4. člen ZOdv

Osrednje in najpomembnejše vodilo ter merilo celotnega dela odvetnikov je varovanje pravnih interesov, koristi in pravic njihovih strank (naročnikov). z merilom visoke stopnje skrbnosti strokovnjaka je zato potrebno v okoliščinah konkretnega primera presoditi ali njegovo ravnanje, ko je v ospredje postavil lastno finančno korist in aktivno preprečeval, da bi se sporazumno, s sodno poravnavo, končalo več kot petdeset tekočih, odprtih sodnih postopkov, pred različnimi vrstami sodišč in v različnih fazah postopka, ustreza vsebini njegove pogodbene obveznosti - obligaciji prizadevanja, da naredi vse, kar pravila stroke in etike omogočajo in dopuščajo, da se njegovi stranki (strankam) zagotovi, da z zaupanjem v delo svojega odvetnika še naprej sprejema njegove pravne nasvete, mnenja in dopušča izvedbo procesnih dejanj.

Sodišča prve stopnje morajo med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje (peti odst. 98. člena ZPP). Potrebno pa je upoštevati tudi posebne določbe Zakona o odvetništvu (2. in 71.a člen) in drugih zakonov (Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno), splošno prepoved zlorabe procesnih pravic (11. člen ZPP), vezanost na predhodne odločbe tudi drugih organov (13. člen ZPP) ter odločbe Ustavnega sodišča. V skladu z drugim odst. 2. člena ZOdv, lahko pred sodišči stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon ne določa drugače. Zastopanje pred sodišči je opredeljeno kot gospodarska dejavnost, ki se lahko opravlja samo v statusnopravnih oblikah, ki jih dopušča ZOdv, zato se lahko proti plačilu opravlja le v okviru tako določenega poklica (4. člen). Osebe, ki torej nastopajo pred sodišči kot pooblaščenci in to odplačno, morajo torej izkazati tudi njihovo statusnopravno obliko, v kateri to dejavnost opravljajo. Če tega pogoja ne izpolnjujejo, opravljajo to dejavnost nedovoljeno (delo na črno), kar se označuje tudi z izrazom "zakotno pisaštvo".

Kriteriji javnega povabila (dodeljevanje javnih sredstev v okviru ukrepov, namenjenih starejšim zaposlenim kot eni od ranljivih skupin), ki razlikujejo potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi ZOdv), je v nasprotju s 14. členom Ustave. Ustavna pravica enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se pri javnih razpisih odraža v enakopravnem obravnavanju vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis, in pomeni enake pogoje in jasna merila za vse. Vendar pa se to načelo nadalje odrazi tudi v zahtevi, da se v javnih razpisih (enako pa tudi v drugih tem podobnih postopkih dodeljevanja javnih sredstev) bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Elementi razlikovanja morajo torej biti utemeljeni na razumnih razlogih, kar velja tudi za pogoje, ki jih za pridobitev javnih sredstev določajo zakon, podzakonski predpis oziroma javni razpis, javno povabilo ali drug temu po pravni naravi enakovreden akt.

V primeru pooblastila odvetniški družbi velja, da je dano vsakemu od odvetnikov v tej odvetniški družbi, če pooblastilo ni izrecno poimensko omejeno le na določene od teh odvetnikov. V obravnavani zadevi je pooblastilo Odvetniški pisarni A. A. d.o.o. dano brez omejitve, torej vsem odvetnikom te družbe. V odvetniški družbi svoj poklic kot odvetnik opravlja tudi A. A., ki je edini družbenik navedene odvetniške pisarne ter njen zakoniti zastopnik, hkrati pa tudi upnik v predmetni zadevi. To pomeni, da je A. A. kot upnik s pooblastilom odvetniški družbi za zastopanje pooblastil tudi samega sebe. Za navedbe, da so v odvetniški pisarni zaposleni še drugi odvetniki, upnik ni predložil nobenega dokaza. Iz predloženega pooblastila izhaja, da ga je upnik podpisal tako v svojstvu pooblastitelja kot v svojstvu prevzemnika pooblastila (v imenu odvetniške družbe), prav tako pa je upnik v imenu pooblaščene odvetniške družbe podpisal tudi vloženo pritožbo in zato ni mogoče slediti navedbam, da so delo opravili drugi zaposleni v odvetniški družbi. Iz dejstva, da je upnik v imenu odvetniške družbe podpisal vloženo pritožbo, izhaja kvečjemu nasprotno, torej da je pritožbo sam tudi sestavil.<

Tožnik je umik tožbe oziroma izvršilnega predloga v tem obsegu podal že v teku izvršilnega postopka, sodišče prve stopnje pa je po tem, ko toženec umiku tožbe ni nasprotoval (drugi odstavek 188. člena ZPP) skladno s tretjim odstavkom 188. člena ZPP pravilno izdalo sklep o tem.

To pa pomeni, da če odvetniško storitev (pa četudi je predhodno dal navodila odvetnik) opravi zaposlena oseba v odvetniški pisarni, ki nima statusa odvetnika, odvetniškega kandidata ali odvetniškega pripravnika, odvetniška družba te storitve stranki (razen, če stranka s tem izrecno soglaša) ni upravičena zaračunati po odvetniški tarifi.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga. Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.

Odvetnik je dolžan stranko – kolikor je to mogoče – vnaprej seznaniti s potekom postopka in stroški postopka, nato pa jo redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji tako omogočiti vsebinsko odločitev v lastni zadevi. Toženka je v nasprotju s pravili stroke izkoristila tožnikovo stisko in slabo zdravstveno (duševno) stanje. Ni ravnala v tožnikovem interesu, ampak je samovoljno vložila tožbe in z napovedjo enormno velikih vrednosti sporov zasledovala svoj finančni interes – visoko plačilo odvetniških storitev, s tem pa tožniku povzročila velike stroške sodnih taks. Gre za protizakonito in nemoralno ravnanje, saj obstaja splošen družbeni konsenz o nesprejemljivosti ravnanja odvetnika, ki v nasprotju s svojo poklicno vlogo skrbnika strankinih interesov, zlorabi zaupanje stranke, zasleduje svoje interese, stranki povzroča stroške. Odvetnikovo vlaganje tožb na tak način – brez pooblastila, z nerazumno visokimi vrednostmi spora, večje število tožb, kot bi bilo potrebno – je nemoralno.

Prvi odstavek 29. člena ZBPP ne pomeni, da zaposleni odvetnik postane sam (osebno) stranka v postopkih odločanja o brezplačni pravni pomoči. Glede tega ni videti utemeljenega razloga za razlikovanja med tem, ali je odvetnik zaposlen pri drugem odvetniku ali pri odvetniški družbi.

Odvetniki, ki opravljajo svoj poklic individualno, niso subjekti vpisa v sodni register. Vpisani so le v Poslovni register Slovenije. Zato pritožnik neutemeljeno meni, da lahko doseže izbris „podjetja odvetnice“ iz sodnega registra.

Odločilno za presojo, ali tožnik izpolnjuje pogoje 3.a točke tega javnega razpisa, je vprašanje, ali se tožnik ukvarja z gospodarsko dejavnostjo skladno z veljavnim zakonom, ki ureja gospodarske družbe, torej ZGD. Odvetništvo je urejeno s posebnim predpisom - Zodv. Iz določb ZOdv izhaja, da je odvetništvo svoboden poklic in da je dejavnost odvetniške družbe omejena na opravljanje odvetniškega poklica, ker odvetniki opravljajo svoj poklic v skladu z določbami ZOdv, ne pa v skladu z ZGD, kar se nanaša tako na odvetnika kot posameznika kot za odvetniško družbo, zato sodišče tožbene razloge glede neenakopravnega obravnavanja odvetnika glede na odvetniško družbo kot neutemeljene zavrača, saj tudi za odvetniško družbo veljajo določbe ZOdv.