60. člen ZZZDR-UPB1

Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti. Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahteva dom in družina, večji. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. Ta objekt sta obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Toženkina mati je s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Pritožbene trditve, da naj bi mati toženke tedaj,

Sodišče prve stopnje je tožnico pozvalo, da pojasni, zakaj predlaga še ustno zaslišanje prič, katerih pisne izjave so bile predložene, vendar slednja tega nista pojasnila. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do dejstva, da v delu, ko tožnica uveljavlja napake volje, pravni posel ni ničen, temveč izpodbojen (94. člen OZ). V skladu z 12. členom ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravna posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, je potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. S tem, ko sta si premoženje sporazumno razdelila, pa sta se sporazumela tako o obsegu, kot o deležih na premoženju, ne glede na dejstvo, da sam delež posameznega partnerja na skupnem premoženju, ni bil določen. Sodišče prve stopnje pa ima o slednjem ustrezne razloge v 26. točki obrazložitve.

Sporno pravno razmerje med upnico in dolžnikom je nastalo že pred uveljavitvijo (15. 4. 2017) oziroma začetkom uporabe DZ (15. 4. 2019), zato se zanj uporabljajo še določbe prej veljavnega ZZZDR in ne DZ, na katerega se je v izpodbijanem sklepu oprlo sodišče prve stopnje. Zunajzakonska skupnost je (tudi) glede premoženjskih pravnih posledic za zunajzakonska partnerja izenačena z zakonsko zvezo. Navedeno skladno z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR pomeni, da je skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev tisto premoženje, ki je pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in sicer z delom. Zakonska pogoja za opredelitev določene stvari ali premoženjske pravice kot skupno premoženje sta torej dva: – da je bila stvar ali pravica pridobljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in – da sta jo zunajzakonska partnerja pridobila z delom. Pravni standard zunajzakonske skupnosti, ima več različnih opredelilnih elementov. Zelo pomemben oziroma načeloma celo njen nujni pogoj je skupno bivanje partnerjev. Vendar to ne velja absolutno, izjema so primeri, ko obstajajo opravičljivi, objektivni razlogi za ločeno življenje. Pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupn

Čeprav je prvostopenjsko sodišče izvedencu naložilo, da vpogleda tudi v podpise toženca z drugih listin v spisu, česar stranki sicer nista predlagali, je delovalo racionalno in znotraj dokaznega predloga - sledilo je zgolj potrebam strokovne izdelave mnenja, ki zahteva primerjavo več primerjalnih podpisov posameznika, ker en primerjalni podpis po posamezniku ne omogoča preiskave. Postopanje sodišča je bilo zato zakonito in procesnopravno pravilno. Sodnik je namreč tisti, ki izvedencu postavlja vprašanja in zahteva od njega pojasnila glede dane ekspertize, zato ima izvedenec tudi pravico pregledati spis, opraviti ogled oziroma pregled predmeta in od sodnika zahtevati določena pojasnila. Kakovost odgovorov je odvisna od kakovosti vprašanj, zato je za učinkovitost postopka zelo pomembno, kako sodnik usmeri delo izvedenca. Glede na čas gradnje in dogovor pravdnih strank o gradnji hiše za potrebe družine, glede na vrednost in stanje nepremičnine, ki je bilo posebno premoženje toženca, je sodišče prve stopnje na podlagi ZTLR pravilno ugotovilo, da se je stanje nepremičnine zaradi izgradnje nove stavbe spremenilo v taki meri, da je nepremičnino mogoče šteti kot novo stvar, in da

Predlog se zavrne.

Skupno premoženje zakoncev je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, saj je posledica celovite presoje razmerij med zakoncema, kar narekuje njegovo enotno obravnavnje in posledično določitev enotnih deležev na vseh delih skupnega premoženja.

Predlog se zavrne.

Delitev skupnega premoženja kot celote se bo opravila v nepravdnem postopku in takrat bo mogoče upoštevati tako aktivo, kot pasivo, hkrati pa bo lahko toženec uveljavljal tudi morebitna plačila, ki presegajo njegov delež na skupnem premoženju. Takšna delitev celote skupnega premoženja v nepravdnem postopku je glede na naravo skupnega premoženja celo bolj primerna in daje sodišču večjo možnost v iskanju najboljšega načina delitve skupnega premoženja.

Predlog se zavrne.

V obravnavanem primeru ni šlo za neodplačno razpolaganje zapustnika, zaradi katerega bi bil prikrajšan nujni dedni delež tožnikov. Sklenjeni sporazum med zakoncema o višini deležev in obsegu skupnega premoženja namreč ne pomeni neodplačnega razpolaganja zapustnika s svojim premoženjem, pač pa enovito delitev skupnega premoženja kot celote ter celostno ureditev razmerij med zakoncema glede na različne oblike njunih prispevkov k skupnemu premoženju. Takšna pogodba med zakoncema ni v nasprotju z moralnimi načeli.

Z razdelitvijo nekdanjega skupnega premoženja je tožeča stranka postala izključna imetnica svojega poslovnega deleža. S svojim poslovnim deležem lahko od delitve naprej vsak od obeh družbenikov ravna v okviru zakonskih določb, zlasti tistih iz ZGD-1, kakor se njemu zdi prav. Drug družbenik glede tega deleža nima pravice, zahtevati njegove prodaje zgolj zato, ker je bil nekoč del skupnega premoženja.

Sodišče prve stopnje bi moralo glede spornih dejstev tistega udeleženca, ki je zatrjeval obstoj teh dejstev, najprej napotiti na pravdo in počakati z delitvijo skupnega premoženja.

Skupno premoženje zakoncev je nedeljiv materialnopravni pojem, zato ni mogoče uveljavljati različnih deležev na posameznih stvareh oziroma delih skupnega premoženja, pri čemer so izvzete izjemne situacije. Pri odločanju o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju zato ne more priti do dveh različnih odločitev. Če eno sodišče pravnomočno razsodi v eni pravdi za ugotovitev višine deležev na skupnem premoženju, mora drugo sodišče v drugi zadevi tožbo zavreči.

Med načinom delitve skupnega premoženja in delitvijo solastne stvari je pomembna razlika. Delitev skupne lastnine praviloma poteka v nepravdnem postopku, sodna praksa pa izjemoma omogoča, da nekdanji zakonec z zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (npr. ob soglasju nasprotne stranke, če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu, če je eden od zakoncev skupno premoženje že odsvojil...) To stori tako, da poleg ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na skupnem premoženju kot celoti, zahteva še izplačilo protivrednosti svojega deleža na skupnem premoženju ali kar oblikovanje solastnine v ustreznem deležu na posameznih nepremičninah, ki spadajo v skupno premoženje, in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis v zemljiško knjigo. Stranka lahko v izjemnih primerih doseže delitev v pravdnem postopku. Premoženje se v pravdi lahko razdeli, če to upravičujejo posebne okoliščine, ki pa jih je treba v pravdnem postopku nujno ugotoviti. Revizija tega, da gre za izjemo od načela, da se delitev opravi v nepravdi, ne zatrjuje, temveč le izpodbija zavrnitev zahtevka za izdajo zemljiškoknjižnih dovolil za nepremičnine, ki so osnovna sr

Prvi odstavek 57. člena ZZZDR je treba razlagati po namenu skupaj s četrtim odstavkom 72. člena SPZ: upnik lahko poleg zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in za določitev višine deležev na njem že v pravdi uveljavlja tudi zahtevek za delitev stvari.

Vrhovno sodišče je res v zadevah II Ips 254/2011, II Ips 236/2008, II Ips 603/2007 in II Ips 443/2008 zavzelo stališče, da ugovor posebnega premoženja sam po sebi še ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Vendar je nato v zadevi II Ips 163/2017, na katero je opozorilo tudi sodišče druge stopnje, od tega stališča obrazloženo odstopilo. Poudarilo je, da je procesno ravnanje tožene stranke treba ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Opozorilo je, da kadar tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, jih je treba upoštevati tudi v okviru ugovora višjega deleža. Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da je takšen tudi obravnavan primer. Med načinom delitve skupnega premoženja in delitvijo solastne stvari je namreč pomembna razlika. Pri delitvi skupnega premoženja se skupnim lastnikom glede na ugotovljen delež na celotni masi skupnega premoženja potem dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja (128. člen ZNP). V obravnavani zadevi gre za tipičen primer, ko je v masi skupnega pre

V primeru tožbe za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitve deležev na njem, tožencu, ki meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, ampak zadošča ugovor. S tem, ko sodišče enemu zakoncu prisodi manjši ali večji delež, hkrati odloči tudi, da je delež drugega večji ali manjši. Zato bi nasprotna tožba, s katero bi drugi zakonec uveljavljal večji delež na skupnem premoženju, pomenila odločanje o isti stvari.

Kljub jasni določbi 118. člena ZNP, da se v pravdi presojajo le obseg in deleži zakoncev na skupnem premoženju, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja, sodna praksa in tudi pravna teorija ves čas omogočata, da bivši zakonec v določenih izjemnih primerih doseže delitev skupnega premoženja tudi že v pravdnem postopku. Praviloma sodišča to dopuščajo, če obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu in naravi namenjene le enemu zakoncu; otežen postopek za ugotavljanje deleža zakonca na nepremičnini; nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem). V obravnavani zadevi obstajajo prav takšne posebne okoliščine, saj je zapustnica z oporoko nedopustno razpolagala tudi s tožnikovim deležem na skupnem premoženju. Ker sodna praksa v takšni situaciji ne nasprotuje delitvi v pravdnem postopku, je treba v tem delu in posledično glede ugotovitve, da tožnikov solastni delež na stanovanju do polovice ni del zapuščine, ugoditi pritožbi tožnika in sodbo spremeniti tako, da se v tem delu tožbenemu zahtevku ugodi.

Nujen pogoj za nastanek navidezne pogodbe je, da se stranke strinjajo o njeni navideznosti. Po dokazni presoji nižjih sodišč, na katero je Vrhovno sodišče vezano, tožnica takšnega dejanskega stanu ni uspela dokazati. Med zakonci (in zunajzakonskimi partnerji) je možna sklenitev dogovora, s katerim se skupno premoženje razdeli le delno. Kljub nasprotnim ugovorom tožeče stranke, je v obravnavani zadevi pravilno zapisalo tudi, da sporni dogovor pomeni ravno takšno (torej: delno) delitev.