VSL Sklep II Cp 39/2023

I. Pritožbama se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavi glede odločitev pod I., III., IV., V., VI., VII. in VIII. točko izreka in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik od druge toženke zahteva, da kot lastnica mačke odstrani z njegove nepremičnine, ki v naravi predstavlja dvorišče in stavbo, iztrebke te mačke, da prepreči mački nadaljnje iztrebljanje in uriniranje na celotnem delu nepremičnine ter plezanje po ograji te nepremičnine. Tekom postopka je enak zahtevek uperil še zoper prvo toženko. Od vseh treh tožencev pa zahteva, da odstranijo del stopnišča pred vhodom v stanovanjski objekt v širini 4,7 cm, kolikor sega na njegovo nepremičnino.

2Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da se subjektivna sprememba tožbe z dne 10. 5. 2021 ne dopusti (I. točka izreka). Zavrnilo je tožnikovo zahtevo za varstvo pred vznemirjanjem njegove lastninske pravice potom mačke druge toženke (III. točka izreka). Tožencem je naložilo, da odstranijo del stopnišča v širini 4,7 cm (IV. točka izreka) in da se v prihodnje vzdržijo takšnega in podobnega protipravnega vznemirjanja tožnikove lastninske pravice na predmetni nepremičnini (V. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek na prepoved bodočega protipravnega vznemirjanja predmetne nepremičnine zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je še o povrnitvi stroškov pravdnega postopka (pod VII. in VIII. točko izreka).

3Sodišče prve stopnje je v utemeljitev gornjih odločitev obrazložilo, da spremembe tožbe zoper prvo toženko ni dopustilo iz razloga, ker druga toženka v razširitev tožbe ni privolila. V zvezi z zahtevkom, povezanim z mačkom, je pojasnilo, da druga toženka ni pasivno legitimirana, ker ni več „imetnica“ mačka¹, opisanega v tožbenem zahtevku, ampak je to prva toženka. Del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odstranitev mačjih iztrebkov, pa je nadalje zavrnilo še iz razloga, ker ne vsebuje „konkretnih trditev o tem, kje se ti iztrebki nahajajo in kdaj so nastali“. Glede zahtevane odstranitve stopnišča pa je utemeljilo, da je izvedenec ugotovil potek najverjetnejše meje glede na razpoložljive podatke, ter da morajo toženci upoštevaje tako ugotovljeno mejo med prostorsko povezanima sosednjima nepremičninama odstraniti del stopnišča, ki sega na tožnikovo nepremičnino.

4Zoper sodbo in sklep sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija odločitve pod I., III., VI., VII. in VIII. točko izreka, toženci pa pod IV., V. in VII. točko izreka. Obe pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, toženci pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Obe pritožbi priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

5Pravdni stranki se v odgovorih na pritožbi zavzemata za njuno zavrnitev in priglašata stroške.

6Pritožbi sta utemeljeni.

Glede subjektivne spremembe tožbe

7Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da privolitev druge toženke v spremembo tožbe v dani situaciji ni potrebna. Za naknadno sosporništvo z razširitvijo tožbe na novega toženca je namreč, poleg v prvem odstavku 191. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določenih predpostavk za sosporništvo, potrebna le privolitev novega toženca, torej tistega, na katerega se je razširila tožba (drugi odstavek 191. člena ZPP), ne pa prvotnega toženca. Po drugem odstavku 187. člena ZPP pa je soglasje prvotnega toženca potrebno le v primeru, ko je zoper njega tožba umaknjena, pa se je že spustil v obravnavanje. Slednja situacija v predmetni zadevi ni podana, saj tožba zoper drugo toženko ni bila umaknjena.

8Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je prva toženka v spremembo tožbe privolila, je bilo potrebno sklep pod I. točko izreka izpodbijane odločitve razveljaviti in zadevo glede predlagane razširitve tožbe na prvo toženko vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom in prvim odstavkom 355. člena ZPP).

9V novem postopku naj sodišče prve stopnje pri presoji, ali je podana potrebna privolitev prve toženke, upošteva, da mora biti privolitev izrecna ali izražena s konkludentnimi dejanji². V kolikor bo predlagano spremembo tožbe dovolilo, bo moralo presojati še utemeljenost na prvo toženko razširjenega tožbenega zahtevka.

Glede mačka

10Tožnik v pritožbi meni, da mora druga toženka kot „solastnica nepremičnine, iz katere izvira maček“, odstraniti iztrebke z njegove (sosednje) nepremičnine ter odpravljati uriniranje in iztrebljanje tega mačka na tej nepremičnini. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje zato na njegovemu zahtevku ugoditi na podlagi 75. člena Stvarnopravnega zakonika(v nadaljevanju SPZ)³.

11Gornje stališče ni pravilno. Maček namreč ne predstavlja stvari, s katero se nepremičnina uporablja. Po 15.a členu SPZ živali niso stvari, ampak čuteča živa bitja. Zanje se uporabljajo določila SPZ, ki urejajo premičnine, in še to le, če zakon ne določa drugače. Žival torej ni povezana z uporabo nepremičnine v smislu 75. člena SPZ.

12Pravilno pa tožnik opozarja, da je ugotovitev prvostopnega sodišča glede pomanjkanja pasivne legitimacije preuranjena iz razloga, ker prvostopno sodišče ni ugotavljalo trenutka prehoda skrbi za mačka od druge tožnice na prvo tožnico. Po prvem odstavku 190. člena ZPP namreč dejstvo, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. V predmetni zadevi takšna procesna situacija pomeni, da bi zoper prvo toženko, čeprav s prvotno tožbo ni bila tožena, učinkovala sodba, izdana med tožnikom in drugo toženko, saj bi se pravnomočnost sodbe raztezala tudi nanjo kot singularnega pravnega naslednika druge toženke, torej nanjo kot na osebo, na katero je pravica do skrbi za mačka prešla v času pravde. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije pa bi se lahko zahtevek izkazal torej za neutemeljenega le v primeru, v kolikor je do prehoda pravice prišlo pred pravdo.

13Pritožba tožnika nadalje utemeljeno izpostavlja tudi napačnost stališča prvostopnega sodišča o nezadostni konkretiziranosti dela tožbenega zahtevka na odstranitev iztrebkov zadevnega mačka. Po prvem odstavku 180. člena ZPP mora tožba obsegati (tudi) določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Pri dajatveni tožbi je glavni kriterij za presojo opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek – ki bo (če bo utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova⁴. To povedano še drugače pomeni, da se v primeru ugoditve zahtevku vsebinsko odločanje iz pravdnega postopka ne sme prenesti v izvršilnega. Izvršilnemu sodišču mora biti namreč v postopku morebitne izvršbe nedvomno razvidno, kaj je obveznost iz sodbe, ki jo je treba izvršiti.

14Opredelitev tožbenega zahtevka, po katerem je „druga toženka dolžna odstraniti vse iztrebke svojega mačka s tožnikove nepremičnine“, je toliko konkretna, da nedvomno omogoča ločitev od drugih istovrstnih stvari. Zahtevek namreč z opisom „na tožnikovi nepremičnini“ že vsebuje povsem dovolj konkretiziran kraj nahajanja iztrebkov. Pomislek prvostopnega sodišča, da bi moral zahtevek vsebovati tudi opis časa nastanka iztrebkov, pa je stvar presoje utemeljenosti zahtevka⁵, ne pa opredeljenosti.

15Tudi glede odločitev pod III. in VI. točko izpodbijane sodbe je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Prvo sodišče namreč ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva časa prehoda pravice iz druge toženke na prvo toženko. Pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka, ker bi z ugotavljanjem tega dejstva, glede katerega bi se prvo izreklo, stranke prikrajšalo za pravico do pritožbe. Ker zaradi dopolnitve postopka v pravico strank do sojenja v razumnem roku niti ne bo poseženo, saj potrebna dopolnitev pred prvostopnim sodiščem traja enak čas kot pred pritožbenim, je bilo odločitev pod III. in VI. točko izpodbijane sodbe potrebno razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

16V novem sojenju bo moralo prvo sodišče sprva v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP)⁶ tožnika pozvati, da razčleni uporabljeni pravni pojem „lastništva mačka“, iz katerega sklepa na skrb za mačko in posledično odgovornost za žival. Po Zakonu o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) je namreč skrbnik živali pravna ali fizična oseba, ki odgovarja za žival, ne glede na to, ali je njen lastnik ali zanjo le skrbi (22. točka 5. člena ZZZiv). Šele nato se bo lahko posvetilo ugotavljanju dejstev, potrebnih za presojo utemeljenosti ugovora druge toženke, da ni pasivno legitimirana, ker v času vložitve tožbe ni odgovarjala za zadevnega mačka.

17V kolikor se bo ugovor pasivne legitimacije izkazal za neutemeljenega, je temelj tožnikovega zahtevka, s katerim zahteva zaščito pred vznemirjanjem zaradi mačka, v 99. členu SPZ. Res, da ta varuje absolutno naravo lastninske pravice. Vendar naj ne ostane spregledano, da 12. člen SPZ vsebuje generalno omejitev te absolutnosti (prepoved zlorabe), poleg tega pa se lahko lastninska pravica v skladu s 37. členom SPZ omeji še z zakonom. Ker ZZZiv, ki med drugim določa odgovornost ljudi za zaščito živali kot čutečih bitij in pravila za dobro ravnanje z živalmi, skrbniku živali nalaga, da mora živali zagotoviti ustrezno svobodo gibanja⁷, hkrati pa vsakomur prepoveduje preganjanje v naravnem ali urbanem okolju živečih živali⁸, gre torej v novem sojenju tudi na tej materialnopravni podlagi pretehtati ugovorne navedbe, da ne gre za ravnanja, ki bi jih bilo moč opredeliti kot protipravno vznemirjanje, ker da jih je lastnik nepremičnine v urbanem okolju, v katerem se giba zadevna mačka, dolžan trpeti.

Glede stopnišča

18Tožnik s trditvijo o postavitvi dela stopnišča na njegovo nepremičnino in z zahtevkom na odstranitev tega dela stopnišča v širini 4,7 cm uveljavlja zaščito svoje lastninske pravice po 92. členu SPZ.

19Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje o poteku meje med tožnikovo nepremičnino in nepremičnino tožencev odločilo kar na podlagi mnenja izvedenca, brez trditvene podlage strank.

20Stranke so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (prvi odstavek 7. člena ZPP). Dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Po drugem odstavku 7. člena ZPP pa sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale le v primeru, ko imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Za slednje v obravnavani zadevi ne gre. Samoiniciativno ugotavljanje dejstev s strani sodišča pomeni zato kršitev razpravnega načela. Ta procesna kršitev je zaradi ugotovitve nezatrjevanih dejstev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

21Ugotovljene pomanjkljivosti glede na njeno naravo ni moč odpraviti, saj za presojo pomembnega dejstva, ali se sporni del stopnišča nahaja na tožnikovi nepremičnini, še niti niso bile podane ustrezne trditve. Tudi odprava te pomanjkljivosti pred pritožbenim sodiščem zaradi preprečitve morebitnega posega v pravico do sojenja v razumnem roku ni potrebna, saj njena odprava zahteva enak čas ne glede na stopnjo sodišča, pred katerim se odpravlja. Poleg tega pa bi pritožbeno sodišče s tem, ko bi prvo ugotavljalo določena dejstva, tudi v tem primeru poseglo v pravico strank v pritožbe. Zato je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitvi pod IV. in V. točko izreka prvostopne sodbe ter zadevo še v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

22V novem sojenju naj sodišče prve stopnje v zvezi z delom zahtevka, nanašajočim se na del stopnišča, ki leži v območju med sosednjima nepremičninama pravdnih strank, sprva pretehta, ali ni glede na dejanske in pravne okoliščine primera morebiti v predmetni zadevi bolj primerna rešitev uporaba pravil o gradnji čez mejo (47. člen SPZ) ter tehtanje koristi in škode sedanjih pravdnih strank v nepravdnem postopku (21. člen ZPP). V kolikor pa bo z odločanjem o zahtevku nadaljevalo v pravdnem postopku, potem bo moralo zaradi dopolnitve relevantnih navedb o poteku meje postopati po 285. členu ZPP.

Glede stroškov

23Razveljavitev prvostopnega izreka o stroških pod VII. in VIII. točko je potrebna zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, saj je od te odvisna pravica do povračila stroškov (prim. šesti odstavek 163. člena ZPP).

24Tudi o stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo zaradi razveljavitve lahko odločeno šele s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je kot „imetnico“ mačka štelo osebo, ki z mačkom razpolaga, ga nadzoruje in vzdržuje zase ter je tako kot taka v razmerju do drugih oseb in njihovega premoženja dolžna poskrbeti, da maček ne vznemirja drugih pri izvrševanju lastninske pravice.
² Več N. Betetto v L. Ude et al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 238 in nasl.
³ Po 75. členu SPZ, ki ureja prepovedane imisije, mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo.
⁴ Več A. Galič v L. Ude et al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 122 in nasl.
⁵ Tožena stranka ugovarja, da v tožbenem zahtevku opisani iztrebki spornega mačka več ne obstojijo, ker so zaradi poteka časa že razpadli.
⁶ Sodišče ni vezano na navedbe strank v razmerju med dejstvi in pravno kvalifikacijo. V kolikor je sporno, ali so kakšne pomembne navedbe stranke pravna kvalifikacija ali opis dejanskega stanja, potem je sodišče dolžno okoliščine razjasniti. Glej več A. Galič v L. Ude et al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 135.
⁷ V določbi druge alineje prvega odstavka 7. člena ZZZiv.
⁸ V določbi desete alineje prvega odstavka 15. člena ZZZiv.