak: parcela 001 izdalo v zavarovanje upničine nedenarne terjatve, to je terjatve za ugotovitev, da je navedena nepremičnina skupno premoženje upnice in dolžnika (z deležem vsakega od njiju do 1/2). V sklepu o začasni odredbi z dne 17. 1. 2023 je namreč sodišče prve stopnje sledilo upničinim navedbam iz predloga za izdajo začasne odredbe, da je bila zadevna nepremičnina pridobljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti upnice in dolžnika ter da gre za njuno skupno premoženje. Posledično je sodišče prve stopnje štelo, da ima upnica iz naslova skupnega premoženja stvarnopravni zahtevek do dolžnika, oziroma nedenarno terjatev za ugotovitev, da je nepremičnina ID znak: parcela 001 skupno premoženje nje in dolžnika, z deležem vsakega od njiju do ½. Hkrati je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi z dne 17. 1. 2023 ugotovilo tudi obstoj drugega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjeten obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev nedenarne terjatve brez začasne odredbe onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

13Da je bila v obravnavani zadevi začasna odredba izdana (le) v zavarovanje nedenarne terjatve za ugotovitev, da v skupno premoženje upnice in dolžnika spada nepremičnina ID znak: parcela 001, je sicer mogoče sklepati tudi na podlagi II. točke v zvezi z I. točko izreka sklepa o začasni odredbi z dne 17. 1. 2023. V II. točki izreka sklepa o začasni odredbi je namreč prvostopenjsko sodišče upnici naložilo opravičbo začasne odredbe na način, da v postavljenem roku vloži tožbo za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju, pri čemer je iz I. točke izreka razvidno, da se dolžnost opravičbe nanaša na nepremičnino ID znak: parcela 001.

14V izpodbijanem sklepu o ugovoru je sodišče prve stopnje glede prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnega obstoja oziroma nastanka terjatve, dejansko stanje ugotovilo drugače, posledično pa je s tem v zvezi zavzelo tudi drugačno materialnopravno stališče. Še vedno sicer sodišče prve stopnje meni, da je upnica glede konkretne nepremičnine verjetno izkazala obstoj svoje nedenarne terjatve do dolžnika iz naslova skupnega premoženja in deležev na njem, vendar pa presoji sodišča v napadenem sklepu upnica do dolžnika nima stvarnopravnega zahtevka iz naslova skupnega premoženja, temveč le obligacijsko terjatev, to je terjatev iz naslova vlaganj v dolžnikovo nepremičnino po 48. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je temeljni pogoj za nastanek skupnega premoženja obstoj zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti (67. člen in 4. člen Družinskega zakonika⁵ – DZ), zato je treba ugotoviti, kdaj je nastala zunajzakonska skupnost med upnico in dolžnikom, kar je med strankama sporno. In v napadenem sklepu je sodišče prve stopnje – drugače kot v sklepu o začasni odredbi – ugotovilo, da zunajzakonska skupnost upnice in dolžnika v letu 2007 še ni obstajala, temveč bi bilo kot pričetek njunega skupnega prebivanja oziroma skupnega gospodinjstva kot enega glavnih pokazateljev obstoja zunajzakonske skupnosti mogoče šteti kvečjemu junij oziroma julij 2008 (kar v odgovoru na ugovor zatrjuje upnica).

15Kot rečeno, pa je po mnenju sodišča prve stopnje upnica izkazala svoja vlaganja v nepremičnino in ima zato do dolžnika iz naslova skupnega premoženja terjatev obligacijske narave v smislu 48. člena SPZ. Sodišče je namreč ugotovilo, da je upnica izkazala vlaganja v dolžnikovo nepremičnino oziroma nastanek skupnega premoženja s skupnimi vlaganji, ki so sledila dolžnikovemu nakupu nepremičnine. Upnica je tako po presoji sodišča prve stopnje izkazala terjatev skupnega premoženja do dolžnikovega posebnega premoženja, ki pa ni stvarnopravne narave, temveč ima upnica do dolžnika le obligacijskopravni zahtevek za povrnitev vlaganj. Dalje je v napadenem sklepu o ugovoru sodišče prve stopnje navedlo, da bi morala upnica poleg obstoja terjatve izkazati tudi eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ponovno je sodišče pojasnilo, da upnica ni izkazala stvarnopravnega zahtevka na dolžnikovi nepremičnini, sama prodaja nepremičnine pa po mnenju sodišča ne bo onemogočila ali otežila uveljavitve terjatve, saj bo kljub morebitnemu nadomestilu nepremičnine s prejeto kupnino obseg premoženja dolžnika ostal enak. Ker pa upnica ni izkazala dolžnikovih groženj, da bo z morebitno prodajo nepremičnine skril pridobljena denarna sredstva, je sodišče prve stopnje štelo, da upnica nevarnosti za uveljavitev nedenarne terjatve ni verjetno izkazala. Presoji sodišča tudi ni mogoče ugotoviti, da bi dolžnik v primeru izdaje začasne odredbe pretrpel le neznatno škodo, je sodišče z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o začasni odredbi z dne 17. 1. 2023 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

16Na podlagi zgoraj povzetega višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje začasno odredbo z dne 17. 1. 2023 izdalo v zavarovanje upničine nedenarne terjatve za ugotovitev, da v skupno premoženje upnice in dolžnika spada nepremičnina ID znak: parcela 001, in sicer da ima upnica do dolžnika stvarnopravni zahtevek iz naslova skupnega premoženja. Glede na razloge izpodbijanega sklepa o ugovoru pa je upnica izkazala, da ima do dolžnika terjatev za ugotovitev, da v skupno premoženje nje in dolžnika spada obligacijska terjatev iz naslova upničinih vlaganj v dolžnikovo nepremičnino, ki naj bi bila njegovo posebno premoženje. Ker pa po presoji sodišča prve stopnje upnica ni izkazala tudi nevarnosti za uveljavitev terjatve oziroma katerega drugega pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, je ugovoru dolžnika ugodilo.

17Višje sodišče najprej pojasnjuje, da je odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi že po naravi stvari lahko namenjeno le ponovnemu presojanju, ali so pogoji za začasno odredbo v zavarovanje tiste terjatve, za katero je bila začasna odredba izdana, res izpolnjeni ali ne. Povedano drugače, v sklepu o ugovoru sodišče preverja pravilnost izdane začasne odredbe, izdane v zavarovanje konkretne terjatve, in lahko v tem okviru začasno odredbo vzdrži v veljavi ali jo razveljavi. To tudi pomeni, da sodišče lahko v okviru odločanja o ugovoru začasno odredbo vzdrži v veljavi le s takšno vsebino, s kakršno je bila izdana, in prav tako le v zavarovanje tiste terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana. Če pa sodišče v sklepu o ugovoru ugotovi, da upnik obstoja oziroma nastanka tiste terjatve, v zavarovanje katere je bil izdan sklep o začasni odredbi, v resnici ni verjetno izkazal, lahko sklep o začasni odredbi le razveljavi. Ne more torej sodišče sklepa o začasni odredbi vzdržati v veljavi na podlagi ugotovitve, da je upnik verjetno izkazal neko drugo terjatev do dolžnika in ne tiste, v zavarovanje katere je bila izdana začasna odredba. V konkretnem primeru to pomeni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ob ugotovitvi, da upnica iz naslova skupnega premoženja nima stvarnopravnega zahtevka do dolžnika, v zavarovanje katerega je bil izdan sklep o začasni odredbi, temveč le obligacijskopravnega, nepotrebno ugotavljalo, ali je upnica izkazala tudi nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Že ob ugotovitvi, da upnica ni verjetno izkazala obstoja takšne terjatve do dolžnika iz naslova skupnega premoženja, v zavarovanje katere je bil sklep o začasni odredbi izdan, je bila edina možna odločitev ugoditev ugovoru.

18Ker je torej za odločitev o ugovoru oziroma pritožbi pravno pomembno le, ali je upnica verjetno izkazala prav takšno terjatev iz naslova skupnega premoženja, v zavarovanje katere je bil sklep o začasni odredbi izdan, se je višje sodišče v nadaljevanju omejilo le na to presojo. Presojalo je torej le pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da upnica ni verjetno izkazala terjatve do dolžnika, da v skupno premoženje nje in dolžnika spada nepremičnina ID znak: parcela 001, ni pa višje sodišče ugotavljalo tudi, ali je upnica verjetno izkazala terjatev do dolžnika, da v skupno premoženje nje in dolžnika spada terjatev za vračilo upničinih vlaganj v navedeno nepremičnino, ki naj bi bila po mnenju sodišča prve stopnje posebno premoženje dolžnika.

19Po presoji višjega sodišča stališče v napadenem sklepu, da upnica ni verjetno izkazala, da sta bila z dolžnikom v zunajzakonski skupnosti že od leta 2007, ni pravilno. Posledično je preuranjen zaključek, da upnica ni izkazala za verjeten obstoj nedenarne terjatve do dolžnika za ugotovitev, da je nepremičnina ID znak: parcela 001 skupno premoženje nje in dolžnika.

20Sporno pravno razmerje med upnico in dolžnikom je nastalo že pred uveljavitvijo (15. 4. 2017) oziroma začetkom uporabe DZ (15. 4. 2019), zato se zanj uporabljajo še določbe prej veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR⁶) in ne DZ, na katerega se je v izpodbijanem sklepu oprlo sodišče prve stopnje.⁷ ZZZDR je v 51. členu določal, da premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (prvi odstavek). Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek). Dalje se skladno z 58. členu ZZZDR skupno premoženje razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi (prvi odstavek). V času trajanja zakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca (drugi odstavek 58. člena ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Zakonca se lahko sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež (prvi odstavek 60. člena ZZZDR). Po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, se to na predlog zakoncev razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine (drugi odstavek 60. člena ZZZDR). Skladno z 12. členom ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa (prvi odstavek). Če je odločitev o pravici ali dolžnosti odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti iz prejšnjega odstavka, se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali dolžnosti. Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno (drugi odstavek).

21Iz navedenega izhaja, da je zunajzakonska skupnost (tudi) glede premoženjskih pravnih posledic za zunajzakonska partnerja izenačena z zakonsko zvezo. Navedeno skladno z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR pomeni, da je skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev tisto premoženje, ki je pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in sicer z delom. Zakonska pogoja za opredelitev določene stvari ali premoženjske pravice kot skupno premoženje sta torej dva: – da je bila stvar ali pravica pridobljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in – da sta jo zunajzakonska partnerja pridobila z delom.

22Sodišče prve stopnje se je tako v obravnavani zadevi v okviru ugotavljanja prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnega obstoja upničine nedenarne terjatve do dolžnika iz naslova skupnega premoženja, pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je med upnico in dolžnikom nastala zunajzakonska skupnost. Konkretno, ali je ta res nastala že v letu 2007, kot je v predlogu za izdajo začasne odredbe trdila upnica, ali pa je zunajzakonska zveza nastala šele kasneje oziroma v času, ko je bila nepremičnina kupljena, to je februarja 2008, še ni obstajala, kot je v ugovoru trdil dolžnik. V napadenem sklepu je sodišče prve stopnje, drugače kot v sklepu o začasni odredbi, ugotovilo, da v letu 2007 zunajzakonska skupnost upnice in dolžnika še ni obstajala. Višje sodišče s takšno presojo ne soglaša. Meni, da je to med strankama sporno dejstvo upnica, ob pravilni uporabi materialnega prava, izkazala do stopnje verjetnosti, kar pa za postopek zavarovanja zadošča.

23Pravni standard zunajzakonske skupnosti, ima več različnih opredelilnih elementov. Zelo pomemben oziroma načeloma celo njen nujni pogoj je skupno bivanje partnerjev.⁸ Vendar to ne velja absolutno, izjema so primeri, ko obstajajo opravičljivi, objektivni razlogi za ločeno življenje. Pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupnost, je namreč treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih razlogov partnerja ne živita skupaj, ima pa njuna skupnost druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje, so pogoji za izenačenost takšne skupnosti z življenjem v zakonski zavezi (lahko) izpolnjeni.⁹ Za zunajzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata ter sta intimna. Obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomska skupnost in dejstvo, da v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti) so zunanji indikatorji, ki nakazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti. Odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti.¹⁰

24Iz navedb upnice v predlogu za izdajo začasne odredbe izhaja, da sta z dolžnikom v zunajzakonski skupnosti živela od leta 2007. Na začetku njune zunajzakonske skupnosti je dolžnik prebival v upničinem najemniškem stanovanju v B., za katerega je upnica v celoti sama plačevala najemnino in obratovalne stroške. Dolžnik je takrat profesionalno igral nogomet, v letu 2008 pri NK C., nato v letu 2009 v NK D. ter zatem v NK E. (leti 2009-2010). Dolžnik je po drugi strani v ugovoru poudaril, da upnica ni predložila prav nobenega dokaza za svoje trditve, da je zunajzakonska zveza z dolžnikom trajala že od leta 2007. Po dolžnikovem mnenju iz ugovoru priloženih dokazil izhaja, da se je upnica zaposlila šele leta 2009 pri Zavodu ..., dolžnik pa je bil zaposlen že od leta 2000. Parcela, ki jo je dne 20. 2. 2008 kupil dolžnik, tako ni mogla biti kupljena s skupnim delom in sredstvi, če upnica do leta 2009 sploh ni bila zaposlena. Nakup parcele je bil izveden iz ločenega premoženja dolžnika. Prav tako je dolžnik v ugovoru zanikal, da bi v spornem času živel z upnico. Kot je poudaril, je namreč leta 2006 in 2007 kot nogometaš delal v tujini, leta 2008 v C. in nato od oktobra 2008 do junija 2009 za nogometni kljub D. V tistem času je sam živel v najemniškem stanovanju v D. V najemniško stanovanje leta 2007 se je upnica odselila sama, zaradi osamosvojitve od svoje primarne družine, in ne skupaj z dolžnikom.

25Sodišče prve stopnje je¸v napadenem sklepu ugovornim navedbam dolžnika, da v letu 2007 zunajzakonska skupnost upnice in dolžnika še ni obstajala, sledilo. Na podlagi predloženih dokazil je sicer ugotovilo, da sta upnica in dolžnik že takrat, to je v letu 2007, skupno preživljala prosti čas, prav tako je upnici verjelo, da sta z dolžnikom že od leta 2007 načrtovala skupno življenje in osnovanje družine v prihodnosti. Kljub obojemu pa je sodišče prve stopnje štelo, da sta bila upnica in dolžnik tedaj v razmerju fant – dekle, češ da glede na predložena dokazila ni šlo za skupno gospodinjstvo ali ekonomsko skupnost ter je upnica odselitev v najemniško stanovanje dojemala kot osnovanje samostojnega življenja glede na primarno družino.

26Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno presodilo, da med upnico in dolžnikom v letu 2007 zunajzakonska skupnost še ni obstajala. Kot rečeno, je sicer skupno prebivanje zelo pomemben kriterij za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti, ne pa edini merodajen. Obstajajo namreč lahko tudi objektivni, opravičljivi razlogi za ločeno prebivanje partnerjev. Pomembna merila za presojo so tudi ekonomska soodvisnost, čustvena pripadnost in intimna povezanost (kar sicer kot komponenti zunajzakonske skupnosti navaja že sodišče prve stopnje), medsebojna pomoč, pa tudi siceršnja sporazumna odločitev za skupno življenje. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi upnici verjelo, da sta z dolžnikom skupno življenje in osnovanje družine v prihodnosti načrtovala že od leta 2007 dalje. Navedeno je, življenjsko gledano, tudi razumljivo, ob dejstvu, da sta upnica in dolžnik v letu 2007 nesporno že bila v razmerju. Posledično sta skupaj preživljala svoj prosti čas, ko dolžnik ni bil na delu, tudi v najemniškem stanovanju upnice, za katerega je upnica sama plačevala najemnino in obratovalne stroške ter v njem tudi gospodinjila. Da sta upnica in dolžnik res imela namen trajno zaživeti skupaj in osnovati družino, se je kasneje tudi potrdilo, saj sta se najprej preselila v skupno hišo, leta 2017 pa sta nato še sklenila zakonsko zvezo, v kateri sta se jima rodili tudi trije otroci.

27Na podlagi vsega navedenega upnica utemeljeno graja ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da v letu 2007 oziroma v februarju 2008, ko je bila nepremičnina kupljena, zunajzakonska skupnost med njo in dolžnikom še ni obstajala. Kot rečeno, je sicer dolžnik v ugovoru izrecno prerekal trditev upnice, da je že od nastanka zunajzakonske skupnosti oziroma od leta 2007 živel v njenem najemniškem stanovanju (za katerega je upnica nesporno plačevala najemnino in obratovalne stroške), vendar pa to samo zase po presoji višjega sodišča za presojo (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti (že) v letu 2007 ne more biti pravno odločilno. Ob sicer nespornem dejstvu, da je v tistem času dolžnik delal v različnih krajih (zunaj B.) kot nogometaš in da tako z upnico iz tega, opravičljivega razloga takrat še nista mogla trajno živeti skupaj. Višje sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, po povedanem meni, da je upnica obstoj zunajzakonske zveze z upnikom že v letu 2007, ob pravilni razlagi tega pravnega standarda, izkazala do stopnje verjetnosti, kar pa za izdajo začasne odredbe zatrjuje.

28Prvi zakonski pogoj, ki mora biti podan za kvalifikacijo stvari ali premoženjske pravice kot skupno premoženje, je tako v obravnavani zadevi podan. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo nasprotno, se posledično ni ukvarjalo z obstojem drugega pogoja iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR, to je, ali je bila nepremičnina ID znak: parcela 001 pridobljena z delom upnice in dolžnika. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali je zadevna nepremičnina res skupno premoženje strank, kot trdi upnica, ali pa je posebno premoženje dolžnika, kot je ta zatrjeval v ugovoru. Od tega pa je odvisno, ali je upnica verjetno izkazala prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je obstoj nedenarne terjatve do dolžnika, v zavarovanje katere je bil izdan sklep o začasni odredbi v obravnavani zadevi (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Pravno pomembno dejansko stanje v zvezi s presojo (ne)obstoja nedenarne terjatve upnice do dolžnika za ugotovitev, da je nepremičnina njuno skupno premoženje, je tako zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno. Navedenega med strankama spornega dejstva pa višje sodišče zaradi zagotavljanja pravice do izjave ne more ugotavljati kot prvo.

29Po povedanem je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj se sodišče opredeli do navedb obeh strank v zvezi z vprašanjem, ali je bila nepremičnina pridobljena z delom upnice in dolžnika, ali ne. Če bo odgovor pritrdilen, bo sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi obstoj enega od pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, v nasprotnem primeru pa to ne bo potrebno. Ker je višje sodišče pritožbi ugodilo že iz pojasnjenega razloga, se do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

30Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Pogorelčnik N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba 2017, str. 113.
² Odločba Up-275/97.
³ Iz trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe sicer izhaja, da v skupno premoženje upnice in dolžnika spada tudi več vozil. Po podatkih v spisu je upnica v tožbi za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, s katero je opravičila izdano začasno odredbo, drugače kot v predlogu za začasno odredbo, zajela tudi omenjena vozila in ne le nepremičnine.
⁴ Pogorelčnik N., nav. delo, str. 236, ki se v opombi št. 918 sklicuje na VSK sklep I Cp 710/2007.
⁵ Ur. l. RS, 15/17 z dne 31. 3. 2017 in nasl.
⁶ Ur. l. SRS, 15/79 z dne 4. 6. 1976.
⁷ Prim. tudi 303. člen DZ.
⁸ Na primer sodba VS RS II Ips 235/2012.
⁹ Prim. Sodba VS RS, II Ips 264/2010 in VSL sodba I Cp 156/2017.
¹⁰ VSL sodba II Cp 1821/2020.