VSM Sodba in sklep I Cp 715/2022-1

I. Pritožba z dne 14. 2. 2022 in dopolnitvi pritožbe z dne 16. 2. 2022 ter 21. 2. 2022 se zavrneta in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženec v roku 8 dni dolžan plačati 1.090,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 379,83 EUR tečejo od 24. 5. 2019 do plačila, od zneska 305,94 EUR od 21. 9. 2019 do plačila, od zneska 391,71 EUR od 22. 1. 2019 do plačila in od zneska 12,77 EUR od 1. 3. 2020 do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je posledično naložilo, da tožencu v roku 8 dni (iz naslova pravdnih stroškov) povrne znesek 353,66 EUR (II. točka izreka) (odločitev s sodbo). S sklepom je pravdni postopek ustavilo glede zneska 443,37 EUR s pripadki.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma izpostavlja, da sodba nepravilno glasi na A. A. kot fizično osebo. Sicer pa se v pritožbi ter njenih dopolnitvah sklicuje na presplošen, pavšalen in nekonkretiziran povzetek njegove trditvene in dokazne podlage, zaradi česar sodbe zaradi nerazumljivosti ter nasprotij v razlogih ni mogoče preizkusiti (po navedbah pritožbe procesna kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi neupoštevanja trditvene in dokazne podlage pa je podana tudi kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nezakonitega postopanja sodišča je namreč prizadeta tožnikova pravica do izjave ter obravnavanja. Sodišče bi moralo upoštevati vse vloge tožnika in ne zgolj tožbe z dne 6. 10. 2020, saj so bile vse njene dopolnitve vložene v predvidenem 8-dnevnem roku. Enako velja tudi za pripravljalno vlogo z dne 9. 11. 2020 ter njene dopolnitve oziroma korekcije z dne 10. 11. 2020, z dne 11. 11. 2020 ter še dodatno dopolnitev z istega dne, saj je po prepričanju pritožbe popravke in korekcije z namenom odpravljanja napak, pomot, nejasnosti ter nerazumljivosti možno vložiti kadarkoli. V danem primeru so te tudi bile vložene v postavljenem roku. Ker sodišče teh vlog ni upoštevalo, pa ni zagrešilo le bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč je poseglo tudi v tožnikovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Prvostopenjsko sodišče tudi ne navede konkretno, katere dokaze je izvedlo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako poenostavljeno, protispisno in nerazumljivo razlaga zaračunavanje storitev tožnika (11. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Enako razlaga tudi opravljene storitve tožnika, pri čemer se slednji v izogib ponavljanju sklicuje na navedbe v vlogah ter njihove priloge. V 25. točki obrazložitve sodišče zgolj splošno, nekonkretizirano povzema trditve tožnika v zvezi z računom 64/19, ki se nanaša na individualno storitev, in sicer, da so bili dodatni računi izdani, ker naj bi bile storitve po prej izdanih ter plačanih računih obračunane napačno, to je prenizko iz takšnih ali drugačnih razlogov. Razlogov sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, hkrati pa se ne ujemajo s trditveno in dokazno podlago tožnika, zato gre tudi za procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditev o tem, da je tožencu napačno obračunal storitve, pa tožnik nikjer ni podal. Nerazumljivo, pavšalno in protispisno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je prenizko obračunavanje storitev riziko odvetnika. Navedeno je povsem nesmiselno, saj je tudi Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT) mnogokrat nejasna in se pojavljajo razni problemi in vprašanja. V 16. členu OT ni govora o kakšnem jamčevanju za pravilnost obračuna in se niti ne navaja kak predpis v zvezi s tem. Na podlagi dokumentacije so bili izdani specificirani računi, skladni z OT ter tudi finančnimi predpisi. Stvar tožnika je, kako bo obračunal skladno s predpisi in v kakšni višini. Če je obračunal nižje, kot bi lahko, ni nobene ovire, da se izda dodatni račun, saj je stanje tako enako, kot če bi takoj izdal račun na višji znesek, pri čemer je bil v računu tudi napisan pridržek, da se lahko obračuna, kar je premalo obračunano ali neobračunano. Nihče namreč ne more biti obogaten na škodo drugega. Tako ni nobenega razumnega razloga, da se ne bi izdal račun 64/19. Iz njegove vsebine je tudi jasno razvidno, zakaj je bil tožencu ta dodatni račun izdan. V kolikor je stroškovnik v skladu z materialnimi predpisi, je trditev o riziku odvetnika nerazumljiva in pristranska. Tudi točka je obračunana po vrednosti 0,459 EUR, namesto po 0,60 EUR. Navedbe o istih storitvah kot po računu 102/18 so pavšalne in nerazumljive, s čemer sodišče potvarja dejansko stanje in posega v pravico tožnika do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Če tožnik ugotovi, da nekaj ni zaračunal ali je prenizko obračunal, je njegova stvar, ali bo obremenil toženca ali ne, stvar toženca pa je, da temu vsebinsko osporava. Nihče ne bo izdal izmišljenih računov za neopravljene storitve. Tožnik je ravnal skladno s predpisi in je imel pravno ter dejansko podlago za izdajo računa 64/19. Zmotni in tudi neobrazloženi so zato zaključki sodišča prve stopnje, da se zaradi prenizkega obračuna ne more izdati dodatnih računov. Račun 102/18 je bil večkrat popravljen in se tudi navaja pridržek obračuna zaradi prenizkega obračunavanja storitev. Tudi v komunikaciji v zvezi s tem računom med strankama pa je bilo tožencu sporočeno, da mu je bilo premalo obračunano in je bil njegov ugovor zavrnjen. Račun je skladno s predpisi mogoče vedno spremeniti ali izdati nov račun, če kaj ni obračunano ali je obračunano prenizko, to pa je domena tožnika in ne toženca in motiv niti ni pomemben. Zmotno oziroma nejasno je zato stališče, da odvetnik jamči za pravilnost obračuna. V prvi dopolnitvi pritožbe z dne 16. 2. 2022 tožnik ne glede na zgoraj navedeno dodaja še, da se v računu 64/19 formalno navaja ugovor in premalo obračunane storitve, ki pa očitno niso bile razlog za izdajo tega računa. Tožnik je ta dodatni račun po lastnih pritožbenih navedbah namreč izdal, ker naj bi toženec povzročal hude probleme, deloval škodovalno, delegiral zadevo sodišču v Ormožu ter uveljavljal pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje tudi naj ne bi pojasnilo, kje je navedeno, da je bil račun 64/19 izdan, ker je bila storitev v računu 102/18 obračunana prenizko.

3Nerazumljivi ter protispisni (11. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) so tudi razlogi glede računa 16/19, s katerim so obračunane predhodne storitve. Sodišče prve stopnje tudi tukaj odloča mimo trditvene in dokazne podlage tožnika. Glede na OT, ki je veljala do 10. 1. 2015 in OT, ki je veljala od tega datuma dalje, so nastale nejasnosti pri obračunavanju storitev in so bila pridobljena ustrezna mnenja, ki so v spisu. Glede na pojasnila Komisije za odvetniško tarifo št. 105/2018-II z dne 21. 1. 2019 ter obvezno razlago in pojasnilo OT z dne 11. 6. 2019 bi se lahko izdali novi računi, kar je toženec vse prejel, v zvezi z navedenim pa tožnik obširno povzema tudi svoje navedbe iz dopolnitve tožbe. Dodatni račun je bil torej izdan iz objektivnih razlogov, zaradi nejasnosti in problemov pri obračunavanju po obeh OT. Gre za obračun razlike za opravljeno predhodno storitev, kar vse je razvidno iz poslanih listin ter specifikacij.

4V zvezi z računom 83/19, s katerim je obračunana razlika v vrednosti točke po računih 16/19 in 64/19, tožnik navaja kot nesmiselno, da se sodišče glede na zavrnitev računov 16/19 in 64/19 s tem sploh ukvarja. Tudi sicer pa meni, da je ureditev po OT povsem jasna, in sicer ni pomemben čas oprave storitve, temveč vrednost točke v času plačila. Račun 64/19 je bil izdan 14. 1. 2019 z valuto 22. 1. 2019, toženec je zato imel do spremembe vrednosti točke 6. 4. 2019 zadosti časa, da poravna vtoževano razliko. Skladno z 12. členom OT se vrednost točke v vsakem primeru obračunava na dan plačila. Ker toženec računa namerno ni plačal, je sam kriv za spremembo vrednosti točke in se mu lahko obračuna vrednost točke na dan plačila. Drugačna odločitev sodišča odstopa od sodne prakse in kot arbitrarna krši 22. člen Ustave RS. Tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti v skupni višini 12,77 EUR, saj je toženec računa 81/17 ter 102/18 poravnal z zamudo. Sodišče prve stopnje protispisno navaja, da račun 81/17 tožniku ni bil poslan prej kot 5. 1. 2018. Tožnik je navajal, da je ta račun tožencu poslal priporočeno dne 14. 6. 2017 z napako v imenu (B.B.), kljub tej manjši napaki pa bi toženec to pošiljko lahko dvignil, vendar se je po prepričanju pritožbe izogibal prejemu pošiljk. Toženec je tožniku tudi namenoma posredoval napačne podatke o stalnem bivališču, sodišče pa spregleda e-mail tožnika tožencu z dne 26. 4. 2019, kjer se tožencu očita, da ni pravočasno sporočil svojega stalnega prebivališča. Protispisni in nejasni so tudi prvostopenjski razlogi v zvezi s plačilom računa 102/18. Po stališču tožnika sodišče prve stopnje protispisno zatrjuje, da je toženec zoper ta račun vložil reklamacijo oziroma ugovor. Iz korespondence pravdnih strank izhaja, da so bile pripombe toženca na stroškovnik brezpredmetne, sam toženec pa jih ni poimenoval kot reklamacija oziroma ugovor. Sodišče gre zato mimo trditvene in dokazne podlage tožnika ter toženca glede tega vprašanja. Formalno in besedno je bil ugovor toženca zavrnjen in izdan dodatni račun na podlagi tega, kar pa ni imelo nobenega vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti. Toženec si ni pridržal nobene pravice, da v takem primeru ne tečejo zakonske zamudne obresti. Valuta popravljenega računa 102/18 za znesek 606,35 EUR je bila 1. 10. 2018 in od tega dne v vsakem primeru tečejo zamudne obresti, saj je toženec ta račun plačal šele 12. 10. 2018. Računi imajo tudi pridržek obračuna zaradi znižanega obračuna in korekcija je bila zneskovno zgolj minimalna. Pritožnik ne sprejema prvostopenjskega stališča, da tožnik naj ne bi smel popraviti računa v svojo korist, razlogi sodbe o tem pa so tudi nekonkretizirani ter pavšalni, saj popravek za nizek znesek bistveno ne spremeni teka zakonskih zamudnih obresti. Če je toženec račun prejel 2. 10. 2018, zakonske zamudne obresti tečejo od dne 1. 10. 2018, to je od datuma valute dalje. Materialnopravno zmotne in protispisne so zato navedbe sodišča prve stopnje, da rok za plačilo zneska ni bil določen. Prav tako je nerazumljiv in protispisen prvostopenjski zaključek, da je bil ugovor toženca na račun 102/18 zavrnjen 12. 10. 2018. Sodišče prve stopnje bi tudi sklep o ustavitvi postopka moralo izdati takoj po umiku izvršilnega predloga za znesek 443,37 EUR dne 9. 3. 2020 in ne šele v izdani sodbi. Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine je najprej tekel zaradi plačila 1.533,00 EUR in je bila plačana taksa v višini 44,00 EUR. Glede na delni umik je vrednost spornega predmeta 1.090,25 EUR in ne 1.533,00 EUR, kar bi sodišče moralo upoštevati. Glede na vse navedeno pritožnik smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

5Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

6Pritožba ter dopolnitvi pritožbe nista utemeljeni.

7Sodišče druge stopnje je odločbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti, upoštevaje omejitev pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena ZPP, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za odločitev v zadevi odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP ter v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima izpodbijana odločba jasne ter skladne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni prisotna. Podani nista niti procesni kršitvi iz 8. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju s sklicevanjem na kršitev pravice do obravnavanja ter t. i. protispisnost zatrjuje pritožba. Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje je odločitev z izpodbijano sodbo tudi materialnopravno pravilna. Kot pravno pravilna vzdrži tudi odločitev s sklepom o ustavitvi predmetnega pravdnega postopka.

8Predmetni postopek v sporu majhne vrednosti je v teku na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Tožnik kot odvetnik v tem od toženca kot mandanta zahteva plačilo na osnovi med njima sklenjenega mandatnega razmerja (766. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

9Sicer drži, kot uvodoma navaja pritožba, da je tožnik v uvodu izpodbijane sodbe naveden zgolj z imenom in priimkom, brez navedbe, da v predmetnem postopku nastopa kot odvetnik. Z ozirom, da tožnik odvetniško dejavnost samostojno opravlja kot svoboden poklic individualno in ne v odvetniški družbi, ki je pravna oseba (prvi odstavek 4. člena Zakona o odvetništvu¹ - v nadaljevanju ZOdv ter 35. člen ZOdv²), pa ne more biti vprašljivo, da izpodbijana sodba ustvarja pravne učinke prav zanj (subjektivne meje pravnomočnosti). Iz vsebine izpodbijane sodne odločbe je tudi povesem jasno razbrati, da tožnik terjatev v razmerju do toženca uveljavlja iz naslova opravljanja svoje poklicne dejavnosti.

10Z ozirom na omejenost pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP) velja pojasniti najprej, da je sodišče druge stopnje na prvostopenjske dejanske ugotovitve vezano. Nasprotno velja le, kadar so te ugotovitve posledica zmotnega materialnopravnega pristopa pri obravnavanju zadeve ali v sporu majhne vrednosti upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, o čemer pa v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Uradoma upoštevnih kršitev določb postopka naslovno sodišče ne ugotavlja, saj ima prvostopenjska odločba v nasprotju s prepričanjem pritožbe (ta se namesto pravilno na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, napačno sklicuje na procesno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) jasne in skladne ter tudi v zadostni meri izčrpne razloge glede vseh za odločitev pravno pomembnih dejstev, tako da jo je mogoče preizkusi. Smiselno zatrjevanja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. V delu, v katerem je sicer obsežne pritožbene navedbe sploh mogoče preizkusiti kot jasne in razumljive, pa je ugotoviti hkrati, da tožnik z uveljavljanjem pravkar citirane procesne kršitve, enako kot tudi s sklicevanjem na t.i. protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko graja prvostopenjsko dokazno presojo po 8. členu ZPP (procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP) ter na tej podlagi ugotovljene ključne okoliščine primera (dejansko stanje), kar pa v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na prekoračitev trditvene (ter dokazne) podlage pravdnih strank, saj tudi v kolikor je procesna kršitev iz tega razloga dejansko prisotna, gre za v sporu majhne vrednosti neupoštevno relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

11Neutemeljeno se tožnik sklicuje tudi na kršitev pravice do kontradiktornega obravnavanja oziroma kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki predstavlja zakonsko konkretizacijo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Spregleda namreč, da predmetni postopek glede na vrednost spornega predmeta, ki je nižja od 2.000,00 EUR, predstavlja spor majhne vrednosti, v katerem pa, če se kot obravnavani vodi po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pravdni stranki lahko vsa dejstva navajata in vse dokaze predlagata zgolj v dveh pripravljalnih vlogah. Prva pripravljalna vloga tožnika dejansko predstavlja dopolnitev tožbe oziroma tožbo, prva pripravljalna vloga toženca pa odgovor nanjo (odgovor na tožbo), v teh vlogah pa morata pravdni stranki navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, potrebne za obravnavanje tožbenega zahtevka (451. člen ZPP)³. Z drugo pripravljalno vlogo tožnik lahko odgovori na navedbe toženca v t.i. odgovoru na tožbo, toženec pa se z drugo oziroma nadaljnjo pripravljalno vlogo lahko opredeli do tožnikovih navedb v tej vlogi (drugi, tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP)⁴. Dejstva in dokazi, ki jih pravdni stranki navajata izven okvira navedenih vlog, se glede na jasno dikcijo 453. člena ZPP ne upoštevajo. Na navedeno v ničemer ne vpliva dejstvo, da so bile dodatne dopolnitve tožbe ter dopolnitve prve tožnikove pripravljalne vloge vložene v za to predvidenem zakonskem roku. Postopek v sporih majhne vrednosti je namreč poseben postopek, kjer sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen ZPP). Iz tega razloga ni omejeno zgolj navajanje dejstev in dokazov, temveč je lahko omejen tudi obseg dokazovanja (drugi odstavek 450. člena ZPP) ter obrazložitve (možnost izdaje sodbe s skrajšano obrazložitvijo - tretji odstavek 457. člena ZPP). Drugačno tolmačenje določbe 453. člena ZPP bi bilo tako v nasprotju s temeljnim namenom in pomenom postopka v sporih majhne vrednosti, ki je v zagotavljanju pogojev za hitro in sumarno rešitev spornega zahtevka. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pri pravni presoji v zadevi zato pravilno upoštevalo zgolj navedbe in dokaze tožnika v dopolnitvi tožbe oziroma v tožbi z dne 6. 2. 2020 in nato še navedbe in dokaze v njegovi prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2020.

12V zgoraj navedenih vlogah tožnika ponujeno trditveno podlago je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzelo korektno in jo ustrezno vsebinsko strnilo v obsegu, v katerem so bile navedbe tožnika razumljive v takšni meri, da je sodišče lahko izluščilo, na kakšni pravni in dejanski podlagi tožnik utemeljuje svoj zahtevek. Kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve sicer res navaja, da so bili vtoževani računi po zatrjevanjih tožnika izdani, ker naj bi bile storitve po prej izdanih ter plačanih računih obračunane napačno, vendar neposredno za tem z navedbo »in sicer« pojasnjuje, da je navedeno razumeti tako, da so bile storitve prej obračunane prenizko iz različnih razlogov, kar pa je skladno s tožnikovimi pravočasnimi navedbami v tem postopku. Pri tem ne gre spregledati niti, da je tožnik zraven trditev o tem, da zaradi predhodnega prenizkega obračuna terja plačilo razlike za t.i. predhodno storitev in za t.i. individualno storitev, navajal tudi nejasnosti pri obračunavanju ter da so bile potrebne korekcije prehodno oblikovanih stroškovnikov, sedaj v pritožbi pa govori tudi o potrebni korekciji predhodno izdanih računov. Prav tako je zatrjeval, da so bile obračunane dodatne storitve, da je upravičen do dodatnega plačila zaradi povišanja vrednosti odvetniške točke (račun 83/19 v višini 305,94 EUR) ter do zakonskih zamudnih obresti (12,77 EUR), ker je toženec računa 81/17 (predhodna storitev) ter 102/18 (individualna storitev) poravnal z zamudo, kar vse je sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavalo. Pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi »potvarja dejansko stanje« oziroma tožnikove navedbe povzema z drugačno vsebino, kot ta izhaja iz njegovih v predmetnem postopku upoštevnih vlog ter da s tem posega v tožnikovo pravico do izjave, zato ni mogoče slediti. Postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako tudi iz tega razloga ne more biti podana.

13Ne drži tudi stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne navaja, na katere dokaze je oprlo odločitev in izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče v dokaznem sklepu v 21. točki obrazložitve sicer res ni povzelo posameznih listin, v katere je vpogledalo v dokaznem postopku. Kljub temu pa je z navedbo, da je izvedlo dokaz z vpogledom v vse listinske dokaze, katere sta pravdni stranki priložili k dovoljenim vlogam, določno in glede na podatke spisa preverljivo opredelilo, na katerih dokaznih listinah temelji sprejeta odločitev. Že predhodno (17., 18. in 19. točka obrazložitve) je tudi izrecno pojasnilo, katere vloge pravdnih strank je pri pravni presoji upoštevalo, obe pravdni stranki pa sta skupaj s temi vlogami prejele tudi k tem priložene listine - priloge (prvi odstavek 106. člena ZPP).⁵ Tudi sicer pa je bistveno zgolj, da je iz obrazložitve sodne odločbe mogoče razbrati, na katere dokazne listine sodišče opira odločitev in ni izrecne zahteve, da se dokazne listine v argumentacijo povzemajo z navedbo številke, s katero so zavedene v prilogah sodnega spisa.

14Kot je bilo že izpostavljeno, je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti, v kolikor ne gre za že v zgornji obrazložitvi izpostavljene situacije, ki v obravnavani zadevi niso podane, vezano na prvostopenjske zaključke o pravno odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožnik in toženec v mandatnem razmerju, storitev tožnika pa je bila razmejena na dva dela. Prvi del posla oziroma t.i. predhodna storitev je zajemala ureditev pravnega statusa zemljišč pod kompleksom garaž in vzpostavitev etažne lastnine na kompleksu garaž kot celoti ter s tem povezan vpis tega kompleksa v zemljiško knjigo, na podlagi ustreznih pooblastil pa je bila opravljena v korist vseh »garažistov.« Po vzpostavitvi etažne lastnine na kompleksu garaž je tožnik za toženca opravil še drugi del posla oziroma t.i. individualno storitev, na podlagi katere se je toženec pri njemu lastni garaži v zemljiški knjigi vpisal kot lastnik. Z računom 81/17 z dne 14. 6. 2017 v višini 245,68 EUR je tožnik tožencu obračunal predhodno storitev, ta račun pa je toženec poravnal dne 18. 1. 2018. Z računom 102/18 z dne 23. 9. 2018 v višini 606,35 EUR je tožnik tožencu obračunal individualno storitev, ta račun pa je toženec poravnal dne 12. 10. 2018. Tožnik je trdil, da je bil račun 16/19 z dne 14. 1. 2019 v višini 391,71 EUR izdan, ker je bila predhodna storitev po računu 81/17 tožniku premalo obračunana, račun 64/19 z dne 16. 5. 2019 v višini 379,83 EUR pa je bil izdan, ker je bila tudi individualna storitev tožniku po računu 102/18 prenizko obračunana.

15Tako v zvezi z računom 16/19 kot v zvezi z računom 64/19 sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožnik s tema računoma tožencu obračunal iste storitve kot že v računih 81/17 ter 102/18, le da po višjih postavkah. Navedeno torej pomeni, da je toženec tožniku storitve, ki jih je ta opravil zanj, po predhodno izstavljenih računih že poravnal. V kolikor se tožnik v pritožbi sklicuje, da si je v prvotno izdanih računih pridržal pravico, da lahko dodatno obračuna, kar je bilo premalo obračunano ali neobračunano, velja poudariti, da tak pridržek iz računov 81/17 ter 102/18 ne izhaja,⁶ pravilno pa je hkrati stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik kot prevzemnik naročila sam odgovoren za pravilen oziroma korekten obračun za stranko opravljenih storitev. Obveznost izstavitve računa odvetniku kot prevzemniku naročila nalaga že 771. člen OZ. Obveznost, da skladno s predpisi stranki oziroma naročniku najkasneje v roku 8 dni po opravljeni storitvi izstavi specificiran račun za opravljene odvetniške storitve, pa podrobneje določa prvi odstavek 16. člena OT. Na kakšen način je potrebo izdani račun specificirati, je natančno opredeljeno v drugem odstavku istega člena.⁷ Da je prevzemnik naročila ob postopanju skladno z navedenimi določbami dolžan ravnati z dolžno skrbnostjo, pa ga zavezujejo že temeljna načela obligacijskega prava. Izhajajoč iz določbe drugega odstavka 6. člena OZ je tožnik v okviru izvajanja svoje poklicne dejavnosti zavezan ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke ter običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Navedeno pravilo pa ne velja zgolj v zvezi z izvajanjem odvetniških storitev za stranko, temveč tudi pri izstavljanju računov v zvezi s temi. Postopanje s profesionalno skrbnostjo od odvetnika zahteva, da stranki po zaključku naročenih poslov obračuna vse storitve, ki jih je zanjo opravil v višini, ki mu pripada po Odvetniški tarifi oziroma na podlagi v zvezi s tem sklenjene pogodbe z naročnikom (15. člen OT). Tudi v kolikor odvetnik pri tem v svoje breme opravljene odvetniške storitve zaračuna nižje, kot bi to lahko storil oziroma posameznih opravil, ki so bila opravljena v okviru izpolnjevanja obveznosti po mandatni pogodbi (izvedba določenega posla oziroma oprava določene storitve, v danem primeru t.i. predhodne ter individualne storitve) ne obračuna posebej, po izstavitvi računa s specificiranim stroškovnikom naročniku, sploh po tem, ko je naročnik po tako izstavljenih računih odvetniku zanj opravljene storitve tudi že poravnal, ni upravičen iste storitve obračunati višje oziroma izstaviti račune za plačilo razlike vrednosti storitve, ker naj bi bila ta predhodno obračunana prenizko. Na tako izraženo stališče ne vpliva niti okoliščina, da si je odvetnik pridržal pravico do višjega obračuna. V kolikor bi bil odvetnik na podlagi takšnega pridržka stranki za že obračunane in plačane storitve upravičen vedno znova izstaviti račun, s katerim bi te storitve obračunal višje in terjal razliko v vrednosti, bi stranko namreč postavil v položaj, v katerem se nikoli ne bi mogla zanesti na to, da je svojo obveznost do prevzemnika naročila v celoti poravnala. Navedeno pa ni nesprejemljivo zgolj v vidika načela pravne varnosti, temveč je takšno postopanje odvetnika hkrati v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in obveznosti iz obligacijskega razmerja (5. člen OZ). Nenazadnje nasprotuje tudi temeljnim usmeritvam za opravljanje odvetniškega poklica, kot izhajajo iz Kodeksa odvetniške poklicne etike.

16Tožnik se v zvezi z računom 16/19, s katerim je dodatno obračunal t.i. predhodne storitve, (tudi sicer zgolj pavšalno) sklicuje na pojasnila in obvezne razlage Odvetniške zbornice Slovenije glede uporabe OT. V zvezi s tem mu velja posebej pojasniti, da sodišča niso vezana na obvezne razlage in pojasnila posameznih določb OT, ki jih je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije.⁸ V zvezi z računom 64/19, s katerim je tožnik dodatno obračunal individualne storitve, velja najprej kot nerazumljive oziroma neskladne označiti pritožbene navedbe, da toženec prvotnemu računu 102/18 naj ne bi ugovarjal, saj pritožnik po drugi strani vendar sam navaja, da je ugovor toženca zavrnil in posledično dodatno obračunal znesek po računu 64/19 v višini 379,83 EUR. Tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, na katere je sodišče druge stopnje glede dejanskih okoliščin vezano, izhaja, da je toženec zoper račun 102/18 vložil ugovor oziroma reklamacijo (priloga B6),⁹ s katero je od tožnika zahteval določena pojasnila glede v tem računu obračunanih postavk. Kljub temu, da zadovoljivih pojasnil ni prejel in je bil njegov ugovor zavrnjen, pa je v izogib teku zakonskih zamudnih obresti ta račun plačal dne 12. 10. 2018. V kolikor se tožnik sklicuje na še neobračunane storitve pa je ugotoviti, da po izrecnem ugovoru toženca v odgovoru na tožbo, da tožnik ni izkazal, da dodatno obračune storitve niso zajete že v prvotnem obračunu opravljenih storitev, prav tako pa ne, da gre za storitve, ki so bile opravljene za reševanje tožnikove zadeve, v kolikor so bile pa, da so bile za izvedbo naročenega posla potrebne, tožnik dokaznega bremena o tem, da je za potrebe tožnikove zadeve dejansko opravil določene storitve, ki so bile potrebne za realizacijo naročenega posla in še sploh niso bile obračunane, ni zmogel. Kljub obširni trditveni podlagi tožnik namreč niti ni podal jasnih navedb, ki bi jih bilo glede na predložene listine mogoče ob razumskem mišljenju ter pravilih logičnega sklepanja kot (ne)resnične preizkusiti v okviru dokaznega postopka. Prav tako ni predlagal drugih ustreznih dokazov v tej smeri (npr. vsaj lastno zaslišanje). Pritožbeno sodišče pa tudi ne more mimo dejstva, da tožnik v predmetni pritožbi (sicer protislovno s siceršnjimi pritožbenimi navedbami)¹⁰ navaja celo, da se v računu 64/19 le formalno navajajo ugovor in premalo obračunane storitve, ki pa očitno niso bile razlog za izdajo tega računa. Ta dodatni račun naj bi tožnik po lastnih navedbah v pritožbi namreč izdal, ker naj bi toženec povzročal hude probleme, deloval škodovalno, delegiral zadevo sodišču v Ormožu¹¹ ter uveljavljal pobotni ugovor. Tudi v vtoževanem računu 64/19, s katerim je dodatno obračunana individualna storitev, je izrecno navedeno, toženec zraven vložitve ugovora ter prijave Odvetniški zbornici Slovenije tožniku povzroča še nepotrebno delo ter komplikacije (priloga B39). Pri dodatnem obračunavanju že obračunanih in že plačanih storitev iz takšnega pravzaprav kaznovalnega razloga, pa ne gre zgolj za postopanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja v obligacijskih razmerjih, temveč že za zlorabo pravice, da tožnik kot odvetnik tožencu kot svojemu naročniku skladno z določbami materialnega prava obračuna vse zanj opravljene storitve. Takšnemu ravnanju pa glede na določbo 7. člena OZ (načelo prepovedi zlorabe pravic)¹² ni mogoče nuditi pravnega varstva.

17Z računom 83/19 z dne 21. 9. 2019 (priloga A48) je tožnik tožencu, ker ta računa 16/19 z dne 14. 1. 2019 ni poravnal, obračunal razliko v vrednosti storitve zaradi zvišanja vrednosti odvetniške točke iz 0,459 EUR na 0,60 EUR po dnevu izdaje računa 16/19 (vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR velja od 6. 4. 2019) v višini 305,94 EUR. Z ozriom, da je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik plačilo po računu 16/19 z dne 14. 1. 2019 v višini 391,71 EUR neutemeljeno zahteva, čemur naslovno sodišče po zgoraj obrazloženem pritrjuje, je, v kolikor pritožnik to spregleda, hkrati zavzelo pravilno stališče, da tožnik posledično tudi plačilo na podlagi računa 83/19 neutemeljeno uveljavlja. Le dodatno in ob enem pravilno je pojasnilo, da povišanje vrednosti odvetniške točke v obdobju po izdaji računa do njegovega plačila odvetnika ne opravičuje do plačila razlike v vrednosti storitve. Drugi odstavek 12. člena OT res določa, da je stranka dolžna odvetniku plačati storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, vendar pa je skladno z jasno oblikovanimi ter ustaljenimi stališči v sodni praksi¹³ to določbo potrebno razlagati tako, da se kot »vrednost točke v času plačila« razume vrednost točke v času, ko sodišče s sodno odločbo odmeri pravdne stroške oziroma ko te za opravljene storitve stranki odmeri odvetnik sam z izstavitvijo računa.

18Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v skupnem znesku 12,77 EUR. Zakonske zamudne obresti v tej višini tožnik zahteva, ker naj bi toženec računa 81/17 z dne 14. 6. 2017 ter 102/18 z dne 23. 9. 2018 poravnal po dnevu zapadlosti v plačilo, tem zatrjevanjem pa sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Na dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženec račun 81/17 z dne 14. 6. 207 (prvič) prejel šele dne 5. 1. 2018 po elektronski pošti, je sodišče druge stopnje vezano. Poudariti pa je potrebno, da je napačna navedba imena naslovnika (toženca) na poštni pošiljki, zaradi katere ta te ni mogel prevzeti, okoliščina, ki je v celoti v sferi tožnika. Z ozirom, da zavezanec za plačilo v zamudo z izpolnitvijo ne more priti prej, preden račun izstavljen na njegovo ime sploh prejme in se seznani z obsegom obveznosti, pa je lahko le pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zgoraj navedeni račun ni mogel zapasti v plačilo na dan, ki je bil kot dan zapadlosti opredeljen v računu (22. 6. 2017). Prepričanje prvostopenjskega sodišča, da je v takšnih okoliščinah potrebno šteti, da rok plačila v računu ni opredeljen, je sicer pravilno. Ni pa odveč pripomniti, da je toženec tudi ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 18. člena OT, po katerem je stranka račun dolžna plačati v roku petnajst dni po izstavitvi (v danem primeru smiselno v roku 15 dni od prejema računa), če zakon ne določa drugače, račun 81/17 dne 18. 1. 2018 v vsakem primeru poravnal pravočasno.

19Enako stališče kot zgoraj je potrebno zavzeti tudi glede plačila računa 102/18 z dne 23. 9. 2018, popravljeno verzijo katerega je toženec po dejanskih zaključkih prvostopenjskega sodišča prejel 2. 10. 2018. Kot datum zapadlosti je v tem računu sicer naveden datum 1. 10. 2018. Ob tem, ko je pravilno stališče izpodbijane sodbe tudi o tem, da pred prejemom računa toženec z izpolnitvijo obveznosti ni mogel biti v zamudi, pa je prav tako potrebno kot pravilno podpreti prvostopenjsko razlago, da dolžnik (toženec) v primeru, ko svoji obveznosti po prejetem računu ugovarja, do prejema odgovora upnika na njegov ugovor ne more biti v plačilni zamudi. Z ozriom, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik ugovor toženca zavrnil dne 12. 10. 2018, toženec, ki je obveznost po računu 102/18 v višini 606,35 EUR poravnal še istega dne, s plačilom obveznosti nikakor ni mogel biti v zamudi. Z ozirom, da je toženec pravilni, t.j. korigiran račun 102/18 v znesku 606,35 EUR prejel šele 2. 10. 2018, pa s plačilom tega računa dne 12. 10. 2018 tudi ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 18. člena OT, to je neoziraje na obravnavanje njegovih ugovornih navedb, ni mogel biti v dolžniški zamudi.

20Neutemeljeno je tudi nasprotovanje tožnika prvostopenjski odločitvi s sklepom o ustavitvi predmetnega postopka glede zneska 443,37 EUR s pripadki. Tožnik je umik tožbe oziroma izvršilnega predloga v tem obsegu podal že v teku izvršilnega postopka, sodišče prve stopnje pa je po tem, ko toženec umiku tožbe ni nasprotoval (drugi odstavek 188. člena ZPP) skladno s tretjim odstavkom 188. člena ZPP pravilno izdalo sklep o tem. Pojasniti velja, da umik tožbe predstavlja neposredno učinkujoče procesno dejanje in ga, ko je enkrat izražen, ni mogoče preklicati niti v času, dokler sodišče ne izda sklepa o umiku in čeprav še tudi toženec ni izjavil, da se z umikom strinja. Ker je umik tožbe torej procesna dispozicija tožnika, ki učinkuje takoj, je tudi sklep sodišča o umiku zgolj deklaratorne narave¹⁴ in iz razloga, ker ga sodišče prve stopnje ni izdalo takoj po poteku 15 dnevnega roka, v katerem bi toženec umiku tožbe lahko nasprotoval, ni podana kakršnakoli procesa nepravilnost v smislu kršitve določb pravdnega postopka. Izvršilno sodišče je v obrazložitvi sklepa, s katerim je po ugovoru toženca razveljavilo sklep o izvršbi, tožniku tudi pojasnilo, da bo o podanem delnem umiku odločilo pravdno sodišče. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da vrednost spornega predmeta v predmetni pravdi po umiku tožbe znaša 1.090,25 EUR, kar je jasno razbrati iz uvoda izpodbijane odločbe. Z ozirom, da tožnik ni pojasnil, iz kakšnega razloga tožbo deloma umika (npr. ker je toženec delno izpolnil zahtevek), pa je pravilna tudi prvostopenjska presoja, da umik tožbe v ničemer ne vpliva na stroškovno odločitev v predmetni pravdi. V okviru pravilne uporabe materialnega prava velja dodati le še, da so tožencu stroški njegove pooblaščenke z ozirom na delni umik tožbe priznani pravilno. Tako pri vrednosti spornega predmeta 1.090,25 EUR kot pri vrednosti spornega predmeta 1.533,62 EUR vrednost odvetniške storitve po tar. št. 18 namreč znaša 200 točk, kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri stroškovni odmeri. V kolikor se tožnik sklicuje na plačilo sodne takse v višini 44,00 EUR za vložitev izvršilnega predloga, pa mu velja pojasniti, da tar. št. 1112 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) sicer daje podlago za vrnitev dela plačane sodne takse zaradi delnega umika tožbe, o čemer pa se odloči na podlagi vloženega predloga tožnika v tej smeri in, ker toženec glede na neuspeh z zahtevkom sam krije svoje pravdne stroške, ne gre za vprašanje, ki bi bilo relevantno za stroškovno odločitev v predmetni zadevi. Je pa potrebno izpostaviti še, da je v primeru, ko se pravdni postopek, kot obravnavani, vodi po razveljavitvi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, skladno s tar. št. 1111 Taksne tarife potrebno doplačati sodno takso za postopek na splošno (taksa za tožbo). Glede na vrednost spornega predmeta po delnem umiku tožbe sodna taksa za predmetni pravdni postopek znaša 126,00 EUR, glede na že poravnanih 44,00 EUR pa je tožnik dolžan doplačati še 82,00 EUR, k čemu je na podlagi sklepa sodišča prve stopnje P 23/2020 z dne 1. 4. 2022, sestavni del katerega je tudi nalog za plačilo sodne takse P 23/2020 z dne 1. 4. 2022, po odločitvi naslovnega sodišča o njegovi pritožbi zoper zgoraj citirani prvostopenjski sklep s sklepom I Cp 715/2022-2 z dne 3. 1. 2023 že pravnomočno zavezan.

21Glede na obrazloženo se pritožba tožnika v celoti pokaže kot neutemeljena, zato jo se sodišče druge stopnje skladno s 353. členom ZPP ter 2. točko 365. člena zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

22Z ozirom, da tožnik ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Prvi odstavek 4. člena ZOdv: »Odvetnik lahko opravlja svoj poklic individualno ali v odvetniški družbi v skladu z določbami tega zakona.«
² 35. člen ZOdv: »(1) Odvetniška družba se lahko ustanovi kot civilna odvetniška družba ali kot odvetniška družba, ki je pravna oseba. (2) Odvetniška družba, ki je pravna oseba, se lahko ustanovi kot družba z neomejeno osebno odgovornostjo družbenikov za obveznosti družbe (v nadaljnjem besedilu: odvetniška družba z neomejeno odgovornostjo) ali kot družba z omejeno odgovornostjo družbenikov za obveznosti družbe (v nadaljnjem besedilu: odvetniška družba z omejeno odgovornostjo).«
³ 451. člen ZPP: »V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo.«
⁴ Drugi, tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP: »(2) V postopku v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo. (3) Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo. (4) Tožena stranka lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi.«
⁵ Prvi odstavek 106. člena ZPP: »Vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se morajo izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. To velja tudi za priloge.«
⁶ Pridržek obračuna izhaja le iz računa 102/18 z dne 23. 9. 2018, ki je bil izdan za znesek 587,53 EUR (priloga B5) in je bil nato z računom 102/18, ki datira na isti dan, korigiran na znesek 606,35 EUR, ki ga je toženec, po tem, ko je zahteval pojasnila glede obračunanih postavk (ugovor), tudi poravnal. Pri tem ne gre spregledati, da je toženec zahteval pojasnilo tudi glede navedbe, da je pogodba obračunana v 50% in ima tožnik pridržek obračuna, tožnik pa mu je odgovoril, da je to popust v stroškovniku (priloga B7). Ne gre prezreti tudi navedb tožnika v nadaljnji korespondenci pravdnih strank, da pogodba še nikomur ni bila obračunana v 100% (priloga B15).
⁷ Drugi odstavek 16. člena OT: »V specifikaciji računa je treba navesti zneske odvetniških stroškov za posamezne storitve in izdatke, predujme, kratek opis dejstev glede posameznih storitev, opis izdatkov, številke iz posebnega dela tarife, ki so bile uporabljene kot podlaga za odmero odvetniških stroškov ter vrednost predmeta pri storitvah, ki se vrednotijo po vrednosti predmeta. Pri plačilih poštnih in telekomunikacijskih storitev zadostuje navedba skupnega zneska. Pri navajanju zneskov, ki so v posebnem delu tarife določeni v razponu, mora odvetnik kratko obrazložiti razloge, ki utemeljujejo navedene zneske.«
⁸ VSC sklep II Kp 5623/2016 z dne 18. 8. 2020 in UPRS sodba I U 2427/2018-11 z dne 25. 2. 2020.
⁹ Izpostaviti velja, da je bistvena ustrezna vsebinska opredelitev toženčevega pisanja tožniku v zvezi z računom 102/18, ki ga je sodišče prve stopnje prve stopnje neoziraje na to, kako ga je naslovil toženec, pravilno obravnavalo kot ugovor oziroma reklamacijo tega računa.
¹⁰ Tožnik v pritožbi neskladno navaja tudi, da sodišče prve stopnje ne pojasni, kje je navedeno, da je bil račun 64/19 izdan, ker je bila storitev po računu 102/18 prenizko obračunana, saj je prav to vendar sam zatrjeval in je to v računu 64/19 tudi izrecno navedeno. Tožnik je namreč pod dodatno obračunanim zneskom v višini 379,83 EUR pojasnil, da meni, da ugovor toženca zoper račun 102/18 ni utemeljen in da mu je bilo premalo obračunano (priloga B39).
¹¹ Predmetna zadeva je bila sprva dodeljena toženčevi zunajzakonski partnerki kot sodnici na pravdnem oddelku stvarno pristojnega Okrajnega sodišča na Ptuju. S sklepom Vrhovnega sodišča RS I R 126/2020 z dne 16. 9. 2020 je bila nato iz razloga objektivne nepristranskosti sodišča krajevna pristojnost prenesena drugemu stvarno pristojnemu sodišču, to je Okrajnemu sodišču v Ormožu.
¹² 7. člen OZ: »(1) Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom. (2) Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev. (3) Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.«
¹³ VSL sklep I Cp 231/2022 z dne 7. 3. 2022 in VSL sodba II Cp 2064/2021 z dne 21. 2. 2022.
¹⁴ A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, str. 217.