530. člen ZGD-1

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

Tožnica bi morala za izdajo začasne odredbe zatrjevati in izkazati težko popravljivo škodo, ki bi v primeru izvršitve izpodbijanega akta grozila njej, ne pa njenemu ustanovitelju ali katerikoli z njo povezani družbi.

Glede na jasno opredeljen čas storitve kaznivih dejanj in določbo 3. točke prvega odstavka 90. člena v zvezi z drugim odstavkom 240. člena KZ-1, po kateri je za vsa obravnavana kazniva dejanja potrebno uporabiti dvajsetletni zastaralni rok, je namreč zaključiti, da kazenski pregon zoper nobenega od obdolžencev še ni zastaral. Napeljevati je mogoče na katerikoli način, s katerim je mogoče izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev dejanja. Tipični primeri so prošnja, dajanje nasvetov, grožnja, obljuba plačila ali darila, pa tudi različna konkludentna ravnanja. Protipravno izvršitveno ravnanje po določbi 240. člena KZ-1 je tako nedvomno mogoče prepoznati tudi v situaciji, ko ima storilec pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar ga ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarskega subjekta, ker ne ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika,1 torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1. V obravnavani zadevi ni bila sklenjena, zato ni mogoče govoriti o pogodbenem koncernu in tudi ni mogoče uporabiti določb od 541. do 544. člena ZGD-1.

Zaradi takšnega protipravnega ravnanja, ki je imelo za posledico na eni strani prikrajšanje odvisne družbe (tožnice), ki ni bilo nadomeščeno (primerjaj prvi odstavek 545. člena ZGD-1) in na drugi strani premoženjsko korist IH, saj posojilo ni bilo vrnjeno (kar izhaja tudi iz izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014)1, je tožnici v višini nevrnjenega posojila nastala škoda. V tem kontekstu je pravilen zaključek izpodbijane sodbe v točki 42 obrazložitve, da okoliščina, da je bila (namesto, da bi bilo s strani ZEH tožnici posojilo vrnjeno) sklenjena nova posojilna pogodba med tožnico in novim dolžnikom (družbo IH), ki je na ta način (delno) poravnal svoj dolg do ZEH in katerega finančno stanje v trenutku sklenitve pravnega posla ni dopuščalo vrnitve posojila, kaže na to, da je (tudi) pri sklenitvi sporne posojilne pogodbe obstajal realen vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu in njenega zakonitega zastopnika. Glede na obrazloženo na obstoj odškodninske odgovornosti tožencev nima vpliva dejstvo, da je odvisna družba (tožnica) s sklenitvijo sporne pogodbe soglašala in odsotnost "denarnega toka". Pri tem pa se drugi toženec po pravilni pre

Senat sodišča prve stopnje je svojo odločitev, da ugovorom zagovornikov obdolženih ugodi in obtožbe ne dopusti, kazenski postopek pa ustavi, oprl na določbo 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, po kateri se obtožbe ne dopusti in kazenski postopek ustavi, če dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Senat sodišča prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložil, da protipravnost ravnanja izključujejo zakonske določbe ZGD-1, ki urejajo vodenje in odgovornost obvladujoče družbe, in sicer so to določbe 541., 542. in 543. člena ZGD-1. Čeprav pritožba tega izrecno ne navede, pa je ob preizkusu njenih pritožbenih izvajanj ugotoviti, da je senat sodišča prve stopnje svojo odločitev, da dejanje ni protipravno, utemeljil na podlagi napačnih določb ZGD-1, kar pritožba tudi smiselno zatrjuje. Senat sodišča prve stopnje je namreč protipravnost dejanja izključil na podlagi določb, ki urejajo pravila o vodenju in odgovornosti, kadar je sklenjena pogodba o obvladovanju (t.i. pogodbeni koncern, 2. alineja prvega odstavka 530. člena v povezavi z 541. členom ZGD-1), pri tem pa stranke ne zatrjujejo, da bi bilo med družbama taka pogodba sklenjena, niti to ne izhaja iz podat

Prvi odstavek 286.b člena ZPP stranki nalaga breme, da kršitev določb ZPP pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče. Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da zatrjevane kršitve ni mogla grajati nemudoma, prav tako pa tudi ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in za katero velja izjema iz drugega odstavka 286.b člena ZPP. Ker tožena stranka zatrjevane kršitve ni pravočasno grajala, zaradi prepovedi iz prvega odstavka 286.b člena ZPP z uveljavljanjem te kršitve v pritožbi ne more uspeti. Sodišče prve stopnje se ni dolžno izrecno opredeliti do naziranj stranke, ki niso dovolj argumentirana oziroma so očitno neutemeljena. Poročilo o razmerjih s povezanimi družbami predstavlja le podlago za vzpostavitev morebitnega izravnalnega zahtevka (drugi odstavek 545. člena ZGD-1), v primeru ko prikrajšanje odvisne družbe ni nadomeščeno na enega od načinov iz drugega odstavka 545. člena ZGD-1, pa obvladujoča družba na podlagi 547. člena ZGD-1 odgovarja odvisni za škodo, ta pa se lahko, kot vsaka druga škoda, dokazuje s katerimkoli dokaznim sredstvom, ki ga predvideva ZPP. ZGD-1 predpostavlja obstoj vpliva obvladujoče družbe na

Koncern pomeni povezavo ene obvladujoče in ene ali več odvisnih družb pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe, pri čemer ima obvladujoča družba odločujoč vpliv na upravljanje in vodenje odvisnih družb. Dejanski koncern nastane na temelju dejstev, predvsem na podlagi kapitalske udeležbe ali večine glasovalnih pravic. Obvladujoča družba ima možnost izvajanja obvladujočega vpliva na odvisne družbe preko enotnega vodenja in tako vpliva na izvrševanje pristojnosti organov odvisnih družb. Tudi za odškodninske zahtevke po prvem odstavku 547. člena ZGD-1 velja, da delničarji lahko samostojno lahko uveljavljajo le zahtevke za škodo, ki jim nastane neposredno in presega tako imenovano refleksno škodo, ki nastane zaradi oškodovanja družbe delničarju. Delničarji škodo, ki je povzročena odvisni družbi lahko uveljavljajo le v imenu in za račun družbe z actio pro socio, ki omogoča, da delničarji ukrepajo za zaščito družbe. Ne morejo pa delničarji zase uveljavljati posredne škode, ki jim je nastala zaradi škode, prizadete odvisni družbi. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do dvojnega povračila škode.

V primeru, ko je obvladujočih družb več in ko imajo le-te celo istega zakonitega zastopnika, ni dolžnost odvisnih družb, da raziskujejo, v imenu katere ta zakoniti zastopnik vsakič nastopa. Odgovornost članov uprave odvisnih družb zaradi sklenitve škodljivih poslov po navodilih obvladujoče družbe bi lahko bila solidarna le v primerih, ko bi organi odvisne družbe takšne posle sklenili tudi brez navodil obvladujoče družbe. Določilo 14. člena ZPP, po katerem je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, veže tudi drugostopno sodišče, če pride do pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe do odločitve o pritožbi v pravdnem postopku. Obvladujoča družba je preko ravnanja drugotoženca uporabila svoj vpliv, da so odvisne družbe ravnale v svojo škodo.

V obravnavanem primeru se izkaže kot premisleka vredno stališče pritožnikov in teorije, da bi bila tudi v primeru, ko fizična oseba lastniško in vodstveno obvladuje več podjetij, analogna uporaba pravil koncernskega prava nujna za zagotovitev načela pravne enakosti. Ne glede na to, da insolvenčno pravo prepovedi zlorabe pravic ne ureja, ni dvoma, da ta prepoved velja tudi v insolvenčnem pravu. Prav zaradi tesnih (kapitalskih in osebnih vodstvenih) povezav med dolžnikom in upnikom F d. o. o., se ravnanje tako dolžnika kot tudi upnika F d. o. o. v obravnavanem primeru izkaže kot ravnanje z namenom, da s spretnim manevriranjem in ob sodelovanju še nekaterih drugih upnikov porokov, dosežeta potrditev prisilne poravnave nad dolžnikom na nedopusten način. Pri tem ne gre le za dejstvo, da je bila prisilna poravnava lahko izglasovana le tako, da so zanjo glasovali tudi z dolžnikom tesno povezani upniki. Gre predvsem za to, da ti upniki iz naslova terjatev, ki naj bi jih do dolžnika imeli na podlagi danega poroštva, niso plačali še ničesar, pa so kljub temu po izjavi upraviteljice, da so njihove terjatve pogojne, poskusili doseči, da se njihove terjatve v končnem seznamu prei

Po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, ki se uporablja za postopke, ki se uvedejo po 25. aprilu 2016, mora dolžnik v enem mesecu po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave sodišču predložiti posodobljeni seznam terjatev, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, ki za vsako terjatev vključuje identifikacijske podatke o upniku, višini njegove terjatve in pravnem temelju njenega nastanka in navedbo, ali ima upnik v razmerju do insolventnega dolžnika položaj povezane družbe po 527. členu ZGD-1 ali ožje povezane osebe ter je izdelan po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave in njegovo izjavo, da posodobljeni seznam terjatev resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave, ki mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa. Posodobljeni seznam terjatev mora sodišče objaviti v treh delovnih dneh po njegovi predložitvi. Pritožba utemeljeno opozarja, da posodobljeni seznam navadnih terjatev upnikov, ki ga je predložil dolžnik in ki je bil objavljen dne 20. 2. 2017, ne vsebuje podatkov o pravnem temelju nastanka vseh navadnih terjatev upnikov. Navedeni podatek je v postopku poenostavljene prisilne poravnav

V primeru dejanskega koncerna je treba presojati utemeljenost odpoklica člana poslovodstva odvisne družbe z vidika, ali razlogi, s katerimi je utemeljen odpoklic, izvirajo iz poslovnih odločitev, ki jih je član uprave sprejel samostojno ali pa iz tistih odločitev, ki jih je sprejel po navodilih (tudi neformalnih) obvladujoče družbe. Nevzdržno bi bilo stališče, da lahko obvladujoča družba doseže odpoklic direktorja odvisne družbe iz utemeljenih razlogov zato, ker je ravnal po njenih navodilih, ki so bila za odvisno družbo škodljiva.

Prepoved usklajenega delovanja predstavlja zapisano pravilo, ki ga je treba razlagati elastično, vendar enoznačno. V nasprotnem primeru bi namreč izgubilo naravo in moč predpisa: na podlagi pravila ne bi bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja. Vrhovno sodišče kot pravilno sprejema razlago Agencije, da »so se za družbo in za njene delničarje začele uporabljati določbe ZPre-1 šele z novelo Zakona o prevzemih (Uradni list RS, št. 68/08 – ZPre-1B), ki je stopila v veljavo 9. 7. 2008. To pa pomeni, da so lahko delničarji v družbi pred tem datumom pridobili deleže glasovalnih pravic, ki so višji od 25-odstotkov, pa zanje ni nastopila obveznost izstavitve prevzemne ponudbe. Ta obveznost bi zanje nastopila šele, ko bi se delež glasovalnih pravic, skladno s 6. členom ZPre-1B, povečal (s pridobitvijo vrednostnih papirjev, ki se upoštevajo pri določanju deleža glasovalnih pravic po 6. členu ZPre-1). Iz dejanskih ugotovitev Agencije namreč izhaja, da se krogu oseb, ki delujejo usklajeno od januarja 2007, delež glasovalnih pravic v družbi ni povečal, saj »nihče od navedenih oseb ni pridobil nobene nove glasovalne pravice v družbi (razvidno iz podatkov KDD).

Predvsem pa koncern ne pomeni odgovornosti ene družbe za obveznosti druge družbe, kar velja še toliko bolj za koncern z razmerjem enakopravnosti. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je že iz tega razloga pravilno zavrnjen.