247. člen OZ

Z vidika zagotavljanja pravice do izjave sodišče prve stopnje načeloma ni dolžno vročati pritožniku odgovora nasprotne stranke na pritožbo. Izvajalec se s sklenitvijo gradbene pogodbe zaveže, da bo dosegel določen rezultat, da bo zgradil objekt. V odsotnosti pogodbenega dogovora o izročitvi in prevzemu dela po delih naročnik delne izpolnitve ni dolžan sprejeti . Če naročnik delno izpolnitev sprejeme prostovoljno, po naravi stvari lahko odstopi le od neizpolnjenega dela pogodbe, torej z učinkom za naprej. Upnik bo pogosto imel interes za sprejem delne izpolnitve v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti, saj bo v takem primeru lahko dokončanje izgradnje objekta zaupal tretji osebi.

Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženec za neizpolnitev obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule dogovorila ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ. V navedenem členu OZ določa, da je pogodbena kazen dogovor med upnikom in dolžnikom, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Glede na navedeno zakonsko opredelitev pogodbene kazni je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo, da sta se tožeča stranka in toženec v pogodbi o zaposlitvi za primer nespoštovanja oziroma neizpolnitve dogovora o konkurenčni klavzuli dogovorila za plačilo pavšalno dogovorjene odškodnine. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. To pomeni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz razloga, ker nastanek konkretne škode v primeru tože

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali kršitev pogodbene obveznosti, da naročitelj z osebo, s katero ga je seznanil posrednik, v času trajanja pogodbe ali po njenem prenehanju, sam in brez vednosti posrednika sklene prodajno pogodbo s to osebo, pomeni kršitev denarne ali nedenarne obveznosti oziroma, v kolikor gre za kršitev (nedenarne) obveznosti, ali je pogodbena kazen, dogovorjena, za primer takšne kršitve pogodbene določbe, dopustna.

Tožeča stranka je trdila, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer, če bi tožena stranka brez vednosti tožnice sama sklenila pogodbo z nasprotno stranko, s katero jo je seznanila tožeča stranka, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Vendar pa tožeča stranka zaradi zadevne kršitve pogodbe o posredovanju s strani tožene stranke ni izgubila temeljnega izpolnitvenega zahtevka. Nasprotno, drugi odstavek 26. člena ZNPosr posredniku v takem primeru nudi izrecno upravičenje, da od kršitelja zahteva izpolnitev posredniške pogodbe, enako kot, če kršitve ne bi bilo in bi bila ta pravilno izpolnjena. Tožena stranka pa ima kljub temu, da je sklenila kupoprodajno pogodbo oziroma pogodbo o prenosu poslovnega deleža s prodajalcem brez sodelovanja posrednika, dolžnost, da posredniku-tožeči stranki plača v posredniški pogodbi dogovorjeno provizijo. Edina obveznost naročitelja iz sklenjene posredniške pogodbe je torej denarna, plačati mora provizijo ne glede na to, ali pogodbo s tretjo osebo, s katero ga je posrednik spravil v stik, sklene s posredovanjem posrednika ali brez njega, s kršitvijo posredniške pogodbe. Zato ima pritožba prav, da si je tožeča stranka v splošnih pogojih

Pri zmanjševanju pogodbene kazni v zadevah, kot je ta, se zlasti upošteva, ali je dokazano, da je upnikova škoda znatno nižja od dogovorjene kazni, njena primerna velikost pa se glede na to razmerje oceni in lahko zniža na raven upnikove škode.

Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za odločitev, da se v obravnavani zadevi pogodbena kazen, dogovorjena za zamudo z izpolnitvijo, lahko obračuna tudi za neizpolnitev pogodbe.

V splošnem drži, da je pogodbena kazen za zamudo z izročitvijo najetega stanovanja, ki je domovanje družine, v višini trikratnika najemnine visoka. A poleg te okoliščine ima sodišče pred seboj le še dejstvo, da toženka z izročitvijo stanovanja ni zamudila zgolj zaradi nezakrivljenega razloga iz svoje sfere ali vsaj le minimalne stopnje neskrbnosti. Glede na to in ker je namen pogodbene kazni tudi pritisk k spoštovanju pogodbene zaveze oziroma preprečitev, da bi se toženki kot najemnici kršitev najemne pogodbe splačala, dogovorjena kazen ni nesorazmerna.

Tako pogodbena kazen kot odškodnina sta instituta obligacijskega prava, vendar služita različnim namenom in imata različne pogoje za uveljavljanje. Pogodbena kazen je vnaprej dogovorjena civilna sankcija, ki jo pogodbeni stranki določita za primer neizpolnitve, zamude ali nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti. Nastopi ob sami kršitvi pogodbe, ne glede na to, ali je škoda dejansko nastala ali ne. Za njeno uveljavitev ni treba dokazovati nastanka škode. Določena je v poljubnem znesku ali obliki, ne sme pa biti dogovorjena za denarne obveznosti. Če je pogodbeno dogovorjena kazen višja od dejanske škode, se jo lahko zahteva v celoti; če je škoda večja od dogovorjene kazni, pa lahko upnik za razliko zahteva odškodnino. Bistvena razlika je v tem, da je za pogodbeno kazen dovolj že sama kršitev pogodbe, medtem ko je za odškodnino treba izkazati nastanek in višino škode.

Predlog se zavrne.

V primeru odstopa potrošnika od pogodbe o paketnem potovanju lahko organizator potovanja zahteva od potrošnika plačilo ustrezne in upravičene odstopnine. S pogodbo o paketnem potovanju se lahko določi razumne standardne odstopnine, pri čemer se upošteva preostali čas do začetka turističnega paketa ter pričakovane prihranke stroškov in prihodke iz nadomestne uporabe potovalnih storitev (prvi, drugi in tretji odstavek 57.f člena ZVPot oziroma 186. člen ZVPot-1). Namenu sklenjene pogodbe bi nasprotovalo takšno določilo splošnih pogojev, zaradi katerega bi ne mogel biti dosežen bistveni cilj same pogodbe.

Prvostopno sodišče je zahtevek presojalo po 190. člen OZ, ter na podlagi navedb pravdnih strank presojalo ali je med strankama obstajal zatrjevan dogovor iz leta 2015, na podlagi katerega je tožeča stranka del sredstev po izdanih računih (v višini dogovorjenih popustov na predračunih) plačala za marketinško dejavnost družbi G. Ltd.. Ker je sodišče obstoj takšnega dogovora ugotovilo, ravnanje tožeče stranke v zvezi z izdanimi računi (brez upoštevanega popusta) ni bilo samovoljno, ampak v skladu z medsebojnim dogovorom in vzpostavljeno prakso med pravdnima strankama, je tožbeni zahtevek tožene stranke na podlagi 190. člena OZ utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka tudi ne more zahtevati vrnitev navedenega zneska na podlagi 191. člena OZ.

Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka konkretnih podatkov ali vrst podatkov, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost, nima opredeljenih, zaradi česar v tem okviru presoje (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Pri nadaljnji presoji, ali toženec vseeno ni kršil obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1, pa je treba upoštevati, da gre pri pojmu "občutna škoda" za pravni standard, ki ga je treba napolniti s konkretnimi okoliščinami, pri čemer je treba to škodo do razumne verjetnosti utemeljiti. To pomeni, da za možnost nastanka škode ne moremo šteti hipotetično mogočih izjemnih položajev, ampak dejstva, ki bi v normalnih gospodarskih okoliščinah lahko pripeljala do občutne škode. Pritožba zmotno navaja, da je zastaranje terjatve za plačilo pogodbene kazni začelo teči že s prenehanjem delovnega razmerja 24. 12. 2013. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je zastaran

Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Posledično tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločba pritožbenega sodišča obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?

Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava, upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji dopustne uporabe institutov civilnega prava na področju delovnih razmerij. Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da splošna klavzula iz Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca, velja tudi za konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ob sklenitvi Sporazuma toženca opozorila na obveznost obveščanja, če se bo zaposlil pri drugi konkurenčni družbi, to ne vpliva na prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma sporazumno odpoved zahtevkom iz tega naslova. Tožeča stranka se je s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljavno odpovedala uveljavljanju denarnim zahtevkom v bodoče, kar vključuje tudi plačilo pogodbeni kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. Pogodbena kazen, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, je primer stranske pogodbene obveznosti. Zato toženec v pritožbi utemeljeno