15.a člen SPZ

Poškodovanje oziroma pogin živali predstavlja težko nadomestljivo škodo. Živali v skladu s prvim odstavkom 15.a člena SPZ namreč niso stvari, temveč čuteča živa bitja, zato jih s položajem stvari ni mogoče enačiti. V skladu z istim določilom so posledično deležne posebne zakonske zaščite, pri čemer 3. člen ZZZiv ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, bolezen ali smrt ali da bi se živalim povzročalo trpljenje, ki se mu je mogoče brez večjih tehničnih težav in nesorazmernih stroškov izogniti. Škode, ki bi pri tem nastala (ravno zaradi posebnega pravnega statusa živali), se ne da nadomestiti materialno, ne glede na vrsto in pasmo živali.

Verjeten obstoj tistih pritiklin (premičnin), mora dokazati tisti, ki se nanje sklicuje. Da bi bile prav sporne premičnine v času njene smrti v posesti zapustnice, pokojni dedič F. A. in pritožnici kot njegovi pravni naslednici niso izkazali. Sklicevanje pritožnic na njuno splošno večjo seznanjenost z dejanskim obsegom vrednosti zapuščine namreč samo po sebi prav tako ne dokazuje, da so bile ravno sporne premičnine tiste, ki so obstajale in bile v posesti zapustnice ob njeni smrti 38 let nazaj.

V kolikor se bo ugovor pasivne legitimacije izkazal za neutemeljenega, je temelj tožnikovega zahtevka, s katerim zahteva zaščito pred vznemirjanjem zaradi mačka, v 99. členu SPZ. Res, da ta varuje absolutno naravo lastninske pravice. Vendar naj ne ostane spregledano, da 12. člen SPZ vsebuje generalno omejitev te absolutnosti (prepoved zlorabe), poleg tega pa se lahko lastninska pravica v skladu s 37. členom SPZ omeji še z zakonom. Ker ZZZiv, ki med drugim določa odgovornost ljudi za zaščito živali kot čutečih bitij in pravila za dobro ravnanje z živalmi, skrbniku živali nalaga, da mora živali zagotoviti ustrezno svobodo gibanja, hkrati pa vsakomur prepoveduje preganjanje v naravnem ali urbanem okolju živečih živali, gre torej v novem sojenju tudi na tej materialnopravni podlagi pretehtati ugovorne navedbe, da ne gre za ravnanja, ki bi jih bilo moč opredeliti kot protipravno vznemirjanje, ker da jih je lastnik nepremičnine v urbanem okolju, v katerem se giba zadevna mačka, dolžan trpeti.