315. člen ZPP

Z vmesno sodbo (315. člen ZPP) je sodišče odločilo o temelju tožbenega zahtevka in presodilo, da obstaja pravna podlaga tako za nadomestilo/odmeno za manjkajoče ure praznovanja po 32.b členu KPZSV kot tudi za dodatek za nadurno delo. Bistvena značilnost neenakomerne razporeditve delovnega časa je ta, da delovna obveznost po posameznih tednih ni enaka, temveč se lahko v določenih tednih opravi več ur, v drugih pa manj, pri čemer se delovni čas izravnava v referenčnem obdobju. Drugi odstavek 32.b člena KPZSV določa, da mora biti delavcu, ki dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, zagotovljeno plačilo nadomestila plače za najmanj toliko ur praznikov, kot izhaja iz letnega koledarja delovne obveznosti pri enakomerni razporeditvi delovnega časa. Obvezni razlagi te določbe, ki ju je sprejel odbor za razlago kolektivne pogodbe, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustvarjata nove pravice, temveč zgolj pojasnjujeta že obstoječo normo in njen namen. obvezna razlaga kolektivne pogodbe predstavlja avtentično razlago pogodbenih strank kolektivne pogodbe in je zavezujoča za vse uporabnike kolektivne pogodbe. Razlaga ne učinkuje kot nova pravna norma, temveč pojas

ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak. Uporabiti je treba OZ. Za kondikcijske zahtevke, ki so posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak stvari, veljajo splošna pravila o prenehanju pogodbe in zastaranju terjatev. To velja tudi za kondikcijske zahtevke, ki so posledica potrošnikovega jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe iz naslova garancije (drugi odstavek 21.b člena ZVPot). Potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika namreč ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari, po splošnih pravilih OZ o vračanju (po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ) ter po pravilih o zastaranju terjatev. Po razvezi prodajne pogodbe in ugotovitvi obstoja stvarne napake v sodnem postopku imata obe stranki medsebojni vrnitveni zahtevek. Vsaka stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ki je bila kasneje razvezana, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Vsaka stranka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. <

S pogodbo je nedopustno izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjene lastnosti kupljene stvari. Takšne določbe bi bile v medsebojnem nasprotju, prav tako bi prodajalcu omogočile postopati nemoralno in kupca izigrati. Ne držijo zatrjevanja toženca v odgovoru na pritožbo, da pogodbeno dogovorjeno število opravljenih delovnih ur niti ni bistveno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je (predvsem oziroma tudi) zaradi oglaševane in pogodbeno dogovorjene nizke količine delovnih ur, kupec lahko upravičeno pričakoval (boljše oziroma izpravno) stanje traktorja. Še posebej se ta lastnost za bistveno izkaže, ker gre za rabljen traktor.

V pravni teoriji in sodni praksi je ustaljeno stališče, da ima vmesna sodba učinek prekluzivnosti in učinek formalne pravnomočnosti.

Zastaranja ne pretrga vsaka dejavnost, ki je usmerjena v izterjavo terjatve. Pravno odločilna je le tista, ki jo začne upnik proti dolžniku pred pristojnim organom. OZ ne določa pojma "drug pristojni organ". Gre za nedoločen pravni pojem, ki je podvržen vsebinski opredelitvi sodišča, vsekakor pa za "drug pristojni organ" že glede na vsebino določbe 368. člena OZ ni mogoče šteti delodajalca kot dolžnika. Stranka, ki vstopi v pogajanja, ni zavezana skleniti pogodbe, ima pa dolžnost, da se v postopku pogajanj vede na način, ki spoštuje interese nasprotne stranke. Zavezana je torej k poštenemu pogajanju v skladu s 5. členom OZ, ki določa načelo vestnosti in poštenja. Pri presoji njenega ravnanja je treba upoštevati, ali je do opustitve pogajanj prišlo iz utemeljenih razlogov, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera in pravil ravnanja, ki jih narekujejo dobri poslovni običaji. Toženka je s svojimi dejanji, s katerimi je ves čas pogajanj jasno izkazovala namen skleniti poravnavo, pri tožnici ustvarila utemeljeno pričakovanje, da bo zadeva rešena z izvensodno poravnavo ter jo s tem vzpodbudila k nadaljnjim aktivnostim, ki so ji povzročile stroške za pravno zastopanje.

S tem, da je na tleh na gradbišču pustila nezavarovan oziroma nezaščiten kanal, je toženka opustila dolžne ukrepe iz točke 6.1. B Priloge IV Uredbe. Ta določa, da tla v delovnih prostorih ne smejo imeti nevarnih izboklin, lukenj ali nagibov, da morajo biti trdna, stabilna in ne spolzka. Res je v konkretnem primeru delavec s svojim ravnanjem sam največ prispeval k nastanku škode, vendar njegov prispevek k nastanku škode po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da vzročne zveze s protipravnim ravnanjem toženke sploh ni ali da je ta pretrgana. Delodajalec je namreč na območju gradbišča pustil nezavarovan kanal, kar predstavlja kršitev Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi s pravilnim postopanjem delavec (če bi uporabil sanitarije) lahko v celoti preprečil škodno posledico (oziroma do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo) se prilega zakonski določbi prvega odstavka 171. člena OZ o deljeni odgovornosti, ne izključuje pa popolnoma vzročne zveze med toženkinim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Delavec je padel v kanal, namen kršenih pravil Uredbe pa je nedvomno tudi preprečitev padcev,

Glede na to, da je tožnica veljavno pridobila lastninsko pravico z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku in ker ima tako pridobljena lastninska pravica prednost pred priposestvovanjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejstvo, ali je toženka morebiti priposestvovala lastninsko pravico na konkretni nepremičnini, ni odločilno. Četudi jo je, je le-to s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku izgubila oziroma je le-ta s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu prenehala. Glede vprašanja konkurence med lastninsko pravico, pridobljeno z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku, in nevpisano nepravo stvarno služnostjo v javno korist, pridobljeno na izviren način (s priposestvovanjem), se je v vsebinsko povsem primerljivi zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021 in presodilo, da se mora priposestvovana, a nevknjižena služnostna pravica, umakniti lastninski pravici pridobljeni v stečajnem postopku. Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik strinja z brezplačno uporabo svoje nepremičnine. Trditveno in dokazno breme glede ob

Sodišče prve stopnje med dejanskimi ugotovitvami navaja, da so urejena mesta za odlaganje odpadkov ob vsakem vhodu in da so prostori za odlaganje odpadkov očitno v redni rabi stavbe. Izvedenka urbanistične stroke je v skici svojega mnenja označila štiri pravokotna nahajališča med parkirnimi prostori kot primerne in predvidene prostore za odlaganje odpadkov. Na podlagi 2. točke 43. člena ZVEtL-1 je pritožbeno sodišče sklenilo, da tudi te določi za individualna pripadajoča zemljišča. Za ureditev lastninskih razmerij (potreben vpis v zemljiško knjigo) bo sodišče prve stopnje moralo poskrbeti še za ustrezno geodetsko odmero navedenega dela nepremičnin, zato ima ta del odločitve pritožbenega sodišča naravo vmesnega sklepa (315. člen ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in z 42. členom ZNP-1).

Nasprotna udeleženka je predlagala, naj sodišče prve stopnje z vmesnim sklepom odloči o tem, ali je solastnina med strankama navidezna (gre za dejansko etažno lastnino) ali pa gre za pravo solastniško razmerje. Takega predloga ni mogoče razčleniti na "temelj" in "višino", zato izdaja vmesne odločbe na način, kot to želi nasprotna udeleženka, ne pride v poštev. Cilj tega postopka je, da so vsa vprašanja celovito obravnavana in je o zadevi enotno odločeno (prim. sklep VSL II Cp 2214/2018). Ker ne gre za sklep, katerega izdajo bi zakon sploh predvideval, se nanj tudi ne more raztezati splošna določba prvega odstavka 363. člena ZPP. Če zakon ne predvideva izdaje odločbe, posledično ne predvideva niti pritožbe proti takšni odločbi. Pritožba bi bila tako dopustna le v primeru, če bi bilo z izdajo odločbe poseženo v strankine pravice, dolžnosti ali pravne interese (25. člen Ustave RS). Za to v obravnavanem primeru ne gre (prim. smiselno sklepe VSL II Cp 2088/2018, II Cp 988/2015 in I Cp 548/2008).

Odločilno je, da je tožnik sam pustil voziček na transportni poti in je po prihodu nazaj iz hladilnice prav na ta voziček stopil in se pri tem poškodoval. Posledično je treba zavrniti tožnikovo vztrajanje, da ni bilo na voljo nobenega vozička, zaradi česar je bil gajbici z mesom prisiljen nositi v rokah; za tak način dela se je sam odločil. Na odločitev ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da vozička po prihodu iz hladilnice ni videl zaradi gajbic, ki ju je nosil, saj je moral vedeti, da je voziček pustil pred hladilnico, za ročno prenašanje gajbic, ki naj bi mu zastirali pogled, pa se je sam odločil. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik odločil voziček na transportni poti prestopiti in je pri tem nanj stopil ter padel. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da je prva toženka dopuščala neustrezna ravnanja glede ročnega prenašanja bremen in glede nepospravljanja vozičkov za prevoz mesa. V tožbi ni podal nobenih trditev v zvezi z opustitvijo nadzora, kot bistveno je namreč toženkama očital, da sam prostor pripravljalnice mesa ni bil dovolj velik, zlasti v obdobjih povečane prodaje mesa, ter da bi

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali pritožbeno sodišče s tem, ko izda vmesno sodbo, s katero v izreku ugotovi obstoj pravnega razmerja - odškodninske odgovornosti, krši določila 315. člena ZPP in ali je izrek vmesne sodbe, v katerem se "ugotovi" obstoj pravnega razmerja oziroma "ugotovi odškodninska odgovornost", pravilen?

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo ravnanje OŽ CE v obravnavanih treh postopkih zavarovanja z začasno odredbo nepravilno do te mere, da je postalo protipravno, pri čemer pa gre pritrditi pritožbenim očitkom, da takšnega zaključka v izpodbijani vmesni sodbi ni vsebinsko obrazložilo. S tem so v izpodbijani vmesni sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici katere je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve (340. člen ZPP).

O spornih pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku ni mogoče odločiti z vmesnim sklepom, saj odločitve o pravnih vprašanjih spadajo v sklep o dedovanju. Sodna praksa (ki pa niti v teh primerih ni enotna) sicer izjemoma dopušča izdajo vmesnega sklepa v zapuščinskih postopkih (glede na naravo sklepa v teh primerih bi prej šlo za delni sklep) le v posebnih primerih, ko gre za dedovanje zaščitene kmetije (ko je sodišče s takšnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in premoženje, ki ga je dedoval), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Med dediči zapustnika ne gre za spor o pravnem vprašanju. Iz listin v spisu oziroma iz trditev dedičev izhaja, da je med njimi sporna vsebina zapustnikove oporoke in sicer, da zapustnikova volja o določitvi dediča ni jasna. Če gre za vprašanje prave zapustnikove volje je to vprašanje dejanske narave. Spornega zapisa v oporoki sodišče zato ne sme razlagati samo, saj je potrebna napotitev na pravdo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče z vmesno sodbo odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, če sta med strankama sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Če pri izdelavi sodbe ugotovi, da temelj ni podan, res ne izda vmesne sodbe, temveč končno sodbo, s katero zavrne tožbeni zahtevek.2 Vendar to ne pomeni, da takšna (končna) sodba za tožnika predstavlja presenečenje, ki bi bilo pravno upoštevno. O sodbi presenečenja je mogoče govoriti le, če se sodišče opre na pravno podlago, o kateri stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista razpravljali in niti ob ustrezni skrbnosti nanjo nista mogli računati, ter zato tudi nista mogli dopolniti svojih trditev in predlagati dokazov glede pravno odločilnih dejstev (351. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša z naziranjem sodišča prve stopnje, da materialno pravno toženčeve odgovornosti predstavlja določba 51. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), v skladu s katero mora upravnik tekoče skrbeti za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti na skupnih delih večstanovanjske stavbe. Ker upravnik za izvedbo teh del ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov (drugi odstavek 51. člena SZ-1), toženec ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da njegova odgovornost ni podana, ker etažni lastniki dne 8. 5. 2019 na zboru etažnih lastnikov niso sprejeli sklepa o sanaciji poškodovanega podesta, sprejetje katerega je predlagal upravnik (toženec). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da vzdrževanje podesta pred vhodom v večstanovanjsko stavbo spada med redna vzdrževalna dela manjše vrednosti, saj v skladu s točko 9 Prilogo št. 3 Pravilnikom o standardih vzdrževanja večstanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju Pravilnik) med ta dela spadajo popravila podov, pragov, tlakov in prelaganje parketa v skupnih prostorih stavbe, to v to kategorijo vzdrževalnih del pa spada tudi podest pred stanovanjskim blokom.

Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik vedel, kako mora delo opraviti in da naj bi to dejstvo izhajalo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik seznanjen le z nalogo, ki mu je bila dodeljena, torej le s splošnim navodilom, naj prenese posekano drevje, ne pa tudi s pravili varnega dela. S tem ga prva toženka kot delodajalec ni seznanila, a bi ga morala. Ker je v posledici tega dejstva delo opravljal na nepravilen način, je podana odškodninska odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo in s tem odškodninska obveznost druge toženke. Dejstvo, da se drevo kljub večkratnim potegom ni premaknilo, a je tožnik z vlečenjem za eno od vej in celo v smeri klančine navzdol vseeno nadaljeval, kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca. Takšno ravnanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja odločitev, da je v večji meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se intervencijski efekt nanaša samo na tožbeni zahtevek iz prvotne tožbe, ali pa se lahko nanaša tudi na zahtevke za plačilo drugih zneskov, ki jih tožeča stranka ni izplačala na podlagi sodbe iz katere izhaja intervencijski efekt in jih je izplačala na podlagi drugih pravnih naslovov, na primer sklenjenih poravnav.