252. člen OZ

Tožeča stranka je trdila, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer, če bi tožena stranka brez vednosti tožnice sama sklenila pogodbo z nasprotno stranko, s katero jo je seznanila tožeča stranka, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Vendar pa tožeča stranka zaradi zadevne kršitve pogodbe o posredovanju s strani tožene stranke ni izgubila temeljnega izpolnitvenega zahtevka. Nasprotno, drugi odstavek 26. člena ZNPosr posredniku v takem primeru nudi izrecno upravičenje, da od kršitelja zahteva izpolnitev posredniške pogodbe, enako kot, če kršitve ne bi bilo in bi bila ta pravilno izpolnjena. Tožena stranka pa ima kljub temu, da je sklenila kupoprodajno pogodbo oziroma pogodbo o prenosu poslovnega deleža s prodajalcem brez sodelovanja posrednika, dolžnost, da posredniku-tožeči stranki plača v posredniški pogodbi dogovorjeno provizijo. Edina obveznost naročitelja iz sklenjene posredniške pogodbe je torej denarna, plačati mora provizijo ne glede na to, ali pogodbo s tretjo osebo, s katero ga je posrednik spravil v stik, sklene s posredovanjem posrednika ali brez njega, s kršitvijo posredniške pogodbe. Zato ima pritožba prav, da si je tožeča stranka v splošnih pogojih

Pri zmanjševanju pogodbene kazni v zadevah, kot je ta, se zlasti upošteva, ali je dokazano, da je upnikova škoda znatno nižja od dogovorjene kazni, njena primerna velikost pa se glede na to razmerje oceni in lahko zniža na raven upnikove škode.

V splošnem drži, da je pogodbena kazen za zamudo z izročitvijo najetega stanovanja, ki je domovanje družine, v višini trikratnika najemnine visoka. A poleg te okoliščine ima sodišče pred seboj le še dejstvo, da toženka z izročitvijo stanovanja ni zamudila zgolj zaradi nezakrivljenega razloga iz svoje sfere ali vsaj le minimalne stopnje neskrbnosti. Glede na to in ker je namen pogodbene kazni tudi pritisk k spoštovanju pogodbene zaveze oziroma preprečitev, da bi se toženki kot najemnici kršitev najemne pogodbe splačala, dogovorjena kazen ni nesorazmerna.

Za odločitev v obravnavani zadevi je odločilno le, ali tožnica od toženca uveljavlja plačilo pogodbene kazni v skladu z 38.a. členom ZZZ-1. Dejstvo, ali je tožnica morda z drugimi diplomati sklenila drugačen dogovor kot s tožencem, ni pravno odločilno. Primerjana položaja diplomatov in drugih javnih uslužbencev sta že v osnovi različna, v bistvenem pa se razlikujeta tudi glede na predmet pravnega urejanja. V takšnem primeru ni mogoče ugotoviti neskladja s splošnim načelom enakosti pred zakonom v smislu drugega odstavka 14. člena Ustave. Pogodbena kazen, kot je določena v 38.a členu ZZZ-1, ni nesorazmerno visoka, in upošteva ekvivalentnost obveznosti in dajatev ter tudi specifiko delovnopravnih razmerij. OZ v 252. členu določa, da sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Ta določba temelji na načelu pogodbene volje strank (pogodbeno dogovorjene kazni, kjer stranki sami določita višino ali način izračuna pogodbene kazni). V obravnavani zadevi pa gre za zakonsko in ne pogodbeno določeno višino kazni, ki takšno ekvivalenco obveznosti dejansko že inherentno upošteva na ustav

Tako pogodbena kazen kot odškodnina sta instituta obligacijskega prava, vendar služita različnim namenom in imata različne pogoje za uveljavljanje. Pogodbena kazen je vnaprej dogovorjena civilna sankcija, ki jo pogodbeni stranki določita za primer neizpolnitve, zamude ali nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti. Nastopi ob sami kršitvi pogodbe, ne glede na to, ali je škoda dejansko nastala ali ne. Za njeno uveljavitev ni treba dokazovati nastanka škode. Določena je v poljubnem znesku ali obliki, ne sme pa biti dogovorjena za denarne obveznosti. Če je pogodbeno dogovorjena kazen višja od dejanske škode, se jo lahko zahteva v celoti; če je škoda večja od dogovorjene kazni, pa lahko upnik za razliko zahteva odškodnino. Bistvena razlika je v tem, da je za pogodbeno kazen dovolj že sama kršitev pogodbe, medtem ko je za odškodnino treba izkazati nastanek in višino škode.

Prvostopno sodišče je zahtevek presojalo po 190. člen OZ, ter na podlagi navedb pravdnih strank presojalo ali je med strankama obstajal zatrjevan dogovor iz leta 2015, na podlagi katerega je tožeča stranka del sredstev po izdanih računih (v višini dogovorjenih popustov na predračunih) plačala za marketinško dejavnost družbi G. Ltd.. Ker je sodišče obstoj takšnega dogovora ugotovilo, ravnanje tožeče stranke v zvezi z izdanimi računi (brez upoštevanega popusta) ni bilo samovoljno, ampak v skladu z medsebojnim dogovorom in vzpostavljeno prakso med pravdnima strankama, je tožbeni zahtevek tožene stranke na podlagi 190. člena OZ utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka tudi ne more zahtevati vrnitev navedenega zneska na podlagi 191. člena OZ.

Toženec je med postopkom večkrat ugovarjal na znižanje pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da je v zvezi s tem trditveno in dokazno breme na njem ter da zgolj sklicevanje na 252. člen OZ za utemeljenost takega ugovora ne zadošča.

Pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi. Bistvo pritožbe je prav opozarjanje na domnevne nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki so razvidne iz same sodbe ali ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo z nepravilnim vodenjem postopka. Zgolj prepis navedb v pritožbi, ki jih je stranka podala že pred sodiščem prve stopnje, praviloma ne more (tudi v tej zadevi ne) pripeljati do uspeha pritožnice, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča prve stopnje na njene navedbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljilo svojo odločitev glede primerne višine pogodbene kazni, zato pritožnica s ponavljanjem svojih navedb glede višine le-te ne more omajati. V pravdi za plačilo denarne pogodbene kazni dolžnik lahko uveljavlja njeno zmanjšanje, skladno z določbo 252. člena OZ, tudi z ugovorom, kar je v konkretnem primeru toženka tudi storila. Pri odločanju o ugovoru pa se lahko opre tudi na druge dejanske trditve dolžnika in ne le na tiste, ki jih ta poda v utemeljitev ugovora. Sodišče je ugotovilo, da ustrezna pogodbena kazen, ki bi glede na okoliščine primera: povprečno letno provizijo in

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za znižanje pogodbeno določene pavšalne odškodnine. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe po zaposlitvi je določeno, da mora toženec v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati odškodnino, zato toženec neutemeljeno vztraja, da je bila dejansko dogovorjena pogodbena kazen in zahteva njeno znižanje na podlagi 252. člena OZ. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno upoštevalo, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je enkrat ugotovilo, da gre za pogodbeno kazen, drugič pa, da gre za odškodnino. Namen konkurenčne klavzule je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ki lahko delodajalcu povzroči potencialno visoko škodo, zato je lahko določena tudi višja kazen,3 ali v obliki pogodbene kazni ali pavšalne odškodnine. Toženec ni dokazal, da bi bila v tem primeru pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR nerazumno visoka. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi pripravila tožnica, ki je v pogodbo vnesla višino pavšalne odškodnine za primer kršitve konkurenčne klavzule, ne kaže na nesorazmernost višine pavšalne odškodnine. Tudi ne drži, da tožnica ni dokazala nastanka škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica

Namen petega odstavka 251. člena OZ je v tem, da se odpravi dvom, ali bo stranka, ki je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, morala plačati pogodbeno kazen. Takšnega dvoma ni, če je upnik že predhodno, v času trajanja zamude, pozval dolžnika k izpolnitvi obveznosti in podal izjavo, da bo uveljavljal pogodbeno kazen. Zato ni potrebno, da bi upnik dolžnika še enkrat opozoril, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pogodbena kazen, ki predstavlja trinajstkratnik dnevne najemnine za vsak dan zamude je nesorazmerno visoka. V okoliščinah konkretnega primera je po presoji višjega sodišča še dopustna pogodbena kazen s stoodstotnim pribitkom dnevnega zneska najemnine, kar predstavlja kaznovalni element.

ZDR-1 v 40. členu določa, da se za vključitev konkurenčne klavzule zahteva, da je delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. V določenih primerih se sicer na podlagi 3. člena ZS v obligacijskopravnih zadevah lahko analogno uporabijo določbe ZDR-1, vendar morajo biti za takšno analogno uporabo podani utemeljeni razlogi. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila analogna uporaba določb ZDR-1 dopustna v primeru, če bi bilo obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljivo delovnem razmerju (pogodbi o zaposlitvi). Glede na ugotovitev, da sta stranki prirejena gospodarska subjekta, Pogodba pa je obligacijskopravne narave (brez elementov pogodbe o zaposlitvi), po mnenju pritožbenega sodišča določbe ZDR-1 ne pridejo v poštev. Določbe ZDR-1 so namreč namenjene zaščiti šibkejše stranke (delavca), v obligacijskih razmerjih, pa veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ).

Pred vključitvijo v pravdo s prijavo stranske intervencije sodišče ni bilo dolžno stransko intervenientko obveščati o poteku postopka, ji pošiljati vabila na naroke, vloge strank in pisne odpravke sodnih odločb. Dejstvo, da je stranska intervenientka zvedela za tekočo pravdo šele kasneje, ker ji toženka, kateri se je pridružila kot intervenientka, ni omogočila sodelovanja v pravdi, ker jo o tekoči pravdi ni (pravočasno) obvestila, se lahko upošteva le v okviru t. i. intervencijskega učinka. Glede na določbe Splošnih pogojev je toženka s tem, ko je enostransko izvedla menjavo dobavitelja električne energije, ne da bi pri tem upoštevala določila Splošnih pogojev o odstopu od Pogodbe (tožnice ni obvestila o tem, da se z novimi cenami ne strinja in iz tega razloga ni odstopila od Pogodbe), neutemeljeno odstopila od Pogodbe.

Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti. O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmer

Na vprašanje, ali je treba zahtevo za zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom ali zadošča materialnopravni ugovor, Vrhovno sodišče odgovarja, da v pravdi za plačilo denarne pogodbene kazni dolžnik lahko uveljavlja njeno zmanjšanje tudi z ugovorom.

Četudi toženec ne more doktorirati v imenu mlade raziskovalke, sodi tveganje, da mlada raziskovalka zaradi razlogov na njeni strani ne bo uspela pravočasno zaključiti doktorskega študija, v toženčevo notranjo sfero. Ker je toženec že v sklenitveni fazi pogodbe lahko računal s tem, da bo zaradi narave dela in čakanja na objavo članka prišlo do zamude pri zaključku doktorskega študija, in se je kljub temu prijavil na razpis in sklenil Pogodbo, je s tem prevzel tveganje, da bo v posledici nastopa zamude moral plačati pogodbeno kazen. V obravnavani zadevi je šlo za obliko državne pomoči in bi toženec pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi, če bi kljub zamudi obdržal celotna prejeta sredstva.

Predmet obveznosti v okviru pogodbene prepovedi konkurence, katere namen je prvenstveno zaščititi poslovne interese tožeče stranke, je opustitev oziroma vzdržnost delavčevega opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist bivšega delodajalca po prenehanju delovnega razmerja. Za presojo zahtevka o zmanjšanju pogodbene kazni nista pomembna delo in plačilo toženca v času zaposlitve pri tožeči stranki, ki ju toženec izpostavlja v pritožbi, temveč kakšnega pomena je ravnanje, ki bi ga moral opustiti po prenehanju, pa ga ni, kot tudi teža in trajanje te kršitve. Pomembno je tudi, ali višina pogodbene kazni presega škodo tožeče stranke. V tej smeri pa toženec pred sodiščem prve stopnje niti ni podal ustreznih trditev. Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena do plačila pogodbene kazni v višini, kot sta jo stranki določili v pogodbi o zaposlitvi.

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi s strani tožene stranke prevzete obveznosti na podlagi treh sklenjenih pogodb o sofinanciranju treh mladih raziskovalcev. Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od trenutka, ko je tožnik v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, pa vse do njene izpolnitve (prvi odstavek 247. člena in prvi odstavek 299. člena OZ). Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev. Tožeča stranka je imela torej čas uveljaviti plačilo pogodbene kazni vse do sprejema izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka pred izpolnitvijo namreč ni imela samostojnega zahtevka za plačilo (do tedaj sicer zapadlega dela pogodbene kazni), temveč bi morala takšen zahtevek nujno kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom, od uspeha slednjega pa bi bila odvisna tudi usoda zahtevka za plačilo pogodbene kazni. Namen petega odstavka 251. člena OZ je v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Upnik mora torej najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pri

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila pogodbena kazen dogovorjena prav s ciljem utrditi pogodbeno zavezo kupca, da bo nadaljeval z lesno proizvodnjo na območju bivšega stečajnega dolžnika, da jo bo revitaliziral ter dodatno zaposloval delavce v tej industriji. Celoten kompleks nepremičnin z objekti in opremo je bil zato prodan enemu kupcu. V ta namen je bila s pogodbo za obdobje petih let zahtevana tudi prepoved nadaljnje prodaje kompleksa brez soglasja ločitvenega upnika. Kot izhaja iz besedila drugega odstavka 8. člena Prodajne pogodbe, da tožena stranka tega premoženja ne bo odtujila "niti delno niti v celoti," sta stranki šteli ohranitev predmeta prodaje kot celote za bistveno obveznost tožene stranke. Namen ohranitev predmeta prodaje kot celote, ki je v naravi predstavljal proizvodni obrat na lokaciji N., v katerem se je vršila dejavnost proizvodnje lesne industrije, je razviden tudi iz drugih predloženih listin v spisu (pisma o nameri, ki ga je tožena stranka podala dne 20. 11. 2013, izrednega poročila upraviteljice, zapisnikov o sejah upniškega odbora). Sodišče prve stopnje je zato, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presodilo, da je bil