VSK Sodba in sklep Cpg 12/2023

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi:

- v I. točki izreka glede tretjega, četrtega in petega toženca,

- v II. točki izreka glede 11.159,75 EUR pravdnih stroškov

in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu (glede prve in druge toženke in glede pravdnih stroškov v znesku 7.439,84 EUR) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke in stranskega intervenienta ter tretje, četrto in peto tožene stranke se pridrži za končno odločbo, tožeča stranka in stranski intervenient pa sta dolžna v roku 15 dni povrniti prvo in drugo toženi stranki vsaki po 2.177,70 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 86/2023 z dne 16. 1. 2023 je za odločanje o obravnavani pritožbi pristojno Višje sodišče v Kopru.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 414.540,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 dalje (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da tožencem (prvo do peto toženemu) povrne 18.599,59 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

3Zoper sodbo se pritožujeta tožnica in stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo z izrazito selektivnim pristopom in pripisovanjem prevelike teže navedbam in izpovedbam tožencev, medtem ko je navedbe tožnice ocenilo kot pavšalne, nedvoumnih listinskih dokazov pa sploh ni upoštevalo. Sodba je zato obremenjena s kršitvijo določb 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično s kršitvijo 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je prezrlo in se ni opredelilo do trditev in dokazov tožnice, ki se nanašajo na prenos dejavnosti in očitana škodljiva ravnanja tožencev, ali pa jih je zmotno ocenilo. Gre za navedbe, da so bili poslovni partnerji tožnice obveščeni o prenosu dejavnosti na prvo toženko; da so prvo toženko dojemali enako kot tožnico in se za njih v poslovanju ni nič spremenilo (izjave poslovnih partnerjev in konto kartice B 59-61); da prenos dejavnosti na prvo toženko izkazujejo bilančni podatki v zvezi s pojasnili, podanimi k računovodskim izkazom tožnice in prve toženke; da je tožnica kot uspešno podjetje na področju proizvodnje izdelkov iz brizgane plastike po prenosu dejavnosti ostala brez premoženja in v nadaljnjih dveh letih v stečaju, brez vseh delavcev n opreme ter brez terjatev in obveznosti do nekdaj ključnih poslovnih partnerjev; da je posamezne stroje prvi toženki prodal kar A. s.p., pri čemer nihče v postopku ni znal pojasniti, kako so stroji tožnice prišli v njegovo last in posest niti ni izkazano, da je za to prodajo prva toženka plačala kupnino; da so bili računi za prodajo strojev prirejeni in antidatirani, nakazila v skupni vrednosti 140.000 EUR pa ne izkazujejo njihovega plačila; da je prva toženka že v mesecu novembru 2012 začela nakazovati sporne zneske tožnici, ki so bili praviloma zaokroženi in z navedbo ''plačilo računa'', pri čemer je tožnica v letu 2013 ustvarila za 352.660,00 EUR prihodkov, nakazil prve toženke pa je bilo za kar 466.110,00 EUR (kar je približno 80.000 EUR mesečno); da je tožnica v celoti preusmerila denarni tok na prvo toženko; da prva toženka po prenosu dejavnosti v bilančnih podatkih že izkazuje dobiček iz poslovanja, čeprav v letu 2012 oziroma 2013 sploh še nima lastne proizvodnje; da je priča A. A. potrdil, da je njegovo delo ves čas potekalo enako – v isti proizvodnji, na istih strojih in za iste kupce; da prenos dejavnosti in škodljiva ravnanja izkazujejo tudi dokazi, pridobljeni iz kazenskega postopka, ki jih je tožnica povzela v 3. pripravljalni vlogi; da so poslovni parterji tožnice (B. d.o.o. in C. d.d., kot navedeno v šesti pripravljalni vlogi) potrdili, da gre za istega partnerja in se zanje v zvezi z dobavo izdelkov iz plastike ni nič spremenilo; da predloženi viri prihodkov prve toženke za l. 2010 in 2011 izkazujejo, da prva toženka ni imela resnejšega oziroma večjega poslovnega partnerja in je bil največji njen kupec kar tožnica sama (izdan račun tožnici za 432.000,00 EUR); da je prva toženka kupila poslovne prostore v (...) s posojilom in zavarovanjem tožnice, ki je v njeno korist obremenila vseh šest nepremičnin tožnice s hipoteko v vrednosti 1,5 milijonov EUR in visokim zemljiškim dolgom; da je sodni izvedenec dr. v pravdni zadevi I Pg 962/2015 zavzel povsem drugačno stališče o tem, zakaj je prišlo do stečaja tožnice (zaradi prenosa dejavnosti na prvo toženko in kasnejšega sklepa četrtega toženca o izplačilu dobička v višini 736.172,00 EUR). Tožnica je v postopku večkrat opozorila, da pomanjkanje vsebinskih navedb tožencev, njihovo prikrivanje in sprenevedanje kvečjemu potrjuje njene trditve in dokaze o prenosu dejavnosti na prvo toženko z namenom oškodovanja upnikov. Zato je trditveno in dokazno breme že zdavnaj prešlo na tožence, ki pa tega niso zmogli. Tožnica je v zvezi s prenosom dejavnosti in razlogi za stečaj tožnice predlagala tudi dokaz z izvedencem finančno računovodske stroke in v zvezi z zatrjevano preneseno aktivo (preko 800.000,00 EUR, ki daleč presega tožbeni zahtevek) tudi dokaz s pooblaščenim ocenjevalcem podjetij, a je tudi ta dokaz sodišče prve stopnje zavrnilo in samostojno ugotovilo povsem drugačno dejansko stanje, kot ga je s pomočjo izvedenca dr. B. B. ugotovilo isto sodišče v pravdni zadevi I Pg 962/2015. Zmotno je tudi stališče sodišča, da pri tožnici in prvi toženki ne gre za dejanski koncern, povezan z enotnim vodstvom. Tožeča stranka je dokazala, da je zaradi osebne in družinske povezanosti ter podrobno opisanih poslov in njihovih škodljivih učinkov ter enotnega vodstva nedvomno obstajalo takšno razmerje. To utemeljuje odgovornost vseh tožencev. Tožnica je v postopku dokazala vse elemente in pogoje prenosa dejavnosti na prvo tožnico po 433. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar je bilo možno prav zaradi razmerja dejanskega koncerna med družbama, povezanega z enotnim vodstvom. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede neobstoja aktivne legitimacije tožnice za zahtevek po 433. členu OZ. Določilo 433. člena OZ nikjer ne omejuje kroga oseb, ki so lahko aktivno legitimirane za uveljavitev tega zahtevka. Po začetku stečaja pa ta zagotovo pripada stečajnemu dolžniku. V takšnih okoliščinah tudi ne more biti dvoma, da je podana odgovornost tretjega do petega toženca tudi na podlagi določil drugega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), drugega odstavka 547. člena ZGD-1 in prvega odstavka 548. člena ZGD-1, saj so bili v spornem obdobju vsi sočasno člani poslovodstva tako obvladujoče družbe (prve toženke), kot tudi odvisne družbe (tožnice). Tako tožnici niso nadomestili prikrajšanja, ki je nastalo zaradi opisanih škodljivih poslov in niso pripravili zakonsko zahtevanih poročil o odnosih s povezano družbo, z vsem pa so zaradi kršitve dolžne skrbnosti tožnici povzročili škodo. Odgovornost druge do pete toženke je izkazana tudi na podlagi prvega odstavka 264. člena ZGD-1, odgovornost prve toženke pa na podlagi drugega odstavka citiranega člena, saj so fizične osebe s skupnim vplivom namenoma vplivale na vsakokratnega zastopnika tožnice, da je ta posloval v škodo slednje, s tem pa je koristi pridobila prva toženka. O vsem tem priča tudi kazenski postopek, ki je v teku zoper tretjega do petega toženca zaradi oškodovanja upnikov in uničenja in ponareditve poslovnih listin. Izkazane so tudi predpostavke odgovornosti članov poslovodstva tožnice po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tožnica je zatrjevala, da poslovodstvo ni pravočasno izvedlo ukrepov iz 35. do 39. člena ZFPPIPP in je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP, saj je posamezne upnike poplačalo iz računa na avstrijski banki, na katerega stranski intervenient ni mogel poseči. Uradni zaznamki in drugi objektivni listinski dokazi iz kazenskega spisa predstavljajo povsem dopustne dokaze, do katerih se toženci in sodišče lahko opredelijo, sodišče pa pri presoji teh dokazov v smislu 8. člena ZPP ni omejeno. Neutemeljeni so tudi očitki sodišča o soprispevku stranskega intervenienta k nastanku škode pri prodaji proizvodne hale. Zmotno je stališče sodišča glede zastaranja. Obseg škode je bil znan šele ob začetku stečaja, ko so bile prijavljene vse terjatve. Pred tem so družbo vodili toženci, ki po lastnih navedbah škode in škodljivih ravnaj niso zaznali in jo zanikajo. Od začetka stečaja in po preteku enoletnega roka po določbah ZFPPIPP torej noben del tožbenega zahtevka ni zastaran. Upoštevati je tudi, da se v tej zvezi vodi kazenski postopek in je zato nastopilo pretrganje zastaranja. Neutemeljeno sodišče tožnici očita tudi, da ni izkazala višine škode. V času vložitve tožbe je bila unovčena že vsa stečajna masa. Tedaj je bila razlika med pravnomočno priznanimi nepogojnimi terjatvami (602.923,01 EUR) in še razpoložljivo stečajno maso (188.382,88 EUR) najmanj 414.540,13 EUR. Ta razlika se je zaradi znižanja sredstev na transakcijskem računu stečajnega dolžnika zaradi poplačil stroškov stečaja le še povečala. Tožnica je ob tem pojasnila, da v ta izračun ni zajeta pogojna terjatev Č.d.d. Tožnica je tako v tožbi in na naroku jasno predstavila, da je tožbeni zahtevek oblikovan na način, da omogoča popolno poplačilo priznanih nepogojnih terjatev upikov v stečaju, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja do plačila. Ta znesek je zagotovo nižji od ocenjene vrednosti lastniškega kapitala tožnice ob koncu leta 2011, ki je bil ocenjen na več kot 850.000, EUR (cenitveno mnenje družbe D. d.o.o.). Drugačen zaključek in izračun sodišča je zato povsem zmoten.

Stranski intervenient pa v pritožbi izpostavlja zgrešen metodološki pristop sodišča prve stopnje pri obravnavi zadeve ter kršitev 8. člena ZPP in posledično kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je namreč pretirano osredotočilo le na odločanje o pravni podlagi po 433. členu OZ in ob tem zanemarilo druge podlage tožbenega zahtevka, ki so večinoma odškodninske. Zahtevek po podlagi iz 433. člena OZ se nanaša le na prvo toženko, medtem ko vse ostale podlage zajemajo vse tožence. Sodišče spregleda bistvo zadeve, da je tožnica s posameznimi škodljivimi ravnanji zatrjevala oškodovanje upnikov, tako da njihove terjatve ne bodo v celoti poplačane. Sodišče bi zato moralo v postopku najprej presoditi, če je prišlo do oškodovanja upnikov, nadalje, če je to oškodovanje mogoče pripisati posameznim ravnanjem tožencev in nato prisoditi, ali takšna povzročitev pripelje do utemeljenosti tožbenega zahtevka po katerikoli materialno pravni podlagi. Sodišče se ni opredelilo do posameznih zatrjevanih škodljivih ravnaj, predvsem je spregledalo in opustilo presojo obsežnih navedb tožnice (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZZP) glede: - odprtja transkacijskega računa v Avstriji po blokadi računa tožnice sredi leta 2013 in prenehanju plačil prve toženke, kljub temu da je tožnica takrat še izkazovala nezanemarljive prihodke (355.000 EUR). S tem sta nedvomno izkazana preusmeritev denarnega toka in neenako obravnavanje upnikov ter posledična odškodninska odgovornost tožencev po določbah ZFPPIPP; - ustanovitve bremen tožnice (hipoteke, zemljiškoknjižni dolg) v zavarovanje terjatve banke do prve toženke in zavarovanje terjatve četrtega toženca na izplačilo dobička po sklepu iz aprila 2012 – vse v času, ko je tožnica že imela sodbo sodišča prve stopnje za plačilo porabe vode v korist stranskega intervenienta. Za poroštvo tožnica ni prejela nobene odmene, družba D. d.o.o. pa v času cenitve likvidacijske vrednosti tožnice ni bila seznanjena s terjatvijo po tej sodbi. Če tožnica ne bi obremenila svojih nepremičnin, bi stranki intervenient ob vložitvi izvršbe pridobil zastavno pravico na prvem mestu in bi bil že poplačan, prav tako pa ne bi bila potrebna pravda zoper družbo E. d.o.o., kateri je bila odstopljena preostala terjatev iz naslova plačila dobička. Vse navedeno pomeni zavestno postopanje tožencev v smeri preprečitve poplačila stranskega intervenienta in njihove odškodninske odgovornosti po ZFPPIPP, kot tudi z vidika spregleda pravne osebnosti; - nepojasnjenih računov tožnice in asignacij, preko katerih je prva toženka plačevala v dobro tožnice. Sodišče v tej zvezi spregleda, da prva toženka ob začetku stečaja ni izkazovala in prijavila nobene terjatve do tožnice. To ob sklenjenih asignacijah zagotovo ne bi bilo mogoče, če ne bi hkrati obstajale obveznosti prve toženke do tožnice. Pri tem je upoštevati tudi, da so sporni računi tožnice prenehali z dnem izdaje začasne odredbe v njeno breme. Vse to izkazuje prenos dejavnosti in denarnega toka, kar je pomembno ne zgolj z vidika odgovornosti po 433. členu OZ, temveč tudi z vidika 34. člen ZFPPIPP (preusmeritev finančnih tokov in neenaka obravnava upnikov). V zvezi z vsem tem je tožnica predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančno računovodske stroke, ki ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Imenovanje izvedenca je tožnica predlagala na več mestih v tožbi in pripravljalnih vlogah, praktično z vsemi očitki, ki jih je naslovila na tožence. Prvič je ta dokaz predlagala v potrditev navedb izvedenca dr. B. B., ki ga je sodišče štelo kot del njene trditvene podlage, torej kot dokaz, ki naj potrdi pravilnost ugotovitev izvedenca. Ta je med drugim ugotovil, da so resnični razlogi za stečaj tožnice v prenosu dejavnosti na prvo toženko, neobvladovanju tveganj iz naslova izgube spora s stranskim intervenientom in sklepom o izplačilu dobička, pri čemer je prav slednji povzročil nastop insolventnosti. Dokaz z izvedencem je tožnica kombinirala z vpogledom v dokumentacijo pri obeh strankah in bi torej izvedenec vpogledal tudi v dokumentacijo pri prvi toženki, ki je tožnica nima. Ob takšnih trditvah tožnice je zmotno stališče sodišča, da gre pri tem za neprimeren dokaz (v sodbi 'nerelevanten'). Sodišče v postopku tudi ni izvedlo dokaza z vpogledom v kazenski spis, ki ga je tožnica predlagala v tretji pripravljalni vlogi, pri čemer tega dokaza ni zajelo v nobenem izmed dokaznih sklepov niti v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj ga ni izvedlo. Ta dokazni predlog pa je tožnica podala zaradi potrditve navedb o oškodovanju njenih upnikov in navedb o pretrganju zastaranja vtoževanih odškodninskih terjatev. Zmotno je tudi stališče sodišča, da uradni zaznamki o zaslišanju prič v predkazenskem postopku niso dokaz v smislu ZPP. Ta dokaz je pomemben predvsem zato, ker je sodišče na podlagi navedb in izpovedb tožencev kot resnična ugotovilo dejstva, ki jim vsebina uradnih zaznamkov nasprotuje. Z vpogledom v kazenski spis bi se zato sodišče lahko prepričalo, če so bile te priče zaslišane v preiskavi, v kateri so bili toženci prisotni in so imeli možnost postavljati vprašanja. Z opustitvijo izvedbe in opredelitvijo do vseh teh dokazov je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in poseglo tudi v pravico tožnice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Stranski intervenient nasprotuje tudi zaključkom sodišča glede tega, da tožnica ni izkazala prenosa premoženjske celote po 433. člen OZ. Ob tem je zmotno stališče sodišča glede zastaranja odškodninskega zahtevka, saj v tem primeru ne gre za odgovornost za škodo, temveč solidarno odgovornost prevzemnika za dolgove, ki se nanašajo na preneseno premoženjsko celoto. Zastaranje se tako presoja po zastaranju terjatve, k plačilu katere po zakonu pristopi solidarni dolžnik, to pa je v konkretnem primeru terjatev za plačilo vode po pravnomočni sodbi v korist stranskega intervenienta. Ta terjatev pa zastara v deset letnem zastaralnem roku. Poleg tega je zaradi kazenskega postopka nastopilo pretrganje zastaranja. Podana je tudi aktivna legitimacija stečajnega dolžnika za zahtevek po 433. členu OZ. Tožbeni zahtevek pa ni pokrit z mejami pravnomočnosti v pravdi stranskega intervenienta zoper prvo toženko, v kateri je stranski intervenient propadel, saj gre za različna tožnika. Zmotno je stališče sodišča glede neobstoja koncerna. Drži, da tožnica ne zatrjuje, da bi bila prva toženka večinska lastnica tožnice in bi se zato domnevalo razmerje odvisnosti v smislu druge alineje 527. člena ZGD-1. Vendar večinski delež ni edini način, na podlagi katerega je mogoče dokazati, da neka družba obvladuje drugo. V to lahko prepričajo tudi okoliščine dejanske narave, ki eno družbi omogočajo odločilen vpliv na sprejem poslovodnih odločitev v drugi družbi. Ravno to je zatrjevala tožnica, ko je navajala, da sta bili poslovodji obeh družb v danem obdobju četrti in peti toženec, pri čemer sta bili obe družbi pod vplivom drugega do petega toženca, ki so statuse družbenikov in poslovodij menjavali brez poslovne logike, odločitve pa so se sprejemale na način, da se izogne plačilu stranskega intervenienta. Prva toženka je s tem dejansko pridobila položaj obvladujoče družbe, kar vse govori v prid uporabi določb 547. in 548. člena ZGD-1. Če to ne bi držalo, pa je ob opisanih okoliščinah izkazano, da gre za koncern z razmerjem enakopravnosti v smislu tretje alineje prvega odstavka 530. člena OZ. Za slednjega sicer izpostavljeni določbi ne prideta v poštev, pride pa v poštev odprava škodljivih posledic. To je potrjeno tudi v pravni teoriji, ki navaja, da v dani situaciji veljajo določbe o odpravi posledic vodenja vodilne družbe. Te pa so urejene v 542. in 543. členu ZGD-1. Ti določajo, da je obvladujoča družba v primeru, da ji odvisna da v zakup obrat, slednji dolžna poravnati letno izgubo, nastalo med trajanjem pogodbe, če dogovorjena protidajatev ne zadostuje za pokritje, zastopniki obvladujoče družbe pa so v primeru nepravilnega in neskrbnega dajanja navodil družbi odgovorni za nastalo škodo. V zadevi so izkazane tudi druge podlage za odgovornost tožencev, in sicer po 263., 264. člen in 8. členu ZGD-1, kar vse izhaja iz osnovne prepovedi povzročanja škode iz 8. člena OZ. Ugotovitve sodišča, da je šlo v zadevi za družinski podjetji, ki sta si medsebojno pomagali pri izpolnjevanju naročil, si posojali stroje, delovna sredstva in delavce govorijo v prid trditvam o ravnanjih v škodo tožnice in njenih upnikov, vse v smislu citiranih določb ZGD-1 in ZFPPIPP. Zato so izkazani tudi pogoji za spregled pravne osebnosti, pri čemer pa je sodišče spregledalo, da je tožnica zatrjevala tudi spregled po 2. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Zmotno je stališče sodišča glede učinka sklepa o izplačilu dobička. Ta je ustvaril obveznost družbe do družbenika s plačilnim rokom 30 dni. S potekom plačilnega roka je nastopila zamuda, po preteku dveh mesecev je tako družba zamujala z izpolnitvijo obveznosti, ki presegajo 20% vseh obveznosti iz bilance preteklega leta, kar pomeni izpolnitev domneve iz drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Vse navedeno je potrdil tudi sodni izvedenec dr.B. B. in izvedenec v kazenskem postopku, v spis katerega sodišče ni vpogledalo. Končno pa vse trditve tožnice potrjuje tudi vložena obtožnica v kazenskem postopku, ki jo stranski intervenient prilaga k tej pritožbi. Ob tem pojasnjuje, da je tožnica in stranki intervenient v postopku pred sodiščem prve stopnje nista mogla predložiti, saj je bila izdana šele po koncu postopka. Zmotni so tudi zaključki sodišča o zastaranju. Odškodninska terjatev po 263. in 264. člen ZGD-1 zastara v petih letih, ta čas pa do vložitve tožbe ni potekel. Tudi če bi upoštevali krajši zastaralni rok (3 leta), zastaranje ob upoštevanju enoletnega zadržanja zastaranja po ZFPPIPP ni nastopilo. Poleg tega je zastaranje pretrgano zaradi teka kazenskega postopka. Obstoj kaznivega dejanja je predhodno vprašanje, zato bi moralo sodišče prekiniti postopek ali ga rešiti samo.

4Toženci so na pritožbi odgovorili. Nasprotovali so pritožbenim navedbam in predlagali zavrnitev pritožb. Priglasili so tudi stroške pritožbenega postopka.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

6V obravnavani zadevi je tožnica s tožbenim zahtevkom zahtevala, da toženci v korist stečajne mase plačajo znesek 414.540,13 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja (18.11.2014). Svoj zahtevek je utemeljevala na več podlagah, in sicer zoper prvo toženko na podlagi 433. člena OZ o pristopu k dolgu pri prevzemu premoženjske celote in določbi prvega odstavka 547. ZGD-1 o koncernu, zoper ostale tožence pa na podlagi določil o spregledu pravne osebnosti (8. člen ZGD-1), drugega odstavka 263. in prvega odstavka 264. člena ZGD-1, drugega odstavka 547. člena ZGD-1 in 548. člena ZGD-1 ter 42. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti poslovodstva.¹

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po vseh podlagah zavrnilo. Zaključilo je, da tožnica ni aktivno legitimirana za zahtevek po 433. členu OZ, hkrati pa v postopku ni dokazala prenos premoženjske celote na prvo toženko. Poleg tega je ugotovilo, da v obravnavni zadevi med tožnico in prvo toženko niso podani elementi dejanskega koncerna, zaradi česar ni podane odškodninske odgovornosti tožencev po določbah 547. in 548. člena ZGD-1. Prav tako je izključilo odškodninsko odgovornost drugega do petega toženca po določbah 263. ZGD-1, ker jim zaradi neobstoja dejanskega koncerna ni mogoče očitati opustitve nadomestitve prikrajšanja odvisni družbi in opustitve priprave zakonsko zahtevanega poročila o odnosih s povezano družbo ter navedbe prikrajšanja odvisne družbe. Ker tožnica ni izkazala vpliva na vsakokratnega njenega zakonitega zastopnika, da ta posluje v njeno škodo, je izključilo tudi odškodninsko odgovornost na temelju 264. člena ZGD-1. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na temelju 42. člena ZFPPIPP je zavzelo stališče, da je insolventnost tožnice nastopila šele po spornem obdobju zatrjevanega prenosa dejavnosti na prvo toženko v letih 2012-2014. Zato je zaključilo, da poslovodstvu tožnice v spornem obdobju ni mogoče očitati kršitev in opustitev po določbah 34. do 39. člena ZFPPIPP in posledično tudi ne njihove odškodninske odgovornosti v tej zvezi.

8Glede odgovornosti prve toženke za dolgove tožnice, ki se nanašajo na preneseno premoženjsko celoto oziroma njen del (433. člen OZ), pritožbi neuspešno grajata stališče sodišča prve stopnje, da za ta zahtevek ni podane aktivne legitimacije tožnice. Kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, gre po določbi 433. člena OZ za zakonski pristop k dolgu, ki izvira iz prenesene premoženjske celote ali njenega dela, zato prevzemnik premoženjske celote za izpolnitev tega dolga upnikom odgovarja solidarno s prenosnikom. Gre torej za upnikovo terjatev iz naslova prenesene premoženjske celote, s plačilom katere prevzemnik izpolni dolg drugega in ima posledično zoper prenosnika (pravega dolžnika) možnost regresnega zahtevka. V obravnavanem primeru je bil zoper domnevanega prenosnika premoženjske celote (tožnico), zoper katerega ima upnik (stranski intervenient) terjatev iz naslova porabe vode po sodbi VIII Pg 49/2006 v zvezi s sodbo VSL I Cpg 635/2012, 18. 11. 2014 začet stečajni postopek. Upnik kljub temu v konkretnem primeru ni izgubil legitimacije za uveljavitev samostojnega zahtevka na plačilo njegove terjatve zoper domnevanega prevzemnika premoženjske celote (prvo toženko)² in je v samostojni pravdi zoper prvo toženko dokazoval pogoje za njeno odgovornost na temelju 433. člena OZ, vendar s tožbenim zahtevkom ni uspel (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 401/2019 v zvezi s sodbo VSL I Cpg 547/2020)³. S tem pa je upnik izčrpal pravno varstvo za uveljavitev svoje terjatve, ki mu ga nudi 433. člen OZ v zvezi z domnevanim prenosom premoženjske celote. V tej pravdi pa kot tožnik (v njegovem imenu stečajni upravitelj) nastopa domnevani prenosnik premoženja oziroma prvotni dolžnik, temu pa niti po določbi 433. člena niti drugih določbah OZ ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na tej podlagi zoper prvo toženko. Prav tako mu ta ni dana na podlagi določb ZFPPIPP, kot to velja za primer uveljavitve upnikovih zahtevkov zoper osebno odgovorne družbenike tožnice na podlagi njihove odgovornosti za obveznosti družbe (350. člen ZFPPIPP)⁴. Upoštevaje navedeno tako tožnica v tej pravdi z zahtevkom po 433. členu OZ zoper prvo toženko ne more uspeti. Razlogi izpodbijane sodbe in pritožbeni očitki, ki se nanašajo na izpolnjenost pogojev za solidarno odgovornost prve toženke (pogodbeni prenos, premoženjska celota, funkcionalna zveza, odgovornost do višine prenesene aktive, neodplačen in hkraten prenos) zato za odločitev o pritožbi niso pravno pomembni in se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne bo opredeljevalo.

9Pritožba neuspešno izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje o obstoju dejanskega koncerna in posledični koncernski odgovornosti tožencev (547. in 548. člen ZGD-1). Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvladujočo in odvisno družbo, v kateri ima obvladujoča družba (na temelju upravljalske moči zaradi večinske udeležbe ali večine glasovalnih pravic) možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe na način, da odvisni družbi daje navodila za vodenje poslov in tako vpliva na izvrševanje pristojnosti organov odvisne družbe. Obvladovanje preko enotnega vodstva tako pomeni, da ima obvladujoča družba pravico izvrševati prevladujoč vpliv na vodenje poslov odvisne družbe, zlasti vplivati na oblikovanje poslovne politike oziroma usklajeno delo obeh družb, z namenom doseganja skupnih ciljev, pri čemer ima obvladujoča družba možnost bistveno usmerjati odvisno družbo pri odločanju o financiranju in poslovanju. Organi vodenja koncernskih družb v poslovnih zadevah tako ne odločajo več samostojno in se v ravnanju vodstva odvisnih družb kaže volja obvladujoče družbe. Obvladujoči družbi zakon v tem primeru priznava t.im. koncernski privilegij, kar pomeni, da ima obvladujoča družba možnost odvisni dajati tudi škodljiva navodila in jo s svojim vplivom pripraviti, da zase opravi škodljiv posel, če odvisni družbi nadomesti prikrajšanje, ki je nastalo zaradi takšnega navodila. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, trditvena podlaga tožnice v tej pravdi ne utemeljuje obstoja takšnega razmerja odvisnosti med njo in prvo toženko. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato po mnenju pritožbenega sodišča vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna za razmerjem enakopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1 (pravno samostojni družbi, povezani z enotnim vodstvom, ne da bi bili pri tem družbi medsebojno odvisni). V tej zvezi pa pritožba pravilno opozarja, da se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o pravicah in posledicah vodenja obvladujoče družbe⁵.

10Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljevala koncernsko odgovornost tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1, ki določata solidarno odškodninsko odgovornost obvladujoče družbe in njenih zastopnikov za škodo, ki nastane odvisni družbi, ker ji do konca poslovnega leta ni bilo nadomeščeno prikrajšanje, nastalo s škodljivim poslom zaradi vpliva obvladujoče družbe. V pritožbi stranski intervenient odgovornost dodatno utemeljuje na temelju določb 542. in 543. člena ZGD-1 (ki se sicer navezujejo na pogodbeni koncern), po katerih je obvladujoča družba, ki je od odvisne prejela v zakup njen obrat, dolžna odvisni družbi pokriti letno izgubo, nastalo med trajanjem pogodbe, zastopniki obvladujoče družbe pa so dolžni družbi kot solidarni dolžniki povrniti škodo, nastalo zaradi kršitve svojih obveznosti dajanja pravilnih in skrbnih navodil. V obeh primerih gre za odškodninsko odgovornost obvladujoče družbe in njenih zastopnikov za škodo, ki je nastala odvisni družbi zaradi škodljivega navodila in posledično sklenjenega škodljivega pravnega posla, v zvezi s katerim odvisna družba ni prejela ustrezne odmene za prikrajšanje, ki ji je s tem nastalo. Prikrajšanje se v tem primeru ocenjuje glede na predvideno prizadetost premoženjskega ali prihodkovnega položaja odvisne družbe po časovnem trenutku, ko je bil sklenjen škodljiv pravni posel, medtem ko se škoda, ki jo je treba poravnati na podlagi določb 547. člena in 548. člena ZGD-1 ugotavlja naknadno (ex post), glede na do takrat znan razvoj poslovnih in drugih dogodkov.⁶ Pojma prikrajšanje in škoda torej sama po sebi nista identična, tožnica pa v zvezi s tem v postopku ni podala nobenih trditev, kljub temu, da je bila na to izrecno opozorjena. Sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da škoda, ki bi v tem primeru nastala odvisni družbi, tudi ni enaka škodi, ki jo tožnica vtožuje v tej pravdi. Kot to potrjuje tudi v pritožbi, njen tožbeni zahtevek zajema škodo, ki je nastala upnikom, ker njihove terjatve v stečajnem postopku ne bodo (v celoti) poplačane in predstavlja razliko med pravnomočno priznanimi (nepogojnimi) terjatvami in še razpoložljivo (in že v celoti unovčeno) stečajno maso. To pa nedvomno predstavlja škodo upnikov, ki jo posebej opredeljuje 42. člen ZFPPIPP.

11Iz istega razloga tožnica s svojim tožbenim zahtevkom ne more uspeti niti na podlagi določb iz 263. in 264. ZGD-1. Določba 263. člena ZGD-1 predpostavlja solidarno odškodninsko odgovornost članov vodenja in nadzora za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, medtem ko določba 264. člena ZGD-1 ureja odškodninsko odgovornost oseb, ki so s svojim vplivom pripravili člane vodenja in nadzora, da poslujejo v škodo družbe (prvi odstavek 264. člena ZGD-1) in odškodninsko odgovornost tistega, ki je s tem pridobil koristi, če je dejanje storil namenoma (drugi odstavek 264. člena ZGD-1). V obeh primerih gre, kot že omenjeno, za škodo, ki jo je utrpela družba (tožnica) in so jo odgovorni zanjo dolžni povrniti tej družbi. Pravno priznana škoda je v tem primeru škoda v obliki zmanjšanja premoženja družbe (navadna škoda) ali preprečitev povečanja njenega premoženja (izgubljeni dobiček), do katerega ne bi prišlo (oziroma bi bil ustvarjen dobiček) ob upoštevanju hipotetičnega oblikovanja in razvoja premoženja družbe ob njenem pravilnem in skrbnem vodenju in brez negativnih vplivov tretjih (168. člen OZ). Ob upoštevanju dejstva, da je bil v konkretnem primeru zoper tožnico začet stečajni postopek, lahko sicer tak odškodninski zahtevek uveljavlja tudi stečajni upravitelj v imenu družbe kot stečajnega dolžnika in za račun vseh upnikov (peti v zvezi s četrtim odstavkom 263. člena ZGD-1), vendar se tudi v tem primeru narava odškodninskega zahtevka družbe in njene škode ne spremeni. Upoštevaje navedeno je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da škode družbe tudi v tem primeru ni mogoče enačiti s škodo upnikov, ki jo v tej pravdi vtožuje tožnica.

12Utemeljeni pa so pritožbeni očitki tožnice in stranskega intervenienta v delu, ki se nanašajo na odgovornost na temelju 8. člena ZGD-1 o spregledu pravne osebnosti in odškodninsko odgovornost na temelju 42. člena ZFPPIPP, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

13Tožnica je v postopku zatrjevala, da so njeni družbeniki odgovorni za obveznosti družbe, ker so v svojo korist in korist prve toženke zmanjšali premoženje tožnice (s prenosom premoženja tožnice na prvo toženko so povzročili eksistenčno uničenje tožnice in njen stečaj), čeprav so kot ožje povezane osebe vedeli oziroma bi morali vedeti, da družba ne bo sposobna poravnati svoje obveznosti do upnikov. S tem so pravzaprav zatrjevali zakonski dejanski stan iz četrte alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek stranskega intervenienta o kršitvi določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo tudi do odgovornosti družbenikov po drugi alineji prvega odstavka citiranega člena. Slednja utemeljuje odgovornost družbenikov za obveznosti družbi, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov, pri čemer mora biti družba sama uporabljena z namenom dosega prepovedanega cilja, kar glede na trditveno podlago tožnice ni primer v obravnavani zadevi. K takšnemu zaključku pa ne napotuje niti pritožbena trditev, da je v posledici ravnanj tožencev prišlo do oškodovanja upnikov tožnice, saj so te pravne posledice lahko zajete tudi v okvir dejanskega stanu iz 4. alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1.

14Prav na ta zakonski okvir je sodišče prve stopnje naslonilo svojo odločitev in v tem obsegu ugotovilo, da peti toženec nikoli ni bil družbenik tožnice, medtem ko sta bila druga toženka in tretji toženec njena družbenika v obdobju od 23. 3. 1999 do 5. 12. 2008, torej pred spornim obdobjem zatrjevanih škodljivih ravnanj družbenikov (2012-2014). Pritožbi ugotovitev in zaključkov sodišča v tem delu konkretizirano ne izpodbijata, zato je odločitev o izključitvi odgovornosti druge toženke ter tretjega in petega toženca na temelju 8. člena ZGD-1 pravilna.

15Glede četrtega toženca pa pritožbi utemeljeno izpostavljata, da je tožnica v zvezi z odgovornostjo njenih družbenikov v postopku zatrjevala vrsto škodljivih ravnanj v spornem obdobju 2012-2014, ki so privedli do zmanjšanja premoženja tožnice in povečanja premoženja prve toženke (prenos proizvodnega obrata skupaj z delavci in poslovni partnerji na prvo toženko v dveh korakih ter tej zvezi sporna plačila prve toženke tožnici do blokade njenega transakcijskega računa v juniju 2013, po tem pa plačila preko asignacij; sklep o izplačilu dobička v znesku 736.000,00 EUR; obremenitev vseh tožničinih nepremičnin s hipotekami in zemljiškim dolgom, itd.), kar vse je nato povzročilo insolventnost tožnice in posledično njen stečaj. Očitana zloraba v primeru, ko se družbeniku očita, da je s prenosom premoženja (poslovanja) tožnice zavestno ravnal v smeri opustitve plačila terjatev nekaterih upnikov (in je torej vedel, da jih družba ne bo sposobna poravnati), bi po oceni pritožbenega sodišča lahko pomenila podlago za spregled pravne osebnosti in odgovornost družbenika za obveznosti tožnice po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1.⁷ Tožnica je v zvezi z očitanimi ravnanji prenosa dejavnosti na prvo toženko in škodljivih ravnanj ter zlorabe položaja družbenikov podala obsežne navedbe in se pri tem oprla na predložene bilančne podatke tožnice in prve toženke, skupaj s pojasnili k računovodskim izkazom, poleg tega pa tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca ekonomske stroke dr. B. B. iz pravdne zadeve I Pg 962/2015, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Mariboru po tožbi tožnice zoper družbo E. d.o.o. (priloga A11 spisa), ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot del njene trditvene podlage. V dokaz njenih navedb glede škodljivega prenosa dejavnosti (in s tem tudi navedb o ugotovitvah sodnega izvedenca) pa je v tem postopku pravilno predlagala imenovanje izvedenca finančno računovodske stroke⁸. V pritožbi zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza neutemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za nerelevanten dokaz (40. točka obrazložitve sodbe). Prav tako je v zvezi z vsemi očitanimi škodljivimi ravnanji tožencev (družbenikov) tožnica predložila listine in predlagala vpogled v spis kazenskega postopka IV Kpr 50657/2018, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper tretjega do petega toženca zaradi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1⁹. V zvezi s tem pa sodišče prve stopnje ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa in izpodbijana sodba glede vseh zatrjevanih naklepnih ravnanj, ki jih tožnica in stranski intervenient ponavljata v pritožbi, tudi ne vsebuje odločilnih razlogov.¹⁰ Posledično so zaključki sodišča prve stopnje o neizkazanem prenosu dejavnosti (zmanjšanju in povečanju premoženja na strani tožnice in prve toženke),¹¹ in vedenju četrtega toženca o možnosti poravnave obveznosti družbe v spornem obdobju najmanj preuranjeni, izpodbijana sodba pa je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Tudi v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo poslovodstva tožnice¹² na temelju 42. člena ZFPPIPP pritožbi utemeljeno opozarjata, da je tožnica v pravdi v zvezi s kršitvijo in opustitvijo dolžnosti poslovodstva po 34. do 39. členu ZFPPIPP zatrjevala, da je insolventnost družbe nastopila po izdaji sklepa četrtega toženca o izplačilu dobička dne 17. 4. 2012. Tudi v tej zvezi se je med drugim oprla na ugotovitve sodnega izvedenca ekonomske stroke dr. B. B.v pravdni zadevi I Pg 962/2015 ter v podkrepitev svojih navedb predlagala dokaz z izvedencem finančno računovodske stroke. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog spregledalo in zavzelo stališče, da sprejem sklepa o izplačilu dobička v znesku 736.000,00 EUR ne pomeni zmanjšanja premoženja družbe, saj ni izkazano, da bi bil dobiček tudi dejansko izplačan. Pri tem zaključku se je sodišče oprlo tudi na cenitveno mnenje, ki ga je izdelala družba D. d.o.o. (priloga A 24 spisa), iz katerega izhaja, da je tržna vrednost lastniškega kapitala tožnice na dan 31. 12. 2011 znašala 825.000,00 EUR. Glede na to je zaključilo, da je insolventnost tožnice nastopila šele po prejemu sklepa o izvršbi zaradi izterjave terjatve stranskega intervenienta po pravnomočni sodbi VIII Pg 49/2006 in poteku 60 dnevnega roka iz 14. člena ZFPPIPP, to je 25. 8. 2014. Ker tožnica za to obdobje ni več zatrjevala kršitev in opustitev dolžnosti poslovodstva po 34. do 39. členu ZFPPIPP, je tako sodišče njihovo odškodninsko odgovornost na temelju 42. člena ZFPPIPP izključilo.

17Stranski intervenient v pritožbi utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje v zvezi z obveznostjo po sklepu o izplačilu dobička materialno pravno zmotno, zaključki sodišča o nastopu insolventnosti pa so najmanj preuranjeni. Sprejeti sklep o izplačilu dobička namreč pomeni obveznost družbe do družbenika, ki jo je potrebno knjižiti v bilanci stanja družbe ob zmanjšanju postavke kapitala družbe. Ob tem ni nepomembno, da je tožnica v času sprejema sklepa o izplačilu dobička nesporno že razpolagala s prvostopenjsko sodbo VIII Pg 49/2006 z dne 25. 1. 2012 v znesku 248.109,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. To bi tožnica prav tako morala knjižiti med poslovne obveznosti z oblikovanjem ustreznih rezervacij, česar ni storila in je obveznost v poslovnih knjigah knjižila šele s prejemom sodbe sodišča druge stopnje VSL I Cpg 635/2012 z dne 14. 5. 2014. Ta obveznost zato nesporno tudi ni bila upoštevana v cenitvenem poročilu družbe D. d.o.o. na dan 31. 11. 2011, zaradi česar zaključek sodišča glede višine premoženja tožnice v času izdelane cenitve oziroma sprejema sklepa o izplačilu dobička ter kasnejšega nastopa insolventnosti tožnice ni prepričljiv. Zaradi zmotnega stališča o nastanku obveznosti tožnice iz naslova izdane sodbe VIII Pg 49/2006 z dne 25. 1. 2012 in sklepa o izplačilu dobička v aprilu 2012 sodišče prve stopnje v postopku dejstev v zvezi z zatrjevano insolventnostjo tožnice v tem času ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa o teh odločilnih dejstvih nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav od ugotovitve dejstva, ali je po sprejemu sklepa o izplačilu dobička nastopila insolventnost tožnice, je namreč odvisna nadaljnja presoja o očitanih kršitvah in opustitvah poslovodstva tožnice iz 34. do 39. člena ZFPPIPP in njihovi odškodninski odgovornosti na temelju 42. člena ZFPPIPP.

18Ob tem pritožbi utemeljeno opozarjata tudi na zmotno stališče sodišča glede nastopa zastaranja. Pritrditi je namreč stališču, da je v konkretnem primeru zastaranje odškodninske terjatve lahko začelo teči šele z začetkom stečaja (18. 11. 2014)¹³. Šele takrat je bila namreč v konkretnem primeru vtoževana škoda lahko objektivno znana, saj so bile takrat prijavljene in znane vse terjatve upnikov (352. člen OZ). Pri tem je poleg enoletnega roka, v katerem zaradi začetka stečaja zastaranje ne teče (249. člen ZFPPIPP), v danem primeru treba upoštevati tudi, da je zoper tretjega do petega toženca v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, v zvezi s katerim tožnica zatrjuje nastanek odškodninske terjatve. Skladno s 353. členom OZ v primeru, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem in je za kazenski pregon predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje odškodninskega zahtevka. Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode tako odškodninski zahtevek ne more zastarati, kar je namenjeno predvsem varstvu položaja oškodovanca, da se mu ne bi pripetilo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral prej, preden bi bil končan kazenski postopek.¹⁴ V zvezi s terjatvijo iz naslova odgovornosti za obveznosti družbe na temelju 8. člena ZGD-1 pa za obstoj in zastaranje obveznosti družbenika veljajo enaka pravila, kot za obstoj in zastaranje osnovne obveznosti družbe (upnikove terjatve).¹⁵

19Upoštevaje vse navedeno sta pritožbi tožnice in stranskega intervenienta utemeljeni v delu, ki se nanašata na zatrjevano odgovornost četrtega toženca na temelju 8. člena ZGD-1 in tretjega do petega toženca na temelju 42. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče jima je zato delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tem obsegu, vključno s stroškovno odločitvijo, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. in 355. člena ZPP). Pri tem je v zvezi s stroškovno odločitvijo upoštevalo, da so toženci po 161. členu ZPP sosporniki (ker niso nerazdelno odgovorni), zato krijejo stroške po enakih delih in torej vsakemu od tožencev pripada petina pravdnih stroškov, priznanih pred sodiščem prve stopnje.¹⁶ Odločitev v II. točki izreka je zato pritožbeno sodišče razveljavilo le za znesek 11.159,75 EUR, kolikor odpade na tretjega do petega toženca.

20Ker bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaradi postopkovnih kršitev, zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prvič obravnavati cel sklop dejanskih in pravnih vprašanj v zvezi z odgovornostjo tožencev na temelju 8. člena ZGD-1 in 42. člena ZFPPIPP ter v tej smeri izvajati tudi dokaze, te pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Pri tej odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo predvsem pravico do pritožbe, ki bi bila pravdnim strankam odvzeta, če bi pritožbeno sodišče prvo ugotavljalo pravno relevantna dejstva v tej smeri. Poleg tega pa gre v konkretnem primeru za obravnavo pravdne zadeve, ki je pred sodiščem prve stopnje potekala brez nepotrebnih zastojev, zaradi česar po oceni pritožbenega sodišča z novim sojenjem pred istim sodiščem ne bo poseženo v pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

21V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka in v stroškovni odločitvi za znesek 7.439,84 EUR, kolikor se nanaša na prvo in drugo toženko, potrdilo (353. člen ZPP).

22V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi procesne kršitve v zvezi z (ne)izvedbo preostalih predlaganih dokazov ter nato ugotovi vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z zatrjevanim prenosom dejavnosti na prvo toženko in s tem povezanimi očitanimi kršitvami in škodljivi ravnanji tretjega do petega toženca v spornem obdobju in nato o njihovi odgovornosti na temelju 8. člena ZGD-1 in 42. člena ZFPPIPP ponovno odloči.

23Tožnica in stranski intervenient sta s pritožbo uspela za tretjega, četrtega in petega toženca. V neuspelem delu sta zato prvi in drugi toženki dolžna povrniti vsaki eno petino stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Za odgovor na pritožbi je pritožbeno sodišče priznalo priglašeno nagrado 2x 4.375 točk (tar. št. 22/1 OT v zvezi s prvim odstavkom 7. člena OT), 2% materialne stroške v višini 175 točk ter pripadajoči 22% DDV. Priznani stroški odgovora na pritožbo tako skupno znašajo 10.888,50 EUR, ena petina od priznanih stroškov pa znaša 2.177,70 EUR. Odmerjene pritožbene stroške sta tožnica in stranski intervenient dolžna prvi in drugi toženki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

24Odločitev o pritožbenih stroških, ki se nanašajo na tožnico in stranskega intervenienta (tri petine njunih pritožbenih stroškov) ter tretjega do petega toženca (vsakega do ene petine) pa se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper razveljavitveni del te odločbe (prvi odstavek točke I izreka) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Sodišče je na podlagi tožničinih dodatnih trditev v postopku odločalo tudi o odgovornosti iz naslova skupnega premoženja zakoncev in kršitve konkurenčne prepovedi, kar pa ni predmet pritožbenega izpodbijanja.
² Glej obrazložitev v sodbi in sklepu VSL I Cpg 960/2017.
³ Ker ni uspel dokazati izpolnjenosti veh pogojev za solidarno odgovornost prevzemnika po 433. členu OZ.
⁴ Prim. tudi: VSL I Cpg 637/2015.
⁵ Prim.: H. M. Pivka, Šime Ivanjko, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1, 3. knjiga, GV Založba, 2007, str. 239-245.
⁶ Več o tem: Dr. Peter Podgorelec, Škodljiva ravnanja obvladujoče družbe v dejanskem koncernu – koncernski privilegij, Pravni letopis, GV Založba, št.1/ 2010, str. 195-208.
⁷ K temu stališču v podobnih primerih pritrjuje tudi večinska sodna praksa (VS RS III Ips 145/2005, VSL I Cpg 430/2014, VSL I Cpg 96/2014, VSK Cpg 139/2015, VSK Cpg 143/2016, VSL II Cp 536/2018).
⁸ Tožnica je v tem okviru na več mestih v postopku predlagala, da izvedenec opravi pregled poslovne dokumentacije tožnice in prve toženke ter analizira prihodke po partnerjih in po opravljenih storitvah (dejavnosti) glede na knjigo izdanih faktur in oceni predložene poslovne izkaze obeh družb od leta 2011 dalje ter preveri gibanje in pridobitev osnovnih sredstev pri obeh družbah ter stroške pri obeh družbah v povezavi z dejavnostjo proizvodnje.
⁹ Stranski intervenient v zvezi s tem k pritožbi prilaga tudi obtožnico (priloga A 74 spisa), ki v času do konca postopka pred sodiščem postopka še ni bila izdana, zaradi česar ne gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).
¹⁰ Pri tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da predložene listine iz kazenskega spisa 'niso dokaz v smislu ZPP'', kot to pravilno opozarjata pritožbi. Pravdnih postopek ne pozna dokaznih pravil in dokazi niso vnaprej omejeni, temveč se razlikujejo po dokazni moči. Uradni zaznamki o izjavah prič v (pred)kazenskem postopku zato predstavljajo dopusten dokaz, do katerega se je sodišče dolžno opredeliti.
¹¹ Oprti pretežno na izpovedbe tožencev, ki so zainteresirani za izid postopka.
¹² V funkciji poslovodje so se nesporno menjavali tretji, četrti in peti toženec, druga toženka pa nikoli ni bila v tej funkciji.
¹³ Začetek stečaja je tudi posebna predpostavka odškodninske odgovornosti poslovodstva po ZFPPIPP.
¹⁴ Prim. VSRS II Ips 539/2004, II Ips 347/2017, VSL I Cpg 364/2019.
¹⁵ VS RS II Ips 265/2013 in II Ips 40/2015.
¹⁶ Ki jim pritožbi konkretizirano ne oporekata.