353. člen OZ

Zastaranje kazenskega pregona je pretrgano z izdajo sklepa o uvedbi preiskave, takrat pa je pretrgano tudi zastaranje odškodninskega in obrestnega dela zahtevka. Ker se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon v 347. členu OZ, je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od glavnic spornih štirih računov za čas od naslednjega dne po plačilu posameznih računov do plačila.

Kadar je škoda storjena s kaznivim dejanjem, je zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve odvisen od zastaralnega roka, določenega za pregon kaznivega dejanja, razen v primeru, ko je ta krajši od roka, v katerem zastara odškodninska terjatev. V tem primeru je kazenskopravni zastaralni rok daljši od obligacijskega, zato je treba za presojo zastaranja predmetne terjatve uporabiti določbe 353. člena OZ. Predmetni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti je po naravi stvari neposredno zvezan s kaznivim dejanjem oziroma s škodo, ki je nastala s kaznivim dejanjem. Zastaralni rok za zamudne obresti je tri leta (347. člen OZ). Ker pa je do škode, nastanka zamude in začetka teka zakonskih zamudnih obresti prišlo v posledici storitve kaznivega dejanja, tudi za zakonske zamudne obresti velja daljši zastaralni rok iz 353. člena OZ, ki je v konkretnem primeru 10 let od storitve kaznivega dejanja. Odškodninski zahtevek po 353. členu OZ zaobjema tudi (kapitalizirane) zamudne obresti od premoženjske škode, ki je nastala s kaznivim dejanjem. V tej reviziji sporna terjatev iz naslova kapitaliziranih zamudnih obresti od v kazenskem postopku prisojenega zneska premoženjskopr

Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je bila v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper drugega toženca, izdana zavrnilna sodba zaradi umika obtožnega predloga. Dejstvo, da je bila izdana zavrnilna sodba, pomeni, da oškodovanec ni prevzel pregona (prim. 60. in 61. člen v zvezi z 429. členom ZKP). Tožnika (oškodovanca) bi torej lahko prevzela kazenski postopek in tam skušala dokazati, da je drugi toženec storil kaznivo dejanje, katerega navajata sedaj v tej pravdi, pa tega nista storila. Obstoj kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja bi v pravdi lahko ugotavljali le v primeru, da to ne bi kršilo domneve nedolžnosti povzročitelja. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim kaznivim dejanjem oškodovanja javnih sredstev iz 257.a člena KZ-1. V času škodnega dogodka v letu 2010 navedeno dejanje sploh še ni bilo uzakonjeno kot kaznivo, saj je bilo uvedeno šele z novelo KZ-1B, ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012. Drugi toženec tako v letu 2010 niti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja, ki takrat še ni bilo uzakonjeno.

Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kazniveg

Ker pravnomočna kazenska obsodilna sodba ne vsebuje ugotovitev, (-) da je bil toženec tožnikov delodajalec in (-) kdo je dolžnik tožnikove terjatve, ki mu je nastala zaradi kršitve njegovih pravice iz delovnega razmerja, jih lahko pravdno sodišče presoja povsem samostojno po civilnem materialnem pravu. Toženec je bil s to sodbo spoznan za kazensko odgovornega za dejanja, ki jih je storil kot tisti, ki je bil v družbi A. d. o. o., pooblaščen za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja, zato pravdno sodišče s samostojnim ugotavljanjem teh dejstev ne krši pravila vezanosti iz 14. člena ZPP.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali lahko v okoliščinah konkretne zadeve hkrati z zastaranjem preostale škode, glede katere je bila tožeča stranka v kazenskem postopku napotena na pravdo in o tej višini škode ali premoženjske koristi toženca v krivdoreku obsodilne kazenske sodbe ni bilo odločeno, zastara tudi terjatev zakonskih zamudnih obresti za tisti del škode, za katero je bilo ugodeno premoženjskopravnemu zahtevku?

Obsodilna kazenska sodba ne onemogoča ugovorov toženca v pravdnem postopku, da ni povzročil vse vtoževane škode, da vsa vtoževana škoda ne izvira iz tega kaznivega dejanja, da del škodnega dogodka ni bil predmet pravnomočne obsodilne sodbe, ugovorov glede obsega in višine škode, pa tudi ugovora zastaranja zahtevka ali dela zahtevka.

Z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku je bilo zastaranje pretrgano, in sicer na podlagi 365. člena v zvezi s 367. členom OZ. Enake učinke kot tožba v smislu 365. člena OZ ima namreč tudi uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. V primeru, da sodišče napoti upnika, naj svojo terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, upnik pa vloži tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, se v skladu s 367. členom OZ šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, oziroma z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.

Stališče, da daljšega zastaralnega režima iz prvega odstavka 353. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora, ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer pra

Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva. Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila l

Kadar je velika premoženjska škoda edini kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, bi bilo pravdno sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede višine škode le toliko, kolikor škoda tvori znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da civilno sodišče ne sme ugotoviti, da je škoda nižja od 50.001 EUR, ker bi tako poseglo v kvalifikacijo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa pravdno sodišče pri ugotavljanju obsega škode v nobenem primeru ne bi moglo poseči v kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker sta v drugem odstavku 240. člena KZ-1 oba kvalifikatorna znaka (velika premoženjska škoda in velika premoženjska korist) določena alternativno. Povedano drugače, ne glede na to, kakšen obseg škode bi ugotovilo pravdno sodišče, to ne bi vplivalo na kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker bi šlo že zaradi višine premoženjske koristi za kvalificirano obliko. Ker pravdno sodišče ni vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljen obseg škode, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženca, da mora tožnica v predmetnem postopku dokazati višino škode oziroma, da ji je nastala škoda, ki je višja od odvzete premoženjske koristi. Tožnica kot oškodovanka ima v skladu z 169. členom OZ pravico

Pravnomočna sodba veže stranke spora in samo sodišče, ki je sodbo izdalo (prvi in drugi odstavek 320. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravnomočna sodba sicer učinkuje tudi proti generalnim in singularnim naslednikom ter proti sosporniškemu intervenientu, vendar je v konkretnem primeru več kot očitno, da toženec v pravdi med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. na vrnitev neupravičenih nakazil ni imel statusa osebe, ki bi jo vezala pravnomočna sodba iz te pravdne zadeve, pri kateri toženec tudi ni sodeloval.

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

Odvetnik mora stranki predstaviti tudi tveganja, ki so povezana s posameznimi rešitvami pravnih razmerij, okoliščina, da stranka načeloma odklanja pravno varstvo v sodnih postopkih, pa ne pomeni, da je odvetnik razbremenjen opisane pojasnilne dolžnosti. Interesni pogodbeni temelj tega razmerja je torej tudi vzpostavitev dolžnosti informiranja, kar je izhodiščna faza dolžnostnega (pogodbenega - profesionalnega - skrbnega) ravnanja odvetnika, ki že v začetni fazi pravnoposlovnega razmerja med odvetnikom in stranko zagotavlja potrebno zaščito interesov stranke, ker je to način, ki zagotavlja, da bo stranka lahko izrazila pravo voljo. Odškodnino za škodo, ki bo sukcesivno nastala tudi v bodočnosti (izgubljeno vzdrževanje, izgubljen zaslužek, nadomestilo za tujo pomoč in nego in drugi primeri, v katerih se po zakonu lahko zahteva odškodnina za bodočo škodo) lahko zahteva oškodovanec s sukcesivnim vlaganjem tožb na plačilo odškodnine za preteklo dobo in ne samo v obliki rente. V tem primeru se računajo zastaralni roki za terjatev, katere plačilo se zahteva s prvo tožbo, po določbah 376. oz. 377. člena ZOR (sedaj 352. in 353. člen OZ), za vsako naslednjo terjatev, katere plačilo

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec za izstavitev spornega računa glede zneska „izrednega nakazila" ni imel pravne podlage in do plačila po tem računu ni upravičen. Po neizpodbitih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so bile vse storitve institucionalnega varstva, ki jih je toženec v spornem obdobju opravil za tožnika v celoti plačane že pred spornim tožnikovim nakazilom (del jih je plačal tožnik, ostalo pa je bilo plačano iz proračuna), toženec pa zaradi spornega poračuna ni prejel iz proračuna manj sredstev oziroma mu jih ni bilo treba v isti višini vrniti v proračun. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil toženec s plačilom „izrednega nakazila" za že plačano obdobje za nazaj dejansko obogaten in mora neupravičeno prejeti znesek tožniku vrniti v skladu s 190. členom OZ. Nima prav pritožnik, da je s porčcunom periodicnih prejemkov (nadomestila za invalidnost in dodatka za tujo nego in pomoč), ki se je nanasal za nazaj, prišlo za nazaj do spremembe tožnikove zmožnosti, ker se je izboljšala njegova placilna sposobnost in mora tožnik zato k že opravljeni storitvi institucionalnega varstva prispevati več, kot je bilo spr

Pri identičnem dejanskem stanju je civilno sodišče vezano tudi na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje vezano na vsa dejanja toženca, ki jih je ugotovilo kazensko sodišče in so bila podlaga za njegovo obsodbo. Pritrditi je oceni, da verbalni obračuni niso opravičilo za fizično obračunavanje s tožnico. Pri tem je treba - ne da bi opravičevali kakršnokoli drugo obliko nasilja, izhajati iz ničelne tolerance do fizičnega nasilja. Toženec je imel vse možnosti, da se pred domnevnim nasiljem tožnice brani z dovoljenimi, torej s pravnimi sredstvi.

Izid kazenskega postopka je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. Pravnomočna oprostilna sodba (enako tudi zavrnilna sodba ali sklep o ustavitvi) v kazenskem postopku z napotitvijo oškodovanca na pravdo nima za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe.

Z opisano modifikacijo tožnica ni spremenila tožbe. Dejanska podlaga zahtevka in iztoževana vsota sta ostali enaki, spremenila se je le pravna kvalifikacija za eno od postavk nepremoženjske škode, na kar pa sodišče niti ni vezano. Zgolj branje pisne izjave priče iz kazenskega postopka ne more vedno nadomestiti predlaganega neposrednega zaslišanja, saj so procesne garancije, vloga udeležencev ter nenazadnje dokazna tema v pravdnem postopku drugačni. Vnaprejšnje prognoziranje, da neizvedeni dokaz, tudi če bi ga sodišče izvedlo, ne bi mogel spremeniti sprejete dokazne ocene, ne predstavlja upravičenega razloga za zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče.

Izhajajoč iz neprerekanega dejstva, da je tožnik odškodninsko tožbo vložil v času teka kazenskega postopka zoper toženca zaradi istega življenjskega dogodka, je materialno pravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni zastaran, ker je zaradi začetka teka kazenskega postopka zastaranje pretrgano. Neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati (214. člen ZPP), zato je neutemeljena pritožbena trditev, da (v tem pravdnem postopku) ni dokazano ali je kazenski postopek zoper toženca še v teku ali je ta že v bil ustavljen.

V odškodninskih sporih je vprašanje obstoja kaznivega dejanja predhodno vprašanje, če je od tega odvisna dolžina zastaralnega roka. V našem procesnem pravu velja sicer kombiniran sistem reševanja predhodnih vprašanj. Če o predhodnem vprašanju še ni bilo odločeno pred pristojnim sodiščem ali drugim pristojnim organom, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena ZPP). Vendar zaradi varovanja domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS) o kaznivem dejanju kot o predhodnem vprašanju v pravdi ni dopustno odločati, razen če kazenski pregon sploh ni več mogoč.