457. člen ZPP

Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. za zaslišanje prič) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka. Sodišče prve stopnje je imelo za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič ustavno dopusten razlog, in sicer, da izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla spremeniti končne dokazne ocene sodišča oziroma ne bi mogla vplivati na odločitev. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedenega izhaja tudi, da je bila pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, zato so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez razpisa naroka iz drugega odstavka 454. člena ZPP, posledično pa ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Tožnik je umik tožbe oziroma izvršilnega predloga v tem obsegu podal že v teku izvršilnega postopka, sodišče prve stopnje pa je po tem, ko toženec umiku tožbe ni nasprotoval (drugi odstavek 188. člena ZPP) skladno s tretjim odstavkom 188. člena ZPP pravilno izdalo sklep o tem.

Iz sodne prakse ne izhaja, kot navaja pritožba, da je upravnik, ki opravlja storitve za etažne lastnike še po prenehanju pogodbe o upravljanju in kljub prepovedi etažnih lastnikov, upravičen do plačila na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

V postopku v sporih majhne vrednosti se v skladu s 1. odstavkom 457. člena ZPP sodba sicer res razglasi takoj po koncu glavne obravnave, vendar pa kršitev te postopkovne določbe lahko predstavlja kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v tovrstnih postopkih ni dopusten pritožbeni razlog. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da mu je ravno toženec povzročil zatrjevano škodo, je pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati že prve predpostavke civilnega delikta toženca.

Odstop enega etažnega lastnika iz celotnega sistema ogrevanja po svoji naravi pomeni spremembo rabe skupnih delov (drugi odstavek 29. člena SZ-1). Etažni lastniki se lahko dogovorijo za drugačen način porazdelitve bremen, vendar pa morajo v takšnem primeru skleniti sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov ogrevanja (v smislu, da se posamezni lastnik izključi iz sistema plačevanja stroškov).

Tožnik ni dokazal, da vložitev tožbe, v zvezi s katero so nastali stroški, katerih povrnitev zahteva od toženca, temelji na sklepu etažnih lastnikov. Iz tožbenih navedb ne izhaja niti sklep, da tožnik od toženca zahteva povrnitev sorazmernega dela stroškov pravdnega postopka na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila. Po 199. členu OZ se sme kdo tujega posla lotiti nepoklicano samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Trditev, da je prejšnji upravnik po prejemu začasne odredbe izročil sredstva etažnih lastnikov, ne zadostuje za sklep, da bi etažnim lastnikom v nasprotnem primeru nastala škoda ali bi izostal nastanek koristi. Tožbeni zahtevek za povrnitev sorazmernega dela stroškov pravde zato ni utemeljen.

Etažni lastnik ne odgovarja za stroške upravljanja ter druge stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, ki nastanejo potem, ko je obvestil upravnika o spremembi lastninske pravice. Dejstvo, da je bila tožnica preko nepremičninskega posrednika obveščena o spremembi lastninske pravice na etažnem stanovanju, pomeni, da bivša etažna lastnica odgovarja za stroške, nastale do obvestila upravniku.

Izrek izpodbijane sodbe ni protispisen. Je tak, kot je običajno v zadevah, ko sodišče odloča po tem, ko je bil sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, razveljavljen ter se zahtevek obravnava v pravdi, odločitev pa je mešana – tožbenemu zahtevku je delno ugodeno, delno pa je zavrnjen. Večji del tožbenega zahtevka je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije. Trditveno breme, da je stroške tretjih poravnal upravnik, je na tožeči stranki, tega pa tožeča stranka ni navedla. Večinsko stališče sodne prakse je, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne stranke ali priče, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.

Kršitev prekluzijskih pravil predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Dolžnost substanciranja pritožbenih trditev je na pritožniku.

Tožnica ima sicer prav, da bi po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu morala druga toženka dokazati, da je obravnavana škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Vendar pa bi ta dokaz lahko prišel na vrsto šele potem, če bi se izkazalo, da je bila zatrjevana opustitev druge toženke pri nadzoru in vzdrževanju javne ceste res pravno relevanten vzrok za nastalo škodo. Vzročno zvezo dokazuje oškodovanec, tožnici pa ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožnica s svojim vozilom že v križišču, ko je vanjo trčila zavarovanka prve toženke. Pravilno je zaključilo, da je imela prednost tožnica. Za presojo odgovornosti v trčenju udeleženih voznic je tako bistveno, da je imela pri vožnji skozi križišče prednost tožnica in da ji je zavarovanka prve toženke prednost odvzela s svojo protipravno vožnjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da druga toženka ne odgovarja za tožničino škodo. Dejstvo, da druga toženka ni prej nadomestila spornega prometnega znaka z novim, namreč ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo in nastalo škodo. Razumljivo je, da odškodnina za stroške popravila poškodovanega vozila ne sm

V postopku v sporih majhne vrednosti se pravdni stranki ne moreta sklicevati na izpolnjenost pogoja nekrivde. Pri izračunu prihodkov se upošteva samo cena za storitve, ki bi jo oškodovanec dosegel na trgu, brez davka na dodano vrednost, če je oškodovanec zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost. Trditveno breme za navedena dejstva je na oškodovancu.

O tem, da je bila terjatev, ki jo je v tem postopku vtoževala prvotna tožeča stranka, prenesena v sedaj vtoževani višini na sedanjo tožečo stranko, med pravdnima strankama ni spora. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je po končanju stečajnega postopka nad prvotno tožečo stranko nadaljevalo postopek s singularnim pravnim naslednikom prvotno tožeče stranke.

V gospodarskih sporih majhne vrednosti je določba 454. člena ZPP lex specialis v razmerju do 488. člena ZPP. V zvezi z neizvedbo naroka bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe moralo navesti, da je v konkretnem primeru tako postopalo na podlagi določbe drugega odstavka 454. člena ZPP. Vendar pa opustitev navedbe te določbe gotovo ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (kot se to zavzema pritožnica), relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je, četudi bi bila podana, v sporih majhne vrednosti kot pritožbeni razlog izključena.

Toženka odvetnica si je neupravičeno zadržala denar, ki ji ga je, kot (takratni) pooblaščenki tožnice (za tožnico), nakazala zavarovalnica iz naslova, s (pravnomočno) sodbo, prisojene odškodnine (in pravdnih stroškov).

Odvetnik ima praviloma pravico do plačila za zastopanja na naroku ne glede na rezultat sodnega postopka, saj gre za obveznost, ki je po svoji naravi obligacija prizadevanja in ne uspeha. Ker pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo, da ravnanje odvetnice, zaposlene pri tožniku, ni bilo ustrezno skrbno – gre za izbiro neustreznega pravnega sredstva (s katerim ni bilo mogoče uspeti) in glede na to pomanjkljivo pojasnilo naročiteljici v zvezi s takšnim pravnim sredstvom oziroma njegovim namenom, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Sodišče prve stopnje ni kršilo postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve opustitve izvedbe dokaznega predloga, saj mora sodba v postopku majhne vrednosti v obrazložitvi vsebovati zgolj kratek povzetek dejanskih ugotovitev in navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno (tretji odstavek 457. člena ZPP).

Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o najemu športne dvorane, dvorano je uporabljala ekipa tožene stranke. Materialnopravna podlaga odločitve je v določbi 239. člena OZ.

Toženka zatrjuje, da v omenjeni pogodbi oziroma sporazumu, ki ga je podpisala, ni bila upoštevana resnična volja pogodbenih strank. Zatrjuje torej svojo zmoto v izjavi. Ta bi bila lahko upoštevna le, če je do zmote prišlo kljub strankini skrbnosti, ki se zahteva v prometu.