450. člen ZPP

Neutemeljena je (posredna) graja neizvedbe dokaznega predloga za zaslišanje toženca. Ker njegova lastninska pravica na stanovanju v obravnavani stavbi ni bila sporna, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog zavrnilo in odločilo na podlagi pisnih dokazov (upoštevajoč 450. člen ZPP).

Sodišče je upoštevalo standard, na katerega napotuje omenjena določba Pravilnika, po katerem je neto tlorisna površina, površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točka 5.1.5 standarda SIST ISO 9836), ni pa razpolagalo s podatki o površinah, za katere je treba omenjeno neto površino zmanjšati (neogrevana klet, garaža, balkon, loža, terasa). Kot je navedlo tega podatka ni v nobenih dokumentih razen zgolj ročno zapisanega na kopiji dela tlorisa načrta stanovanja toženke, podatke, ki jih je uporabila tožeča stranka pa je toženka izrecno prerekala. Sodišče je zato odločilo, da navedeni parameter za določitev ogrevane površine posameznega dela stanovanja določi tako, da najde najboljši približek.

Sledeč postopkovnim pravilom v 450. do 453. člena ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb in listinskih dokazov toženca glede nestanovanjske rabe stavbe. Toženec je imel možnost in dolžnost nasprotovati tožnikovim navedbam in dokazom (le) do določene faze postopka, na kar je bil tudi izrecno opozorjen. Zakaj te svoje pravice ni pravočasno izkoristil, je pravno nepomembno. Prepozne navedbe in dokazi v nobenem primeru niso dopustni, z njihovim neupoštevanjem pa tožniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku. Dejstvo, da na stavbi v času toženčevega lastništva dela stavbe še ni bila vzpostavljena etažna lastnina niti ne začet postopek za vzpostavitev etažne lastnine, ni pravno pomembno. Glede na ugotovitve sodišča o toženčevem solastništvu parcel, na katerih stoji stavba, in o delitvi te stavbe na posamezne dele, je na konkretni stavbi izkazan obstoj dejanske etažne lastnine, kar glede na določbo tretjega odstavka 9. člena SZ-1 zadošča za uporabo določb o upravljanju iz SZ-1.

Sodišče prve stopnje je sklenjeni dogovor med pravdnima strankama o izvedbi del tudi pravilno opredelilo kot pogodbo o delu, ki je opredeljena z določbami XI. poglavja OZ. Neutemeljeno je zato toženčevo sklicevanje na napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določb GZ-1. Ta ureja pogoje za graditev objektov in druga vprašanja povezana z graditvijo objektov z namenom zaščite javnega interesa (1. in 2. člen GZ-1), ki zajema varnost gradnje, varstvo okolja, ohranjanje narave, …, ne pa pogodbenih razmerij.

Zamujene vloge je z namenom izvrševanja pravice do izjave dopustno upoštevati le, če so izpolnjeni zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, za kar je potrebno podati ustrezen predlog. V sporu majhne vrednosti lahko sodišče obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka, čemur je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo osebnih dokazov tudi sledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot pravno podlago sprejete odločitve naročniško razmerje, kot izhaja iz pogodbe z aneksi in splošnih pogojev poslovanja. Pravilno je uporabilo materialno pravo glede toženčeve obveznosti sporočanja (novih) kontaktnih podatkov, ki je opredeljena v splošnih pogojih poslovanja tako, da je bila določena pisna oblika sporočanja.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni razpisalo naroka, čeprav ga je toženec zahteval, ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 454. člena ZPP, saj ni izpolnjen zakonski pogoj, da nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala. Pri tem ni pomembno, da je slednje zahteval samo toženec, saj iz jezikovne razlage navedenih določb izhaja, da mora biti podana odsotnost zahteve obeh strank za izvedbo naroka oziroma z drugimi besedami, če narok zahteva vsaj ena stranka, ga sodišče mora izvesti. Dokaznega postopka, v katerem sodišče lahko upošteva načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka, ne gre enačiti z izvedbo naroka. Za razliko od dokaznega predloga zaslišanja toženca je sodišče vezano na zahtevo stranke, da narok izvede. Zato je zmotna utemeljitev sodišča prve stopnje, da naroka ni smotrno opraviti, ker je zavrnilo zaslišanje toženca.

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Nelogična in protislovna je utemeljitev, da se sodba brez izvedbe glavne obravnave izdaja skladno z določbo ZPP, po kateri je eden od pogojev za takšno ravnanje nespornost dejanskega stanja (prim. 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki ji sledi obrazložitev, da je v dokazne namene sodišče prebralo vse predložene dokazne listine (prim. 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Dokazni postopek se izvaja, praviloma na glavni obravnavi in izjemoma "kabinetno", samo v primeru spornosti odločilnih dejstev, sicer pa je odveč.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo povprečno ceno na krajevnem območju s primerjavo večjega števila predloženih cenikov in Eurotax kalkulacij. Takšni pisni dokazi so primerni za ugotavljanje dejstva povprečne cene na krajevnem območju in v obravnavani zadevi tudi zadostni. Upoštevati je treba to, da predstavlja predmetni postopek spor majhne vrednosti, ki se je vršil za plačilo 557,36 EUR. Postavitev izvedenca avtomobilske stroke za ugotovitev povprečne cene bi bila v danem postopku neekonomična in glede na večje število predloženih pisnih cenikov in kalkulacij tudi nesmotrna. Neizvedba dokaza z izvedencem v takšnem primeru je tudi v skladu z zakonom.

Postopek v sporu majhne vrednosti namreč poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Glavna obravnava ni obligatorna, zato bi morali pravdni stranki izrecno predlagati izvedbo naroka, česar pa nobena od njiju ni storila. Za dogovor, ki predvideva drugačno plačilo odvetniških storitev, kot to določa OT, je po 17. členu OT sicer res predpisana pisna oblika. Vendar ta ni predvidena za njegovo veljavnost (ad valorem), pač pa za njegovo (lažjo) dokazljivost (ad probationem).

Ni res, da tožeča stranka zaradi dejstva, da gre za spor male vrednosti, ne bi mogla dokazovati, da je upravnik. Res je, da predmet te pravde ni spor o obstoju oz. veljavnosti pogodbe o upravljanju, ampak je to zahtevek na plačilo zneskov, ki jih tožeča stranka kot upravnik uveljavlja od toženke. A vendar se je vprašanje veljavnosti pogodbe o opravljanju upravniških storitev pojavilo zaradi ugovora toženke, ki je menila, da ta ni veljavna. Ker je aktivno legitimiran za tak zahtevek samo upravnik, je bilo zaradi ugovora ključno odgovoriti na (predhodno) vprašanje veljavnosti navedene pogodbe, za kar pa je zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena dokazno breme na tožeči stranki. Če je bilo v drugi pravdi ugotovljeno, da so etažni lastniki določili novega upravnika, to v ničemer ne vpliva na odločitev obravnavani zadevi. Pritožba ne pojasni razlogov za stališče, da v sporu male vrednosti sodišče ne bi moglo samo reševati predhodnega vprašanja, za tako stališče pa tudi ni podlage v ZPP.

Ugotovljena ogrevana površina toženkinega stanovanja, celotne stavbe in seštevka vseh stavb skupaj, ki se upoštevajo pri delitvi stroškov, so dejanske ugotovitve, ki jih v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati. Sodišče je za vsak razdelilnik in vsako postavko na njem samo izračunalo vrednost, ki bi jo, upoštevajoč skupen znesek, ki se deli, morala plačati toženka. Mesečne vrednosti postavk, ki jih je priznalo, je seštelo, dobljeni znesek pa odštelo od posamezne vtoževane mesečne vrednosti še neplačanega zneska. Tako je ugotovilo, v kolikšen znesku je posamezni vtoževani znesek utemeljen.

Do začetka stečaja in s tem do prekinitve postopka po samem zakonu je prišlo po tem, ko so bila na prvi stopnji opravljena že vsa procesna dejanja strank oz. so zanje potekli vsi roki. Takšen procesni položaj pomeni izjemo od obveznosti prekinitve postopka, prvemu sodišču pa dopušča izdajo odločbe.

Povzetek navedb pravdnih strank ni odločilno dejstvo, temveč služi temu, da je iz sodbe razvidno, kaj je predmet spora, poleg tega pri denarnih zahtevkih omogoča individualizacijo zahtevka zaradi ugotavljanja, o čem je bilo pravnomočno razsojeno. Tudi v primeru uspeha toženke v upravnem sporu to ne bi ponovno vzpostavilo izbrisanih obveznic. Tožničina domnevna škoda izvira iz dejstva, da je Banka Slovenije sprejela izredne ukrepe, na podlagi katerih so bile izbrisane obveznice.

Tožnik je umik tožbe oziroma izvršilnega predloga v tem obsegu podal že v teku izvršilnega postopka, sodišče prve stopnje pa je po tem, ko toženec umiku tožbe ni nasprotoval (drugi odstavek 188. člena ZPP) skladno s tretjim odstavkom 188. člena ZPP pravilno izdalo sklep o tem.

V sporih majhne vrednosti velja načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka. Ta se odraža v določbah 450., 451. in 452. člena ZPP. Tožnik mora navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, toženka pa v odgovoru na tožbo. V nadaljevanju pa lahko vsaka stranka vloži le še eno pripravljalno vlogo. Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (450. člen ZPP). Ob pojasnjenem je nerazumen in neutemeljen očitek o pojasnilni dolžnosti sodišča toženki na prvem naroku, da (še) lahko predlaga določene dokaze, ki jih v dosedanjih vlogah še ni predlagala. Takšno materialno procesno vodstvo ne bi bilo dopustno.

Med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe. To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna. Tudi po stališču višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Glede na zgoraj navedeno o postavljenem zahtevku so zato neutemeljene pritožbene trditve, da se je tožeča stranka s tem želela izogniti posebnim procesnim določbam o postopku v spornih majhne vrednosti. Pritožnica sama uveljavlja prav to, da mora po zakonu imeti izvajalec institucionalnega varstva (to je dom starejših občanov v zgradbi) za izvajanje osnovne oskrbe s predpisom na delovnih mestih zaposlenega vratarja - receptorja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v stavbi izvaja dejavnost, katere narava narekuje varnostno - receptorsko službo, je torej pravilna, sklicevanje na potrebnost soglasja vseh etažnih lastnikov pa zato, ker je za posle rednega upravljanja potrebno soglasje lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev glede na večstanovanjsko stavbo, pa neutemeljeno.

Etažni lastniki lahko odločajo s podpisovanjem listine, na kateri je zapisan predlog sklepov (prvi odstavek 34. člena SZ-1). Zakonske skladnosti njenega ravnanja ne omaja dejstvo, da je šlo v bistvu za potrditev sklepa nadzornega odbora, saj je bila navedena listina (odločitev nadzornega odbora) v odnosu do etažnih lastnikov kljub temu zgolj predlog sklepa (glasovanje „za“ ali „proti“). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil sklep sprejet z več kot polovico solastniških deležev. Posli vzdrževanja večstanovanjske stavbe (ki spadajo med posle rednega upravljanja) po SZ-1 so sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za to, da se ohranjajo pogoji za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote. Za posle vzdrževanja večstanovanjske stavbe se med drugim štejejo dela in storitve za zagotavljanje predpisanih ukrepov varstva pred požarom ter drugih ukrepov za zaščito in reševanje. Nesporno je, da je bil sporni zid zgrajen z namenom zaščite pred poplavami, ker je bila stavba pred tem že poplavljena. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevega ugovora, da je zid postavljen na tujem zemljišču. V 13. točki obrazložitve je pojasnilo, da se

Sodišče lahko v postopku v sporu majhne vrednosti omeji čas in obseg dokazovanja.

Postopek v sporih majhne vrednosti praviloma poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). V strokovni literaturi in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da mora biti zahteva za izvedbo naroka izražena izrecno. Zmotno je stališče, da jo lahko nadomesti dokazni predlog za zaslišanje stranke, saj ni nujno, da mu bo sodišče ugodilo in da bo izveden. Ker nobena od strank izvedbe naroka ni predlagala, sodišče pa je o spornih dejanskih vprašanjih lahko odločilo že na podlagi pisno predloženih dokazov.