12. člen SPZ

Za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje obstoj vsakršnega posega v lastninsko pravico, ampak mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.

Trditveno in dokazno breme za navedbe o tem, kdaj je bil zgrajen kanalizacijski priključek čez tožničini nepremičnini ter ali je za to obstajalo soglasje tedanjih lastnikov teh nepremičnin, je bilo na strani tožencev in temu bremenu nista zadostila.

Vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini še nujno ne pomeni protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo. Vsako pravno varstvo je lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Pri tem morajo biti te dobrine okrnjene ali vsaj ogrožene. Takšno izhodišče je v skladu z načelom, da mora imetnik svojo pravico izvrševati v skladu z njenim namenom oziroma v okviru meje pravno zavarovanega upravičenja (prvi odstavek 12. člena SPZ). Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice. Pravilen je tedaj zaključek sodišča prve stopnje, da intenzivnost vznemirjanja ne dosega pravno priznanega praga in bi bil ukrep odstranitve nove ograje nesorazmeren, zahteva po postavitvi žičnate ograje, kot je bila prejšnja, pa tudi v nasprotju z dogovorom v notarskem zapisu, ki postavitev nove ograje dopušča.

Pritožbeno stališče, da so podane "posebne okoliščine, ko so objekti s strani kupcev dejansko bili plačani, vendar tožeča stranka ni želela izdati izbrisnih listin za izbris hipotek", ni sklepčno. Trpnik v citatu prikriva odločilno okoliščino, saj dopušča, da plačila ni prejela kreditodajalka, ki si je bila ravno zoper ta riziko zagotovila hipoteko. Pritožbeno sodišče ne sprejema argumentacije, da tožničina prednica ne bi bila smela kupiti in prodati drugih apartmajev v stavbi, kjer je tudi toženkin apartma, ne da bi bila dobiček od nakupa in prodaje odštela od terjatve, zavarovane z zadevno hipoteko.

Prekritje sončne elektrarne s PVC folijo, ki se nadaljuje tudi po koncu testa za ugotovitev mest ponovnega zamakanja in je ob vložitvi pritožbe trajalo že dve leti, je predolgo. Pri podaljšanju uporabe tega ukrepa je toženka nekritično prezrla, da je njena lastninska pravica omejena s stvarno služnostjo, kar zahteva od nje določene prilagoditve. Seveda ji ne gre oporekati pravice do vzdrževanja in varovanja svojega premoženja, vendar pa sme glede na sočasni obstoj služnostne pravice na nepremičninah (za razliko od lastnika neobremenjenih nepremičnin) uporabiti le takšne vzdrževalne ukrepe (popravila), ki so dejansko učinkoviti, trajajo čim manj časa in čim manj obremenjujejo imetnika služnostne pravice. Prekritje strehe s PVC folijo ne ustreza navedenim kriterijem. Iz začasnega vzdrževalnega ukrepa je prešlo v dolgotrajen ukrep ter postalo samovoljno ravnanje. Dokler je tožnica imetnica služnostne pravice, ji je lastnik služeče stvari dolžan omogočiti njeno izvrševanje ali pa se mora temu upreti na zakonsko ustrezen način. Če po vročitvi konfesorne tožbe pride do spremembe lastništva bodisi na gospodujočem bodisi na služečem zemljišču, to ni ovira za nadaljevanje in

Pri vsaki ustanovitvi nujne poti si nasproti stojita dva interesa. Lastniku tistih nepremičnin, ki sploh nimajo potne zveze z javno potjo, se z ustanovitvijo nujne poti omogoči redno gospodarjenje in gospodarsko koriščenje njegove nepremičnine, lastniku tistih nepremičnin, pri katerih naj bi nujna pot potekala, pa ustanovljena nujna pot povzroča stalne ali občasne motnje, omejevanje in škodo.

Predlog se zavrne.

V kolikor se bo ugovor pasivne legitimacije izkazal za neutemeljenega, je temelj tožnikovega zahtevka, s katerim zahteva zaščito pred vznemirjanjem zaradi mačka, v 99. členu SPZ. Res, da ta varuje absolutno naravo lastninske pravice. Vendar naj ne ostane spregledano, da 12. člen SPZ vsebuje generalno omejitev te absolutnosti (prepoved zlorabe), poleg tega pa se lahko lastninska pravica v skladu s 37. členom SPZ omeji še z zakonom. Ker ZZZiv, ki med drugim določa odgovornost ljudi za zaščito živali kot čutečih bitij in pravila za dobro ravnanje z živalmi, skrbniku živali nalaga, da mora živali zagotoviti ustrezno svobodo gibanja, hkrati pa vsakomur prepoveduje preganjanje v naravnem ali urbanem okolju živečih živali, gre torej v novem sojenju tudi na tej materialnopravni podlagi pretehtati ugovorne navedbe, da ne gre za ravnanja, ki bi jih bilo moč opredeliti kot protipravno vznemirjanje, ker da jih je lastnik nepremičnine v urbanem okolju, v katerem se giba zadevna mačka, dolžan trpeti.

Zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje z navodilom, da se pri ponovnem odločanju o utemeljenosti predlagateljičinega predloga za določitev nujne poti opredeli tudi do navedb nasprotnega udeleženca o zlorabi pravice do nujne poti oziroma o navideznem izvrševanju te pravice po drugem odstavku 12. člena Stvarnopravnega zakonika.

Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, z njihovim namenom in z naravo stvari. Ali je v tako postavljene okvire mogoče umestiti tudi prenos lastninske pravice na parceli št. 423/1 na predlagateljico in s tem vzročno-posledično povezan predlog za določitev nujne poti v obravnavani zadevi, pa bo stališče primorano zavzeti prvostopenjsko sodišče, saj se do navedb nasprotnega udeleženca v tej zvezi v izpodbijanem sklepu ni argumentirano opredelilo.

Gre za civilni spor med dvema sosednjima lastnikoma nepremičnin, pri čemer eden drugega (toženec tožnika) ovira v normalni uporabi lastne nepremičnine s tem, da mu onemogoča vzdrževanje vodovodnih cevi za dobavo vode na njegovo nepremičnino, mu odreka možnost pridobitve lastnega vodovodnega priključka na način, kot zatrjuje tožnik (ki se šteje za resničen) ter ga postavlja v dolžniški položaj nasproti dobavitelju vode tudi za del, ki jo porabi toženec. Iz navedenega sledi, da je tožnikov zahtevek sklepčen (čeprav bi se lahko pravnega reševanja nastale situacije lahko lotil tudi na drug način), ni pa tudi dvoma, da ima tožnik za tožbo pravni interes, ki se pri dajatvenih zahtevkih tako ali tako domneva.

Ker prestavitev služnosti v SPZ ni izrecno urejena, prav tako ni izrecno urejeno, kdo nosi stroške v zvezi s tem. Je pa v teoriji zavzeto stališče, da mora lastnik služečega zemljišča plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo. Prestavitev služnostne poti je (načeloma) izključno v interesu lastnika služeče nepremičnine. Zato v tem položaju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 219. člena SPZ, po katerem stroške izgradnje poti ali naprav nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Vrednotni temelj navedene določbe je namreč v tem, da je vzpostavitev služnostne poti izključno v interesu lastnika gospodujoče nepremičnine. Gre za primere, ko je pot zaradi ureditve dostopa šele treba zgraditi, vzdrževati ali izboljšati. Stroške prestavitve poti, vključno z zagotovitvijo njene enakovrednosti, pa je mogoče s smiselno razlago tretjega odstavka 219. člena SPZ (ta med drugim upošteva interes lastnika služeče nepremičnine) naložiti zgolj lastniku služeče nepremičnine, saj je to dejanje (načeloma) izključno v njegovem interesu.

Toženec z namestitvijo vrat s ključavnico (in poskusom vročitve ključev tožniku, ki jih je zavrnil) svoje lastninske pravice ni izvrševal na način, da je tožniku preprečil ali bistveno otežil izvrševanje pravice nujne poti. Odklepanje/zaklepanje in odpiranje/zapiranje vrat na nujni poti za tožnika ne predstavlja take obremenitve, da bi bil upravičen do varstva na podlagi konfesorne tožbe. Nasutje peska in parkiranje na trasi nujne poti pa je ravnanje, ki predstavlja nedopusten poseg v izvrševanje tožnikovih služnostnih upravičenj.

Tožnici sta v tej pravdi postavili povsem sklepčno in zadostno trditveno podlago, ki je vključevala in trditve, da bi lahko z minimalnimi stroški nepremičnino usposobili za oddajo sami (op. kakšnih konkretnih nasprotnih trditev v tej smeri toženec sploh ni podal), in zatrjevanja, da je predmet oddajanja lahko tudi nedokončana nepremičnina, pri čemer je vložek stvar pogodbenega odnosa med najemnikom in najemodajalcem. V pritožbi omenjena „predpostavka“ vložka v višini 22.881,94 EUR torej glede na povedano ni samo predpostavka. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da za znižanje uporabnine za stroške zavarovanja (po oceni izvedenca 200,00 EUR letno), stroške iz naslova NUSZ (po oceni izvedenca 146,89 EUR letno) in stroške investicijskega vzdrževanja (po oceni izvedenca 600,00 EUR letno) ni nobene podlage je sicer kratka, a zadostna, da jo je mogoče pritožbeno preizkusiti in ne gre za že omenjeno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi podlage, da bi bilo treba povprečno tržno najemnino, ki je ekvivalent toženčeve obogatitve oziroma koristi, znižati za omenjene stroške. Zaključek sodišča prve stopnje, da v pretežnem d

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367a. člena ZPP). Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP).

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367a. člena ZPP). Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP).

Ni podana protipravnost ravnanja toženca, ki je prerezal odkopano dovodno cev namakalnega sistema, ki teče po njegovem zemljišču brez kakršnekoli pravne podlage, in nanjo namestil ventil, s čimer je preprečil dobavo vode do nepremičnine druge tožnice. Protipravnost ravnanja toženca bi bila podana, če bi sodišče ugotovilo, da je šlo za navidezno izvrševanje njegove lastninske pravice. Dokazno breme, da je toženec s spornim posegom navidezno izvrševal svojo lastninsko pravico, je bilo na tožnicah. Tožencu kot lastniku nepremičnine ni bilo treba dokazovati, zakaj je upravičen izvrševati svojo lastninsko pravico v polnem obsegu, kakšno konkretno korist ima od tega, zakaj konkretno je vodovodna cev pod površino nepremičnine zanj moteča in zakaj se ima pravico (na primeren način) upreti takšnemu stanju, ki predstavlja poseg v njegovo lastninsko pravico. Da je bila njegova obramba lastninske pravice neupravičena ali nesorazmerna ter zaradi tega protipravna, sta bili dolžni dokazovati tožnici.

Zemljiški dolg je pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom, pri tem pa plačilo zemljiškega dolga ne sme biti vezano na pogoj. Ustanovitev zemljiškega dolga vpliva na vrstni red poplačil, saj ima imetnik zemljiškega pisma pravico do poplačila pred upniki, ki terjatve nimajo zavarovane ali ki so jo zavarovali kasneje. Imetnik zemljiškega pisma bi imel v konkretnem primeru prednost poplačila pred tožečo stranko, ki svojih terjatev, katere je uveljavljala v pred tem sproženih sodnih postopkih, do pravnomočne sodbe kot izvršilnega naslova še ni mogla zavarovati (in s tem pridobiti ugodnega vrstnega reda). Če zemljiški dolg ni v funkciji zavarovanja dejansko obstoječe terjatve, temveč je navidezen, pomeni zlorabo instituta. Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje. Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga z nedopustno podlago je ničen. V pravdnem postopku se namreč odloča s stopnjo prepričanja, v primerih, ko je zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva dokazni standard prepričanja dejansko

Lastnika na podlagi določila 12. člena SPZ pri izvrševanju lastninske pravice zavezuje in omejuje načelo neminem laedere, po katerem mora svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da ne povzroča drugim škode.

Določilo 226. člena SPZ je treba razlagati tako, da se določila o osebnih služnostih uporabljajo le glede nastanka neprave stvarne služnosti (s pravnim poslom ali s sodno odločbo). Lahko pa se neprava stvarna služnost ustanovi na podlagi priposestvovanja.