47. člen SPZ

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določbe 47. člena SPZ tožbeni zahtevek na vrnitev in izročitev v neposredno posest in odstranitev objektov zavrnilo v delu, ki se nanaša na del objekta št. 754 v izmeri 28 m² in zemljišče pod tem objektom v izmeri 28 m²? 2. Ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP? 3. Ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP? 4. Ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (21. člena ZPP), ko ob oceni, da je v zadevi potrebno materialnopravno uporabiti določbe 47. člena SPZ, ni prekinilo pravdnega postopka oziroma ni k prekinitvi napotilo sodišča prve stopnje?

ZVEtL-1 ne predstavlja samostojnega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice, ampak mora predlagatelj v postopku izkazati pravni naslov (pravni temelj, na podlagi katerega je lastninsko pravico pridobil). Zato določbe ZVEtL-1 ne morejo predstavljati ustrezne podlage za pridobitev toženkine lastninske pravice na sporni nepremičnini. Za presojo ni odločilno, kako je nepremičnino uporabljala toženka, marveč kakšna uporaba nepremičnine je bila v relevantnem obdobju mogoča in kakšno korist bi tožnica z njo lahko dosegla. Tožnica je bila prikrajšana pri najemnini (toženkini starši oz. pravni predniki so jo v preteklosti plačevali), saj bi sporno nepremičnino lahko oddajala nekomu drugemu in za to prejemala plačilo.

Zakonska domneva iz prvega odstavka 80. člen SPZ, po kateri se domneva, da so mejne ograde, pregrade, drevesa, jarki in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje skupna lastnina lastnikov sosednjih nepremičnin, je izpodbojna. Z določitvijo katastrske meje po sredini spornega zidu, sporni zid nima več pravnega značaja mejnega znamenja in ne predstavlja skupne lastnine lastnikov sosednjih nepremičnin.

V obravnavanem primeru je treba tehtati in presojati sorazmernost zahtevanega stvarnopravnega varstva in javne koristi na drugi strani. Ob poskusih ureditve medsebojnih premoženjskopravnih razmerij, ki jih napoveduje toženka, in ugotovljenem minimalnem posegu javne ceste v svet tožeče stranke, tožbeni zahtevek na odstranitev dela javne ceste v konkretnih okoliščinah primera ni utemeljen. V konkretnih okoliščinah primera gre bolj kot za položaj protipravne dejanske razlastitve, za položaj ureditve in uporabe meje med sosednjima zemljiščema.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog se zavrne.

Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke. Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnik mora konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti pa mora tudi glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost sprejete odločitve. Tožnikoma ni uspelo dokazati vzročne zveze med sicer nedopustnim ravnanjem toženca in zatrjevano škodo. Ta zaključek je oprlo na mnenje izvedenke gradbene stroke, ki je ugotovila, da oporni zid, ki ga je postavil toženec, ni oviral gradnje tožnikov na sosednjem zemljišču niti ta gradnja ne bi povzročila možnosti za porušenje zidu.

Zahtevek na delno odstranitev pomožnega objekta – dela ostrešja, je po svoji naravi, glede na navedbe tožeče stranke, zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti v smislu določila 133. člena OZ. Po pravni naravi je to odškodninski zahtevek, ki zasleduje vzpostavitev stanja pred podaljšanjem ostrešja, da ne bo več nevarnosti padca snega ali izlitja vode in požarne nevarnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je višje sodišče v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo materialno pravo.

V primeru zatrjevane gradnje na tujem svetu, se to vprašanje rešuje v nepravdnem postopku. Pred tem se je v primeru gradnje na tujem svetu postavil ugotovitveni zahtevek zaradi pridobitve lastninske pravice na originaren način z gradnjo na tujem svetu. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je nasprotni udeleženec s sprožitvijo postopka smiselno sledil napotitvenemu sklepu, saj bo s tem odpravljen spor glede predmeta delitve, s tem pa bo tudi odpravljena ovira, ki preprečuje opravo delitve solastnine.

Določba 47. člena SPZ odstopa od splošno sprejetega načela enotnosti nepremičnine (superficies solo cedit), zato pritožnica s sklicevanjem na 18. člen SPZ, na katerem utemeljuje solastninsko pravico (ker je lastnica nepremičnine, na kateri leži del shrambe, naj bi bila shramba sestavina njene nepremičnine), ne more uspeti. V primeru gradnje čez mejo nepremičnine lahko bodisi lastnik nepremičnine bodisi graditelj (enako njegov pravni naslednik) zahteva, da sodišče v nepravdnem postopku uredi medsebojna razmerja, pravnomočna sodna odločba pa šele omogoča pridobitev (so)lastninske pravice na gradnji.

Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Nič od navedenega tožniki ne zatrjujejo; ne navajajo nobenih dejstev, ki bi jih lahko sodišče presodilo po kateremkoli od navedenih zakonskih določb.

Tožnik ni bil aktivno legitimiran za (samostojno) vložitev tožbe za varstvo lastninske pravice, ker se ta nanaša na premoženje, ki spada v skupno premoženje njega in A. A. (in bi morala tožbo vložiti oba). Aktivne legitimacije ni imel tudi zato, ker je na imenovano (začasno) prenesel posle upravljanja s spornimi nepremičninami (tudi odločitev o dovolitvi uporabe spornih nepremičnin tožencema).

Če se zaradi ravnanja, ki je v sferi predlagatelja, nepravdni postopek izjalovi in za udeležence nepravdnega postopka ne prinese nikakršne vsebinske pravne kvalitete (torej vsebinsko v ničemer ne uredi pravnega razmerja med udeleženci), potem za stroške, ki so nastali ostalim udeležencem, po krivdnem principu iz petega odstavka 35. člena ZNP odgovarja predlagatelj postopka.

Ob tem sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje še pojasnjuje, da lahko ureditev razmerij po 47. členu SPZ predlagata tudi (so)lastnik nepremičnine (prvo tožeča stranka) na kateri je graditelj (prvo tožena stranka) zgradil stavbo.

Do umika predloga je prišlo, ker sta udeleženca zunaj nepravdnega postopka uredila medsebojno razmerje, s čimer je bil cilj nepravdnega postopka dosežen. V takšni situaciji smiselna uporaba 158. člena ZPP narekuje odločitev, da skupni stroški enakovredno bremenijo oba udeleženca.

Za uporabo 47. člena SPZ v postopku izvedbe etažne lastnine po ZVEtL-1 mora stranka navesti razloge za uporabo te določbe.