543. člen ZGD-1

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

Glede na jasno opredeljen čas storitve kaznivih dejanj in določbo 3. točke prvega odstavka 90. člena v zvezi z drugim odstavkom 240. člena KZ-1, po kateri je za vsa obravnavana kazniva dejanja potrebno uporabiti dvajsetletni zastaralni rok, je namreč zaključiti, da kazenski pregon zoper nobenega od obdolžencev še ni zastaral. Napeljevati je mogoče na katerikoli način, s katerim je mogoče izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev dejanja. Tipični primeri so prošnja, dajanje nasvetov, grožnja, obljuba plačila ali darila, pa tudi različna konkludentna ravnanja. Protipravno izvršitveno ravnanje po določbi 240. člena KZ-1 je tako nedvomno mogoče prepoznati tudi v situaciji, ko ima storilec pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar ga ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarskega subjekta, ker ne ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika,1 torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1. V obravnavani zadevi ni bila sklenjena, zato ni mogoče govoriti o pogodbenem koncernu in tudi ni mogoče uporabiti določb od 541. do 544. člena ZGD-1.

Zaradi takšnega protipravnega ravnanja, ki je imelo za posledico na eni strani prikrajšanje odvisne družbe (tožnice), ki ni bilo nadomeščeno (primerjaj prvi odstavek 545. člena ZGD-1) in na drugi strani premoženjsko korist IH, saj posojilo ni bilo vrnjeno (kar izhaja tudi iz izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014)1, je tožnici v višini nevrnjenega posojila nastala škoda. V tem kontekstu je pravilen zaključek izpodbijane sodbe v točki 42 obrazložitve, da okoliščina, da je bila (namesto, da bi bilo s strani ZEH tožnici posojilo vrnjeno) sklenjena nova posojilna pogodba med tožnico in novim dolžnikom (družbo IH), ki je na ta način (delno) poravnal svoj dolg do ZEH in katerega finančno stanje v trenutku sklenitve pravnega posla ni dopuščalo vrnitve posojila, kaže na to, da je (tudi) pri sklenitvi sporne posojilne pogodbe obstajal realen vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu in njenega zakonitega zastopnika. Glede na obrazloženo na obstoj odškodninske odgovornosti tožencev nima vpliva dejstvo, da je odvisna družba (tožnica) s sklenitvijo sporne pogodbe soglašala in odsotnost "denarnega toka". Pri tem pa se drugi toženec po pravilni pre

Senat sodišča prve stopnje je svojo odločitev, da ugovorom zagovornikov obdolženih ugodi in obtožbe ne dopusti, kazenski postopek pa ustavi, oprl na določbo 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, po kateri se obtožbe ne dopusti in kazenski postopek ustavi, če dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Senat sodišča prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložil, da protipravnost ravnanja izključujejo zakonske določbe ZGD-1, ki urejajo vodenje in odgovornost obvladujoče družbe, in sicer so to določbe 541., 542. in 543. člena ZGD-1. Čeprav pritožba tega izrecno ne navede, pa je ob preizkusu njenih pritožbenih izvajanj ugotoviti, da je senat sodišča prve stopnje svojo odločitev, da dejanje ni protipravno, utemeljil na podlagi napačnih določb ZGD-1, kar pritožba tudi smiselno zatrjuje. Senat sodišča prve stopnje je namreč protipravnost dejanja izključil na podlagi določb, ki urejajo pravila o vodenju in odgovornosti, kadar je sklenjena pogodba o obvladovanju (t.i. pogodbeni koncern, 2. alineja prvega odstavka 530. člena v povezavi z 541. členom ZGD-1), pri tem pa stranke ne zatrjujejo, da bi bilo med družbama taka pogodba sklenjena, niti to ne izhaja iz podat

V stečajno maso pravne osebe spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe, izpodbojni zahtevek pa lahko sicer v svojem imenu, a za račun stečajnega dolžnika, uveljavlja tudi vsak procesno legitimirani upnik (kar je tudi tožeča stranka). Koncernsko pravo varuje (tudi) upnike odvisnih družb pred prikrajšanjem premoženja kot jamstvene mase za poplačilo obveznosti, aktivno legitimacijo pa upnikom daje zaradi njihovega posebnega interesa - priti do poplačila svoje terjatve. Odvisne družbe namreč, prav zaradi vplivov obvladujočih družb na njihovo vodenje, ne bodo nujno vedno uveljavljale izravnave svojih prikrajšanj. Zato v vsakem primeru odškodninski zahtevek iz prvega odstavka 547. člena ZGD-1 pripada odvisni družbi. Upoštevanje značilnosti solidarne obveznosti pa pokaže tudi na to, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno zaključilo, da bi zaradi načela enakega obravnavanja upnikov in s tem povezanega varovanja stečajne mase, tožeča stranka tožbo morala vložiti v korist stečajne mase. Ne tožeča stranka ne stečajni upravitelj izpodbojnih zahtevkov zoper prvo toženk

Presoja pogoja po 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP narekuje zgolj ugotavljanje, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana, ne pa, ali predložena dokazila dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten. Tudi, če je tak dokaz, ki ni v nasprotju z dejstvi, pomanjkljiv in v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, tega ni mogoče šteti kot razlog za zavrnitev izdaje zamudne sodbe. V kolikor pa sodišče ugotovi, da so zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi v smislu 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, pa izdaja zavrnilne zamudne sodbe sploh ne pride v poštev, ampak mora sodišče odločiti o zadevi po opravljeni glavni obravnavi.