527. člen ZGD-1

Dejstev in okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo, da je A. A. v povezavi z B. B. prek navedenega upnika odločujoče vplival oziroma da vpliva na oblikovanje volje dolžnika, pritožnik ni navedel. O povezavi v smislu tretjega odstavka 18. člena ZFPPIPP tudi ni mogoče sklepati na podlagi trditev pritožnika, ki se nanašajo na C. C., saj pritožnik ni pojasnil, kako bi lahko navedena oseba, ki naj bi bila nekdanja sodelavka A. A., prek upnika D. vplivala na dolžnika, glede na to, da je bivša družbenica upnika D. in bivša zakonita zastopnica dolžnika.

Zgolj nestrinjanje obrambe z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodne izvedenke, po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za njeno izločitev. Pojem dejanskega poslovodje, to je osebe, ki dejansko opravlja oziroma izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe, je razvila sodna praksa. Ni dvoma, da sklepanje poslov ter v zvezi s tem razpolaganje s premoženjem družbe, kar je nedvomno vsebina očitkov obema obdolžencema, pomeni dejavnost oziroma aktivnosti pri vodenju gospodarske družbe. Da je tudi zloraba položaja v enoosebni družbi protipravna in predstavlja kaznivo dejanje, saj velja ločenost premoženja družbe z omejeno odgovornostjo od premoženja njenega edinega družbenika, je Vrhovno sodišče v (novejši) sodni praksi že večkrat jasno in izrecno poudarilo. Namen storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je poseben subjektivni zakonski znak, prepleten z institutom krivde - direktnim naklepom, in se ugotavlja na podlagi okoliščin konkretnega primera.

Za povezane družbe se med drugim štejejo tudi pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju tako, da ima ena družba v drugi večinski delež (družba v večinski lasti in družba z večinskih deležem (527. člena ZGD-1)). Če večina deležev samostojne družbe pripada drugi družbi ali če drugi družbi pripada večina glasovalnih pravic (večinski delež), se ta družba šteje za družbo v večinski lasti, druga družba pa je družba z večinskim deležem (prvi odstavek 528. člena ZGD-1). Glede na zakonske določbe na to ne vpliva možnost vplivanja na poslovodenje družbe. V skladu s 63. členom ZFPPIPP ima vsak upnik, ki ima za to procesno legitimacijo, določeno v 57. členu ZFPPIPP, pravico vložiti ugovor o prerekanju terjatev. Pri tem ni pomembno, ali ima sicer v postopku prisilne poravnave tudi glasovalno pravico.

Po tretjem odstavku 57. člena ZFPPIPP novi upnik s prenosom terjatve pridobi procesno legitimacijo, to je upravičenje opravljati vsa procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti, torej tudi glasovati in konvertirati, v kolikor niso podane ovire, določene v četrtem odstavku 190. člena oziroma četrtem odstavku 200. člena ZFPPIPP. Ker imetništvo terjatve upniku daje upravičenje glasovati in opraviti konverzijo terjatev v stvarni vložek in ker je ovira za takšno postopanje vezana na osebo - imetnika terjatve oziroma njegovo razmerje do dolžnika in ne na samo terjatev, ni relevantno, če je takšna ovira obstajala pri prejšnjem imetniku terjatve. Pritožnik zgolj s ponavljanjem navedb o prenosu terjatev iz povezanih oseb tik pred koncem glasovanja o prisilni poravnavi neutemeljeno vztraja pri stališču o obidu zakonske prepovedi iz četrtega odstavka 190. člena in četrtega odstavka 200. člena ZFPPIPP. Že iz razloga, ker se je sodišče prve stopnje do navedenih dveh okoliščin že obrazloženo in pravilno opredelilo. Nadalje pa tudi zato, ker sodišče prve stopnje ugovora, da so bile terjatve z dolžnikom povezanih oseb prenesene na zgolj navidez nepovezane osebe z namenom, da

ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena za dokazovanje prenosa terjatev dokaznih sredstev ne določa. Tudi sicer ne vsebuje splošne določbe o tem, s kakšnimi dokaznimi sredstvi ugotavlja sodišče sporna pravno relevantna dejstva. Kar posledično pomeni, da se smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Zato je sporno dejstvo mogoče dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi (primerjaj prvi odstavek 212. člena ZPP). ZFPPIPP nadalje v tretjem odstavku 57. člena tudi ne določa pravila o dokaznem standardu. Ker tudi sicer ne vsebuje splošne določbe o tem, s kakšno stopnjo dokaznega standarda se ugotavljajo pravno relevantna dejstva, se smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Zato je potrebno upoštevati pravilo 8. člena ZPP, po katerem sodišče o obstoju relevantnih dejstev odloča na podlagi svojega prepričanja na podlagi vestne in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov. Upoštevajoč navedena pravila dokazovanja je ob konkretnih okoliščinah obravnavane zadeve dvom stečajnega upravitelja v to, da so bili obravnavani prenosi terjatev dejansko in veljavno izvedeni, razumen. Al

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

Tožnica bi morala za izdajo začasne odredbe zatrjevati in izkazati težko popravljivo škodo, ki bi v primeru izvršitve izpodbijanega akta grozila njej, ne pa njenemu ustanovitelju ali katerikoli z njo povezani družbi.

Osrednje procesno dejanje v postopku prisilne poravnave je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave. Procesno legitimacijo glasovati o tem imajo upniki samo glede tistih terjatev, ki so bodisi priznane bodisi verjetno izkazane (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP). Zato mora v postopku prisilne poravnave sodišče s sklepom o preizkusu terjatev odločiti tudi o tem, katere (prerekane) terjatve so verjetno izkazane (3. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Če je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena, ni pa ugotovljena, sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za takšno terjatev. Položaj takega upnika je izenačen s položajem upnika, ki ni prijavil terjatve v postopku prisilne poravnave. Pri tem posebnega položaja nimajo upniki, katerih terjatve so bile prerekane, a je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da so verjetno izkazane. Za tako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je terjatev upnika prerekal drug upnik. Ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana ima za posledico le pridobitev glasovalnih pravic takega upnika v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek

Utemeljene so pritožbene navedbe, da 3. alineje prvega odstavka 8. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako, da bi veljala tudi za povezane družbe. Navedena določba jasno določa, da se status brezposelne osebe dodeli osebi, ki ni družbenik in hkrati poslovodna oseba v osebni in kapitalski družbi. Status brezposelne osebe se tako ne prizna zgolj osebi, ki je družbenik in poslovodna oseba v isti gospodarski družbi. Ker gre pri povezanih družbah za povezavo vsaj dveh pravno samostojnih gospodarskih družb (527. člen ZGD-1), je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da se obravnavana določba ZUTD razteza tudi na povezane družbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil prenos terjatve upnika D. d. o. o. (do stečajnega dolžnika) na upnika B. d. o. o. izveden šele po izvedenem glasovanju o oblikovanju upniškega odbora. Poleg tega iz podatkov sodnega registra izhaja, da je do spremembe lastništva upnika A. d. o. o., to je prenosa 100 % poslovnega deleža v navedenem upniku iz družbe C. d. o. o. na družbo F. d. o. o. prišlo po vložitvi zahteve za oblikovanje upniškega odbora in po glasovanju po tretjem odstavku 82. člena ZFPPIPP. Iz ugotovljenih aktivnosti zgoraj navedenih subjektov in z njimi ter s stečajnim dolžnikom povezanih oseb (prenos poslovnega deleža, prenos terjatve) je razvidno usklajeno delovanje v smeri pridobitve procesne sposobnosti in pravic do članstva v upniškem odboru, vse skupaj z namenom, da se preko subjektov oziroma oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev za članstvo, vpliva na odločitve v upniškem odboru. Navedeno nedvomno kaže na poskus obida določb iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, katerih namen je v preprečitvi, da bi lahko osebe, ki so ali so bile kapitalsko, vodstveno, dolžniško ali družinsko povezane s stečajnim dolžnikom, nedovoljeno vplivale na stečajni postopek, kot je to pravil

Določbe ZGD-1, ki se nanašajo na varstvo odvisnih družb pri dejanskih koncernih (545. do 548. člen) izključujejo odvisnost družb od fizičnih oseb kot obvladujočih. Predlagatelj v pritožbi navaja obširne razloge, zakaj gre pri določbah ZGD-1 o koncernski reviziji in varovanju odvisne družbe pred škodljivim ravnanjem obvladujoče družbe za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z analogno uporabo navedenih določb 545. do 548. člena ZGD-1 tudi za primere, ko odvisno družbo obvladuje fizična oseba in ne družba. Nenamerno zakonsko praznino, ker ZGD-1 govori o povezani družbi, je po vzoru nemškega prava potrebno zapolniti s pravili razlage, in sicer, da je v primeru, ko sta neposredno pravno urejeni primer in pravno neurejeni dejanski primer med seboj v bistvenem enaka, zaradi načela pravne enakosti treba obravnavati enako, torej z obvladujočo družbo izenačiti tudi fizično osebo. Pravna teorija je zakonodajalca na te razlike opozorila že v času priprave novele ZGD-1 in predlagala ustrezno razširitev statusa obvladujočega imetnika deležev, za katerega zakon uporablja pojem „družba“ (in ne pojem „podjetje“ kot v nemškem pravu) tudi na primere, ko kot obvladujoča dr

Pri poenostavljenih prisilnih poravnavah, kjer zadostuje zgolj seznam terjatev in izjava dolžnika, da izkazujejo resnično dejansko stanje, ni dovolj le pavšalna navedba pravnega temelja nastanka terjatve kot je: "pogodba" ali "račun" itd., pač pa morajo biti terjatve opredeljene tako, da se ločujejo od vseh drugih terjatev. Torej morajo biti individualizirane.

Ločitvenim upnikom pritožba zoper sklep o potrditvi PP ni odvzeta. Iz navedenih odločb izhaja, da imata pritožnika status ločitvenih upnikov, katerih terjatev je zavarovana, zato ni bilo odločeno ali je prerekana terjatev upnikov verjetno izkazana, upnika pa nimata pravice glasovati o PP.

Posodobljeni seznam terjatev, ki ga je predložil dolžnik ni sestavljen skladno s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP, po katerem mora za vsako terjatev poleg višine terjatve vsebovati tudi pravni temelj njenega nastanka. Dolžnik pa je pri terjatvah, navedenih v posodobljenem seznamu kot pravni temelj nastanka terjatev navajal le: pogodba, pravnomočna sodba, naročilo, regres. Tako skopa opredelitev pravnega temelja nastanka terjatev ne omogoča njihove identifikacije. Ta je še posebej pomembna glede na pravne učinke potrjene poenostavljene prisilne poravnave. Potrjena poenostavljena prisilna poravnava namreč po četrtem odstavku 221.b člena ZFPPIPP učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev. Ker predloženi posodobljeni seznam terjatev ni vseboval podatkov o pravnem temelju nastanka terjatev (konkretno opredeljenih pogodb, opredelitve konkretnih pravnomočnih sodb, konkretnih naročil in na katero obdobje naj bi se nanašal regres), ki bi omogočali identifikacijo terjatev, je bilo prvostopenjsko sodišče skladno s sedmim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP dolžno dolžnika pozvati k dopolnitvi posodobljenega seznama.

Ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja od udeležencev terja, da si pri sklepanju obligacijskih razmerij ter izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov temveč tudi za interese nasprotne stranke. Udeleženci morajo biti med seboj lojalni. Torej morajo ravnati pošteno in vestno ter se izogibati ravnanj, ki bi nasprotno stranko prikrajšala v izvrševanju njenih pravic in interesov. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka s tem, ko je izkoristila naročeno, pravilno opravljeno storitev tožeče stranke in se s (formalno) zaposlitvijo napotenega kandidata v povezani družbi skušala izogniti plačilu za opravljeno storitev, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Določba 302. člena ZFPPIPP ureja prerekanje terjatev, ki temeljijo na izvršilnem naslovu. Če je prerekana upnikova terjatev iz prvega odstavka tega člena, mora tisti, ki je prerekal terjatev, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve. Tožbo iz drugega odstavka tega člena mora tisti, ki je prerekal terjatev, vložiti proti upniku, katerega terjatev je prerekal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da sta pravdni stranki bili v času pet let pred začetkom stečaja v zunajzakonski skupnosti in da je bilo izpodbojno dejanje (notarski zapis o izvršljivosti in hipoteki terjatve z dne 12. 1. 2017) storjeno v tem času (slabe tri mesece pred začetkom stečaja nad tožnico).

V postopku prisilne poravnave med insolventnim dolžnikom oziroma njegovimi lastniki na eni strani in dolžnikovimi upniki na drugi strani obstoji konstantno nasprotje interesov. Dolžnikov interes je razbremeniti se insolventnosti, interes njegovih lastnikov je obdržati nezmanjšane poslovne deleže, interes upnikov pa je iztržiti čim višje poplačilo svojih terjatev. Da bi se to nasprotje interesov ohranilo, je sodna praksa prebila strogo formalna določila o prepovedi imenovanja posameznih upnikov v upniški odbor iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP. Ob upoštevanju sodne prakse je na podlagi 2. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, ki ne dela razlike med direktorjem insolventnega dolžnika in lastnikom njegovega poslovnega deleža (če je lastništvo tega deleža višje od 0,5%), ter ob upoštevanju 5. točke 78. člena ZFPPIPP, po prepričanju pritožbenega sodišča v tem postopku podana ovira za imenovanje upnika T. d. o. o. v UO. Upnik T. d. o. o. je v UO naveden kot prvi, torej kot največji upnik insolventnega dolžnika. Lastnika 100 odstotnega poslovnega deleža te družbe sta C. C. in B. B., ki sta oče in sin. Slednji je tudi direktor tega upnika. Kot taka se štejeta za ožje povez

Razlog, da je bila poenostavljena prisilna poravnava (v nadaljevanju: PPP) sprejeta na goljufiv način je, če je dolžnik upnikom napačno (lažno) prikazal svoj finančni položaj in poslovanje, in sicer zlasti, če je lažno prikazal, da je insolventen. Razlog, da bi bila PPP sprejeta na goljufiv način, bi tudi lahko bila fiktivno vzpostavljena terjatev upnika, na podlagi te terjatve pa bi ta upnik z odločilno glasovalno pravico v postopku PPP dosegel, da bi bila PPP izglasovana, ostali upniki pa bi bili prikrajšani za celotno poplačilo svojih terjatev. Kakšen je bil namen prenosa sredstev, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi pravilno ugotovljeno. Šlo je za finančno prestrukturiranje tožene stranke zato, da bi tožena stranka naprej uspešno poslovala. Tudi, če bi tožena stranka res prejela vsa sredstva brezplačno, bi bili upniki tožene stranke kvečjemu v bistveno boljšem položaju, ker bi lahko glede na prenos vseh sredstev, utemeljeno pričakovali poplačilo svojih terjatev v skladu s pogoji PPP.

Koncern pomeni povezavo ene obvladujoče in ene ali več odvisnih družb pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe, pri čemer ima obvladujoča družba odločujoč vpliv na upravljanje in vodenje odvisnih družb. Dejanski koncern nastane na temelju dejstev, predvsem na podlagi kapitalske udeležbe ali večine glasovalnih pravic. Obvladujoča družba ima možnost izvajanja obvladujočega vpliva na odvisne družbe preko enotnega vodenja in tako vpliva na izvrševanje pristojnosti organov odvisnih družb. Tudi za odškodninske zahtevke po prvem odstavku 547. člena ZGD-1 velja, da delničarji lahko samostojno lahko uveljavljajo le zahtevke za škodo, ki jim nastane neposredno in presega tako imenovano refleksno škodo, ki nastane zaradi oškodovanja družbe delničarju. Delničarji škodo, ki je povzročena odvisni družbi lahko uveljavljajo le v imenu in za račun družbe z actio pro socio, ki omogoča, da delničarji ukrepajo za zaščito družbe. Ne morejo pa delničarji zase uveljavljati posredne škode, ki jim je nastala zaradi škode, prizadete odvisni družbi. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do dvojnega povračila škode.

Tudi pri družbenikih - fizičnih osebah, ki imajo možnosti obvladujočega vpliva v družbi, obstaja nevarnost, da bodo svoj vpliv uporabili v nasprotju z interesi družbe, in da gre za nenamerno zakonsko praznino, ki jo je potrebno zapolniti z dopustnimi sredstvi razlage. Za primere, ko so družbeniki fizične osebe, je analogna uporaba ureditve, ki se nanaša na gospodarske družbe, nujna zaradi načela pravne enakosti, saj bi sicer prišlo do izigravanja zakona, če bi bilo družbenikom - fizičnim osebam ali osebam javnega prava - dovoljeno ogrožati interese upnikov, ne bi bilo pa dovoljeno to družbenikom, ki so gospodarske družbe. Položaj upnikov ter potreba po varstvu njihovih interesov ne moreta biti odvisna od pravnega statusa ali lastnosti osebe, ki lahko uresničuje obvladujoči vpliv. Med urejenim zakonskim primerom, ki ureja položaj obvladujoče gospodarske družbe, in neurejenim primerom, v katerem nastopa obvladujoča fizična oseba, obstaja le ta razlika, da J. C. ni družba. Ta razlika pa je pri izvrševanju pravic v insolvenčnih postopkih povsem nebistvena, v bistvenih lastnostih pa sta oba položaja v bistvenem identična.