VSL Vmesna sodba in sklep I Cpg 170/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- glede temelja spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen;- v preostalem delu (glede višine zahtevka in stroškov postopka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 2.426,58 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov, vključno s pritožbenimi.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 24. 5. 2011 sklenili Pogodbo o opravljanju storitev računovodenja (priloga spisa A2; v nadaljevanju: Pogodba). V Pogodbi sta imeli v tretjem odstavku 15. člena dogovorjeno konkurenčno klavzulo z naslednjim besedilom: „Če naročnik v času trajanja te pogodbe ali v roku 12 mesecev po prekinitvi pogodbe prevzame kateregakoli sodelavca izvajalcu, je dolžan izvajalcu takoj plačati odškodnino v višini 50.000,00 EUR, če se pogodbeni stranki o tem sporazumno in pisno ne dogovorita drugače.“ Tožena stranka je dne 27. 6. 2019 pogodbeno razmerje odpovedala, pri čemer je tožeča stranka za toženo zaradi tri-mesečnega odpovednega roka storitve opravljala še do 30. 9. 2019. Tožena stranka je nato s 1. 10. 2019 pogodbeni odnos nadaljevala z A. A., ki je zanjo opravljala enako delo (računovodske storitve) kot pred prenehanjem Pogodbe, ko je bila zaposlena pri tožeči stranki. A. A. je bila zaposlena pri tožeči stranki od leta 2013 na podlagi pogodbe za nedoločen čas (priloga spisa A3). Kasneje je bila pri tožeči stranki zaposlena zgolj za polovični delovni čas, pri čemer sta z Aneksom št. 3 (priloga spisa A4) delovno razmerje za polovični delovni čas 20 ur na teden podaljšali od 1. 6. 2019 do 31. 8. 2019, zaradi primopredaje del in nalog za toženo stranko. Od 1. 9. 2019 je bila A. A. zaposlena pri sestrski družbi tožeče stranke B. d. o. o., s 1. 10. 2019 pa je pričela kot s. p. sodelovati s toženo stranko. Tožeča stranka v tej pravdi toženi stranki očita, da je z nadaljnjim sodelovanjem z A. A. po prenehanju Pogodbe prekršila določbo tretjega odstavka 15. člena Pogodbe in zato zahteva plačilo dogovorjene pogodbene kazni v višini 50.000,00 EUR.

6Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pogodbeno določilo oziroma izraz „prevzem kateregakoli sodelavca izvajalca“ objektivno vzeto omogoča več različnih razlag in da se pri razlagi spornih določil, ki jim stranki pripisujeta različen pomen, ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer pravilno ugotovilo skupni namen pogodbenic, to je zavarovanje zaposlenega kadra pred nelojalnim ravnanjem ali delavca ali naročnika.¹ Vendar je pri tem napačno oziroma preozko razlagalo pojem zaposlitve. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je napačno zaključilo, da A. A. ni bila „sodelavka“ tožeče stranke, ker je bila zadnji mesec formalno zaposlena pri družbi B. ter da sodelovanje tožene stranke z A. A. ne pomeni „prevzema sodelavca“ v smislu tretjega odstavka 15. člena Pogodbe, saj z njo ni sklenila delovnega razmerja.

7Po mnenju pritožbenega sodišča je za ugotovitev, ali je A. A. predstavljala „sodelavko“ v smislu tretjega odstavka 15. člena Pogodbe ključno, kako sta njen status dojemali pogodbeni stranki. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka za toženo opravljala računovodske storitve po Pogodbi do konca meseca septembra 2019. Prav tako ni sporno, da je bila A. A. v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj do konca 31. 8. 2019 ter da je ves čas trajanja Pogodbe tekoča računovodska dela za toženo stranko opravljala ona. Iz trditev tožene stranke izhaja tudi, da je A. A. tudi v septembru 2019 v imenu tožeče stranke toženi stranki predala celotno dokumentacijo v zvezi s primopredajo (list. št. 15). Kot izhaja iz dejanskih (neizpodbijanih) ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila A. A. v septembru 2019 formalno sicer zaposlena pri družbi B., vendar je za to izvedela šele naknadno, ko je preverjala delovno dobo. Da bi za to v septembru 2019 vedela tudi tožena stranka, iz ugotovitev sodišča prve stopnje niti trditev tožene stranke ne izhaja. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da kljub dejstvu, da je bila A. A. v septembru formalno zaposlena pri družbi B. sta obe pravdni stranki šteli, kot da v razmerju do tožene stranke še vedno nastopa v imenu tožeče stranke. Zato je mogoče A. A. po mnenju pritožbenega sodišča šteti kot sodelavko v smislu tretjega odstavka 15. člena Pogodbe.

8Tudi za ugotovitev, ali je tožena stranka „prevzela“ A. A. v smislu tretjega odstavka 15. člena Pogodbe po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembno, ali je bila A. A. pri toženi stranki v delovnem razmerju. Kot je izpovedala zakonita zastopnica tožene stranke, so po prenehanju Pogodbe iskali osebo, s katero bi sklenili delovno razmerje. Ker take osebe zaradi nizke ponujene plače niso dobili, so pričeli sodelovati z A. A., najprej preko naročilnic in nato na podlagi javnega razpisa (in ne na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi).² Za opravljanje enakih storitev je torej tožena stranka najprej nameravala s primernim kandidatom skleniti delovno razmerje, nato pa pričela sodelovati z A. A. brez sklenitve delovnega razmerja. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da je A. A. za toženo stranko opravljala enake storitve kot bi jih, če bi ta z njo sklenila delovno razmerje. Zato za presojo ni bistveno, ali je bila A. A. pri toženi stranki zaposlena, temveč to, da je zanjo opravljala računovodske storitve. Dejstvo, da je A. A. enake storitve za toženo stranko opravljala tudi v imenu tožeče stranke, pa kaže, da je tožena stranka s sodelovanjem z A. A. ravnala v nasprotju z določbo o „prevzemu sodelavca“ iz spornega člena Pogodbe.

9Pritožbeno sodišče zato ob upoštevanju skupnega namena pogodbenih strank (zavarovanje kadra pred nelojalnim ravnanjem) v luči načel obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ) in ob upoštevanju zgoraj navedenega razumevanja pojma zaposlitve ocenjuje, da je tožena stranka s sodelovanjem z A. A. po prenehanju Pogodbe kršila tretji odstavek 15. člena Pogodbe.

10Kot nerelevantno se tako izkaže sklicevanje sodišča prve stopnje na 83. člen OZ. Ta določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Za uporabo navedenega člena mora biti poleg predpostavke, da je pogodbo vnaprej pripravila ena pogodbena stranka namreč izpolnjena še predpostavka, da je določilo nejasno do te mere, da pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v drugem odstavku 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage.³ Ker je bilo pomen mogoče opredeliti že s pomočjo uporabe pravil drugega odstavka 82. člena OZ, potrebe po uporabi 83. člena OZ v obravnavani zadevi ni.

11Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo tudi, da konkurenčna klavzula ni dopustna za katerokoli zaposleno osebo, temveč le za tiste, na katere se prenašajo specialni podatki, znanje, izkušnje in zveze. Pri čemer tožeča stranka takih posebnih poslovnih znanj ali zvez, ki bi za A. A. opravičevala zaščito s konkurenčno klavzulo, ni navedla.

12V zvezi s posebnimi poslovnimi znanji ali zvezami, ki naj bi bila pogoj za dopustnost konkurenčne klavzule, pritožbeno sodišče pojasnjuje sledeče. V obravnavanem primeru ni sporno, da sta pravdni stranki gospodarska subjekta, sklenjena Pogodba pa je obligacijskopravna pogodba. OZ pojma konkurenčne klavzule izrecno ne omenja,⁴ je pa institut konkurenčne klavzule urejen v delovnopravni zakonodaji. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 40. členu določa, da se za vključitev konkurenčne klavzule zahteva, da je delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. V določenih primerih se sicer na podlagi 3. člena Zakona o sodiščih (ZS) v obligacijskopravnih zadevah lahko analogno uporabijo določbe ZDR-1, vendar morajo biti za takšno analogno uporabo podani utemeljeni razlogi. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila analogna uporaba določb ZDR-1 dopustna v primeru, če bi bilo obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljivo delovnem razmerju (pogodbi o zaposlitvi). Glede na ugotovitev, da sta stranki prirejena gospodarska subjekta, Pogodba pa je obligacijskopravne narave (brez elementov pogodbe o zaposlitvi), po mnenju pritožbenega sodišča določbe ZDR-1 ne pridejo v poštev. Določbe ZDR-1 so namreč namenjene zaščiti šibkejše stranke (delavca), v obligacijskih razmerjih, pa veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ). Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo v obravnavanem primeru za veljavnost klavzule iz tretjega odstavka 15. člena Pogodbe morala tožeča stranka dokazati, da je na A. A. prenesla posebna poslovna znanja ali zveze.

13Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila s tretjim odstavkom 15. člena Pogodbe tožena stranka na nek način omejena pri izvajanju dejavnosti. Vendar je po mnenju pritožbenega sodišča takšna omejitev svobodne gospodarske pobude dopustna, če je omejena s pravico drugega, določeno v ustavi in zakonu (tretji odstavek 15. člena URS). Ker Ustava prepoveduje dejanja nelojalne konkurence (tretji odstavek 74. člena URS), kamor spada tudi ravnanje v nasprotju s prepovedjo konkurenčne klavzule,⁵ toženi stranki z vključitvijo konkurenčne klavzule v Pogodbo ni bila omejena pravica do svobodne gospodarske pobude. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka vrtec in ne nastopa na trgu z namenom pridobivanja profita, pa tudi ne pomeni, da tovrstna klavzula ob upoštevanju prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) zanjo ne more veljati.

14Kot nepomembni se izkažejo tudi očitki tožene stranke o ničnosti spornega pogodbenega določila zaradi domnevne kršitve temeljnih načel in pravil v postopkih javnih naročil. Pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom je nična (prvi odstavek 86. člena OZ). Pri presoji, ali je ureditev v določeni (konkretni) pogodbi v nasprotju s prisilnim pravnim pravilom, določenim s predpisom, je ključno vprašanje, ali se to (splošno in abstraktno) pravno pravilo, določeno s predpisom, uporablja za konkretno in posamično pravno razmerje, ki ga ureja pogodba.⁶ Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo v zvezi s tem sklicuje na 4. člen Zakona o javnih naročilih (ZJN-3). Ker pravdni stranki v obravnavani zadevi nista sklenili pogodbenega razmerja na podlagi javnega naročila (trditev v tej smeri nista podali), se pravila navedenega zakona za obravnavano pogodbeno razmerje ne uporabljajo. Zato morebitne ničnosti spornega pogodbena določila ni mogoče presojati v luči predpisov o javnem naročanju (ZJN-3). Prav tako pogodbenega določila ni mogoče presojati v luči načela enake vrednosti dajatev, zaradi katerega naj bi bilo po mnenju tožene stranke določilo nepošteno in zato nično. V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje ravnovesja med pogodbenimi obveznostmi strank. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje ima namreč tretji odstavek 15. člena Pogodbe naravo pogodbene kazni (247. člen OZ), pri kateri pa ne gre za vzajemno obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev.⁷

15Glede na vse navedeno se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka izkaže kot napačna. Ker je torej pritožba utemeljena v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo podlago tožbenega zahtevka, pri čemer je bila glede podlage stvar zrela za odločitev že ob izdaji prvostopne odločbe, so izpolnjeni pogoji za izdajo vmesne sodbe v pritožbenem postopku. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi (prvi odstavek 315. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo v nadaljnjem postopku preizkusilo še utemeljenost tožbenega zahtevka po višini in odločilo o stroških postopka (prvi odstavek 355. člena ZPP). Glede na ugotovljeno naravo dogovora o konkurenčni klavzuli (pogodbena kazen) naj sodišče prve stopnje pri preizkusu utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini upošteva določbo o (morebitnem) zmanjšanju pogodbene kazni (252. člen OZ), v skladu s katero ima dolžnik (tožena stranka) možnost od sodišča zahtevati, da zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Glej točko 21 obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Komentar dr. N. Plavšak k 83. členu, razdelek 14.3.3., E-paket Obligacije s komentarjem OZ na portalu Tax Fin Lex.
⁴ Primerljiv institut je sicer mogoče opaziti v poglavju OZ o agencijski pogodbi, v določbi petega odstavka 807. člena OZ, ki ureja prepoved zastopnika, da brez naročiteljeve privolitve prevzame obveznosti na istem območju in za isto vrsto poslov ali za isti krog strank za drugega naročitelja, a v obravnavnega razmerja ni mogoče primerjati z agencijsko pogodbo.
⁵ Primerjaj 4. alinejo tretjega odstavka 134. člena Zakona o preprečevanju in omejevanju konkurence (ZPOmK-2), ki kot dejanje nelojalne konkurence primeroma navaja „neupravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodb s kakšnim podjetjem, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba z drugim podjetjem“ ter sodbo VSRS II Ips 565/2000.
⁶ Komentar dr. N. Plavšak k 86. členu, razdelek 11.3.2.1., E-paket Obligacije s komentarjem OZ na portalu Tax Fin Lex.
⁷ Primerjaj VS RS Sodba VIII Ips 46/2019, Sklep VIII Ips 193/2010.