547. člen ZGD-1

Poglavitna funkcija nadzornega sveta je nadzor nad vodenjem poslov družbe. V zvezi s to funkcijo je v 281. členu ZGD-1 določeno predvsem, kako se nadzornemu svetu zagotavljajo informacije, ni pa posebej urejeno, kako mora nadzorni svet postopati, če pri vodenju poslov družbe odkrije pomanjkljivosti.

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

Toženi stranki tako s pritožbenimi navedbami o pomanjkljivi obrazložitvi prvostopne sodbe glede temelja odškodninske odgovornosti po 547. členu ZGD-1, vzročne zveze, škodljivih pravnih poslov ter ugotovitve protipravnosti ravnanja toženi stranki ne moreta uspeti, saj je pravdno sodišče glede navedenih ugotovitev, ki izhajajo iz opisa kaznivih dejanj za kateri sta toženi stranki pravnomočno obsojeni, v celoti vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo.

Določbe ZGD-1, ki se nanašajo na varstvo odvisnih družb pri dejanskih koncernih (545. do 548. člen) izključujejo odvisnost družb od fizičnih oseb kot obvladujočih. Predlagatelj v pritožbi navaja obširne razloge, zakaj gre pri določbah ZGD-1 o koncernski reviziji in varovanju odvisne družbe pred škodljivim ravnanjem obvladujoče družbe za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z analogno uporabo navedenih določb 545. do 548. člena ZGD-1 tudi za primere, ko odvisno družbo obvladuje fizična oseba in ne družba. Nenamerno zakonsko praznino, ker ZGD-1 govori o povezani družbi, je po vzoru nemškega prava potrebno zapolniti s pravili razlage, in sicer, da je v primeru, ko sta neposredno pravno urejeni primer in pravno neurejeni dejanski primer med seboj v bistvenem enaka, zaradi načela pravne enakosti treba obravnavati enako, torej z obvladujočo družbo izenačiti tudi fizično osebo. Pravna teorija je zakonodajalca na te razlike opozorila že v času priprave novele ZGD-1 in predlagala ustrezno razširitev statusa obvladujočega imetnika deležev, za katerega zakon uporablja pojem „družba“ (in ne pojem „podjetje“ kot v nemškem pravu) tudi na primere, ko kot obvladujoča dr

Založitev predujma za kritje stroškov pravdnega postopka je v primeru družbeniške tožbe ‒ actio pro socio po tretjem odstavku 328. člena, ob smiselni uporabi šestega odstavka 318. člena in 321. člena ZGD-1, zakonska obveznost družbe, v korist katere je tožba vložena. Ratio navedene zakonske ureditve je v preprečevanju odvračanja manjšinskih delničarjev od uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v korist družbe zaradi stroškov postopka. Če tožnik niti svojih pravdnih stroškov ni dolžan nositi niti v primeru neuspeha v sporu, v takem primeru iz istih razlogov ni dolžan nositi niti stroškov tožene stranke (razen v primeru njegove krivdne odgovornosti). Tudi negotovost glede morebitnega neuspeha s tožbenim zahtevkom in posledična dolžnost povračila pravdnih stroškov tožene stranke, bi lahko odvrnila delničarje od vložitve actio pro socio. Čim pa je tako, ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je obveznost pritožnice kvečjemu v založitvi predujma za kritje stroškov tožeče stranke, ne pa tudi tožene stranke.

Zaradi takšnega protipravnega ravnanja, ki je imelo za posledico na eni strani prikrajšanje odvisne družbe (tožnice), ki ni bilo nadomeščeno (primerjaj prvi odstavek 545. člena ZGD-1) in na drugi strani premoženjsko korist IH, saj posojilo ni bilo vrnjeno (kar izhaja tudi iz izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014)1, je tožnici v višini nevrnjenega posojila nastala škoda. V tem kontekstu je pravilen zaključek izpodbijane sodbe v točki 42 obrazložitve, da okoliščina, da je bila (namesto, da bi bilo s strani ZEH tožnici posojilo vrnjeno) sklenjena nova posojilna pogodba med tožnico in novim dolžnikom (družbo IH), ki je na ta način (delno) poravnal svoj dolg do ZEH in katerega finančno stanje v trenutku sklenitve pravnega posla ni dopuščalo vrnitve posojila, kaže na to, da je (tudi) pri sklenitvi sporne posojilne pogodbe obstajal realen vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu in njenega zakonitega zastopnika. Glede na obrazloženo na obstoj odškodninske odgovornosti tožencev nima vpliva dejstvo, da je odvisna družba (tožnica) s sklenitvijo sporne pogodbe soglašala in odsotnost "denarnega toka". Pri tem pa se drugi toženec po pravilni pre

Po presoji višjega sodišča določba prvega odstavka 548. člena ZGD-1 ni relevantna pravna podlaga, ki bi jo bilo treba uporabiti glede na dejansko stanje v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je bila sporna posojilna pogodba sklenjena z namenom zaslužka tožeče stranke, po zgledu njenega preteklega poslovanja. V skladu s posojilno pogodbo bi namreč morala družba D., d. d., posojena sredstva vrniti z ustreznimi obrestmi. V tem smislu torej ob sklenitvi ni šlo za škodljiv posel ali posel prikrajšanja tožeče stranke, ki bi ga zato moral prvi toženec navajati v poročilih o odnosih s povezanimi družbami.

Dejstva o vplivu obvladujoče družbe na odvisno družbo, (lahko da) sploh niso v spoznavnem področju odvisne družbe, ko slednja uveljavlja odškodninsko odgovornost članov uprave in nadzornega sveta po 548. členu ZGD-1. Pri obravnavanju odgovornosti organov družbe (na katerikoli pravni podlagi) se ugotavlja in presoja notranje razmerje članov uprave oziroma nadzornega sveta do družbe, ki so jo zastopali oz. nadzorovali v času izvršitve škodnega ravnanja prav ti člani. Zato odvisni družbi po prenehanju funkcijtistih, ki so izvajali in sprejemali vpliv obvladujoče družbe, niso neposredno znana konkretna dejstva in okoliščine o tem, katera obvladujoča družba (če jih je več, kot v konkretnem primeru, kapitalsko nadrejenih tožeči stranki) je in na kakšen način, s katerimi konkretnimi dejanji in ravnanji odvisno družbo pripravila do tega, da opravi zase škodljiv pravni posel. Ker gre v primeru koncernskega privilegija za možnost razbremenitve odgovornosti članov organov uprave in nadzora odvisne družbe za škodo zaradi sklenitve škodljivega posla, ni v primarnem trditvenem in dokaznem bremenu oškodovane (odvisne) družbe, da se pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti članov uprav

Posledica dejstva, da dolg prevzame prevzemnik, ki je ob upnikovi privolitvi v pogodbo o prevzemu dolga prezadolžen, je urejena v določbi drugega odstavka 429. člena OZ. Če upnik v takem primeru ni vedel in ni bil dolžan vedeti za prevzemnikovo prezadolženost, prejšnji dolžnik s tem ni prost obveznosti, pogodba o prevzemu dolga pa ima učinek pogodbe o pristopu k dolgu. To pomeni, da podlaga pogodbe o prevzemu dolga za primer, da je prevzemnik prezadolžen, ni prepovedana.

Tudi v primeru, ko naj bi ravnanje povzročitelja škode imelo za posledico začetek stečajnega postopka, je premoženjska izguba delničarjev zaradi izgube celotne vrednosti delnic le odsev škode, ki je nastala sami družbi. Premoženjski položaj delničarjev je tudi v tem primeru mogoče izravnati le preko zahtevka v korist družbe. Zaradi začetka stečaja nad družbo se narava odškodninskega prikrajšanja delničarjev ni spremenila. Pred začetkom stečaja se je prikrajšanje delničarjev kazalo kot izguba vrednosti delnic. Z začetkom stečaja so delničarji sicer izgubili možnost izravnave prejšnjega premoženjskega položaja z dvigom vrednosti delnic zaradi nepovratnih posledic stečaja, ki vodijo k prenehanju družbe. Ker pa ima družba (stečajni dolžnik) možnost uveljavljanja povrnitve celotne škode od povzročitelja (načelo popolne odškodnine iz 169. člena OZ) z vplačilom v stečajno maso, bi bil premoženjski položaj delničarjev izravnan z uresničitvijo pravice do poplačila iz preostanka stečajne mase.

V stečajno maso pravne osebe spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe, izpodbojni zahtevek pa lahko sicer v svojem imenu, a za račun stečajnega dolžnika, uveljavlja tudi vsak procesno legitimirani upnik (kar je tudi tožeča stranka). Koncernsko pravo varuje (tudi) upnike odvisnih družb pred prikrajšanjem premoženja kot jamstvene mase za poplačilo obveznosti, aktivno legitimacijo pa upnikom daje zaradi njihovega posebnega interesa - priti do poplačila svoje terjatve. Odvisne družbe namreč, prav zaradi vplivov obvladujočih družb na njihovo vodenje, ne bodo nujno vedno uveljavljale izravnave svojih prikrajšanj. Zato v vsakem primeru odškodninski zahtevek iz prvega odstavka 547. člena ZGD-1 pripada odvisni družbi. Upoštevanje značilnosti solidarne obveznosti pa pokaže tudi na to, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno zaključilo, da bi zaradi načela enakega obravnavanja upnikov in s tem povezanega varovanja stečajne mase, tožeča stranka tožbo morala vložiti v korist stečajne mase. Ne tožeča stranka ne stečajni upravitelj izpodbojnih zahtevkov zoper prvo toženk

Prvi odstavek 286.b člena ZPP stranki nalaga breme, da kršitev določb ZPP pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče. Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da zatrjevane kršitve ni mogla grajati nemudoma, prav tako pa tudi ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in za katero velja izjema iz drugega odstavka 286.b člena ZPP. Ker tožena stranka zatrjevane kršitve ni pravočasno grajala, zaradi prepovedi iz prvega odstavka 286.b člena ZPP z uveljavljanjem te kršitve v pritožbi ne more uspeti. Sodišče prve stopnje se ni dolžno izrecno opredeliti do naziranj stranke, ki niso dovolj argumentirana oziroma so očitno neutemeljena. Poročilo o razmerjih s povezanimi družbami predstavlja le podlago za vzpostavitev morebitnega izravnalnega zahtevka (drugi odstavek 545. člena ZGD-1), v primeru ko prikrajšanje odvisne družbe ni nadomeščeno na enega od načinov iz drugega odstavka 545. člena ZGD-1, pa obvladujoča družba na podlagi 547. člena ZGD-1 odgovarja odvisni za škodo, ta pa se lahko, kot vsaka druga škoda, dokazuje s katerimkoli dokaznim sredstvom, ki ga predvideva ZPP. ZGD-1 predpostavlja obstoj vpliva obvladujoče družbe na

Koncern pomeni povezavo ene obvladujoče in ene ali več odvisnih družb pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe, pri čemer ima obvladujoča družba odločujoč vpliv na upravljanje in vodenje odvisnih družb. Dejanski koncern nastane na temelju dejstev, predvsem na podlagi kapitalske udeležbe ali večine glasovalnih pravic. Obvladujoča družba ima možnost izvajanja obvladujočega vpliva na odvisne družbe preko enotnega vodenja in tako vpliva na izvrševanje pristojnosti organov odvisnih družb. Tudi za odškodninske zahtevke po prvem odstavku 547. člena ZGD-1 velja, da delničarji lahko samostojno lahko uveljavljajo le zahtevke za škodo, ki jim nastane neposredno in presega tako imenovano refleksno škodo, ki nastane zaradi oškodovanja družbe delničarju. Delničarji škodo, ki je povzročena odvisni družbi lahko uveljavljajo le v imenu in za račun družbe z actio pro socio, ki omogoča, da delničarji ukrepajo za zaščito družbe. Ne morejo pa delničarji zase uveljavljati posredne škode, ki jim je nastala zaradi škode, prizadete odvisni družbi. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do dvojnega povračila škode.

Za odgovornost na podlagi prvega odstavka 548. člena ZGD-1 morajo biti najprej izpolnjene vse predpostavke iz 547. člena ZGD-1: (1) razmerje dejanske odvisnosti, (2) pravni posel ali drug poslovodni ukrep, ki pomeni prikrajšanje za odvisno družbo, (3) vpliv obvladujoče družbe in vzročna zveza med vplivom in izvršenim pravnim poslom oziroma poslovodnim ukrepom ter (4) ni bilo izravnave prikrajšanja skladno z določbo drugega odstavka 545. člena; ter nadaljnja predpostavka iz prvega odstavka 548. člena ZGD-1; (5) kršitev dolžnosti poročanja poslovodstva o tem pravnem poslu in posledičnem prikrajšanju. Ocena škodljivosti posla in prikrajšanja ni odvisna od subjektivnega mnenja poslovodje, pač pa bi morala biti opravljena v skladu z zahtevanim standardom skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Če je določeno ravnanje družbi prepovedano, se ne more uspešno sklicevati na koristi iz tega ravnanja.

V primeru, ko je obvladujočih družb več in ko imajo le-te celo istega zakonitega zastopnika, ni dolžnost odvisnih družb, da raziskujejo, v imenu katere ta zakoniti zastopnik vsakič nastopa. Odgovornost članov uprave odvisnih družb zaradi sklenitve škodljivih poslov po navodilih obvladujoče družbe bi lahko bila solidarna le v primerih, ko bi organi odvisne družbe takšne posle sklenili tudi brez navodil obvladujoče družbe. Določilo 14. člena ZPP, po katerem je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, veže tudi drugostopno sodišče, če pride do pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe do odločitve o pritožbi v pravdnem postopku. Obvladujoča družba je preko ravnanja drugotoženca uporabila svoj vpliv, da so odvisne družbe ravnale v svojo škodo.

V razmerjih dejanskega koncerna se, v primeru, da je prišlo do (prikritega) vračila vložka obvladujoči družbi ali z njo povezani družbi, in ki so tako v nasprotju z izplačilno prepovedjo, ne uporabljajo splošna pravila pravila o ohranjanju vezanega kapitala iz 227., 231. in 233. člena ZGD-1 (saj le-te niso združljive s koncernskim privilegijem oziroma bi bila v nasprotnem primeru ena od funkcij koncernskopravnega režima, to je funkcija privilegiranja, dejansko brezpredmetna), temveč poseben koncernskopravni režim, zaobjet v določbah 545. do 548. člena ZGD-1. V primeru, da ne pride do nadomestitve prikrajšanja na enega od načinov iz drugega odstavka 545. člena ZGD-1 (dejanska izravnava med poslovnim letom ali ustanovitev izravnalnega zahtevka najpozneje do konca poslovnega leta) tak pravni posel ni nedopusten oziroma ničen, ampak to novo dejstvo postane "zgolj" temelj, kot protipravno ravnanje, ki konstituira odškodninsko odgovornost obvladujoče družbe in njenega poslovodstva (ob izpolnjenih zakonskih pogojih pa tudi zoper poslovodstvo in nadzorni svet odvisne družbe) za nastalo škodo (547. in 548. člen ZGD-1). Naslovnika zakonske prepovedi vračila vložka (prvi odstav

Medtem ko je obtoženčevo ravnanje s položaja direktorja krovne koncernske družbe pomembno zaradi izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je njegov položaj večinskega lastnika koncerna ključen za razumevanje motiva za kaznivo dejanje ter za presojo poslovnih potez s kaznivim dejanjem prikrajšanih hčerinskih podjetij. Obtoženčeva funkcija v krovni družbi je bila uporabljena kot sredstvo za evidentno zlorabo položaja v odvisni družbi, kjer je obtoženec prav tako opravljal funkcijo direktorja, vse v očitnem konfliktu interesov. Ravnanje obtoženca, pravno opredeljeno kot storilstvo, mora biti presojano v vsej celovitosti, tako z vidika obvladujočih procesov v strukturi dejanskega koncerna, v časovnem pogledu, kot tudi glede posameznih izvršitvenih ravnanj. Ob osredinjenju interesa za načrtno vzpostavitev finančnih tokov v koncernskem sistemu izključno v osebi obtoženca, kriminalna količina njegovih ravnanj ustreza opredelitvi storilstva v okvirih očitanega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Ob sprejemanju dokazne ocene izpodbijane sodbe, da so bili predstavniki družb posojilodajalk glede okoliščin plasiranja posojil zavedeni s strani obtoženega, z dajanjem

Članu organa vodenja ali nadzora ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Da bi bila odločitev družbenikov tožeče stranke o tem, da bo tožeča stranka krila sporne stroške prevoza, nezakonita, pa tožeča stranka ni z ničemer (niti v smeri indicev) zatrjevala in dokazovala.

Ničnost zaveze o zavarovanju, ko gre za razmerje med obvladujočo in odvisno družbo, ima nujne posledice za prejemnika zavarovanja. Prejemnika zavarovanja je treba varovati. To pa ne velja takrat, kadar je kreditodajalec opustil skrbnost dobrega strokovnjaka in sprejel poroštvo, ki bi utegnilo predstavljati vračilo vložka po prvem odstavku 227. člena ZGD-1.

Pogoji za izključitev družbenika iz družbe v 3. odst. 501. čl. ZGD-1 so našteti le primeroma. Vendar pa iz zakonske dikcije in iz namena ureditve po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da lahko izključitveni razlog predstavlja le krivdno ravnanje ali opustitev družbenika, ne more pa biti takšen razlog dejstvo, da med družbeniki ne glede na krivdo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi.