8. člen ZGD-1

Z začetkom stečajnega postopka nad pravno osebo, za obveznosti katere odgovarjajo tudi njeni družbeniki, upniki niso legitimirani uveljavljati terjatve in to zgolj za svoj račun niti v primeru, če bi se izkazalo, da so pri toženi stranki podani pogoji za spregled pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1. Tožeča stranka bi morala svoj zahtevek naperiti tako, da mora tožena stranka plačati v stečajno maso, saj bi bilo v nasprotnem primeru izigrano temeljno načelo insolvenčne zakonodaje o poplačilu upnikov po načelu par conditio creditorum. Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo glede aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke iz drugega odstavka 350. člena ZFPPIPP oz. ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili, da pravica tožeče stranke od tožene stranke kot osebno odgovornega družbenika, uveljavljati zahtevek iz prvega odstavka 350. člena ZFPPIPP (spregled pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1), po zaključku stečajnega postopka ni prenehala? oz. Ali začetek stečajnega postopka vpliva oz. učinkuje na pravico upnika od osebno odgovornega družbenika uveljavljati spregled pravne osebnosti po 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), samo za čas trajanja stečajnega postopka oz. ali je upnik po zaključku stečajnega postopka ponovno postal aktivno stvarno legitimiran od tožene stranke uveljaviti tak zahtevek?"

Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik (delavec) v delovnem razmerju s prvo toženko kot delodajalko, ki mu dolguje vtoževane terjatve iz delovnega razmerja (plačo, stroške in regres za letni dopust), pri čemer je prva toženka še vedno vpisana v sodni register. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da lahko tožnik terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja le zoper prvo toženko kot delodajalko in ne tudi zoper drugega toženca, četudi je ta edini družbenik prve toženke. Prva toženka je družba z omejeno odgovornostjo, pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo (472. člen ZGD-1). Iz tožbenih navedb pa tudi ne izhajajo dejstva, ki bi utemeljevala zahtevek zoper drugega toženca na podlagi 8. člena ZGD-1, ki ureja spregled pravne osebnosti in tako določa, kdaj tudi družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe.

V tej zvezi sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v obdobju od 20. 7. 2017, ko je bil seznanjen s terjatvijo tožnice na podlagi pravnomočne delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, do 15. 11. 2017, ko je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (2. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP), namenoma oziroma z hudo malomarnostjo ravnal v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP ter ni pravočasno opravil dejanj iz 38. člena ZFPPIPP. Sodna praksa je namreč zavzela enotno stališče, da je huda malomarnost podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

Med pravdnima strankama pa ni sporno, da je davčni dolg družbe A., d. o. o. poplačala družba B., d. o. o. kot njen porok. Kot solidarni dolžnik je torej izpolnila obveznost družbe A., d. o. o. in ne vtoževane odškodninske obveznosti tožene stranke. Do izpolnitve odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko ni prišlo. Zato ni pogojev za uporabo izjeme od splošne določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, po kateri mora stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in ki jo je kot izjemo od splošnega pravila o povračilu stroškov postopka treba presojati restriktivno.

Če ob okoliščinah, ki indicirajo zlorabo pravne osebe, soobstajajo resni indici v nasprotni smeri, spregled pravne osebnosti ne bo mogoč. Pritožbeno sodišče v zadevi ne razsoja, kakor da prvostopenjske sodbe in njenih zaključkov in odločitev, na katerih temelji, ne bi bilo (de novo). Da bi v okvirih pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, imel kakršnekoli možnosti za uspeh, mora pritožnik svoje razloge najprej določno utemeljiti. V povezavi s tem, da se kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tipično nanaša na neutemeljeno neizvedbo dokazov, ki jih je stranka predlagala, je še treba spomniti, da po enotnem pojmovanju pravne teorije in prakse obstaja nabor utemeljenih razlogov, iz katerih sodišče izjemoma ne mora izvesti predlaganega dokaza (tipično: kadar se dokazni predlog ne nanaša na odločilno dejstvo, je prepozen, dejstvo že dokazano z drugimi dokazi …). In če pritožnik ne izpelje ustrezno svojega očitka (na primer s tem, da izkaže, da je predlagal dokaz za ugotovitev dejstva, ki je bilo za prvostopenjsko sodišče odločilno, pa ga to brez obrazložitve ali iz nedopustnih razlogov ni izvedlo, dejstva pa ni štelo za

Škoda naj bi tožniku nastala zaradi poplav med 16. in 20. septembrom 2010, v katerih so bili uničeni stroji za obdelavo kovine. Nastalo škodo je po tožnikovem nalogu ocenil izvedenec in cenilec strojne stroke. Škodo v višini 80.000 EUR je ocenil glede na vrednost poškodovanih strojev in orodja na dan 19. 9. 2010. Tožniku je bilo tedaj znano, kakšno škodo in v kakšni višini lahko terja od toženca. Obveznost družbenika za obveznosti družbe po pravilih o spregledu pravne osebnosti nastane najkasneje tedaj, ko je družba izbrisana iz sodnega registra, saj je zloraba družbe s strani družbenika po naravi stvari mogoča, dokler družba še obstaja. Stališče, ki sledi logiki, da odškodninska terjatev nastane šele tedaj, ko sodišče o njej pravnomočno odloči (ugodi tožbenemu zahtevku), je napačno ne le zato, ker je bila izdana zamudna sodba kasneje razveljavljena, temveč predvsem zato, ker zahteva tožnik povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala že septembra 2010, in katere višino je lahko ovrednotil (po višini opredelil) najkasneje v marcu 2011, ko je bila izdelana naročena cenitev.

Če so izpolnjeni pogoji za uporabo četrte alineje 8. člena ZGD-1, potem lahko na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 sodišče naloži v plačilo denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem obsojencu, glede na to, da sta pravni osebi, ki sta sicer prejeli korist (77. člen KZ-1) prenehali obstajati in bili izbrisani iz sodnega registra.

Predlog se zavrne.

Utemeljeni so pritožbeni pomisleki, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom ocenilo, da tožba ni sklepčna, ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj sta toženca v solidarni zavezi. Solidarni dolžniki namreč niso enotna pravdna stranka, vsak od njih je kot sospornik v pravdi samostojna stranka in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno ter torej izdati zanje različne odločbe. Kljub temu, da se je tožbeni zahtevek glasil na solidarno plačilo obeh tožencev, bi sodišče prve stopnje glede tožencev lahko izdalo različne odločitve. Če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, se postopek prekine, zato je v času odločanja sodišče prve stopnje pravilno odločilo zgolj o zahtevku zoper drugega toženca, saj je bil postopek zoper prvo toženko še vedno prekinjen in s tem onemogočeno odločanje o zahtevku zoper njo.

Skladno z drugim in tretjim odstavkom 350. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke proti osebno odgovornim družbenikom; to pravico pridobi stečajni upravitelj. Po začetku stečajnega postopka torej lahko zahtevke iz naslova spregleda pravne osebnosti zoper družbenika stečajnega dolžnika uveljavlja le stečajni upravitelj, in to v korist stečajne mase. Gre za izpeljavo načela paritete upnikov v stečaju. Ker tožnik po uvedbi stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom ne more več v svojo korist uveljavljati poplačila terjatve od družbenika dolžnika, je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker je spregled pravne osebnosti izjema od temeljnega pravila korporacijskega prava, da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti (kapitalske) družbe, je treba izjemo razlagati ozko. Zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti, niti na kakšni drugi podlagi.

Poleg verjetnega obstoja terjatve mora upnica izkazati še drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, to je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri tem mora dokazati tako dolžnikova dejanja kot vzročno zvezo, ki jo bodo ta dejanja imela na možnost izvršbe, pri čemer gre za dejstva iz sfere dolžnika. Pravna teorija in sodna praksa sta že večkrat zavzeli stališče, da redno razpolaganje s premoženjem ponavadi ne konstituira pogoja subjektivne nevarnosti, medtem ko izredno in nepojasnjeno razpolaganje (ki vsaj v splošnem poteka v smeri onemogočanja oziroma izogibanja uveljavitvi terjatve upnikov, pri čemer ni nujno, da gre za izogibanja prav konkretni terjatvi) najverjetneje že kaže na obstoj subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Pri tem je potrebno, da se konkretno dolžnikovo ravnanje subsumira pod zakonski pojem razpolaganja s premoženjem in če ne obstaja katerikoli del pogoja, ni pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je glede obstoja subjektivne nevarnosti ugotovilo, da sta dolž

Predpostavke jamčevalnega spregleda pravne osebnosti (8. člen ZGD-1) so: 1. da gre za razmerje med pravno osebo, za obveznosti katere njeni člani po zakonu ne odgovarjajo, in njenimi člani; 2. da ta pravna oseba ni izpolnila svoje obveznosti upniku; 3. da obstaja med uresničitvijo dejanskega stanu spregleda (ravnanjem, ki je podlaga spregleda) in neizpolnitvijo obveznosti vzročna zveza; 4. da je ravnanje, ki utemelji spregled, mogoče pripisati članu, ki se mu s pregledom naloži odgovornost.

Upnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno navedla, da se kot na del svoje trditvene podlage za utemeljevanje terjatve do družbe sklicuje na navedbe iz priložene tožbe in prve pripravljalne vloge v postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju, kar je sestavni del predloga za izdajo začasne odredbe. Upnica se je torej v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicevala na trditve v priloženih vlogah v spisu, kar po oceni pritožbenega sodišča zadošča za preizkus izkazanosti njene terjatve do družbe na podlagi standarda verjetnosti.

Sodišče prve stopnje pri izdaji začasne odredbe ni upoštevalo kriterija sorazmernosti. Toženec je zatrjeval, da vrednost njegovega premoženja, na katero meri začasna odredba, bistveno presega vrednost terjatve. Čeprav vrednosti nepremičnin po GURS niso bile določene na podlagi cenilca nepremičnin, jim ni mogoče odreči vsake dokazne teže. Ob odsotnosti drugih podatkov dajejo podlago za oceno tržne vrednosti nepremičnine. Čeprav zavarovanje običajno presega terjatev, je vendarle treba upoštevati še preostale nepremičnine, ki so predmet zavarovanja, in splošno znano zvišanje vrednosti nepremičnin v centru Ljubljane, ki odstopajo od posplošene vrednosti nepremičnin v Republiki Sloveniji.

Pravna teorija in sodna praksa sta enotni v stališču, da gre pri institutu spregleda pravne osebnosti za izjemo od temeljnega načela, po katerem družbeniki kapitalskih družb ne odgovarjajo za obveznosti družbe in predstavlja pravno podlago za uveljavitev odgovornosti družbenikov za družbene obveznosti. Splošna predpostavka za uveljavitev takšne odgovornosti je zloraba pravne osebe, saj je zloraba temelj in bistveni razlog za spregled v vseh primerih. Gre za ravnanja, s katerimi družbeniki dosegajo svoje interese in koristi ter morajo izpolnjevati objektivne in subjektivne elemente, predpisane v zakonu. Pojem "zloraba družbe kot pravne osebe" je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki ga je treba v vsakem posamičnem primeru napolniti z ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin. Za izpolnitev standarda zlorabe pa se ne zahteva (obarvani) naklep drugemu škodovati, marveč zadošča že nižja stopnja krivde (vsaj huda malomarnost). Glede na navedeno je potrebno pri vsakem družbeniku posebej in individualno presojati subjektivne sestavine spregleda, saj gre za njegovo subjektivno odgovornost, in sicer namen, vedenje ali dolžnost vedenja ter hkrati upoštevati vse okoliščine, ki v