40. člen ZDR-1

Odgovornosti za kršitev konkurenčne klavzule ni mogoče le domnevati. Treba jo je dokazati, in to konkretno tožencu. Ne more pa biti toženec odgovoren, če so npr. drugi delavci tožnice, ki so se zaposlili pri istem delodajalcu, pri njem izkoriščali pridobljena specifična tehnična znanja in ekonomske kompetence s področja razvoja in proizvodnje kontejnerjev. Tudi morebitno soodgovornost bi morala tožnica dokazati tožencu in je ni mogoče zgolj predvidevati. Dogovorjena konkurenčna klavzula zavezuje pogodbeni stranki le v obsegu, v katerem izrecno določa prepovedana ravnanja. Vsa ravnanja, ki niso izrecno zajeta in prepovedana s konkurenčno klavzulo, se štejejo za dopustna. Kljub temu pa morajo biti vse pogodbene omejitve, ki izhajajo iz konkurenčne klavzule, vselej skladne z zakonskimi omejitvami iz 40. člena ZDR‑1, zlasti glede vsebinskega obsega (ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve), ter zakonskih meja ne smejo preseči.

Toženec je pri delu za tožnico pridobil specifična tehnična znanja o konstrukciji specialnih kontejnerjev, ki je varovano s konkurenčno klavzulo. Znanje toženca je treba presojati z vidika posebnega pomena, ki ga ima za dejavnost tožnice. Za kršitev gre tudi takrat, ko delavec opravi le del dejavnosti in s tem omogoči ali olajša posel delodajalčevemu neposrednemu konkurentu.

Znanja in izkušnje, ki jih je toženec pridobil s tem, ko je pri tožnici sodeloval pri razvoju tehničnih rešitev, mehanskih nadgradnjah in dopolnitvah naprave za stranke, lahko uporablja tudi pri novem delodajalcu, ko ta za svoje stranke razvija rešitve in prilagoditve.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica ni uspela dokazati, da naj bi toženec pridobil specifična poslovna znanja o organizaciji mednarodnega prevoza nevarnih snovi, ki ga je izvajala za družbo C. Pritožbeno vztrajanje tožnice, da naj bi toženec takšna znanja pridobil, kljub temu da pri poslu z družbo C. ni neposredno operativno sodeloval, je neutemeljeno. Ker toženec ni bil vključen v vzpostavitev vlakovnega in kamionskega prevoza kemikalij na Madžarsko, niti ni kako drugače sodeloval pri izvedbi posla z družbo C. izven storitev carinjenja, ni mogoče šteti, da je pridobil posebna znanja in izkušnje v zvezi s tem. Možnosti dostopa do elektronske pošte in dokumentacije v zvezi s to družbo, ni mogoče enačiti s pridobitvijo posebnih znanj in usposobljenosti vezanih na izvedbo tovrstnega posla. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je družba A. d. o. o. leta 2022 tožnici prevzela špedicijski posel za družbo C. in družbi D. ter E., ki sta z njo povezani. Ustrezno je presodilo, da prevzema teh poslov ni mogoče pripisati tožencu. Družbe C. utemeljeno ni štelo za poslovno zvezo toženca, saj pri njenem poslu s tožnico ni neposredno operativno sodeloval. Prav

Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava, upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji dopustne uporabe institutov civilnega prava na področju delovnih razmerij. Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.

Ni pravne podlage za priznanje lastnosti zavarovanca za čas prejemanja nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Določba drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) zavarovalno razmerje opredeljuje kot razmerje med fizično osebo, ki se vključi v obvezno zavarovanje na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zavodom (74. člen ZMEPIZ-1)

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 40. člena ZDR-1 glede vpliva pridobljenih znanj toženca pri delodajalcu, ki uveljavlja konkurenčno klavzulo.

Znanja ali sredstva za delo (aplikacije) se lahko štejejo kot posebna oz. specifična, če imajo dodano vrednost, ki je drugi konkurenti nimajo, ker so plod lastnih raziskav in svojstvena le temu podjetju ter tako dajejo podjetju neko specifično konkurenčno prednost. Tožeča stranka ni zatrjevala, kaj so posebne funkcije njenih aplikacij, torej kaj naj bi bila tista posebna znanja, ki so plod njenih lastnih raziskav, ji dajejo konkurenčno prednost, kakšno in v čem konkretno. Tožeča stranka bi morala za vsako izobraževanje posebej trditi, v čem so bile vsebine takšne, da se štejejo za posebno in specialno poslovno znanje, s katerim drugi konkurenti ne razpolagajo, so plod njenih lastnih raziskav in ji dajejo posebno konkurenčno prednost na trgu. Takšnih, konkretnih trditev, pa ni podala.

Predmet konkurenčne klavzule ne morejo biti tista znanja in izkušnje, ki bi jih z delom na enakem oziroma primerljivem delovnem mestu delavec pridobil tudi, če bi to delo opravljal pri konkurentu. Toženec ni prekršil konkurenčne klavzule, saj ni dokazano, da bi pri delu za tožečo stranko pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki so tako specifična, da bi njihova nadaljnja uporaba pri drugem delodajalcu lahko prvotnega delodajalca izpostavila nelojalni konkurenci. Iz izobraževanj, ki se jih je udeleževal toženec, ne morejo izhajati znanja, ki bi si jih lahko lastila tožeča stranka tako, da bi na njihovi podlagi uveljavljala konkurenčno klavzulo.

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del niti sprejemanje drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2020 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena URS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožeči stranki, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. te dejavnosti ne sme več opravljati. Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti zavarovani kot poslovna skrivnost, varovanje katere bi delavce

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožnice, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2020 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožnica pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena Ustave RS (svobodne gospodarske pobude) delodajalec delavcu ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja z njim zaposlil pri novem delodajalcu. Toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožnici, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. te dejavnosti ne sme več opravljati. Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti zavarovani kot poslovna skrivnost, varovanje katere bi delavcem preprečilo opravljanje njihovega poklica po prenehanju delovnega razmerja.

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del niti sprejemanje drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od določenega dne dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena URS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu. Toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožeči stranki, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v B. tovornem pristanišču te dejavnosti ne sme več opravljati. Toženčeva uporaba znanj s področja pomorske pilotaže pri opravljanju dela za novo delodajalko po vsebini pomeni očitek kršitve konkurenčne prepovedi po izteku delovnega razmerja (torej kršitve konkurenčne klavzule, s katero je tožeča stranka lahko legitimno zaščitila svoj interes za ohranitev konku

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2023 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena Ustave RS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu. Glede na določbe Uredbe, po kateri se pomorska pilotaža na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča B. od njene uveljavitve dalje zagotavlja z gospodarsko javno službo pomorske pilotaže v obliki javnega podjetja, ki je edini izvajalec pomorske pilotaže v navedenem pristanišču, družba A. d. o. o. edina zakonito izvaja pomorsko pilotažo na tem področju. Tožeča stranka je na podlagi navedene Uredbe od začetka njene uporabe na podlagi veljavnega predpisa izključena iz opravljanja te dejavnosti, zato ne gre za konkurenčni družbi v tej dejavnosti v času po prenehanju delovnega

Zaposlitev toženca pri novem delodajalcu A. d. o. o., skupaj s še šestimi pomorskimi piloti, je temu podjetju omogočilo, da je zadostilo pogoju iz Uredbe o pomorski pilotaži za izvajanje dejavnosti pomorske pilotaže v javnopravnem režimu gospodarske javne službe. Do navedenih okoliščin, pomembnih z vidika posebne zakonske zahteve po lojalnosti delavca delodajalcu iz 39. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo, zato je presoja o nedokazani kršitvi konkurenčne prepovedi vsaj preuranjena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli. Pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili v času, ko je tožeča stranka izvajala pomorsko pilotažo v tovornem pristanišču B. kot tržno dejavnost. V okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS je tožeča stranka lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci. Zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Dejansk

Čeprav je pogodba o zaposlitvi med A. d. o. o. in tožencem veljala že ob njenem podpisu, pa s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi toženec ni kršil konkurenčne prepovedi, saj v času zaposlitve pri tožnici še ni opravljal del voditelja pilotskega čolna za A. d. o. o. Stališče sodišča prve stopnje, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična, je zgrešeno. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci, zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili v času, ko je tožnica izvajala pomorsko pilotažo kot tržno dejavnost, zato je tožnica v okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1, čeprav je ob sklenitvi pogodbe edina opravljala to dejavnost. Dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know how“, ki ga toženec ne bi smel prenesti na

Zaposlitev toženca pri novem delodajalcu A., d. o. o., skupaj s še šestimi pomorskimi piloti, je temu podjetju omogočila, da je zadostilo pogoju iz Uredbe o pomorski pilotaži za izvajanje dejavnosti pomorske pilotaže v javnopravnem režimu gospodarske javne službe. Do navedenih okoliščin, pomembnih z vidika posebne zakonske zahteve po lojalnosti delavca delodajalcu iz 39. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je presoja o nedokazani kršitvi konkurenčne prepovedi vsaj preuranjena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli. V okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS je tožeča stranka lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci. Zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know- ho

Tožba je v delu, ki se nanaša na prvo toženko, neodpravljivo nesklepčna, ker tožnica tožbe ni uperila proti C. C., ampak proti družbi, ki je bila ustanovljena kasneje. Pritožbeno uveljavljanje dejanj v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvo toženke zaradi kršitve pogodbenih obveznosti pa se nanašajo na obdobje, ko prvo toženka sploh še ni pridobila pravne subjektivitete, ker tedaj še ni bila vpisana v sodnem registru. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je druga toženka imetnica nacionalne figurativne znamke A., registrirane pri Uradu R Slovenije za intelektualno lastnino in nosilka upravičenj iz tega naslova. S tem ni podan abstraktni zakonski dejanski stan, da je prva toženka prodajala blago z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga, ki se nanaša na neupravičeno uporabo znamke. Prva toženka je namreč v skladu z dovoljenjem drugo toženke kot njen pogodbeni partner prodajala prehransko dopolnilo na slovenskem trgu. Zato v zaznavi kupcev prehranskih dopolnil takšnega tipa, distributer ni bistvena sestavina blagovne znamke.

ZDR-1 v 40. členu določa, da se za vključitev konkurenčne klavzule zahteva, da je delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. V določenih primerih se sicer na podlagi 3. člena ZS v obligacijskopravnih zadevah lahko analogno uporabijo določbe ZDR-1, vendar morajo biti za takšno analogno uporabo podani utemeljeni razlogi. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila analogna uporaba določb ZDR-1 dopustna v primeru, če bi bilo obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljivo delovnem razmerju (pogodbi o zaposlitvi). Glede na ugotovitev, da sta stranki prirejena gospodarska subjekta, Pogodba pa je obligacijskopravne narave (brez elementov pogodbe o zaposlitvi), po mnenju pritožbenega sodišča določbe ZDR-1 ne pridejo v poštev. Določbe ZDR-1 so namreč namenjene zaščiti šibkejše stranke (delavca), v obligacijskih razmerjih, pa veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ).