264. člen ZGD-1

Da je prvi toženec vstopil v projekt šele po pozitivnem mnenju strokovnih služb, so potrdile tudi zaslišane priče in izhaja iz listinske dokumentacije. Ocenili so, da so sposobni izpeljati navedeni projekt, samo odločitev o vstopu v projekt pa je sprejel prvo toženi kot takratni zakoniti zastopnik tožnika. Da strokovne službe ne bi ustrezno pregledale in presodile vstopa v projekt (pogodb) tožeča stranka niti ni zatrjevala, prvi toženec pa takrat tudi ni imel nobenega razloga za dvom v pozitivno stališče (soglasje) družbenika in pozitivno mnenje strokovnih služb k navedenemu projektu.

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

V obravnavani zadevi gre za posojilo med dvema gospodarskima družbama, ki pa sta povezani tako, kot je sicer običajno za družinske člane. Od osebe, ki je edini družbenik in zakoniti zastopnik obeh pogodbenih strank, pri tem pa pravna oseba svojo voljo izraža oziroma svoja dejanja opravlja le preko zakonitega zastopnika, zaradi osebnih okoliščin ni pričakovati, da bo učinkovito, tudi prek sodišča, uveljavila svojo terjatev do tako povezane druge pravne osebe. Situacija je enaka kot v primeru 263. in 264. člena ZGD-1, ko obstoj odškodninske odgovornosti uprave oziroma poslovodje z ugotovitvijo škode lahko ugotovi šele nova uprava (oziroma novi poslovodja), ki šele takrat lahko učinkovito uveljavi povračilo škode od prejšnje uprave, s čimer zastaranje šele lahko začne teči. So obstajali razlogi za zadržanje zastaranje, in to vse do začetka stečajnega postopka. Res ne OZ ne ZGD-1 v tistem času nista določala zadržanja zastaranja konkretno za primer, kot je obravnavani. Zato je tudi po oceni višjega sodišča primerna uporaba generalne klavzule iz 360. člena OZ o obstoju nepremagljivih ovir za sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti, pri čemer so nepremagljive ovire lahko subjekti

Delničarji lahko neposredno od povzročiteljev škode po 264. členu ZGD-1 uveljavljajo le tisto škodo, ki ne izvira iz škode, ki je nastala družbi, oziroma le tisto škodo, ki jim je nastala, ne da bi hkrati nastala družbi. Ne morejo neposredno uveljavljati refleksne, odsevne škode oziroma škode, ki je le odsev škode, ki je nastala družbi. Kot tipičen primer refleksne škode, ki izvira iz družbi nastale škode, se omenjata znižanje vrednosti delnice in/ali nižja dividenda. Če se navedeno aplicira na d.o.o. gre za nižjo vrednost družbenikovega lastniškega deleža in/ali nižje izplačilo dobička. Primer, ko uprava družbe sodeluje pri ″izstradanju‶ manjšinskih delničarjev z bilančno politiko družbe (politiko izplačevanja dividend), je povsem različen od očitanega primera sodelovanja uprav pri ″izčrpavanju‶ družbe. Pri ″izstradanju‶ delničarjev z bilančno politiko družba dejansko ustvari dobiček oziroma ni oškodovana, le z bilančnimi operacijami s strani uprave je delničarjem odtegnjeno izplačilo dividend, medtem ko se v primeru izčrpavanja družbe dobiček družbe dejansko zmanjša (ne le bilančno) oziroma se družbo oškoduje. Določba 264. člena ZGD-1 je del celotnega ZGD-1 in, ker

Sodišče druge stopnje svoje odločitve ni oprlo na določbe 264. člena ZGD-1 in drugega toženca tudi ni štelo za de facto poslovodjo. Zato mu tudi ni bilo treba obrazložiti, zakaj mu pripisuje tak status.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je bilo sodišče druge stopnje ob spremembi odločitve sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženca dolžno argumentirati, zakaj tožencu pripisuje status de facto poslovodje.

Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo na lastno odgovornost vodi posle družbe. Družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo, ki postavijo določeno osebo na funkcijo poslovodje, imajo pravico izvesti ukrepe za pregled in nadzor dela poslovodje. Prvi toženec trditvenemu bremenu, s katerim bi lahko ovrgel trditve tožeče stranke o nepotrebnosti nakupa avtomobilov, ni zadostil. Škodo predstavlja plačan znesek kupnine ob nakupu, zmanjšan za prejet znesek kupnine ob prodaji. Škodo družbi, ki se odraža v zmanjšanju njenega denarnega premoženja, je dolžan povrniti prvi toženec, ki odgovarja za škodo povzročeno družbi kot njen poslovodja.

Senat sodišča prve stopnje je svojo odločitev, da ugovorom zagovornikov obdolženih ugodi in obtožbe ne dopusti, kazenski postopek pa ustavi, oprl na določbo 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, po kateri se obtožbe ne dopusti in kazenski postopek ustavi, če dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Senat sodišča prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložil, da protipravnost ravnanja izključujejo zakonske določbe ZGD-1, ki urejajo vodenje in odgovornost obvladujoče družbe, in sicer so to določbe 541., 542. in 543. člena ZGD-1. Čeprav pritožba tega izrecno ne navede, pa je ob preizkusu njenih pritožbenih izvajanj ugotoviti, da je senat sodišča prve stopnje svojo odločitev, da dejanje ni protipravno, utemeljil na podlagi napačnih določb ZGD-1, kar pritožba tudi smiselno zatrjuje. Senat sodišča prve stopnje je namreč protipravnost dejanja izključil na podlagi določb, ki urejajo pravila o vodenju in odgovornosti, kadar je sklenjena pogodba o obvladovanju (t.i. pogodbeni koncern, 2. alineja prvega odstavka 530. člena v povezavi z 541. členom ZGD-1), pri tem pa stranke ne zatrjujejo, da bi bilo med družbama taka pogodba sklenjena, niti to ne izhaja iz podat

Za odgovornost na podlagi prvega odstavka 548. člena ZGD-1 morajo biti najprej izpolnjene vse predpostavke iz 547. člena ZGD-1: (1) razmerje dejanske odvisnosti, (2) pravni posel ali drug poslovodni ukrep, ki pomeni prikrajšanje za odvisno družbo, (3) vpliv obvladujoče družbe in vzročna zveza med vplivom in izvršenim pravnim poslom oziroma poslovodnim ukrepom ter (4) ni bilo izravnave prikrajšanja skladno z določbo drugega odstavka 545. člena; ter nadaljnja predpostavka iz prvega odstavka 548. člena ZGD-1; (5) kršitev dolžnosti poročanja poslovodstva o tem pravnem poslu in posledičnem prikrajšanju. Ocena škodljivosti posla in prikrajšanja ni odvisna od subjektivnega mnenja poslovodje, pač pa bi morala biti opravljena v skladu z zahtevanim standardom skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Če je določeno ravnanje družbi prepovedano, se ne more uspešno sklicevati na koristi iz tega ravnanja.

Za odškodninsko odgovornost članov nadzornega sveta odvisne družbe po določbi drugega odstavka 548. člena ZGD-1 veljajo splošne določbe o njihovi (krivdni) odškodninski odgovornosti. Zanjo morajo biti podane vse splošne predpostavke civilnega delikta. Navedeno varstveno določbo dopolnjujejo določbe o skrbnosti in odgovornosti članov vodenja in nadzora iz 263. člena ZGD-1. Za odškodninsko odgovornost po 263. členu ZGD-1 morajo biti izpolnjene predpostavke: članstvo v organu vodenja ali nadzora, kršitev s tem povezanih dolžnosti, krivda, škoda ter vzročna zveza med škodo in kršitvijo dolžnosti. Za presojo predpostavk odškodninske odgovornosti se uporabljajo tudi splošna pravila obligacijskega prava (133. člen OZ). Tudi glede vzročne zveze se uporabljajo splošna pravila, kar pomeni, da mora med kršitvijo dolžnosti in škodo obstajati vzročna zveza po načelu adekvatnosti, ki izključuje škodne posledice, ki so izven verjetnosti. Kršitev dolžnega ravnanja iz drugega odstavka 548. člena ZGD-1 pomeni predpostavko protipravnosti, ne izključuje pa uporabe razbremenilnih razlogov po določbi drugega odstavka 263. člena ZGD-1. Čeprav je dolžnost članov nadzornega sveta, da preveri

Dejstvo, da najemnik tudi po opozorilu najemodajalca le temu ni izročil ustreznega zavarovanja (menic), zaradi česar je bila oddaja poslovnih prostorov v podnajem v nasprotju s pogodbenimi določili, predstavlja takšno kršitev pogodbenih določil, ki v skladu najemnimi pogodbi in 28. členom ZPSPP omogoča odstop od najemnih pogodb.

Odškodninska odgovornost de facto poslovodje je podana, če so izpolnjeni pogoji iz določbe prvega odstavka 264. člena ZGD-1 v zvezi s sedmim odstavkom 515. člena ZGD-1 (odškodninska odgovornost zaradi vpliva tretjih oseb), po kateri mora oseba, ki s svojim vplivom na družbo namenoma pripravi člane organov vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca do tega, da posluje v škodo družbe ali njenih delničarjev, družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo.

Pri ravnanju poslovodstva ni protipravnosti, če so izpolnjene predpostavke za uporabo pravila proste podjetniške presoje. Strošek plačila denarne kazni, kadar gre za denarno kazen, ki jo je v ustreznem postopku izrekel državni organ, ni pravno priznana škoda, ki bi jo lahko naslovniki denarnih kazni uveljavljali v odškodninskem postopku.

Član uprave delniške družbe ne more veljavno skleniti pogodbe o svetovanju v imenu družbe s samim s seboj, kar velja tudi za posle, ki jih družba sklene z drugo družbo, v kateri ima član uprave prevladujoč vpliv. S svojim ravnanjem je tako prvi toženec kršil tako svojo obveznost ravnanja v skladu z zakonom kot tudi obveznost zvestobe družbi in izogibanja konfliktov interesov. Nedvomno njegovo ravnanje ni bilo ravnanje s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in ne ravnanje v dobro družbe v smislu določbe 263. člena ZGD-1. Pravni red od delničarjev in članov nadzornih svetov ne pričakuje specialističnih, enkonomsko-finančnih in pravnih znanj, torej tudi ne od članov nadzornega sveta tožnice v konkretnem primeru. Iz tega razloga ZGD-1 pri pregledu poslovanja družbe določa sodelovanje revizorja. V primeru iz 1. odstavka 264. člena ZGD-1 škoda nastane na podlagi odločitve odgovornih (članov organov vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca), zaradi poprejšnjega namernega napeljevanja oziroma zavajanja odgovornih, kar stori povzročitelj. Povzročitelj je lahko kdorkoli, ki ima vpliv na družbo in ki ravna z namenom povzročiti škodo družbi ali nj

V skladu s 1. odstavkom 264. člena ZGD-1 tožeča stranka nima aktivne legitimacije za refleksno škodo, imela pa bi aktivno legitimacijo za samostojno škodo, ki bi ji nastala poleg škode, ki je nastala družbi.

Tožnika sta sicer v obeh sporih ista, vendar v prvem sporu tožita za svoj račun, v obravnavanem pa za račun družbe, katere delničarja sta. ZGD-1 daje odškodninski zahtevek tako družbi sami kot tudi njenim delničarjem, če jim je nastala škoda. Ker oba odškodninska zahtevka izhajata iz istega nedopustnega ravnanja, je dejanska podlaga logično v obeh sporih v pretežnem delu enaka. Ne gre pa za istovetnost tožbenih zahtevkov, saj sta tožbena predloga različna.