771. člen OZ

Prevzemnik naročila mora dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne. Denar, ki ga je Banka A. d. d. nakazala tožencu, je bil ta dolžan izročiti tožnici ne glede na to, ali je šlo za zastopanje po odločbi o Bpp ali "zgolj po pooblastilu". Ker za pravdne stroške obstaja pravnomočna odločba sodišča, je neutemeljena trditev toženca, da bo tožnica neupravičeno obogatena. Ker je ta odločba pravnomočna, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z njeno pravilnostjo v vsebinskem smislu, kar načenja toženec v pritožbi. Toženec je bil za svoje delo plačan s strani službe za Bpp, za neizročitev denarja iz naslova pravdnih stroškov, ki so bili prisojeni njegovi stranki, pa ni navedel nobene utemeljene podlage. Toženec je teku zamudnih obresti nasprotoval že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage navedlo, da je bil toženec nepošten in da je zato tožnica na podlagi 193. člena OZ upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva pridobitve. Ta kršitev razpravnega načela (7. člen

Rok za uveljavljanje zahtevka po zmanjšanju vnaprej dogovorjene nagrade za uspeh zaradi očitnega nesorazmerja z opravljenimi storitvami (tretji odstavek 779. člena OZ) začne v tipičnem položaju teči, ko prevzemnik naročila da o opravljenem poslu račun (771. člen OZ). Načelo predvidljivosti terja, da je tako tudi tedaj, ko je nagrada v pogodbi že opredeljena v fiksnem znesku ter so opravljene storitve abstraktno opisane v pogodbi, njihov dejanski obseg in vsebina pa konkretizacija abstraktnega pogodbenega dejanskega stanu.

Vračunanje daril in volil v dedni delež je medsebojna dolžnost in pravica sodedičev. Sodišče ga ne opravi po uradni dolžnosti, ampak le, če ga dediči zahtevajo. Trditveno in dokazno breme za obstoj in vrednost darila, ki naj se vračuna sodediču v dedni delež, je na dediču, ki zahteva vračunanje. Upravitelj zapuščine je pooblaščenec dedičev za posle rednega upravljanja in ohranjanje vrednosti zapuščine. Vse ostale posle za dediče lahko sklepa le z odobritvijo sodišča. Kadar sodišče za upravitelja zapuščine postavi odvetnika, mora slednji poročati o stanju poslov in po opravljenem poslu podati račun. Za opravljeni posel je upravičen do običajnega plačila po Odvetniški tarifi.

Ne drži pritožbena graja, da gre v predmetni zadevi za sodbo presenečenja in da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvajati materialno procesno vodstvo, v okviru katerega bi tožnika opozorilo, da šteje sporno pogodbo za mandatno pogodbo, ne pa za pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Tak primer je bil tudi v predmetni zadevi. Pritrditi je toženkinim navedbam v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku v pridruženi zadevi II P 551/2021 zavzelo stališče, da se kot relevantno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku uporabijo določbe OZ o pogodbenih razmerjih, OZ pa ne ureja delovnopravnih razmerij, zaradi česar bi lahko tožnik ob zadostni procesni skrbnosti predvidel, da sodišče prve stopnje sporne pogodbe ne bo štelo za pogodbo o zaposlitvi.

Res je sicer, da je Višje sodišče v Celju v sodbi Cp 182/2015 z dne 04.06.2015, na katero se sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da gre pri škodi po drugem odstavku 782. člena OZ za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj mandatar, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročitelja. Vendar je bila navedena sodba spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 311/2015 z dne 15.06.2017, na katero se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (in sicer v opombi št. 7 pod črto). V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da pri mandatnih pogodbah v primerih, ko naročnik neutemeljeno odstopi od pogodbe (kot v predmetni zadevi), prevzemniku naročila ne gre škoda iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo pogodbena stranka ima, ker pogodba ni bila izpolnjena (dejansko škodo, izgubljeni dobiček ipd.), temveč le odškodnina v obliki negativnega pogodbenega interesa, to je škodo, ki jo nekriva pogodbena stranka ima v obliki izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, ko ne bi pogodba preneha

Obveznost poročanja o svojem delu in podajanja računa o upravljanju premoženja enkrat letno ali kadar to zahteva CSD nastane ob postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo in z imenovanjem skrbnika.

Procesnega vprašanja popolnosti tožbe in materialnopravnega vprašanja njene sklepčnosti se ne sme mešati z vprašanjem, ali bodo v tožbi (in morda kasneje) predlagani dokazi zadoščali za ugotovitev zatrjevanih dejstev. To je stvar dokaznega postopka in vsebinske odločitve o zahtevku. Dokazno breme, da je dvignjen denar zapustnici izročen oziroma porabljen za njene potrebe, je bilo na toženki. Ne le zato, ker je v teoriji in sodni praksi ustaljeno stališče, da je dokazno breme praviloma na tistem, ki zatrjuje obstoj dejstva in ne na tistem, ki njegov obstoj zanika, pač pa tudi zato, ker je to njeno breme po materialnem pravu, to je 771. členu OZ. Prevzemnik naročila je namreč o opravljenem poslu dolžan dati račun in izročiti naročitelju vse, kar je iz opravljanja zaupanih poslov prejel. Edini neposreden dokaz, ki ga je imelo sodišče prve stopnje v zvezi s tem na razpolago, je bilo zaslišanje toženke. Drži, da gre pri tem za dokaz, ki je načeloma enakovreden drugim dokazom. Zaradi zainteresiranosti stranke za lasten uspeh, pa ga je treba ocenjevati z zadostno mero skrbnosti, zadržanosti in kritičnosti in pri tem potrditev dokaznega rezultata praviloma iskati tudi v drug

Namen novele ZVEtL-A je bil, da prepreči širjenje učinka subjektivnih meja pravnomočnosti izdanih odločb na osebe, ki v postopku niso sodelovale. Ker je razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom podobno razmerju s pooblaščencem, morebitna kršitev upravnikove obveznosti nadaljnjega obveščanja ne more pomeniti podlage za zaključek, da etažni lastniki o postopku niso bili obveščeni in jih zato odločitev sodišča o določitvi pripadajočega zemljišča ne zavezuje.

Tožnik je umik tožbe oziroma izvršilnega predloga v tem obsegu podal že v teku izvršilnega postopka, sodišče prve stopnje pa je po tem, ko toženec umiku tožbe ni nasprotoval (drugi odstavek 188. člena ZPP) skladno s tretjim odstavkom 188. člena ZPP pravilno izdalo sklep o tem.

V razmerju med prvo tožnico, pokojnim A. A. in prvo toženko je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo elemente (ustne) mandatne pogodbe. Prva toženka je s prihranki staršev razpolagala na podlagi njunega naloga. Prva toženka je imela naročilo za razpolaganje s prihranki staršev najkasneje ob sklenitvi pogodb o vezavi depozitov. Izvršitev naročila dokazuje njegov obstoj. Sorodstveno razmerje pogodbenih strank pa pojasnjuje odsotnost dogovora o plačilu za trud. Sodišče prve stopnje v tožbenih navedbah ni imelo podlage, da bi kot skupno premoženje upoštevalo še kaj drugega kot sporna denarna sredstva.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo po računu št. 73/19. Tožnik je z njim obračunal spremembo v vrednosti odvetniške točke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da do plačila te razlike ni upravičen. Drugi odstavek 12. člena OT res določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Vendar je po stališču pritožbenega stališča določbo potrebno razlagati tako, da se „čas plačila“ nanaša na čas, ko je obveznost plačila naložena (tako je tudi v primeru odločbe sodišča z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča).

Razlaga, po kateri je z iztekom desetletnega roka, za katerega je bila sklenjena Pogodba, ta pogodba prenehala ter da je ne glede na uspešnost izvajanja garancijske sheme potrebna sklenitev nove pogodbe, ni v nasprotju s pravili o razlagi pogodb. Prav tako ni v nasprotju z zahtevami razlage t.i. upravnih pogodb, med katere spada tudi obravnavana Pogodba. Pravica do obravnavanja in do opredelitve do strankinih navedb ne pomeni, da mora sodišče strankinim navedbam vsebinsko slediti in jih sprejeti kot pravilne.

Tožnica navaja, da pooblastilo odvetniku zajema le naročilo do polnega poplačila terjatve upnika in nič več, ker pa je toženka prejela več, je po njenem mnenju ravnala v nasprotju s 769. členom OZ, ki ureja odmik od naročil in navodil. Vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je toženka imela pooblastilo za izvršilni postopek, preplačilo pa je bilo izvedeno v zvezi s tem postopkom. Po takšni razlagi, kot jo zagovarja tožnica, toženka ne bi imela pooblastila niti za vložitev predloga za ustavitev postopka, kar pa ne drži. Ravno nasprotno, toženka je pri prenakazilu ravnala po izrecnih navodilih svoje stranke in se je njenih navodil držala. S tem je toženka ravnala tudi v skladu s 768. členom OZ, ki mandatarju v prvem odstavku nalaga, da mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem pa mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Mandatarju torej nalaga, da v razmerju do naročnika, in ne do naročnikove nasprotne stranke, kot navaja tožnica, ravna kot dober gospodar.

Toženka odvetnica si je neupravičeno zadržala denar, ki ji ga je, kot (takratni) pooblaščenki tožnice (za tožnico), nakazala zavarovalnica iz naslova, s (pravnomočno) sodbo, prisojene odškodnine (in pravdnih stroškov).

Sodišče mora pravila o prekluziji uporabiti ne glede na to, ali se (nasprotna) stranka nanje sklicuje ali ne. V konkretnem primeru zato ni relevantno, ali je tožnica ugovarjala vsem na novo predloženim dokazom ali le posameznemu od njih. Indici sami po sebi sicer niso pravno relevantni, jih pa sodišče ugotavlja, ker na njihovi podlagi (lahko) sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. V konkretnem primeru, ko je sodišče izpovedbe strank, kot edine neposredne dokaze o trditvah, zakaj in na kakšni podlagi je bil denar s tožničinega računa dvignjen ter o tem, ali je bil tožnici izročen, ocenilo kot enako verodostojne, indicem nedvomno ni mogoče pripisati nepomembnosti oziroma očitne neutemeljenosti. Na povzete navedbe tožencev bi zato sodišče prve stopnje moralo odgovoriti. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico do izjave obeh tožencev. Ugovor pobota je mogoč tudi po prvem naroku brez nadaljnjih pogojev, če to ni povezano z novimi trditvami o dejstvih, sicer pa ob pogoju nekrivde. To pa bo, kot objektivno novo dejstvo, vedno izkazano, če so se pogoji za pobot medsebojnih terjatev tožnika in toženca izpolnili med pravdo. Temeljno sporočilo 8. člena

Javni sklad ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih. Tožeča stranka od tožene stranke vtožuje izpolnitev obveznosti na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja stanovanj. Terjatev do tožene stranke vtožuje na podlagi določb pogodbe in v skladu s 771. členom Obligacijskega zakonika. Gre torej za klasično civilno-pravno razmerje zato tožeča stranka v tej pravdi ne nastopa kot organizacija z javnimi pooblastili na podlagi posebnega zakona.

Zgolj dejstvo, da naj bi pri prvo toženi stranki ne bilo mogoče najti podatkov o plačilih etažnih lastnikov, manjkali pa naj bi tudi bančni izpiski, kaže kvečjemu na neskrbnost (premajhno skrbnost) pri poslovanju in neurejene evidence, kar pa ne more biti podlaga za očitek protipravne zlorabe družbe za osebne koristi. Ni naloga sodišča, da verodostojnost trditev in dokazov pravdnih strank do potankosti preizkuša; ne nazadnje za takšen preizkus v zapletenejših primerih, kakršen je predmetni, niti ni usposobljeno. V konkretnem primeru pa tega ni mogel storiti niti izvedenec, ki je poudaril, da zaradi narave poslov (izstavljanje računov in zbiranje plačil) lahko pregled naredita le pravdni stranki sami. Naloga izvedenca ni zbiranje in urejanje neurejene dokumentacije pravdnih strank. Prav tako je strokoven izračun stanja dejanskih obveznosti naloga računovodstev pravdnih strank, naloga izvedenca pa je strokovno preverjanje teh izračunov (v kolikor bi obstajali).

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali bi moral v okoliščinah konkretnega primera odvetnik/odvetniška družba dati prednost notranjemu razmerju med naročiteljem in prevzemnikom naročila pred razmerjem med prevzemnikom naročila in tretjimi osebami.

Sodišče se je sklicevalo na določbo 771. člena OZ, po kateri mora dati prevzemnik naročila o opravljenem naročilu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval, ali ni. Zakon torej že ureja situacijo, do kakršne je prišlo v obravnavani zadevi, in daje prednost notranjemu razmerju med naročiteljem in prevzemnikom naročila pred razmerjem med prevzemnikom naročila in tretjimi osebami. To je logično, saj prevzemnik naročila ves čas nastopa v imenu in za račun naročitelja. Tožena stranka je torej ravnala v skladu z zakonom in ji protipravnega ravnanja ali zlorabe pravic, ker je prejeta sredstva prenakazala svojemu naročitelju, namesto da bi jih vrnila tožeči stranki, ni mogoče očitati.

Takoj po opravljenem poslu bi moral dolžnik (mandatar) dati upniku (naročitelju) račun o opravljenem poslu in mu brez zavlačevanja izročiti vse, kar je iz opravljenega posla prejel, na upnikovo zahtevo pa tudi poročati o stanju poslov. Ker upnik niti telefonskega kontakta z dolžnikom ne uspe vzpostaviti, je verjetno, da je bila mandatna pogodba sklenjena z namenom, da dolžnik kot mandatar denarna sredstva pridobi, jih pa ne izroči upniku. Utemeljeno je zato sklepanje, da dolžnik sredstva skriva in pričakovati je, da bo zaradi tega uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj otežena.