807. člen OZ

Pravico do odpravnine določa prvi odstavek 833. člena OZ. Zastopnik pridobi pravico do odpravnine, če je naročitelju pridobil nove stranke ali je občutno povečal posle z dosedanjimi strankami.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo. Pojasnilo je, da sta pravdni stranki v smislu določbe 3. člena o prostem urejanju obligacijskih razmerij, sklenili Pogodbo o posredovanju z dne 2.7.2020, na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo za opravljeno storitev. Določila navedene pogodbe predstavljajo materialno podlago za odločitev v tem sporu (13. in 16. točka obrazložitve). Pogodba o posredovanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili, je torej tista, ki zavezuje. Že iz naslova pogodbe izhaja, da gre za posredniško pogodbo in so pritožbene navedbe, o napačno uporabljenem materialnem pravu, o zamenjavi z elementi pogodbe o trgovskem zastopanju (807. člen OZ), prekoračitvi zakonskega okvira posredniške pogodbe z upoštevanjem pogajanj in sklenitve posla, povsem napačne in zavajajoče.

Obračun provizije na način, da se od zneska subvencije (ki so ga prejele stranke) odšteje "obračunani" znesek subvencije, ni v skladu z dogovorom pravdnih strank. Tožeča stranka ni pojasnila načina izračuna zneskov, ki izhajajo iz drugega stolpca z oznako "obračunan znesek subvencije". Iz tabele na prilogi A 8 pa (poleg stolpcev s količinami) izhajajo še stolpci z oznakami "dogovorjen RVC" po posameznih proizvodih ter "dogovorjen skupni zaslužek", vendar pa tožeča stranka tudi izračuna teh postavk ni pojasnila. Tožeča stranka ustreznih navedb ni podala, matematičnega preizkusa pa sama predložena tabela ne omogoča, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi zgolj na splošno navedla, da se tožena stranka dogovora o prodaji ni držala (glede višine prodajnih cen ter deleža prodanih mask Y), zato bi bila konkretna pojasnila glede načina obračuna bistvena. Pritožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da v sodbi ni povzelo vsebine dogovora o višini dogovorjene provizije. Tudi s to pritožbeno navedbo ne more uspeti, saj ugotovitev glede višine dogovorjene provizije po posameznih proizvodih ne zadošča za presojo višine vtoževane terjatve. Za u

Pri pogodbi o franšizingu je govora o mešani pogodbi in sicer se mešajo elementi agencijske in prodajne in zakupne pogodbe, ne nujno vsi, lahko pa tudi katere od ostalih pogodb. Ker gre za trajnost in zaupnost razmerja je za vprašanja ob prenehanju pogodbe o franšizingu treba uporabiti pravila agencijske pogodbe o prenehanju. Bistvena razlika v primerjavi z agencijsko pogodbo je, da pridobitelj franšize posluje v svojem imenu in za svoj račun. Konkurenčna klavzula ne velja, glede na to da tožeča stranka toženi ni plačala ustreznega nadomestila in odpravnine. Tako se je očitno odrekla konkurenčni prepovedi. Na tožeči stranki je trditveno breme, da kumulativno označi, kdaj gre za poslovno skrivnost po določbah drugega člena Zakona o poslovni skrivnosti.

Okoliščine, ki kljub temu, da je zastopnik sam odpovedal pogodbo, utemeljujejo pravico do odpravnine, niso kakršnekoli okoliščine, temveč morajo biti take narave, da po normalni komercialni presoji od zastopnika ni mogoče pričakovati, da bo nadaljeval razmerje. Ni dvoma, da so bila med strankama v času trajanja razmerja tudi nesoglasja, vendar to za obstoj resnih razlogov za odpoved ne zadošča.

Tožnikovo protipravno ravnanje je v tem, da kot agent, ki je strokovnjak in torej pozna delovanje ter značilnosti trga na katerem deluje, ni upošteval principalovega obvezujočega navodila, ki ni dopuščalo drugačnega ravnanja. Šlo je za navodilo, da pri sklepanju posla v imenu in na račun toženke izključi toženkino obveznost plačila pogodbenih penalov za primer zamude. Navodila niti ob sklepanju posla niti kasneje ni izpolnil. Zato je odškodninsko odgovoren za posledice nastale zamude. Svoje odškodninske odgovornosti, ki izvira iz agencijske pogodbe s toženko, se ne more razbremeniti s pritožbenim polemiziranjem v smeri, da ni imel vpliva na rok izpolnitve in z (neizkazanim) zavzemanjem, da je za zamudo nekako odgovorna toženka. Svoje ekskulpacije ne more doseči s sklicevanjem na vzroke za posledico, ki bi jo moral preprečiti, zato so njegove pritožbene navedbe v zvezi z odgovornostjo za zamudo pravno nerelevantne.

ZDR-1 v 40. členu določa, da se za vključitev konkurenčne klavzule zahteva, da je delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. V določenih primerih se sicer na podlagi 3. člena ZS v obligacijskopravnih zadevah lahko analogno uporabijo določbe ZDR-1, vendar morajo biti za takšno analogno uporabo podani utemeljeni razlogi. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila analogna uporaba določb ZDR-1 dopustna v primeru, če bi bilo obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljivo delovnem razmerju (pogodbi o zaposlitvi). Glede na ugotovitev, da sta stranki prirejena gospodarska subjekta, Pogodba pa je obligacijskopravne narave (brez elementov pogodbe o zaposlitvi), po mnenju pritožbenega sodišča določbe ZDR-1 ne pridejo v poštev. Določbe ZDR-1 so namreč namenjene zaščiti šibkejše stranke (delavca), v obligacijskih razmerjih, pa veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ).

Predmet Pogodbe je bilo opravljanje dejavnosti in storitev zavarovalniškega zastopanja in sicer je tožena stranka tožečo pooblastila, da v njenem imenu in za njen račun opravlja posle zavarovalniškega zastopanja (809. člen OZ). V Pogodbi so bile urejene obveznosti tožeče stranke, med njimi tudi zaveza, da ne bo opravljala drugih poslov, ki bi oteževali delo po Pogodbi, da ne bo delovala v svojem imenu in za svoj račun, da ne bo opravljala dela za konkurenčne družbe in podobno. Tožeča stranka je morala tudi ravnati v skladu z navodili pristojnih delavcev tožene stranke, v interesu tožene stranke. Glede na navedeno, so neutemeljeni očitki, da naj se tožeča stranka ne bi zavezala „ves čas skrbeti za sklepanje pogodb“. Prav tako je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 807. člena OZ, saj je tožnica registrirana kot samostojna podjetnica za opravljanje dejavnosti zavarovalniškega zastopanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je Pogodba po svoji vsebini agencijska pogodba iz 807. člena OZ.

Pri agencijski pogodbi po 823. členu OZ zastopnik nima pravice do provizije, če pogodba ni bila sklenjena, ne glede na njegov morebitni trud. Dogovor, po katerem je bila tožeča stranka upravičena do mesečnega fiksnega plačila v višini 800,00 EUR, tudi v primeru, če ne pridobi novih strank, ima značilnost pogodbe o naročilu (mandat), pri kateri se mandatar zaveže, da si bo prizadeval za mandanta opraviti določen posel oziroma posle in da bo pri tem ravnal v skladu z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Tveganje glede uspeha posla pri mandatni pogodbi bremeni naročitelja, zato je mandatarju dolžan plačati za njegov trud, čeprav posel ni bil končan z uspehom, zaradi katerega mu je mandant naročil opravo posla. Mandatar se zaveže, da si bo prizadeval opraviti posel in s tem uresničiti naročiteljev interes ter da bo pri tem ravnal v skladu z ustrezno strokovno skrbnostjo. Tožeča stranka bi bila do prisojenega zneska upravičena pod pogojem, da je pri opravljanju posla ravnala z ustrezno (profesionalno) skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi.

Voljo za sklenitev pogodbe se lahko izrazi ne le izrecno, torej z uporabo besed ali znakov, ki običajno pomenijo izjavo z določeno vsebino, pač pa tudi z drugim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). V obravnavanem primeru sta pravdni stranki sklenili Aneks Pogodbe o trgovskem zastopanju, ki sta ga podpisali obe stranki. Tam sta se pravdni stranki dogovorili, da se k obstoječi pogodbi (ta vsebuje tri člene) doda nov 4. člen. Po presoji pritožbenega sodišča je iz takšnega ravnanja mogoče zanesljivo sklepati, da sta pravdni stranki očitno soglašali, da je bila Pogodba veljavno sklenjena in je sedanja obramba toženke, ki je Pogodbo tudi sestavila in podpisala, v očitnem nasprotju z njenimi predhodnimi ravnanji.

Tožena stranka opozarja na konkurenčni položaj zastopnika na trgu. Vendar pa je treba poudariti, da se zastopnikov konkurenčni položaj lahko obravnava na dveh ravneh. Po eni strani gre za razmerje med enakovrstnimi podjetji, torej med zastopniškimi podjetji, ki nastopajo na istem trgu in govorimo o horizontalni konkurenčni ravni. Druga raven pa se nanaša na razmerje med naročiteljem in zastopnikom. Stranki tega razmerja nastopata na različnih konkurenčnih ravneh. Govorimo lahko o vertikalni konkurenčni povezanosti. V konkretnem primeru se je ravnanje zastopnika na trgu v pojmovanju konkurenčnega prava, ki je opredeljeno v 63.a členu ZPOmK-1, prilegalo delovanju naročitelja kot tistega podjetja na trgu, ki je na podlagi nelojalnega ravnanja zastopnika v imenu in na račun naročitelja, sklenilo pogodbe s tretjimi osebami, kot je v vseh posamičnih primerih ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožbeni zahtevek je preveč pomensko odprt tedaj, če tožena stranka ne bi mogla vedeti, kako naj spoštuje odločbo sodišča in bi bil tožbeni zahtevek v morebitnem izvršilnem postopku neizvršljiv. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Tožbena zahtevka pod I in II sta toliko jasna in dovolj

Za posredniške posle (837. člen OZ) gre tedaj, kadar želi naročitelj s pomočjo posrednika poiskati pogodbenega partnerja in posrednik s sklenitvijo pogodbe trži poznavanje tržne mreže, na strani naročitelja pa je interes za sklenitev posredniške pogodbe takrat, kadar sklepa naročitelj določen posel s tretjo osebo kot enkraten posel. Za zastopniški posle (807. člen OZ) pa je značilno, da se med zastopnikom in naročnikom vzpostavi zaupno razmerje trajnejše narave, pri čemer za razliko od posrednika, zastopnika usmerjajo zgolj interesi naročnika in tako zaupnost razmerja tudi razlikuje agenta od posrednika, razmerje pri zastopstvu pa mora mora biti dalj časa trajajoče. Ker je tožeča stranka imela nalogo, da na tržišču Združenega kraljestva išče kupce toženčevih produktov in jih spravi v stik s tožencem, ki je nato sklepal posle s tretjimi, pri čemer tožnik ni deloval zgolj v interesu toženca, ampak je moral skrbeti tudi za interese tretjih, je odpadel temelji karakteristični element za zastopniško pogodbeno razmerje, zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama bila sklenjena posredniška pogodba. Z distribucijsko pogodb

Pri pogodbi o zastopanju gre za obligacijo rezultata, kar pomeni, da ima zastopnik pravico do plačila šele, ko v imenu in za račun naročitelja sklene pogodbo s tretjim, ali pa pogodbo s tretjim sklene naročitelj po posredovanju zastopnika. Zastopnik torej nikakor nima pravice do provizije, če pogodba sploh ni bila sklenjena, ne glede na njegov morebiten trud.

Skladno s pravno teorijo in sodno prakso mora stranka v sporih majhne vrednosti izvedbo naroka zahtevati izrecno. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje prič in/ali pravdnih strank) pomenijo takšno zahtevo. Hkrati je vprašanje, ali je bila pogodba prekinjena iz krivdnih razlogov, za rešitev predmetnega spora, irelevantno. Nobena od strank namreč tekom postopka ni zatrjevala, da bi tožeča stranka, v kolikor bi ji bila pogodba odpovedana iz krivdnih razlogov, izgubila pravico do izplačila provizije, ki je nastala še v obdobju veljavnosti pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal nepretrgano oziroma, da kot takšno tudi ni bilo potrebno. Tožnik v določenih obdobjih v promocije ni bil vključen. Promocij ni izvajal vsak dan, ampak le enkrat ali dvakrat tedensko, v posameznih dneh tudi v dveh lekarnah. Prvostopno sodišče prav tako ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen. Konkurenčna klavzula, dogovorjena v 4. členu pogodbe, ne dokazuje obstoja delovnega razmerja. Takšna klavzula je kot element civilnopravnega razmerja predpisana tudi v 807. členu OZ. Prav tako je v členu 815 - 817 OZ predvideno obveščanje in poročanje ter skrb za varovanje poslovnih skrivnosti.

Glede na dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, je pravilna materialnopravna presoja, da razmerje med tožnico in toženo stranko ni bilo delovno razmerje, pač pa civilno zastopniško oziroma agencijsko razmerje. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožnica ni delala pod nadzorom in po navodilih delodajalca, kar je eden od temeljnih elementov delovnega razmerja.

Ničnost je kot skrajna sankcija lahko posledica le najtežjih kršitev predpostavk potrebnih za nastanek pravnega posla oziroma kršitev, ki predstavljajo poseg v temeljne (splošne) s strani pravnega reda varovane vrednote (interese). Če je pravni posel oziroma njegova določba nična, je taka (zaradi svoje vsebine same za sebe) od samega začetka in ne more biti odvisna od tega, kakšni so bili v času trajanja poslovnega razmerja njeni dejanski „učinki“.

Ugotovljena prepletenost vlog iste osebe v vsaki od pogodbenih strank daje ob drugih ugotovljenih okoliščinah dovolj trdno podlago za sklep, da je bila odločitev za pogodbo in njeno vsebino sprejeta pod odločilnim vplivom ene pogodbe strank. Nudenje pravnega varstva zahtevkom iz take pogodbe ne bi bilo v skladu s temeljnimi moralnimi načeli.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je tožena stranka dolžna plačati provizijo tožeči stranki, kljub temu, da tožeča stranka ni univerzalna naslednica stranke, ki je s toženo stranko sklenila pogodbo o posredovanju.

Distribucijsko pogodbo, ki je mešana pogodba, teorija kljub neureditvi v zakonu uvršča med nominatne pogodbe. Medtem ko agent v agencijski pogodbi skrbi zato, da tretje osebe sklepajo pogodbe z naročiteljem in v tem smislu le posreduje ali v imenu in na račun naročitelja sklepa pogodbe v zameno za provizijo, pa distributer kupuje blago zaradi nadaljnje prodaje v zameno za morebiten priviligiran položaj na določenem območju in za rabate. Morebiten ekonomski neuspeh distributerja obremenjuje principala, ki praviloma množično sklepa distribucijske pogodbe, zato je upravičen postaviti pogoje, po katerih distributer blago od njega odkupuje. Nepredložitev bančne garancije predstavlja dovolj resen vzrok za odpoved pogodbe.