303. člen DZ

Pritožba pravilno opozarja, da ne prihaja do celotnega prekrivanja stvarnopravnega zahtevka glede ugotovitve polovičnega deleža na nepremičninah kot skupnega premoženja, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo in ni predmet pritožbenega preizkusa, ter dajatvenega zahtevka glede skupnih vlaganj v posebno premoženje toženca, kot je sicer napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pritožbeno neizpodbijanih odločilnih dejstev, da se je vrednost nepremičnine zaradi skupnih vlaganj v hišo povečala za 19.100,00 EUR po stanju leta 1998, ko je razpadla življenjska skupnost (12. točka obrazložitve). Ta vlaganja v hišo so bila opravljena tako v skupno premoženje (polovični delež na nepremičnini, kupljen od brata toženca), kot tudi v toženčevo posebno premoženje (polovični delež na nepremičnini, pridobljen na podlagi dedovanja). Del vlaganj, ki se nanaša na posebno toženčevo premoženje, utemeljuje ločeno obravnavo.

Sporno pravno razmerje med upnico in dolžnikom je nastalo že pred uveljavitvijo (15. 4. 2017) oziroma začetkom uporabe DZ (15. 4. 2019), zato se zanj uporabljajo še določbe prej veljavnega ZZZDR in ne DZ, na katerega se je v izpodbijanem sklepu oprlo sodišče prve stopnje. Zunajzakonska skupnost je (tudi) glede premoženjskih pravnih posledic za zunajzakonska partnerja izenačena z zakonsko zvezo. Navedeno skladno z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR pomeni, da je skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev tisto premoženje, ki je pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in sicer z delom. Zakonska pogoja za opredelitev določene stvari ali premoženjske pravice kot skupno premoženje sta torej dva: – da je bila stvar ali pravica pridobljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in – da sta jo zunajzakonska partnerja pridobila z delom. Pravni standard zunajzakonske skupnosti, ima več različnih opredelilnih elementov. Zelo pomemben oziroma načeloma celo njen nujni pogoj je skupno bivanje partnerjev. Vendar to ne velja absolutno, izjema so primeri, ko obstajajo opravičljivi, objektivni razlogi za ločeno življenje. Pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupn

Odločitev, da se sprememba tožbe dovoli, je potrebno podpreti tudi kot smotrno z vidika celostne rešitve spornih pravnih razmerij med pravdnimi strankami. Tak zaključek narekuje že nedeljiv materialnopravni pojem skupnega premoženja, ki zahteva, da se vse enote, ki v to premoženje sodijo, obravnavajo celovito in se določi enotno prispevno razmerje obeh partnerjev pri vseh predmetih skupnega premoženja.

Za presojo pravočasnosti predloga je treba uporabiti določbo drugega odstavka 131. člena DZ. Ključno sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, kdaj je predlagatelj izvedel za okoliščine, iz katerih je lahko domneval, da je otrokov oče. Razumljivo je, da enoletni subjektivni rok iz drugega odstavka 131. člena DZ ne more začeti teči pred otrokovim rojstvom. Če domnevni oče ve za relevantne okoliščine v pomenu drugega odstavka 131. člena DZ že pred otrokovim rojstvom, navedeni enoletni rok začne teči tedaj, ko domnevni oče izve za otrokovo rojstvo. Stališče prvega sodišča, da na začetek teka subjektivnega roka iz drugega odstavka 131. člena DZ ne morejo vplivati okoliščine, ki se zgodijo pred rojstvom otroka, je napačno. Nasprotna udeleženca sta predlagala zaslišanje priče in postavitev izvedenca za dokazovanje dejstev, ki so pravno pomembna za oceno verodostojnosti SMS sporočil in za presojo, ali je bil predlog vložen pravočasno. Izvedba teh dokazov bi lahko privedla do drugačnega zaključka o odločilnih okoliščinah. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je bilo nasprotnima udeležencema onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev.

Nekdanja zakonca niti po razvezi zakonske zveze ne smeta samostojno, torej brez soglasja drugega zakonca, razpolagati s skupnim premoženjem, pridobljenim v času njune zakonske skupnosti. Do delitve tega premoženja namreč zakonca z njim upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Skupno premoženje preneha šele z delitvijo. Dotlej v skladu z načelom realne subrogacije velja, da so vse stvari in pravice, ki jih (nekdanja) zakonca pridobita s skupnim premoženjem, njuna skupna last. Ko je druga toženka prenesla sporni dve parceli na prvo toženko in se je ta v zemljiški knjigi vknjižila kot njuna lastnica, je skupna lastnina tožnika in druge toženke na tem premoženju prenehala, v skupno premoženje zakoncev pa je prešlo novo pridobljeno premoženje, ki ga predstavlja poslovni delež druge toženke v družbi (prvi toženki). Ker lahko poslovni delež pripada eni ali več osebam (prvi odstavek 480. člena ZGD-1), je lahko tudi del skupnega premoženja zakoncev, če je bil osnovni vložek dan iz skupnega premoženja. Družba je samostojni pravni subjekt z lastnim premoženjem (471. člen ZGD-1). Predmet skupnega premoženja zakoncev zato ne more biti lastni

Meritorni sklep se upoštevaje njegovo vsebino ne nanaša le na pravico predlagatelja, ampak tudi na pravico nasprotnega udeleženca in na pravico otroka, to je mladoletne vnukinje. Z upoštevanjem nepravočasne pritožbe zoper meritorni sklep bi se zato poseglo v pravice drugih oseb (pravice nasprotnega udeleženca in mladoletnega otroka), zato niso podani pogoji za njeno obravnavanje po omenjeni določbi ZNP. Določba 3. točke drugega odstavka 83. člena ZS se nanaša tudi na konkretni nepravdni postopek o stikih med dedkom in mladoletno vnukinjo. Ker se po ZNP-1 za presojo konkretne zadeve uporabljajo določbe ZNP, gre tudi upoštevaje omenjeno 9. točko v zvezi z določbo prvega odstavka 38. člena ZNP, po kateri so (vsi) postopki za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij nujni, za nujno zadevo, za katero je med sodnimi počitnicami v letu 2019 procesni rok za vložitev pritožbe zoper meritorni sklep (30 dni) tekel in se tudi iztekel pred vložitvijo pritožbe.