VSL Sodba in sklep I Cp 294/2022

I. Pritožbama tožene in tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

a) spremeni v I., II. in v delu IV. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Prva, druga, tretja in četrta tožena stranka so dolžne opustiti vsakršno protipravno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičninah z ID znaki 0000 73/111; 0000 73/112; 0000 73/119, še posebej pa so dolžne izprazniti prostore v skupni izmeri 21,79 m2, in sicer vetrolov v izmeri 2,18 m2, hodnik v izmeri 2,69 m2, kopalnico v izmeri 3,75 m2, kabinet v izmeri 7,16 m2 ter drvarnico v izmeri 6,01 m2, ki so na tlorisni skici, ki je sestavni del te sodbe, obrobljeni z rdečo barvo in jih proste stvari in oseb nemudoma izročiti tožniku,“

zavrne.

b) spremeni v delu IV. točke izreka tako, da so prva, druga, tretja in četrta tožena stranka dolžne opustiti protipravno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom 0000 73/111 ter 0000 73/119 in s te nepremičnine odstraniti vse predmete, zlasti kolo, škatle in zabojčke, rože, klopce, vrtne stole, orodje in čevlje, ki jih tožena stranka odlaga na delu nepremičnine, ki je na tlorisni skici nepremičnine, ki je sestavni del te sodbe (skica A44), označena z zeleno barvo ter odstraniti ključavnico, ki so jo namestile na loputo na vrhu stopnišča, ki povezuje prvo nadstropje stavbe z ID znakom 0000 258 z nepremičnino 0000 73/111, in se v prihodnje takega protipravnega vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke vzdržati.

c) razveljavi v točki III in delu IV. točke izreka glede zahtevka tožnika za plačilo uporabnine za prostore, ki so v skici, ki je sestavni del sodbe sodišča prve stopnje, označeni z rdečo barvo, ter v točkah V in VI glede stroškov postopka in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. Po razveljavitvi prvotne odločitve (delno s strani pritožbenega sodišča, delno pa s strani Vrhovnega sodišča) je tožnik večkrat spremenil tožbo, nedenarni in denarni zahtevki o katerih je odločalo, pa so kratko povzeti v zadnjem delu točke 5 izpodbijane sodbe.

2Sodišče prve stopnje je po ponovljenem sojenju odločilo, da so toženci dolžni I. opustiti protipravno poseganje v lastninsko pravico tožnika na nepremičninah z ID znaki 0000 73/111, 0000 73/112 in 0000 73/119, vse k. o. X.,¹ tako, da so na teh nepremičninah dolžni izprazniti stanovanjska prostora, in sicer kabinet v izmeri 7,16 m2 in drvarnico v izmeri 6,01 m2, ki sta na tlorisni skici, ki je sestavni del sodbe, označena v rdeče obrobljenem delu, in jih prosto oseb in stvari v roku 15 dni izročiti tožeči stranki; II. tožniku v roku 15 dni v soposest izročiti tudi stanovanjske prostore na istih nepremičninah, in sicer vetrolov v izmeri 2,18 m2, hodnik v izmeri 2,69 m2 in kopalnico v izmeri 3,75 m2, ki so na tlorisni skici, ki je sestavni del sodbe, označeni v rdeče obrobljenem delu, pri čemer toženci obdržijo pravico do soposesti in souporabe teh prostorov ter skupnih inštalacij (elektrika, vodovod, kanalizacija in telefonski priključek), ki jih ima stavba na navedenih nepremičninah, in sicer v obsegu, ki je nujno potreben za normalno bivanje in uporabo prostorov, to je kuhinje v izmeri 7,64 m2, sobe v izmeri 15,45 m2 in shrambe v izmeri 2,27 m2, ki so na tlorisni skici, ki je sestavni del te sodbe, označeni v modro obrobljenem delu; III. tožniku plačati 1.690,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.193,46 EUR od 2. 6. 2006 do plačila in od zneska 497,25 od 1. 12. 2009 do plačila. V preostanku je sodišče zahtevke tožnika (to je za opustitev protipravnega poseganja in izročitev spornih prostorov v posest v večjem obsegu, kot je odločeno v I. in II. točki izreka te sodbe, za plačilo uporabnine z zamudnimi obrestmi, ki presega priznani znesek v III. točki izreka sodbe, za prepoved voženj in parkiranja na nepremičninah z ID znakom 0000 73/109, ID znakom 0000 73/111 in 0000 73/119, za odstranitev predmetov, zlasti otroških igral, igrač, škatel, zabojčkov za rože, klopi, vrtnih stolov, orodja, čevljev ter ključavnice na vrhu stopnišča z nepremičnin z ID znakom 0000 73/111 in 0000 73/119, za plačilo zamudnih obresti do dne vložitve tožbe, za rok izročitve, krajši od 15 dni, in za solidarno plačilo uporabnine in stroškov) zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencem povrniti 8.731,58 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

3Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Toženci so poleg pritožbe vložili še dopolnitev pritožbe. Zaradi obsežnosti pritožb, pritožbeno sodišče v uvodnem delu te odločbe povzema samo sporna vprašanja, ki jih pravdni stranki v pritožbah izpostavljata, razloge, s katerimi utemeljujeta svoje očitke, pa bo v bistvenih delih povzelo, ko bo nanje odgovarjalo.

4Tožnik izpodbija odločitev v II., IV., V. in VI. točki sodbe. Kot sporno izpostavlja stališče sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije. Nasprotuje odločitvi o (le) delni izročitvi posesti rdečega dela nepremičnine in časovni neomejenosti pravice tožencev do souporabe. Višina uporabnine je ugotovljena nepravilno, nepravilna je nadalje odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti. Tožencem ne najemna pogodba ne zakon ne dajeta pravice do dovoza in parkiranja. Zaradi napačnega stališča glede aktivne legitimacije je zmotna odločitev o zavrnitvi zahtevka za odstranitev predmetov in ključavnice ter plačila uporabnine za dovoz in parkiranje. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

5Toženci nasprotujejo odločitvi v celoti, vsebinsko pa izpodbijajo tisti del, s katerim je zahtevku tožnika ugodeno. Sodišču očitajo odločanje mimo zahtevka ter nekatere druge procesne kršitve, vezane na odločitev o ponovnem odprtju obravnave, na popravo tožbenega zahtevka, vodenje obravnave, pa tudi na pisanje sodbe. Menijo, da je zahtevek za izpraznitev, ki mu je sodišče ugodilo, neizvršljiv. Ugovor zastaranja je tožnik uveljavil prepozno, prišlo pa je tudi do pretrganja zastaranja. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede predmeta najemne pogodbe. Nasprotujejo ugotovljeni višini uporabnine.

6Pravdni stranki sta na pritožbi druga druge odgovorili. Tožnik meni, da je neutemeljena pritožba tožencev, toženci pa, da je neutemeljena pritožba tožnika.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

8Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da dopolnitve pritožbe, ki so jo vložili toženci že po izteku pritožbenega roka, ni upoštevalo, saj za to v ZPP ni podlage. Prav tako zaradi časovnih meja pravnomočnosti pri presoji utemeljenosti pritožb ni upoštevalo dejstev, ki jih glede prenehanja najemne pogodbe in vložitve tožbe na izročitev stanovanjskih prostorov v odgovoru na pritožbo navaja tožnik, saj gre za dejstva, ki so nastala že po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

9Ker sta bila od (ne)utemeljenosti nekaterih pritožbenih očitkov odvisna tako obseg kot vsebinska presoja ostalih v pritožbah izpostavljenih spornih vprašanj, je pritožbeno sodišče najprej obravnavalo nekatere s strani tožencev zatrjevane procesne kršitve, vprašanje tožnikove aktivne legitimacije ter dopustnost ter pravočasnost ugovora zastaranja, v nadaljevanju, v okviru presoje pravilnosti odločitve o posameznem zahtevku, pa nato še ostale (za odločitev relevantne) pritožbene navedbe obeh strank.

O nekaterih s strani toženca zatrjevanih procesnih kršitvah in trditvi, da je v zadevi odločala sodnica, ki bi morala biti izločena

Pritožbene navedbe

10Toženci menijo, da je sodišče s ponovnim odprtjem glavne obravnave storilo bistveno kršitev postopka, saj je v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP) samo ugotavljalo dejstva in to celo po koncu glavne obravnave. Neutemeljeno je po njihovem prepričanju sklicevanje na 292. člen ZPP, saj ta ureja drugačno procesno situacijo. Opozarjajo tudi na to, da je bila parcelacija izvedena na predlog tožnika, sprememba stanja v zemljiški knjigi pa vidna že deset dni pred zadnjo glavno obravnavo. Tožnik na parcelacijo ni opozoril niti v vlogi, ki jo je na sodišče poslal že po zaključeni obravnavi, to je 17. 3. 2021. Gre za procesno kršitev in ob upoštevanju, da so toženci opozarjali na nedoločenost in nesklepčnost zahtevka, očitno pristransko odločanje sodišča v korist tožnika. Sodišče se je s takim ravnanjem postavilo v vlogo zastopnika tožnika. Nobena procesna določba ne zahteva, da sodišče po uradni dolžnosti skrbi za izvršljivost zahtevka. Toženci so kršitev grajali že med postopkom. Ker v sodbi o tem ni razlogov, je storjena tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Procesno kršitev in razlog za razveljavitev sodbe predstavlja tudi sklep sodišča, da se vpogleda v javne podatke zemljiške knjige glede delitve, saj tega tožnik ni predlagal. Sodišče je kršilo razpravno načelo in načelo nepristranosti tudi s tem, ko je na obravnavi 12. 5. 2021 tožniku dajalo navodila, kako naj obarva rdeči in modri del nepremičnine, kako naj označi skico s parcelami, ga opozarjalo na čitljivost parcelnih številk, na čitljivost kopije, kar je skupaj trajalo 45 minut in izhaja iz zapisnika. Iz zapisnika izhaja, da tožnik pomoči sodišča ni prerekal. Takšna pomoč presega meje materialno procesnega vodstva. Dodaja, da sodišče sicer lahko da pobudo za spremembo stvarnega predloga, a lahko to stori le pred obravnavo ali med njo. Sodišče tožniku na novo odprti obravnavi ni dopustilo vložitve pripravljalne vloge (10. točka sodbe), dalo pa mu je možnost, da iste navedbe, čeprav je imel za to 26 dni časa, poda na zapisnik. Tako ravnanje ni prispevalo k preprečevanju zlorab in varovanju načela ekonomičnosti. Toženci so zadnjo vlogo prejeli dan pred obravnavo, po zaključku delovnega časa odvetnika. Tožnik je imel torej za pripravo navedb na voljo 26 dni, tožencem pa je dalo sodišče le možnost, da se o tej vlogi izjavijo na naroku. S tem jim je bil onemogočen vsebinski odgovor.

12V nadaljevanju (točka 8 pritožbe) toženci navajajo, da je sodbo izdala sodnica, ki bi morala biti izločena. Izpostavijo sicer oba sklepa predsednika, a vsebinsko napadajo zadnjega. Ponovno izpostavljajo izjavo sodnice na naroku 10. 9. 2020 in navajajo, da je izjava vzbudila dvom o sodničini nepristranosti in njeni vlogi v postopku, saj kaže na iskanje materialne resnice po uradni dolžnosti, ki je v konkretnem primeru izrazito v korist tožniku. Sodnica se je po mnenju tožencev postavila na stran tožnika in je skupaj z izvedenko dokazovala ustreznost prikazanega izračuna uporabnine. Predsednik naj bi sporno izjavo očitno pripisal izvedenki, kar je zmotno, saj je na posnetku nedvomno slišati glas sodnice. Sklep o izločitvi zato temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, sodba, ki jo je sodnica izdala, čeprav bi morala biti izločena, pa je nezakonita. Očitek o pristranskosti je izkazan tudi z ravnanjem ob ponovnem odprtju obravnave, ki ga povzema. Sodnici očita poskus „legalizacije“ pozno prejete vloge tožnika o odpovedi najema, pretirano pomoč tožniku pri popravi zahtevka ter po drugi stranki kršitev pravic tožencev do enakosti in do neodvisnega in nepristranskega sodišča. Predlagajo poslušanje zvočnega posnetka obravnave in izvedenca za prepoznavo glasu.

13Toženci v pritožbi trdijo, da je sodišče s sodbo odločilo preko oziroma mimo postavljenega zahtevka. Primerjajo izrek sodbe v točki I in II ter (zadnji) zahtevek tožnika, kot je zapisan v zapisniku naroka z dne 12. 5. 2021.² Sodišče je v sodbi v točki I pri nepremičninah zapisalo ID znak namesto IZ znak ter dodalo katastrsko občino, v točki II pa tožniku prisodilo nekaj, česar ni zahteval. Menijo, da je s takim izrekom sodišče tožencem kršilo pravico do enakega varstva pravic in do izjave.

Presoja pritožbenega sodišča

14Sodišče prve stopnje s tem, ko je vpogledalo v zemljiško knjigo, ni kršilo 7. člena ZPP. S tem ni ugotavljalo dejstev izven trditvene podlage strank, ampak je preverilo tisto, kar je bilo v pogledu nepremičnine, na kateri se nahaja sporni objekt, zatrjevano.

15Ali je sodišče prve stopnje, po tem, ko je ugotovilo, da se je parcela 73/39 razdelila že pred zaključkom glavne obravnave, imelo podlago za njeno ponovno odprtje v smislu 292. člena ZPP, je odvisno od tega, ali je bilo sodišče tožnika dolžno v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti na neskladnost med podatki o nepremičnini v zahtevku in podatki, ki jih izkazuje zemljiška knjiga.

16Sodna praksa zastopa stališče, da se materialno procesno vodstvo nanaša tudi na področje stvarnih predlogov in sodišče lahko da pobudo za njihovo spremembo, če s tem ostaja v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavila stranka. Teorija³ in sodna praksa, ki ji sledi,⁴ kot primerno merilo za presojo, kdaj (je treba) opraviti materialno procesno vodstvo, ponujata odgovor na vprašanje, ali se bo zaradi pobude sodišča spremenil cilj pravde, gledano z očmi nepravnika. V obravnavani zadevi je bilo vsem udeležencem postopka (sodišču, tožniku in tudi tožencem) ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožnik zahteva oziroma kakšen je konkretni cilj pravde, ta pa se zaradi opravljenega materialno procesnega vodstva in poprave identifikacijskih oznak nepremičnin v zahtevku ni v ničemer spremenil. Ker tudi toženci na nepravilno oblikovan zahtevek tožnika niso opozorili,⁵ je potrebi po materialno procesnem vodstvu treba pritrditi, posledično pa tudi odločitvi o ponovnem odprtju obravnave. Ponovno odprtje obravnave je bilo za izvedbo materialno procesnega vodstva namreč nujno.⁶

17Na tako presojo ne vplivajo pritožbene navedbe, da delitev parcele tožniku ni mogla biti neznana, saj je parcelacijo kot lastnik naročil sam; da je prejel tudi geodetsko odločbo, kasneje pa še sklep zemljiške knjige in da je tožnika ves čas postopka zastopal tudi kvalificiran pooblaščenec.⁷ Pri presoji, kdaj je glede tožbenega zahtevka primerno aktivirati materialno procesno vodstvo, je namreč treba izhajati iz cilja sodnega postopka, da se spor reši vsebinsko (da torej stranka ne izgubi pravnega varstva le zaradi nepravilnega zahtevka), temu cilju pa je namenjeno tudi materialno procesno vodstvo.⁸

18Ne glede na to, da sklep o ponovnem odprtju glavne obravnave (glej sklep na list. št. 1293) in zapisnik zadnjega naroka dne 12. 5. 2021 nakazujeta, da je bilo sodišče prve stopnje pri popravi zahtevka do določene mere aktivno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da dopustnih meja pri tem ni prestopilo. Tako je v sklepu o ponovnem odprtju obravnave sodišče tožnika opozorilo le na ugotovljeno spremembo glede parcele 73/39 ter njegovo dolžnost, da oblikuje izvršljiv zahtevek. Ker je tožnik nedenarni del zahtevka popravil že z vlogo, ki jo je sodišče prejelo v spis tik pred narokom, ta zahtevek pa se od zahtevka, ki ga je tožnik narekoval na zapisnik, le minimalno razlikuje,⁹ že to kaže na neutemeljenost očitka, da je sodišče tožniku 45 minut znatno pomagalo pri oblikovanju zahtevka in se pretvorilo v njegovega zastopnika. Trditev tožencev ne izkazuje niti zapisnik. Res je v njem zapisana izjava tožencev o aktivnem sodelovanju sodišča pri oblikovanju zahtevka, a je pred tem zapisana tudi izjava sodnice, da je vsa komunikacija med sodiščem in strankami razvidna iz zapisnika. Zapisnik pa tega, kar trdijo toženci, ne izkazuje. Ker je zapisnik javna listina, za katero velja domneva o resničnosti njene vsebine, ni nobene podlage za ugotovitev, da je sodnica tožniku dajala navodila, kako naj popravi zahtevek in označi skico, posledično pa tudi ne za sklep o kršenju razpravnega načela in pristrano obravnavo strank tega postopka.¹⁰

19Toženci po mnenju pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo tudi kršenje pravice do izjave. Trdijo, da je imel tožnik vse od prejema vabila na narok čas za oblikovanje zahtevka ter navedb, njim pa je bila taka možnost odvzeta, saj so vlogo prejeli en dan pred obravnavo, a že izven delovnega časa oziroma je tožnik vse navedel šele na sami obravnavi. Trditev, da je imel tožnik za popravo tožbenega zahtevka več časa, sicer drži, a iz zapisnika naroka izhaja, da to izjavljanja tožencem ni onemogočilo. O navedbah in zahtevku so se namreč izjavili, pri tem pa iz zapisnika ne izhaja, da bi pred tem zahtevali rok, ki jim ga sodišče ne bi dalo.

20Toženci neutemeljeno trdijo tudi to, da je v zadevi sodila sodnica, ki bi morala biti izločena. Kot izhaja iz njihove pritožbe, izpodbijajo le zadnjo odločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani s tem, da trdijo, da je ta oprta na zmotno ugotovljeno dejansko stanje v pogledu izjave sodnice na obravnavi 10. 9. 2020. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu ni ugotovljeno, da izjava v tem delu ne pripada sodnici, ampak je ugotovljeno, da je bil posnetek v tem delu napačno prepisan. Gre za ugotovitev, ki je oprta na UZ (glej list. št. 1308),¹¹ ki ga je v svoji izjavi izpostavila sodnica. Predlog za postavitev izvedenca za prepoznavo glasu je zato neutemeljen. Je pa senat pritožbenega sodišča na Okrožnem sodišču v Ljubljani zaprosil za zvočni posnetek naroka in ga na prvi seji dne 4. 11. 2022 v spornem delu tudi poslušal. Ugotovil je, da je pri prepisu res prišlo do napake in da je bila izjava sodnice taka, kot izhaja iz UZ. Taki izjavi pa po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje tudi kontekst, v katerem je bila dana, pomena, kot ji ga pripisujejo toženci, ni mogoče pripisati.

21Toženci menijo, da bi bilo treba sodnico izločiti tudi zaradi njenega ravnanja, povezanega s ponovnim odprtjem glavne obravnave (in ravnanjem na sami obravnavi - kar pa je ravnanje, ki ni bilo predmet zahteve za izločitev in presoje predsednika sodišča). Tudi v tem delu je pritožba neutemeljena. Sodnica, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, je imela za odločitev o ponovnem odprtju obravnave in opravo materialno procesnega vodstva podlago v zakonu. Do določene mere aktivna vloga sodnice v postopku, ki jo narekuje tako zakon kot sodna praksa, v konkretnem primeru ni prestopila dopustnih meja in ne pomeni podlage ne za sklep, da je sodnica dejansko pristranska, ne za sklep, da je podan dvom v njeno nepristranost po kriterijih razumnega človeka.

22Ker odklonitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP s pritožbo, če ni bil pred tem uveljavljen pred sodiščem prve stopnje (v okviru zahteve za izločitev), ni mogoče uveljavljati, se pritožbenemu sodišču do poteka zadnjega naroka, ki ga toženci v pritožbi prav tako izpostavljajo, ni treba opredeljevati.

23Pritožbeno sodišče po primerjavi izreka sodbe pod točkama I in II ter zahtevka tožnika, ki je zapisan v zapisniku naroka z dne 12. 5. 2021 (list. št. 1327), ugotavlja, da do prekoračitve ni prišlo. S tem, ko je sodišče prve stopnje v I. točki izreka pri nepremičninah zapisalo ID znak namesto IZ znak, je le popravilo očitno pisno napako.

24Zahtevka ni prekoračilo niti s tem, ko je v izrek zapisalo ime katastrske občine, saj je ta v zahtevku že bila opredeljena z ID znakom. Številka 0000 pred številko parcele je namreč oznaka katastrske občine. Gre torej le za dodaten zapis tega, kar je zahtevek že vseboval.

25Tožnik je s tožbo, v pogledu prostorov, ki so v skici obrobljeni z rdečo, zahteval opustitev vsakršnega protipravnega poseganja v svojo lastninsko pravico, njihovo izpraznitev in izročitev v posest (glej točko 1 zahtevka). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da takemu zahtevku ugodi le glede kabineta in drvarnice, glede preostalih prostorov pa je tožencem naložilo le izročitev soposesti ter sočasno opredelilo, kaj soposest tožencev obsega, je tožniku prisodilo manj in ne nekaj drugega.

Glede aktivne (stvarne) legitimacije tožnika

Odločitev sodišča prve stopnje

26Sodišče prve stopnje je del zahtevkov zavrnilo, ker je presodilo, da tožnik zanje ni aktivno (stvarno) legitimiran. Na to se nanašajo razlogi v točkah 22, 42, 58, 59, 60 in 61 izpodbijane sodbe. Na tej podlagi je bil tako (bodisi kot izključen bodisi kot primaren razlog) zavrnjen:

- zahtevek za plačilo uporabnine za rdeči del stanovanja, in sicer za obdobje po juniju 2008, točki 22 in 42 izpodbijane sodbe;

- celoten zahtevek za plačilo uporabnine za dovoz in parkiranje (v tem delu ima sodba tudi rezervne argumente, s katerimi utemeljuje zavrnitev zahtevka), točki 58 in 59 izpodbijane sodbe;

- celoten zahtevek za odstranitev predmetov in ključavnice (v tem delu ima sodba tudi argumente za utemeljenost zahtevka), točka 60 izpodbijane sodbe.

27Odločitev je, kot izhaja iz razlogov v točki 22, sodišče prve stopnje oprlo na stališče, da lahko tožnik, kot univerzalni pravni naslednik prvotne tožnice, v tem postopku uveljavlja le zahtevke, za katere je bila aktivno legitimirana prvotna tožnica, ne pa tudi tistih, za katere je upravičen on sam. Tako stališče je oprlo na ugotovitev, da gre pri tožniku (v pogledu novo postavljenih zahtevkov) de facto za novega tožnika in ne le za univerzalnega pravnega naslednika prvotne tožnice. Za vstop novega tožnika pa toženci niso dali soglasja. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na več odločb, ki so bile izdane v teku postopka, in navaja, da je bilo vprašanje aktivne legitimacije že razčiščeno.

Pritožbene navedbe tožnika

28Tožnik v pritožbi zaključku, da za del zahtevkov ni aktivno legitimiran, nasprotuje. V bistvenem navaja, da vprašanje aktivne legitimacije še ni bilo razrešeno. Obe sodbi, ki ju omenja sodišče prve stopnje, sta bili razveljavljeni, poleg tega pa je v prvem postopku kot tožnica nastopala A. A., ki je umrla in sedaj v pravdi kot tožeča stranka sodeluje tožnik. Gre za univerzalno nasledstvo, za katero ni potrebno soglasje nasprotne stranke. Tožnik je za vse zahtevke od trenutka, ko je kot dedič prevzel pravdo, stvarno in procesno legitimiran. Njegova aktivna legitimacija ne more biti odvisna od načina uveljavljanja sodnega varstva, torej ali to varstvo zahteva v samostojni pravdi ali pa z naknadno kumulacijo zahtevkov. Stališče, da bi moral nekatere zahtevke uveljavljati v samostojni pravdi, je nepravilno. Ker je tožnik od 1. 7. 2008 neprekinjeno lastnik nepremičnine, obenem pa je kot dedič prevzel tudi pravdo po pok. mami, je očitno materialnopravno zmotno stališče, da je upravičen le do zahtevkov, ki bi jih izpeljal iz upravičenj prvotne tožnice.

Presoja pritožbenega sodišča

29Ker se sodišče prve stopnje v razlogih sklicuje na določena dejstva in vsebino odločb, izdanih v teku tega postopka, ne pojasni pa njihove vsebine, jih pritožbeno sodišče v nadaljevanju na kratko povzema.

30Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožba v tej zadevi vložena v letu 2006, vložil pa je ni sedanji pritožnik, pač pa njegova pravna prednica, to je mati A. A. Slednja je bila ob vložitvi tožbe lastnica sporne nepremičnine in je s tožbo uveljavljala zahtevek za opustitev poseganja in izpraznitev rdečega dela; prepoved bodočega vznemirjanja in plačilo uporabnine za rdeči del, in sicer od junija 2001 do vložitve tožbe 2. 6. 2006. Tožnica je nato z vlogo z dne 1. 12. 2009 (list. št. 40) sodišče obvestila, da je sedanji tožnik (to je B. B.) 1. 7. 2008 postal lastnik sporne nepremičnine (sklenjena je bila izročilna pogodba, priloga A15a), poleg tega je tožnica s pogodbo o odstopu terjatve z dne 20. 11. 2009 (priloga A16) nanj prenesla tudi denarno terjatev za plačilo uporabnine v vrednosti 11.066,60 EUR, kar se je (po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje) nanašalo na uporabnino od junija 2001 do novembra 2009. Z isto vlogo je v pravdo, ob sklicevanju na 190. člen ZPP, (namesto tožnice) vstopil sedanji tožnik, zahtevek pa je bil spremenjen tako, da je bil denarni zahtevek povečan za obdobje od vložitve tožbe do 30. 6. 2008 (ko je prešlo lastništvo) ter sočasno zahtevana izpolnitev v korist novega lastnika oziroma pridobitelja terjatve (to je sedanjega tožnika). Ker so toženci subjektivni spremembi tožbe nasprotovali (po 190. členu ZPP je za tako spremembo potrebna privolitev tožene stranke), je tožnica na naroku 4. 2. 2010 (list. št. 50) tožbo spremenila tako, da je sedanji tožnik ob sklicevanju na 191. člen ZPP v postopek vstopil poleg nje. O tem je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom 5. 5. 2010 (list. št. 69) in spremembo dopustilo. Višje sodišče je s sklepom I Cp 2370/2010 (list. št. 80) odločitev v pogledu subjektivne spremembe tožbe spremenilo in odločilo, da se ta ne dovoli. Pojasnilo je, da pogoji za naknadno sosporništvo (po 191. členu ZPP) niso izpolnjeni, saj tožnika nista ne formalna (ne postavljata vsak svojega zahtevka, ampak vtožujeta isti zahtevek) ne materialna sospornika (oba dejansko postavljata zahtevek glede iste pravice in gre le za stranki medsebojnih poslov in singularno nasledstvo). Ugotovilo je tudi, da ni nobene ovire, da se pravda, kljub prenosu lastninske pravice in prenosu terjatve, ne dokonča med istima strankama ob upoštevanju 190. člena ZPP, tožnica pa je zahtevek tudi že pravilno prilagodila. Pravda se je s prvotno tožnico nadaljevala, tožba pa je bila z njene strani (predvsem v pogledu denarnega zahtevka) do izdaje prve sodbe 5. 4. 2013 večkrat spremenjena in denarni zahtevek zviševan tako, da je pred prvo odločitvijo obsegal obdobje od junija 2001 do vključno marca 2013, izpolnitev pa je bila zahtevana v korist sedanjega tožnika. S sodbo, ki je bila izdana 5. 4. 2013 (list. št 259a), je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrnilo del zahtevka za plačilo uporabnine, in sicer za obdobje, ko tožnica ni bila več lastnica nepremičnine (to je za obdobje po 1. 7. 2008). Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom I Cp 2275/2013 z dne 12. 6. 2014 (list. št. 309) odločitvi o zavrnitvi tega dela zahtevka pritrdilo. Razlog: tožnica za zahtevek, da toženci uporabnino za to obdobje plačajo tožniku, ni bila procesno legitimirana. Procesno legitimacijo je sicer utemeljevala s 190. členom ZPP ter se sklicevala 1. na cesijo terjatve in 2. na prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini, a neutemeljeno. Višje sodišče je obrazložilo, da cesije terjatve za čas od 1. 7. 2008 do novembra 2009 ni bilo mogoče upoštevati zato, ker pravic, ki jih tožnica ni imela, ni mogla prenesti na sedanjega tožnika (za to obdobje je bil stvarno legitimiran za zahtevek za plačilo uporabnine že sedanji tožnik, saj je bil on lastnik nepremičnine), za kasnejše obdobje pa cesije niti ni bilo. Podlage za uporabo 190. člena ZPP pa ni mogel predstavljati niti prenos lastninske pravice na nepremičnini, saj tožnica zaradi tega prenosa, v tej pravdi stvarne legitimacije za zahtevek za plačilo uporabnine ni izgubila. V kolikor terjatve ne bi cedirala, bi kljub odtujitvi nepremičnine, pravdo za plačilo uporabnine lahko nadaljevala in zaključila sama. 29. 12. 2013, to je po vložitvi pritožbe zoper prej navedeno sodbo sodišča prve stopnje, a še pred odločitvijo pritožbenega sodišča, je tožnica umrla, pravdo je prevzel njen dedič B. B. Ker je VS RS s sklepom II Ips 206/2015 z dne 24. 9. 2015 (list. št. 449) sodbi sodišča prve in druge stopnje (čeprav je vsebinsko odločalo le o tistem delu odločitve, ki se je nanašala na prepoved poseganja in izpraznitev) v celoti razveljavilo, je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju moralo ponovno odločati o uporabnini za celotno obdobje, to je od junija 2001 dalje. V teku ponovljenega postopka je sedanji tožnik (ki je dedič prvotne tožnice in hkrati od 1. 7. 2008 lastnik nepremičnine) še šestkrat spremenil tožbo tako, da je zviševal zahtevek za plačilo uporabnine za rdeči del (in je ta na koncu zajemal obdobje od junija 2001 do aprila 2021), da je dodatno postavil zahtevek za plačilo uporabnine za dovoz in parkiranje za obdobje od decembra 2013 do aprila 2021 ter zahtevek za odstranitev različnih stvari in ključavnice. Trdil je, da je zaradi univerzalnega pravnega nasledstva prišlo do ponovne združitve procesne in stvarne legitimacije. Sodišče prve stopnje se sklicuje še na sklep tega sodišča I Cp 13/2015 z dne 3. 2. 2015 (list. št. 395), s katerim je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da se ne dovoli sprememba tožbe z dne 23. 10. 2014, s katero je tožnik zahteval plačilo uporabnine za obdobje od aprila 2013 do oktobra 2014 (to je znesek 2.992,58 EUR s pripadki). Višje sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da ne gre za privilegirano spremembo tožbe, njena dopustitev pa tudi ne bi bila smotrna. Razlogom, zakaj sprememba ni dopustna, pa je dodalo ugotovitev, da gre vsebinsko za subjektivno spremembo tožbe, ki ob upoštevanju 191. člena ZPP ne bi bila dopustna.

31Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik za zgoraj navedene zahtevke ni aktivno legitimiran, ni pravilen. Vprašanje tožnikove aktivne legitimacije v tem postopku tudi še ni bilo „razčiščeno“.

32Iz zgoraj povzete vsebine odločb, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje, izhaja, da je bila predmet presoje zgolj aktivna legitimacija prvotne tožnice, s tem, da sta bili tako sodba sodišča prve kot sodba sodišča druge stopnje razveljavljeni. Tudi sklep I Cp 13/2015 z dne 28. 1. 2015, katerega razloge v zadnjem delu točke 22 izpodbijane sodbe nekritično povzema sodišče prve stopnje, ni obravnaval tožnikove aktivne legitimacije, ampak vprašanje dopustnosti spremembe tožbe. Da bi višje sodišče menilo, da tožnik za postavljen denarni zahtevek ni aktivno (stvarno ali procesno) legitimiran, iz razlogov ne izhaja. Celo nasprotno - v zadnjem delu točke 9 pritožbeno sodišče izrecno ugotavlja, da tožnik novo postavljen zahtevek izpeljuje iz svojih lastnih upravičenj.

33Nobenega dvoma ni, da je tožnik za vse zahtevke, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, aktivno stvarno in procesno legitimiran, saj je od 1. 7. 2008 lastnik sporne nepremičnine, za katero zahteva plačilo uporabnine oziroma na kateri se nahajajo stvari, ki naj bi jih toženci odstranili in v tem postopku zahteva varstvo svojih pravic. Dejstvo, da zahtevke uveljavlja v pravdi, ki jo je prevzel kot dedič prvotne tožnice, na vprašanje njegove aktivne legitimacije ne more vplivati.

34Pritožba tožnika je v tem delu zato utemeljena.

Glede pravočasnosti ugovora zastaranja

Odločitev sodišča prve stopnje

35Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo stališču Vrhovnega sodišča, da je prvi toženec na spornih prostorih (rdeči del) pridobil stanovanjsko pravico in je zato ugotavljalo, na čigavi strani so razlogi, da najemna pogodba za ta del ni bila sklenjena, vse v smislu 111. člena SZ-1.¹² Ugotovilo je, da je prvotna tožnica zahtevo za sklenitev najemne pogodbe neutemeljeno zavrnila (točka 35 izpodbijane sodbe) in bi bilo zato treba razloge, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, pripisati njej kot lastnici. Zahtevka tožnika za izpraznitev pa kljub temu ni zavrnilo, saj je upoštevalo tožnikovo navedbo (ki ji je tudi pritrdilo), da je rok, v katerem bi toženci lahko zahtevali sklenitev najemne pogodbe, iztekel že v letu 1997 in tožencem zato 3. odstavek 111. člena SZ-1 varstva ne nudi več. Problem v tem delu predstavlja dejstvo, da je tožnik navedbe glede poteka zastaralnega roka prvič ponudil v odgovoru na revizijo ter dopolnil v vlogah v ponovljenem postopku (njegove navedbe so kratko povzete v točki 15 sodbe).¹³ Toženci so trdili, da so te navedbe prepozne oziroma, da je ugovor zastaranja prepozen in nedopusten.

36Sodišče prve stopnje je navedbe glede zastaranja obravnavalo kot ugovor zastaranja in ga zavrnilo.

37Kot izhaja iz razlogov v točkah 15 do vključno 21, je tako odločitev oprlo: 1. na ugotovitev, da je trditvena podlaga, ki je bila dana v prvem postopku, zadoščala za presojo kasneje danega ugovora zastaranja; 2. na ugotovitev, da je o vprašanju dopustnosti ugovora v ponovljenem postopku malo sodne prakse, tista, ki obstoji, pa ni enotna; 3. na ugotovitev, da je revizijsko sodišče, ko je razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje, odprlo nove vidike spora (na čigavi strani so razlogi za neobstoj najemne pogodbe) in je bilo zato treba strankama dopustiti, da ponudita dodatne trditve in materialnopravne ugovore, saj jih v prvem postopku brez svoje krivde nista mogli dati pravočasno.

Pritožbene navedbe tožencev

38Toženci odločitvi in razlogom zanjo v pritožbi nasprotujejo in vztrajajo, da je ugovor, ki je bil dan prvič v ponovljenem postopku, prepozen.

39Kot bistveno navajajo, da tako stališče potrjuje sodna praksa (II Cp 2674/2017, I Cpg 302/2011 in I Cp 3372/2016, Up-450/15-13, II Ips 112/2016 ter odločbe o »izbrisanih«), ki je sodišče ne povzame pravilno. To v nadaljevanju (stran 9 in 10 pritožbe) podrobneje obrazložijo. Iz navedene sodne prakse izhaja enotno stališče, da predstavlja ugovor zastaranja, ki je dan v pritožbenem ali ponovljenem postopku, nedovoljeno novoto, razen, če stranka izkaže, da ga brez svoje krivde ni mogla uveljavljati. Ločevanje ugovora zastaranja, danega v pritožbi, od ugovora, danega v ponovljenem postopku, nima podlage v ZPP. V obeh fazah postopka se nova dejstva in dokaze lahko predlaga le, če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. V zvezi s tem poudarjajo, da za ugovor zastaranja zadostuje trditvena podlaga katerekoli stranke in ne le stranke, ki zastaranje uveljavlja. Toženci so take trditve dali (o pridobljeni stanovanjski pravici, o pozivu na sklenitev najemne pogodbe, o tem, na čigavi strani je razlog, da najemna pogodba ni bila sklenjena, sklicevali so se tudi na 3. odstavek 111. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1)). Tožnik bi zato ugovor zastaranja lahko dal že v prvem postopku. Da to drži, kaže dejstvo, da ga je podal v odgovoru na revizijo, ko je bila trditvena in dokazna podlaga nespremenjena. Če je tožnik že v prvem postopku navedel, da najemne pogodbe ni hotel skleniti, bi že tedaj lahko jasno izpostavil, da je ni sklenil (na primer) zaradi zastaranja.

40Sodišče prepozne navedbe tožnika opravičuje z lastnim ravnanjem, kar je nepravilno. Le napačno materialnopravno stališče sodišča ne zadostuje za to, da se stranki v ponovljenem postopku omogoči navajanje novih dejstev in dokazov. Tudi ne drži, da je odločitev Vrhovnega sodišča odprla „nove vidike spora“. Iz navodil izhaja le to, da bi moralo sodišče v ponovljenem postopku (na podlagi že ponujene trditvene in dokazne podlage) ugotoviti, na čigavi strani so razlogi za nesklenitev najemne pogodbe. Izpostavlja še stališča, zavzeta v odločbi Up-450/2015 ter II Ips 112/2016, ki narekujejo strogo presojo ugovora zastaranja, saj gre za ugovor, ki je naperjen proti zahtevi stranke, da se ji nudi vsebinsko polno sodno varstvo.

Presoja pritožbenega sodišča

41Pritožbeno sodišče se je najprej soočilo z dilemo, ali je sodišče prve stopnje tožnikove navedbe pravilno opredelilo kot ugovor zastaranja, ali pa bi te navedbe moralo obravnavati kot trditve o dejstvih in temu primerno presojati tudi njihovo dopustnost oziroma pravočasnost. Dejstvo je namreč, da toženci v tej zadevi niso vložili nasprotne tožbe.¹⁴ Zahtevka, ki bi mu tožnik nasprotoval s postavitvijo ugovora zastaranja, v tej pravdi torej ni.

42Pritožbeno sodišče zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov ugovor obravnavati kot trditev, da je zaradi zamude roka, razlog, da najemna pogodba ni sklenjena, na strani tožencev oziroma se toženci na izjemo, ki jo določa tretji odstavek 111. člena SZ-1 ne morejo (več) sklicevati.¹⁵ Posledično bi ob upoštevanju drugega odstavka 362. člena ZPP¹⁶ moralo presoditi le to, ali je pozna navedba opravičljiva.

43Po drugem odstavku 362. člena ZPP smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Sicer pa mora stranka po prvem odstavku 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP tudi na poznejših narokih navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Pogoj nekrivde iz 286. člena ZPP se v sodni praksi ne razlaga togo in ne zajema le primerov, ko stranka za določena dejstva in dokaze ni vedela, ampak tudi za primere, ko je zanje vedela, a jih ni navajala oziroma predložila, ker ni mogla pričakovati, da bodo relevantna. Sem sodijo tudi primeri, ko se že po prvem naroku odprejo novi vidiki spora.¹⁷ Na to se v izpodbijani sodbi, ob sklicevanju na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 206/2015, med drugim sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Razloge za opravičljivost zamude pa sodišče prve stopnje vidi tudi v po njegovi presoji neustrezni trditveni podlagi, kje so bili razlogi, da najemna pogodba ni bila sklenjena.

44Kot izhaja iz zgoraj citirane odločbe II Ips 206/2015, je Vrhovno sodišče v njej opozorilo na zmotno materialnopravno presojo sodišča prve in druge stopnje, da tožena stranka na spornem delu prostorov ni imela stanovanjske pravice, v nadaljevanju pa ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje tega, na čigavi strani so bili razlogi za neobstoj najemne pogodbe, niti ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče pa je brez obrazložitve navedlo, da so bili na strani tožencev. Pritožbeno sodišče se strinja s toženci, da Vrhovno sodišče s tem ni odprlo nobenih novih vidikov spora, ki bi tožniku omogočili navajanje novih dejstev (in predlaganje novih dokazov). Vprašanji, ali je prvi toženec pridobil stanovanjsko pravico, in ali drži, da sta oba lastnika (C. in pravna prednica tožnika), v nasprotju z zakonsko obveznostjo odklonila sklenitev najemne pogodbe, sta bili namreč pomembni že v postopku pred odločitvijo Vrhovnega sodišča, le materialno pravo je pri iskanju odgovora nanju sodišče prve stopnje zmotno uporabilo.

45Da sta bili obe vprašanji pravočasno (in ustrezno) izpostavljeni že v postopku pred izdajo prve sodbe sodišča prve stopnje, izhaja iz dejstva, da so toženci že v VI. točki pripravljalne vloge z dne 1. 12. 2009 (list. št. 48), IX. točki vloge z dne 19. 2. 2010 (list. št. 62), dodatno pa tudi v vlogi z dne 8. 3. 2012 (list. št. 155) zahtevku tožnikove pravne prednice za izpraznitev, ki ga je utemeljevala s trditvijo o neobstoju najemne pogodbe, nasprotovali s sklicevanjem na 111. člen SZ-1. Trdili so, da uporaba spornih prostorov ni nezakonita, saj je prvi toženec na podlagi 50. člena ZSR na spornih prostorih (gre za t. i. rdeči del) pridobil stanovanjsko pravico,¹⁸ sklenitev najemne pogodbe pa sta tako prvotni lastnik kot njegova pravna naslednica, kljub drugačni zakonski obveznosti, odklonila.¹⁹ Trdili so torej, da do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani lastnika in je zato zahtevek prvotne tožnice (ki ima podlago v prvem in drugem odstavku 111. člena SZ-1) neutemeljen. S tem so toženci začrtali tako dejanski kot pravni okvir svoje obrambe zoper zahtevek za prepoved poseganja v lastninsko pravico prvotne tožnice in izpraznitev in je bilo tožnici nedvomno jasno, katera so tista dejstva, ki so za odločitev relevantna.

46Trditve tožencev tudi niso bile nesklepčne ali nepopolne. Glede na dikcijo tretjega odstavka 111. člena SZ-1, so bili toženci dolžni trditi le to, da so razlogi, da najemna pogodba ni bil sklenjena, na strani lastnika. To so storili z navedbo, da sta tako C. kot tožnica, kljub zahtevi, v nasprotju z zakonsko obveznostjo (kar ne pomeni nič drugega kot to, da sta to storila brez zakonsko opravičljivega razloga) odklonila sklenitev najemne pogodbe (torej je razlog na njuni strani).

47Res je, da toženci niso vložili (nasprotne) tožbe, a to, glede na takrat že izoblikovano sodno prakso, ki se je pri uporabi tretjega odstavka 111. člena SZ-1 zadovoljila (tudi) z ugovorom, ni opravičljiv razlog, da prvotna tožnica navedb, da je pravica prvega toženca za sklenitev najemne pogodbe zastarala (in zakaj), ni ponudila pravočasno. Taki ugovori so se namreč v postopkih za izpraznitev, tudi če nasprotna tožba ni bila vložena, v sodni praksi (če so bili seveda pravočasno dani) obravnavali.²⁰

48Tožnica bi zato po prepričanju pritožbenega sodišča navedbe, ki se nanašajo na zastaranje, lahko ponudila že v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2010 (list. št. 54) ali na (nadaljevanem prvem) naroku, ki je bil opravljen istega dne, vsekakor pa do konca (prvega) postopka pred sodiščem prve stopnje. Da to drži, nenazadnje dokazuje dejstvo, da je pravni naslednik tožnice, to je sedanji tožnik, te navedbe kasneje ponudil v odgovoru na revizijo in v vlogi z dne 27. 1. 2016 (list. št. 451), to je še pred opravo naroka v ponovljenem postopku, ko trditvena podlaga tožencev ni bila še v ničemer dopolnjena in ko Vrhovno sodišče o reviziji niti odločilo še ni. Tožnica je tako vse do vložitve odgovora na revizijo v zvezi s povzetimi trditvami tožencev navajala le to, da je trditev, da prostorov ne uporabljajo brez pravne podlage, v nasprotju z listinami v spisu in da z uporabo prostorov od leta 1989 dalje te podlage niso pridobili.²¹ Tožnica je torej zastopala stališče, da prvi toženec ni pridobil stanovanjske pravice in je zato sklenitev najemne pogodbe utemeljeno odklonila.²² Navedeno kaže, da se je tožnica zavedala pomena stanovanjske pravice in tudi zakonskih obveznosti lastnika v zvezi s tem. Šele v odgovoru na revizijo (list. št. 401)²³ ter vlogah v ponovljenem postopku²⁴ je (že sedanji) tožnik navedel, da je zahtevek tožencev za sklenitev najemne pogodbe zastaral (in zakaj), s čimer je smiselno začel trditi tudi to, da se toženci na tretji odstavek 111. člena SZ-1 ne morejo (več) sklicevati.

49Po mnenju pritožbenega sodišča iz zgoraj navedenih razlogov zato poznih navedb tožnika ni mogoče opravičevati z domnevno nepopolnimi navedbami tožencev, prav tako pa ne z dejstvom, da se je tožnikovo pravno naziranje (in pravno naziranje sodišča) glede s strani tožencev zatrjevane stanovanjske pravice v revizijskem postopku izkazalo za nepravilno. Neutemeljeno in brez podlage v povzetih trditvah tožencev pa je seveda tudi sklicevanje tožnika na to, da toženci niti z ugovorom niso uveljavljali dolžnosti prvotne tožnice na sklenitev najemne pogodbe, saj so tak ugovor dali.

50Ne glede na to, da pritožbeno sodišče iz že navedenih razlogov meni, da je tožnikov „ugovor“ treba obravnavati kot trditev o dejstvih, je zaradi popolnosti odgovora stališče sodišča prve stopnje glede pravočasnosti in dopustnosti preverilo tudi ob predpostavki, da gre za ugovor zastaranja. Tudi takšna presoja ne narekuje drugačnega zaključka.

51ZPP o tem, ali je ugovor zastaranja v ponovljenem postopku dopusten (in pod kakšnimi pogoji), nima določb. Sedaj veljavni 337. člen ZPP, ki velja od 14. 9. 2017 (novela ZPP-E), govori le o pritožbenem postopku in ugovora zastaranja v pritožbenem postopku ne dopušča. Ker je ponovljen postopek namenjen odpravi kršitev, ki jih ugotovi pritožbeno sodišče, je logično, da ugovora, ki ga tožnik ne more uveljavljati v pritožbenem postopku, ne more uveljavljati niti v ponovljenem postopku. Vendar pa sedaj veljavne določbe 337. člena ZPP v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti.²⁵

52Pred 14. 9. 2017 (tudi v času, ko sta bila v obravnavani zadevi vložena tožba in ugovor zastaranja) ZPP takšne določbe ni vseboval. Stranke so bile časovno omejene le pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov (286., 337. in 362. člen ZPP) tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbenem in ponovljenem postopku. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (točka 19), sta teorija in sodna praksa ugovor zastaranja v pritožbenem postopku dopuščali ob pogoju iz 337. člena ZPP, torej, če je stranka, ki je v pritožbi prvič uveljavila ugovor zastaranja, izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno in seveda ob izpolnjeni predpostavki, da so bila sicer dejstva, ki so bila potrebna za presojo ugovora zastaranja, pravočasno navedena oziroma je bila tudi njihova pozna navedba ustrezno opravičena.²⁶ Tako stališče je bilo sprejeto zato, ker je za ugovor zastaranja značilno, da učinkuje šele, ko se dolžnik nanj sklicuje in gre torej v tem pogledu za novo dejstvo. Zobec v članku,²⁷ ki ga omenja tudi sodišče prve stopnje, navaja, da je tak ugovor materialnopravno pomembno dejstvo in hkrati že trditev ter dokaz tega dejstva.

53Glede dopustnosti ugovora zastaranja v ponovljenem postopku mnenja teorije tudi pritožbeno sodišče ni našlo, obstaja pa nekaj sodne prakse, na katero se (čeprav res ne povsem točno) sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Edina zadeva, v kateri je pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku dopustilo ugovor zastaranja, je odločba VSL Cpg 1426/2010 z dne 25. 5. 2011. V tej zadevi je pritožbeno sodišče sicer sprejelo zgoraj navedeno stališče glede ugovora zastaranja, ki se prvič uveljavlja v pritožbenem postopku, a je menilo, da dopustitev tega ugovora v ponovljenem postopku narekuje razlika v funkciji prvega in drugega. Funkcija pritožbenega postopka naj bi bila pretežno kontrolna, funkcija postopka pred sodiščem prve stopnje (kar naj bi očitno vključevalo tudi ponovljen postopek), pa kreativna. Pritožbeno sodišče se s tako odločitvijo ne strinja. Sodišču prve stopnje v ponovljenem postopku sicer ni mogoče odrekati večjih pooblastil kot jih ima pritožbeno sodišče,²⁸ a to ne pomeni, da je lahko „kreativno“ mimo določb ZPP. Kot je že bilo navedeno, je za stranke tudi v ponovljenem postopku (enako kot je to veljalo za pritožbeni postopek) veljala prepoved navajanja novih dejstev in dokazov, razen če je bila pozna navedba opravičena (362. člen ZPP). Ker je sodna praksa ugovor zastaranja v pritožbenem postopku dopuščala le, če je bil izpolnjen pogoj po prvem odstavku 337. člena ZPP, ki je vseboval enake zahteve kot 362. člen ZPP, ni nobene podlage, da bi dopustnost ugovora zastaranja v ponovljenem postopku obravnavali drugače. Tako stališče so zavzele tudi vse ostale odločbe (VSL I Cpg 302/2o11, II Cp 2674/2017 in II Cp 833/2020), v katerih je bilo kot sporno to vprašanje izpostavljeno.

54V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje navedeno stališče sicer upoštevalo, saj se je, kot izhaja iz razlogov, najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali so dejstva, ki so bila pravočasno navedena, za presojo ugovora zastaranja zadoščala, nato pa tudi z vprašanjem opravičljivosti pozno danega ugovora zastaranja in s tem povezanih dodatnih trditev in dokazov (obeh strank). Kljub takemu, po mnenju pritožbenega sodišča pravilnemu izhodišču, pa je končni sklep o dopustnosti konkretnega ugovora zastaranja nepravilen.

55Pravilna je sicer presoja, da so dejstva, ki so bila pravočasno zatrjevana (povzeta so v točki 18 izpodbijane sodbe, bolj konkretno pa glede trditev tožencev tudi v tej odločbi), zadoščala za presojo utemeljenosti kasneje postavljenega ugovora zastaranja, napačen pa je glede na okoliščine konkretnega primera zaključek, da je tožnik pozen ugovor (in dodatne navedbe) ustrezno opravičil. Zakaj, je pritožbeno sodišče obrazložilo že v delu, ko je ugovor zastaranja obravnavalo kot trditev o dejstvih.

56Morda ni odveč pri presoji pravočasnosti danega ugovora zastaranja oziroma navedb, povezanih s tem, opozoriti tudi na ustavni in konvencijski pomen tega instituta (glej razloge v točki 32 izpodbijane sodbe), na katerega opozarjajo tudi toženci v pritožbi. V zvezi s tem med drugim izpostavljajo odločbo II Ips 112/2016, v kateri je Vrhovno sodišče zapisalo, da je ugovor zastaranja ugovor, brez katerega sodišče zastaranja ne ugotavlja, in ki je procesno dejanje, naperjeno proti tožnikovi zahtevi, naj mu sodišče nudi vsebinsko polno varstvo in ga je zato treba tudi s procesnega vidika presojati strogo. Po mnenju Vrhovnega sodišča v sklop slednjega sodi tudi vprašanje pravočasnosti navedbe dejstev, ki ta ugovor utemeljujejo. Enako stališče bi po prepričanju pritožbenega sodišča moralo veljati tudi glede pravočasnosti same izjave, s katero stranka zastaranje ugovarja.

57Tožnikove navedbe v zvezi z zastaranjem, ki jih je prvič ponudil v odgovoru na revizijo ter kasneje še dopolnil, so zato prepozne in je sodišče prve stopnje s tem, ko jih je upoštevalo, storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Enak zaključek velja, če trditve sodišče obravnava kot ugovor zastaranja.

58To kršitev je pritožbeno sodišče odpravilo samo tako, da prepoznih navedb tožnika (posledično pa tudi ne navedb toženca, ki so sledila) pri presoji pravilnosti izpodbijane odločitve v nadaljevanju ni upoštevalo.

Glede zahtevka za izpraznitev in izročitev prostorov (točke I, II in del točke IV izreka sodbe)

Odločitev sodišča prve stopnje

59Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je prvi toženec na spornih prostorih (rdeči del) pridobil stanovanjsko pravico, pravna prednica tožnika pa je zahtevo za sklenitev najemne pogodbe neutemeljeno zavrnila. Ne glede na to sodišče prve stopnje zahtevka tožnika ni zavrnilo, saj je ugotovilo, da je rok, v katerem bi toženci lahko zahtevali sklenitev najemne pogodbe, iztekel že v letu 1997 in tožencem zato 3. odstavek 111. člena SZ-1 ne nudi več varstva. Mu je pa v nadaljevanju, zaradi ugovora neuporabnosti, ugodilo le delno (glej točke I, II in del IV. točke izreka ter razloge v točkah 24 do vključno 39 izpodbijane sodbe).

Pritožbene navedbe

60Zoper ta del odločitve se pritožujeta obe pravdni stranki. Pritožbene navedbe tožencev, ki so za presojo pravilnosti te odločitve pomembne, so bile že povzete v delu, v katerem je pritožbeno sodišče obravnavalo vprašanje pravočasnosti ugovora zastaranja. Ostalih navedb tožencev in navedb tožnika pritožbeno sodišče ne povzema, saj na odločitev ne morejo vplivati.

Presoja pritožbenega sodišča

61Kot je bilo predhodno pojasnjeno, so bile navedbe tožnika, da se toženci zaradi poteka zastaralnega roka, v katerem bi lahko s tožbo zahtevali sklenitev najemne pogodbe, na tretji odstavek 111. člena SZ-1 ne morejo sklicevati, dane prepozno. Pritožbeno sodišče jih zato pri presoji utemeljenosti zahtevka za izpraznitev in izročitev prostorov v rdečem delu ni upoštevalo.

62V pritožbenem postopku nista izpodbijani 1. ugotovitev, da je prvi toženec na rdečem delu pridobil stanovanjsko pravico (točka 26 izpodbijane sodbe), in 2. ugotovitev, da je razlog, da najemna pogodba za ta del ni bila sklenjena, sicer na strani lastnika, to je tožnika (točka 35 izpodbijane sodbe). Ob upoštevanju tretjega odstavka 111. člena SZ-1 obe ugotovitvi pomenita podlago za zaključek, da je tožnikov zahtevek, s katerim zahteva, da toženci izpraznijo in izročijo prostore v rdečem delu, neutemeljen. Ta določba namreč izključuje uporabo prvega in drugega odstavka istega člena,²⁹ če do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika.

63Pritožbeno sodišče je pritožbi tožencev v tem delu zato ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP v zvezi z 5. alinejo 358. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje v I., II. in delu IV. točke izreka spremenilo tako, da je po spremembi tožnikov zahtevek za opustitev posegov in izpraznitev rdečega dela (ki predstavlja 1. točko zahtevka po zadnji spremembi tožbe) v celoti zavrnjen.

64Ker je bilo treba pritožbi tožencev v tem delu ugoditi že iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do navedb tožencev, da ta del zahtevka ni izvršljiv (točka 3 pritožbe), do navedb glede pretrganja zastaranja (točka 5 pritožbe) in navedb, da so ti prostori zajeti z najemno pogodbo s C., ne opredeljuje, saj na odločitev ne morejo vplivati. Enako velja za pritožbene navedbe tožnika, s katerimi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o delni izročitvi rdečega dela stavbe.

Glede zahtevka za prepoved voženj in parkiranja ter zahtevka za plačilo uporabnine za vožnje in parkiranje (del IV. točke izreka sodbe)

Odločitev sodišča prve stopnje

65Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo (del IV. točke izreka sodbe). Sprejelo je stališče pritožbenega sodišča iz odločbe I Cp 2275/2013 z dne 12. 6. 2014, da gre pri stanovanju, ki je predmet najemne pogodbe, zaradi specifičnega načina gradnje, za stanovanje v večstanovanjskem objektu, zemljišče po katerem toženci dostopajo in na katerem parkirajo,³⁰ pa je ob upoštevanju 9. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki je veljal v času sklepanja najemne pogodbe, opredelilo kot funkcionalno zemljišče. Presodilo je, da je s sklenitvijo najemne pogodbe na tožence prešla tudi pravica uporabe funkcionalnega zemljišča, ki med drugim obsega možnost dostopa z vozili in parkiranje. Ker jim taka pravica pripada zaradi sklenjene najemne pogodbe, tožniku uporabnine niso dolžni plačati. Zavrnitev zahtevka za plačilo uporabnine je oprlo tudi na presojo, da tožnik zanj ni aktivno legitimiran.

Povzetek pritožbenih navedb

66Tožnik, ki se zoper to odločitev pritožuje, navaja, da so za obravnavani primer relevantne določbe Stanovanjskega zakona iz leta 2003 (v nadaljevanju SZ-1). Objekt po njegovem mnenju ne izpolnjuje pogojev za večstanovanjsko stavbo. 5. člen SZ-1 kot zemljišče, ki predstavlja skupni del, definira le zemljišče, na katerem stavba stoji. Iz zemljiške knjige ne izhaja, da to zemljišče predstavlja pripadajoče zemljišče spornega objekta in bi bilo zato neločljivo povezano z lastninsko pravico vsakokratnega etažnega lastnika. Tožnik tožencem dostopa ne odreka, meni pa, da jim niti najemna pogodba niti zakon ne dajeta pravice do parkiranja vozil. Nasprotuje tudi zaključku o pomanjkanju aktivne legitimacije.

Presoja pritožbenega sodišča

67Glede na to, da je bila najemna pogodba za modri del stanovanja (priloga A7) sklenjena 11. 5. 1992, je sodišče prve stopnje za presojo, kakšne pravice so toženci na njeni podlagi pridobili, pravilno uporabilo takrat veljavni Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ) in Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Kdaj se je ta spor začel, ni pomembno.

68Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v odločbi I Cp 2275/2013, se v konkretnem primeru stanovanje oziroma objekt, ki ga toženci zasedajo, s steno povezuje s sosednjim objektom, pri čemer na zemljišču, ki ga je v času sklepanja najemne pogodbe predstavljala parcela 73/39, stoji skupno pet medsebojno stikajočih se objektov.³¹ Ne gre sicer za način gradnje kot praviloma velja za večstanovanjske objekte, a pritožbeno sodišče vztraja, da je ne glede na to mogoče govoriti o večstanovanjski stavbi v smislu 7. člena SZ ter o k tej stavbi pripadajočem funkcionalnem zemljišču, kot ga je opredeljeval 9. člen SZ. Ker tožnik tako opredelitev v pritožbi graja, pa pritožbeno sodišče dodaja, da funkcionalnih zemljišč v času sklepanja najemne pogodbe niso imele le večstanovanjske stavbe, ampak je tako zemljišče imela vsaka stavba. To jasno izhaja iz 12. člena ZTLR,³² pa tudi 9. člena SZ.³³ Povedano drugače: ne glede na sporno opredelitev, je stavbi, v kateri je sporno stanovanje, pripadalo funkcionalno zemljišče. Pravica na funkcionalnem zemljišču pa je bila v času sklepanja najemne pogodbe podrejena lastninski pravici na posameznem delu stavbe. Pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo, je bilo tako mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi (drugi odstavek 12. člena ZTLR, podobno drugi odstavek 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN)³⁴). Pravice na zemljišču so sledile pravici na objektu. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je navedeno smiselno enako veljalo tudi za primer, ko je lastnik s sklenitvijo najemne pogodbe pravico uporabe na stanovanju (ali objektu) prenesel na drugo osebo. S tem je prenesel tudi pravico uporabe na pripadajočem zemljišču, prenos pravice uporabe na zemljišču pa tudi ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil, niti ne z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča.

69Pritožbeno sodišče nadalje soglaša, da je funkcionalno zemljišče (oziroma skupno funkcionalno zemljišče³⁵) ob sklepanju najemne pogodbe obsegalo tudi zemljišče, ki je potrebno za dostop in so ga toženci na skici A31 obarvali rumeno. 9. člen SZ je namreč dostopne poti in dovoze izrecno opredelil kot zemljišče, ki je neposredno namenjeno rabi stavbe in brez katerega ta ne more funkcionirati. Uporaba dostopa pa, kot je poudarilo pritožbeno sodišče že v svoji prejšnji odločbi, obsega tudi možnost dostopa z vozilom, saj sicer 9. člen SZ k funkcionalnemu zemljišču ne bi štel parkirišč. Zahtevek, s katerim tožnik zahteva opustitev poseganja v svojo lastninsko pravico z vožnjami, je zato neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

70Enako velja za zahtevek, s katerim tožnik zahteva opustitev parkiranja. Tudi do tega vprašanja se je pritožbeno sodišče opredelilo že v odločbi I Cp 2275/2013 (točka 31) in pri svojem stališču vztraja. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, funkcionalno zemljišče stavbe, upoštevajoč 9. člen SZ, ki je veljal v času sklepanja najemne pogodbe, obsega tudi zemljišče, namenjeno za dostop in parkiranje. Ne glede na to, da v sklenjeni najemni pogodbi parkiranje vozil na pripadajočem zemljišču k stavbi ni omenjeno, so toženci to pravico s sklenitvijo najemne pogodbe pridobili. Kot je bilo pojasnjeno, je takratni lastnik s sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje, na najemnika, to je prvo toženo stranko in ostale uporabnike, prenesel tudi stanovanju pripadajočo pravico uporabe funkcionalnega zemljišča, torej tudi pravico, da na tem zemljišču parkirajo.

71Pravilna je nadalje odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine za dovoz in parkiranje. Ne sicer zato, ker tožnik za tak zahtevek ne bi bil aktivno stvarno legitimiran (glej razloge v točkah 26 do 34 te odločbe), ampak zato, ker gre ta pravica tožencem že na podlagi sklenjene najemne pogodbe.

72Pritožba tožnika je v tem delu zato neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je, saj ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Glede zahtevka za odstranitev različnih predmetov in odstranitev ključavnice (del IV. točke izreka sodbe)

Odločitev sodišča prve stopnje

73Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 60), je odločitev oprlo na zaključek, da tožnik za postavljen zahtevek ni aktivno legitimiran.

Pritožbene navedbe

74Tožnik, ki s pritožbo izpodbija ta del odločitve, vztraja, da je njegova aktivna legitimacija podana (več o tem glej v točki 28 te odločbe).

Presoja pritožbenega sodišča

75Pritožbeno sodišče je stališču pritožnika glede njegove aktivne legitimacije že pritrdilo (glej razloge v točkah 29 do vključno 34 te odločbe). V pritožbi zato utemeljeno opozarja, da odločitvi o zavrnitvi zahtevka na tej podlagi ni mogoče pritrditi.

76Je pa sodišče prve stopnje ne glede na zavrnitev zahtevka, v sodbi ugotovilo, da so predmete, katerih odstranitev tožnik zahteva, na dvorišče in stopnišče (vse na površini, ki je z zeleno označena na skici A44), ki je v lasti tožnika, prinesli oziroma odložili toženci. Ugotovljeno je tudi, da so toženci na loputo na vrhu stopnišča (ki vodi v prvo nadstropje stavbe 258), namestili ključavnico. Te ugotovitve v pritožbenem postopku niso izpodbijane.

77Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da toženci svojih ravnanj v zvezi z namestitvijo ključavnice na loputo na vrhu stopnišča ne morejo opravičevati s pravico do pralnice oziroma sušilnice, ki ob začetku te pravde ni več obstajala. Da bi toženci za svoje posege v lastninsko pravico tožnika imeli kakšno drugo pravno podlago, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, tega pa ne trdijo niti toženci v svoji pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo tožnika. Namestitev ključavnice, s katero so tožniku onemogočili uporabo stopnišča za dostop na dvorišče (in obratno), je zato protipravna in ima tožnik pravico zahtevati, da toženci s takšnim poseganjem prenehajo, da ključavnico odstranijo in da se jim tako ravnanje prepove tudi v bodoče (99. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Protipravno je tudi odlaganje različnih stvari na stopnišče in zemljišče neposredno ob stavbah 258 in 377. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da gre pri zemljišču med obema objektoma za t. i. funkcionalno (oziroma skupno funkcionalno) zemljišče, na katerem so s sklenitvijo najemne pogodbe tudi toženci pridobili pravico uporabe, a ta pravica vendarle ne zajema vsakršne uporabe, ampak uporabo, ki je nujna za rabo in funkcioniranje stavbe (oziroma stavb). Odlaganje otroških igrač, škatel, orodja, zabojčkov za rože itd., zagotovo ne predstavlja take rabe in je zato protipravno. Tožnik zato v tem delu na podlagi 99. člena SPZ utemeljeno zahteva, da toženci s takšnim poseganjem prenehajo, da stvari odstranijo in da se jim tako poseganje v njegovo lastninsko pravico prepove tudi v bodoče.

78Pritožba tožnika je v tem delu zato utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo. Odločitev sodišča prve stopnje je v delu, ki se nanaša na odstranitev stvari in ključavnice (del IV. točke izreka sodbe), na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

Glede uporabnine za uporabo rdečega dela (točka III in del točke IV izreka sodbe)

Odločitev sodišča prve stopnje

79Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (točke 24, 25 in 36 izpodbijane sodbe) izhaja, da so toženci s pogodbo, ki so jo 11. 5. 1992 (priloga A18) sklenili s C., dobili v najem modri del stavbe, ki po sedanjih izmerah obsega kuhinjo (7,64 m2), sobo (15,45 m2) in zidano shrambo (2,27 m2), skupaj 25,36 m2. Najemna pogodba je obsegala tudi souporabo WC-ja. Trditev tožencev, da najemna pogodba poleg modrega zajema tudi cel rdeči del stavbe, je zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem se je sklicevalo na obrazložitev sodbe, izdane v prvem postopku, na odločbo pritožbenega sodišča, vsebino najemne pogodbe ter zapisnik ogleda z dne 11. 5. 1992. Zahtevku za plačilo uporabnine za rdeči del je delno ugodilo. Tožencem je naložilo, da tožniku plačajo 1.690,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zneska 1.193,46 EUR od 2. 6. 2006 dalje do plačila in od zneska 497,25 EUR od 1. 12. 2009 dalje do plačila (točka III izreka sodbe). Gre za uporabnino v višini profitne (tržne) najemnine za obdobje od junija 2001 do junija 2008. Višji zahtevek za navedeno obdobje je zavrnilo. Zavrnilo je tudi celoten zahtevek za obdobje po juniju 2008, ker je presodilo, da zanj tožnik ni aktivno legitimiran.

Pritožbene navedbe

80Tožnik izpodbija zavrnilni del odločitve. V zvezi z zavrnjenim zahtevkom za obdobje do junija 2008 se zavzema za upoštevanje mnenja izvedenca D. D., v nadaljevanju pa graja uporabljene faktorje prilagoditve ter zaključek, da je del zamudnih obresti zastaral. V zvezi z zahtevkom za obdobje po juniju 2008 vztraja, da je zanj aktivno legitimiran.

81Toženci menijo, da tožnik do uporabnine ni upravičen, saj je celoten rdeči del zajet z že sklenjeno najemno pogodbo. Navajajo, da je ugotovitev o WC-ju kot skupnem prostoru (ki naj bi predstavljal današnjo kopalnico) nova (v prvi sodbi je ni bilo) in bi morala biti obrazložena. Ugotovitev, da WC predstavlja današnjo kopalnico, je v nasprotju s trditvami obeh strank, ne potrjujejo pa je niti izvedeni dokazi. Sodišče v sodbi napačno ugotovi tudi to, kateri prostor predstavlja v najemni pogodbi vpisana lesena drvarnica v površini 0,75 m2. Ta vpis se nanaša na rdeče prostore in ne na zidano shrambo s površino 2.27 m2. Prvotni WC je obsegal nepregrajen prostor lesene drvarnice, ki danes predstavlja rdeče prostore. Sodišče obsega prvotnega WC-ja ni ugotavljalo in se tudi do dokazov o tem ni opredelilo. S tem je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnjujejo, da so se v stanovanje vselili leta 1982. Poleg modrega dela so dobili vhod (vetrolov) in levo od vhoda obstoječ skupni prostor, to je leseno drvarnico, v kateri se je nahajal WC. Šlo je za en sam nepregrajen prostor. Lesena drvarnica je bila v letu 1987 adaptirana in so iz nje nastali hodnik, kopalnica, kabinet in preostanek lesene drvarnice. Da je prvotna lesena drvarnica z WC-jem obsegala sedaj obstoječe prostore rdečega dela (hodnik, kopalnico, kabinet in drvarnico), so potrdili zaslišani E. E., F. F. in G. G. Pri sklepanju najemne pogodbe, ob vpisu „skupni prostor WC“ v 6. členu najemne pogodbe, je imel C. v mislih WC pred adaptacijo in ne današnjo adaptirano kopalnico. Povzema del izpovedbe prvega toženca, druge toženke (zapisnik 5. 1. 2012) in tožnika (zapisnik 28. 9. 2017). C. je imel o stanovanju le podatke, ki mu jih je posredovala družba H. Podatkov o površini lesene drvarnice z WC ni imel, ta tudi sicer takrat ni bila nikjer evidentirana. C. tudi ni imel nobenega podatka o adaptaciji (ogled ni bil nikoli opravljen) niti o površini adaptiranih prostorov. Zato je lahko izhajal le iz stanja pred adaptacijo. Da je z najemno pogodbo upoštevan prvotni WC (in ne kopalnica), izhaja tudi iz besedila pogodbe (WC je kot skupni prostor vpisan brez površine, pri obveznostih lastnika je vsa kopalniška oprema (razen WC-ja) prečrtana), in vsebine zapisnika o ogledu stanovanja z dne 11. 5. 1992 (v njem iz najema niso izključeni prostori kot takšni, pač pa sama adaptacija). V najem je C. vključil WC, torej nekdanjo skupno drvarnico. Sodišče ne pojasni nesmisla, ki ob drugačni razlagi izhaja iz zapisnika in razlogov sodbe - zapisnik iz najema izključi vse adaptirane prostore, tudi kopalnico, sodišče pa tožencem kopalnico prizna in navede, da kopalnico predstavlja v najemno pogodbo vpisan WC (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Po taki razlagi tudi hodnik, kot edini dostop do WC-ja, izpade iz najema, kar samo po sebi dokazuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zapis, da si je najemnik sam adaptiral kopalnico in dodatne prostore, kar pa ni zajeto v ceni najemnine in ni predmet najemne pogodbe, zato pomeni le to, da je C. pri pripravi pogodbe upošteval prvotni skupni prostor (to je leseno drvarnico pred adaptacijo), ki se ni točkoval in se zanj ni obračunavala najemnina. C. za adaptiran del, ki si ga je najemnik sam uredil, le najemnine ni hotel zaračunavati. Nelogično je sicer, zakaj bi C. najprej potrdil, da najemnik nek del nezakonito zaseda, pa nikoli ne zahteva izpraznitve. Z adaptacijo ni bila kršena najemna pogodba, saj je bila ta podpisana kasneje. Sodišče se ne opredeli do vsebine zapisnika z dne 8. 4. 1995 (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki kot pravilno zasedena navaja le sobo in kuhinjo, ne pa tudi lesene drvarnice (0,75 m2), vhoda (predprostora) in WC-ja, ki so vsi zajeti z najemno pogodbo ali točkovalnim zapisnikom. To potrjuje, da namen zapisnika ni bil v ugotavljanju zakonitosti uporabe, ampak meritev in p0imenski vpis adaptiranih prostorov v novo najemno pogodbo. Sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja v tem delu ne upošteva obdobja sklepanja najemne pogodbe in okoliščin, v katerih je bila sklenjena (standardi za formaliziranje dogovorov so bili drugačni, šlo je za razmerje med delavcem in delodajalcem, neizobraženost strank). Lastnika (C.) adaptacija ni motila, saj je bil predmet najema izboljšan. Stališče sodišča, da bi moral lastnik v pogodbo vključiti adaptirane prostore in zanje zaračunavati najemnino, je nelogično, saj adaptacije ni sofinanciral. C. je zadevo rešil „po domače“ tako, da je adaptacijo kompenziral z neobračunavanjem najemnine s tem, da prostorov v najemno pogodbo ni mogel vpisati, saj sicer taka kompenzacija ne bi bila mogoča. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec že pred tem uporabljal enak obseg prostorov. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožencem na podlagi najemne pogodbe pripada tudi vhod (priznalo jim ga je zaradi ugovora neuporabnosti). Da je edini vhod do modrega in rdečega dela bil vedno na istem mestu (skozi vetrolov), izhaja iz izvedenih dokazov (izpovedba tožnika in pravne prednice, izpovedba priče E. E., priče v postopku II P 1141/2015). Sodišče ne upošteva, da je vhod vpisan v točkovalnem zapisniku. Do trditev (obeh) strank se sodišče ne opredeli. Takšne sodbe, ki se sklicuje ne razloge v prvotni sodbi, ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženci v nadaljevanju vztrajajo, da se vpis „lesena drvarnica 0,75 m2“ nanaša na rdeči del stavbe. Da gre v tem delu za modro shrambo, ni trdila nobena od strank. Povzemajo izpoved druge toženke. Modra shramba nikoli ni bila lesena. Analizira razloge višjega sodišča v sodbi in sklepu I Cp 2275/2013 in jih označi za nelogične in nasprotujoče. Opozarja, da lesena drvarnica ni bila nikoli v celoti adaptirana in se je del ohranil še danes (v površini 6,01 m2). Ni jasno, na podlagi katerih dokazov je bil narejen zaključek, da se v najemno pogodbo vpisana lesena drvarnica nanaša na modro shrambo in ne (vsaj) na obstoječo leseno drvarnico v rdečem delu, saj je ugotovljeno, da za zidano shrambo ni podatka, da je bila kdaj lesena. Zapisnik, sklenjen s C., iz najema izključi adaptirane prostore, preostanek lesene drvarnice v rdečem delu pa se nikoli ni adaptiral. Do teh nelogičnosti se sodišče prve stopnje ni opredelilo, saj se zgolj sklicuje na prvotne razloge v razveljavljeni sodbi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). C. ni imel podatka o površini drvarnice in jo je zaradi vztrajanja druge toženke vpisal v najemno pogodbo z minimalno površino. Vztrajajo, da ogled nikoli ni bil opravljen in se sklicujejo na pričo I. I. Če bi bil, bi oseba, ki bi ogled opravila, prepoznala razliko med površino modre shrambe in površino 0,75 m2, če bi se vpis res nanašal na modro shrambo. Enako velja za leseno drvarnico v rdečem delu. Tudi tožnik ob zaslišanju ni potrdil, da je v najemno pogodbo vpisana lesena drvarnica modra shramba, ampak je povedal, da misli, da je to v pogodbi vpisan WC. V nadaljevanju povzema še za tožence relevantne dele odločbe o dodelitvi stanovanja, izpoved priče E. E., najemno pogodbo E. E., izpovedbi prič G. G. in J. J. (zaslišani v pravdi II P 1141/2015). Sodišču očita tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi in listinami v spisu.

Izračunano uporabnino grajajo tudi zato, ker za skupne prostore (vhod, predprostor, hodnik in kopalnica) niso dolžni plačevati, saj jih uporabljajo na podlagi najemne pogodbe. V nadaljevanju grajajo posamezne dejanske ugotovitev o stanju in funkciji prostorov, trdijo, da je izvedenka mnenje dopolnila s pomanjkljivimi podatki o devetih sklenjenih poslih in trikrat upoštevala isto nepremičnino, grajajo pa tudi uporabo prilagoditev oziroma posameznih faktorjev.

Presoja pritožbenega sodišča

82Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju najprej opredeljuje do pritožbenih navedb tožencev (točka 6 pritožbe) o tem, kaj je bil predmet najemne pogodbe z dne 11. 5. 1992, ki jo je prvi toženec sklenil s C. V kolikor bi namreč držala trditev tožencev, da že sklenjena najemna pogodba zajema tudi rdeči del prostorov, tožnikov zahtevek za plačilo uporabnine ne bi bil utemeljen, saj bi najemnina, ki jo prvi toženec plačuje, pokrila tudi uporabo tega dela.

83V zvezi s tem delom pritožbe uvodoma ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev, kaj je bilo zajeto z najemno pogodbo, je na podlagi v sodbi navedenih razlogov mogoče preizkusiti. Res se sodišče prve stopnje pri tem sklicuje na razloge razveljavljene sodbe P 2179/2009 - I z dne 5. 4. 2013 ter razloge (prav tako razveljavljene) sodbe in sklepa I Cp 2275/2013 z dne 12. 6. 2014, a jih v bistvenih delih ponovi.

84Te kršitve ne predstavlja niti izostanek razlogov o tem, kar so pritožniki navajali v zvezi s predmetom najemne pogodbe oziroma njeno razlago. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je bil večji del teh trditev prepozen in zato neupošteven. Tako so toženci, kljub določno postavljeni trditvi prvotne tožnice, za katere prostore je bila sklenjena najemna pogodba, v zvezi s tem pravočasno navedli le to, da površina prostorov v najemni pogodbi ni točna;³⁶ da bi moral C. s prvim tožencem skleniti najemno pogodbo za vse prostore, ki so jih takrat uporabljali, pa jo je sklenil le za površino 23,42 m2 in leseno drvarnico, v tej pa sta se nahajala preurejena prostora in da je C. molče privolil v najem adaptiranih prostorov.³⁷ Da je bilo z najemno pogodbo oddano stanovanje, kot so ga zasedali od leta 1989 dalje, so toženci prvič navedli v vlogi z dne 25. 3. 2011, to je že po opravljenem prvem naroku, navedbe, ki jih sedaj ponavljajo v pritožbi, pa so bile, ne da bi bila pozna navedba opravičena, dane šele v ponovljenem postopku. Ker gre za neupoštevne navedbe (286. in 362. člen ZPP), se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeljevati. Enako velja za pritožbeno sodišče. Ker pa gre pri tem za trditve, s katerimi so skušali toženci zasejati dvom o jasnosti pogodbenih določil glede predmeta najema in sočasno zagotoviti podlago za razlago, pritožbeno sodišče dodaja, da zaradi prepoznih navedb (posledično) tudi uporaba razlagalne metode iz drugega odstavka 82. člena OZ ne pride v poštev. Očitki o izostanku razlogov in o neupoštevanju dokazov, ki naj bi potrjevali razlago pogodbenih določb, za katero se zavzemajo toženci, so zato neutemeljeni. Enako velja za očitke o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave RS.

85Neutemeljen je nadalje očitek o kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tej kršitvi gre za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo.

86Pritožbeno sodišče se je do vprašanja, katere prostore obsega najemna pogodba z dne 11. 5. 1992, opredelilo že v odločbi I Cp 2275/2013 z dne 12. 6. 2014 in pri tem vztraja. Posamezni prostori, ki so predmet pogodbe, so v njej našteti. Gre za sobo s površino 15,67 m2, kuhinjo s površino 7 m2 in leseno drvarnico s površino 0,75 m2. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da toženci trditve pravne prednice tožnika, da na podlagi najemne pogodbe zasedajo (le) modri del prostorov (in so bili torej prvemu tožencu v najem oddani prostori, ki jih obsega modri del) niso (pravočasno) konkretizirano prerekali in se sodišču prve stopnje s tem, ali shramba v modrem delu ustreza zapisu v najemni pogodbi „drvarnica 0,75 m2 v izvedbi: lesena“, niti ne bi bilo treba ukvarjati. Dolžno je bilo presoditi le trditev tožencev, da je bila najemna pogodba sklenjena „tudi za leseno drvarnico, v kateri sta se nahajala preurejena prostora.“ To je tudi storilo in pravilno ugotovilo, da se ta zapis ne nanaša na nekdanjo leseno drvarnico (iz katere so si toženci že pred sklenitvijo najemne pogodbe izdelali vetrolov, hodnik, kopalnico in kabinet, v manjšem delu pa pustili drvarnico - t. i. rdeči del), ampak na shrambo v modrem delu.³⁸ Pri rdečem delu (katerega skupna površina meri 21,79 m2) gre namreč za prostore, ki po površini skoraj dosegajo tiste v modrem delu in že zato prostora, ki je vpisan v najemni pogodbi kot lesena drvarnica, ni mogoče enačiti z nekdanjo leseno drvarnico. S tem bi v pogodbo vnesli nekaj, kar v njej ni zapisano, to pa ni dopustno.³⁹ Da pri zapisu površine ne gre za napako in da prostori nekdanje drvarnice niso bili vključeni v najemno pogodbo, potrjuje tudi zapisnik ogleda z dne 11. 5. 1992 (priloga A18). V njem je zapisano: „Sam si je adaptiral kopalnico in dodatne prostore, kar pa ni zajeto v ceni najemnine in ni predmet te najemne pogodbe.“ Večji del bivše drvarnice, ki so ga toženci z adaptacijo spremenili v kabinet, kopalnico, hodnik in vetrolov, je s takim zapisom jasno izključen iz najema.⁴⁰ Drži sicer, da je shramba v modrem delu večja (njena površina znaša 2,27 m2 in ne 0,75 m2) ter zidana (in ne lesena), a je to po presoji pritožbenega sodišča mogoče pripisati napaki. Toženci v pritožbi že sami opozarjajo na določene okoliščine (neopravljen ogled, pomanjkanje podatkov o površini drvarnice, obdobje sklepanja najemne pogodbe), ki bi lahko tako napako povzročile. Pritožbeno sodišče je že v svoji prejšnji odločbi opozorilo tudi na zapisnik ogleda z dne 8. 4. 1995 (priloga A25), ki ga je prvi toženec podpisal in v katerem med nezakonito zasedenimi prostori ni navedene shrambe, ki je del modrega dela, je pa naveden celoten rdeči del. To kaže, da sta obe pravdni stranki takrat soglašali, da je shramba (poleg kuhinje in sobe) bila predmet najemne pogodbe. Nenazadnje pa so tudi toženci s trditvami, da so na rdečem delu pridobili stanovanjsko pravico in s sklicevanjem na 3. odstavek 111. člena SZ ter trditvijo, da do sklenitve najemne pogodbe za ta del ni prišlo iz razlogov na strani lastnice, izhajali iz predpostavke, da je najemna pogodba, ki so jo sklenili s C., zajela le prostore v modrem delu.

87Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v najemni pogodbi pod skupnimi prostori naveden WC, je glede na ugotovitve v prejšnji sodbi res nova, ni pa neobrazložena kot to trdijo toženci, saj je ta ugotovitev oprta na tretjo točko najemne pogodbe. Ta ugotovitev, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, ter dejstvo, da bi toženci WC lahko (so)uporabljali le tako, da bi do njega dostopali preko vetrolova in hodnika in kopalnice, pa ne pomeni, da so bili predmet najema tudi vetrolov, hodnik in kopalnica.⁴¹ V najemni pogodbi omenjen skupni WC je tožencem dajal le pravico do souporabe (skupnega) WC-ja ter (saj drugačen dostop do njega ni mogoč) tudi pravico do prehoda skozi vetrolov in hodnik.⁴²

88Ker prvemu tožencu po povedanem rdeči del prostorov ni bil oddan v najem, so pa celoten del izključno sami uporabljali, so dolžni za uporabo tožniku plačati. To velja tudi za vetrolov, hodnik in kopalnico (v kateri se nahaja WC), saj je uporaba presegla tisto, ki je bila dogovorjena oziroma izhaja iz najemne pogodbe.

89Sodišče prve stopnje je tožniku za uporabo rdečega dela prostorov v obdobju od junija 2001 do junija 2008 prisodilo uporabnino v višini tržne (profitne) najemnine. Ker so se toženci v tem postopku, iz predhodno navedenih razlogov, uspešno sklicevali na tretji odstavek 111. člena SZ-1, njihov položaj ne more biti slabši kot bi bil, če bi pravna prednika tožnika (bodisi C. bodisi mati tožnika) tudi za ta del s prvim tožencem sklenila najemno pogodbo, kot je to narekoval takrat veljavni 147. člen SZ. Za sporne prostore bi bili toženci zato dolžni plačati le uporabnino v višini neprofitne najemnine. Kakšna je ta najemnina, pa sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da se toženci (zaradi poteka zastaralnega roka) na tretji odstavek 111. člena SZ-1 ne morejo več sklicevati, ni ugotavljalo. Dejansko stanje je v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno.

90Odločitvi ni mogoče pritrditi niti v delu, ki se nanaša na zahtevek za obdobje po juniju 2008, saj ne drži, da tožnik zanj ni aktivno legitimiran (glej razloge v točkah 26 do 34 te odločbe). Tudi v tem delu je zaradi zmotne materialnopravne presoje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

91Pritožbi obeh pravdnih strank sta v tem delu zato utemeljeni in jima je pritožbeno sodišče ugodilo. Odločitev sodišča prve stopnje (vsebovano v III. in delu IV. točke izreka) je na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in vrača zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev se je odločilo zato, ker o uporabnini za obdobje po juniju 2008 sodišče prve stopnje doslej vsebinsko še ni odločalo. V kolikor bi to prvič storilo pritožbeno sodišče, bi stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe oziroma do sojenja na dveh stopnjah. Ker je v tem delu razveljavitev nujna, pa je smiselno, da tudi o uporabnini za obdobje pred junijem 2008 ponovno odloči sodišče prve stopnje.

92Ker je bilo pritožbama treba ugoditi iz že zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih pritožbenih očitkov v tej fazi postopka pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

93Podrobnejša navodila za odločanje glede na predhodno obrazložitev niso potrebna. Pritožbeno sodišče dodaja le to, da naj sodišče prve stopnje pred nadaljevanjem postopka tožnika pozove, da glede na številne spremembe zahtevka zaradi preglednosti pripravi njegov čistopis ter da sodišče ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera razmisli tudi o možnosti, da o zahtevku za plačilo uporabnine odloči po prostem preudarku.

Glede stroškov postopka

94Ker je pritožbeno sodišče del odločitve o glavni stvari razveljavilo, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (točki V in VI izreka), saj končni uspeh pravdnih strank še ni znan. Za končno odločitev je pridržalo tudi odločitev o pritožbenih stroških (četrti odstavek 165. člena ZPP).

¹ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele, ki bodo v nadaljevanju omenjene, nahajajo v k. o. X.
² 1. točka tožnikovega zahtevka se glasi: „Prva, druga, tretja in četrta tožena stranka so dolžne opustiti vsakršno protipravno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičninah z IZ znakih 0000 73/111; 0000 73/112; 0000 73/119, še posebej pa so dolžne izprazniti prostore v skupni izmeri 21,79 m2 in sicer vetrolov v izmeri 2,18 m2, hodnik v izmeri 2,69 m2, kopalnico v izmeri 3,75 m2, kabinet v izmeri 7,16 m2 ter drvarnico v izmeri 6,01 m2, ki so na tlorisni skici, ki je sestavni del te sodbe, obrobljeni z rdečo barvo in jih proste stvari in oseb nemudoma izročiti tožniku.“
³ Betetto, N., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 588.
⁴ Glej odločbe VS RS II Ips 1213/2008, II Ips 141/2010, II Ips 328/2015 in II Ips 172/2016 ter odločbi VSL II Cp 1645/2015 in I Cp 901/2018.
⁵ Trditve o nesklepčnosti, ki jih omenjajo v pritožbi, se ne nanašajo na spremembo identifikacijskih oznak zaradi parcelacije.
⁶ Določilo 285. člena ZPP je umeščeno v 21. poglavje ZPP, to je med določbe o glavni obravnavi, kar pomeni, da se s strani sodišča prve stopnje materialno procesno vodstvo lahko udejani do konca glavne obravnave, ne pa po njej. Ker za narok, ki ga sodišče opravi po tem, ko je obravnavo ponovno odprlo, veljajo vsa pravila, ki izhajajo iz načela enotnosti obravnave (nova obravnava tvori celoto s prejšnjimi), je tej zahtevi zadoščeno in odgovorjeno tudi na pomislek tožencev, da materialno procesno vodstvo po zaključku obravnave ni več dopustno.
⁷ Načelo materialno procesnega vodstva sicer velja ne glede na to, ali stranka ima kvalificiranega pooblaščenca ali ne, je pa ta okoliščina vendarle merilo sodnikovega dolžnega ravnanja. Standard dolžnega ravnanja je pri laični stranki zagotovo nižji kot pri stranki, ki ima kvalificiranega pooblaščenca.
⁸ Tako k materialno procesnemu vodstvu pristopa tudi sodna praksa. Tako je v zadevi VSL I Cp 1592/2015 tožnik zahteval ugotovitev služnosti v korist svoje nepremičnine parc. št. 2/0. Med postopkom je prišlo do njene ukinitve, nastanka dveh novih parcel ter prodaje ene od njih. Ker sodišče prve stopnje tožnika ni opozorilo na potrebo po popravi zahtevka, je bila odločba, s katero je bil zahtevek zavrnjen, razveljavljena. Podobno je bilo odločeno v zadevi II Ips 1213/2008, v kateri je bil zahtevek glede oznake parcel očitno napačen (in je šlo torej za neskrbnost pri oblikovanju), a je Vrhovno sodišče ob sklicevanju na zgoraj navedeni namen materialno procesnega vodstva odločitev razveljavilo.
⁹ Prva točka zahtevka je enaka kot v vlogi, v drugi točki je z ID znakom opredeljena nepremičnina, s katero se povezuje prvo nadstropje stavbe 0000 258, v 4. točki pa je namesto parcele 0000 73/111, zapisana parcela 0000 73/112.
¹⁰ Opozorilo, da predložene listine niso dovolj berljive, pa ne presega dopustnih meja materialno procesnega vodstva.
¹¹ Gre za UZ s podpisi dveh strojepisk, ki sta po ustni odredbi sodnice ponovno poslušali zvočni posnetek naroka z dne 10. 9. 2020 ter izjavili, da je v prepisu na strani 71 (list. št. 1215) napaka in je izjava sodnice drugačna kot izhaja iz prepisa (rekla je: „To bomo pokazali.“ in ne „To bomo dokazali.“).
¹² 111. člen določa: „ (1) Oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. (2) Lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču splošne pristojnosti. Spori se rešujejo prednostno. (3) Določbe prejšnjih odstavkov se ne uporabljajo za prejšnje imetnike stanovanjske pravice in njihove družinske člane, če do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika.“
¹³ Navedel je, da je bil zahtevek za sklenitev najemne pogodbe časovno omejen in je zastaral v splošnem zastaralnem roku 19. 4. 1997. Navedel je tudi, da tožena stranka ne v obliki ugovora ne s tožbo ni zahtevala sklenitve najemne pogodbe, zato ni imel priložnosti uveljavljati zastaranja tega zahtevka. Izhodišče za ta ugovor naj bi imel šele, ko so toženci postavili trditve o krivdi za neobstoj najemne pogodbe.
¹⁴ Zahtevku za izpraznitev so nasprotovali z ugovorom, v katerem so se sklicevali na 111. člen SZ-1 in trdili, da uporaba spornih prostorov ni nezakonita, saj je prvi toženec na podlagi 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR) na spornih prostorih pridobil stanovanjsko pravico, sklenitev najemne pogodbe pa sta tako prvotni lastnik kot njegova pravna naslednica, kljub drugačni zakonski obveznosti, odklonila.
¹⁵ Stališče, da gre za trditve o dejstvih, ima oporo tudi v odločbi VS RS II Ips 263/2008, v kateri je tožnik v reviziji prvič navajal, da razlogi za nesklenitev najemne pogodbe niso na njegovi strani, saj se je rok za sklenitev najemne pogodbe iztekel 19. 5. 1997, do takrat pa toženka ne s tožbo ne drugače ni zahtevala njene sklenitve. Vrhovno sodišče je očitek zavrnilo z ugotovitvijo, da je tožnik v postopku navajal le to, da toženka ni imela pravice do sklenitve najemne pogodbe, ne pa tega, da je njena pravica prenehala oziroma, da je bil to razlog za odklonitev sklenitve po 147. členu SZ. Tožnikov ugovor je torej obravnavalo kot (nepravočasno) navedbo.
¹⁶ Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na ZPP v verziji pred uveljavitvijo ZPP-E, torej na ZPP, ki ga je moralo uporabiti tudi sodišče prve stopnje.
¹⁷ Glej na primer odločbe VS RS II Ips 347/2020, VIII Ips 209/2017 in VIII Ips 201/2016.
¹⁸ Navajali so, da so prostore začeli uporabljati že pred letom 1989 in da v roku dveh let nihče ni zahteval izselitve.
¹⁹ V zvezi s tem so navedli, da bi moral že C. v skladu s SZ iz leta 1991 s prvim tožencem skleniti najemno pogodbo za vse prostore, ki so jih dejansko uporabljali, pa tega ni storil. Sklenitev je kljub pozivu z dne 19. 4. 2004 odklonila tudi tožnica. Naknadno (v vlogi z dne 8. 3. 2012, list. št. 155) so pridobitev stanovanjske pravice dodatno obrazložili in vlogi priložili tudi komentar 50. člena ZSR.
²⁰ Glej na primer odločbo VS RS I Ips 263/2008.
²¹ Glej vlogo z dne 4. 2. 2010 (list. št. 54). Dodatnih navedb tožnica ni ponudila niti kasneje, ko so toženci svoje trditve ponovili in deloma konkretizirali.
²² To je kasneje ponovil tudi sedanji tožnik v odgovoru na revizijo z dne 5. 2. 2015 (list. št. 401, točka 10) in v vlogi z dne 27. 1. 2016 (list. št. 451).
²³ V njem je tožnik vztrajal, da prvi toženec na podlagi 50. člena ZSR stanovanjske pravice ni pridobil. Je pa dodatno navedel, da sklenitev najemne pogodbe ne po sodni poti ne z ugovorom ni bila nikoli zahtevana in zato doslej ni imel možnosti, da bi uveljavljal, da je zahtevek za sklenitev najemne pogodbe zastaral.
²⁴ Vsebinsko enako kot v odgovoru na revizijo je navajal v vlogi z dne 27. 1. 2016 (list. št. 451), to je pred opravo naroka v ponovljenem postopku. Pozne navedbe o zastaranju je kasneje (to je v vlogi z dne 25. 5. 2017, list. št. 547) tožnik opravičeval tudi s trditvijo, da toženci pred tem niso podali trditev o razlogih, zakaj najemna pogodba ni bila sklenjena.
²⁵ Prehodna določba tretjega odstavka 125. člena ZPP-E se nanaša na postopkovna pravila, ki veljajo za pritožbeni postopek.
²⁶ Glej na primer odločbo VSL I Cp 3372/2016 ter odločbo VS RS VIII Ips 256/2004.
²⁷ Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, 2015, stran 141.
²⁸ Tako lahko na primer dejansko stanje - seveda v okviru pravočasno zatrjevanih dejstev - za razliko od pritožbenega sodišča, ki je v tem pogledu vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in lahko v dejansko stanje posega le v okviru s pritožbo navedenih razlogov - dejstva ugotovi povsem drugače kot v prvem postopku.
²⁹ Prvi in drugi odstavek 111. člena SZ-1 določata, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito; lastnik pa lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču splošne pristojnosti.
³⁰ Na skici A 23 in A31 je označeno z rumeno barvo.
³¹ Glej skico A31, lokacija objektov in njihova povezanost je prikazana tudi v izvedeniškem mnenju K. K. z dne 24. 2. 2020 (list. št.1036).
³² Določba govori o stavbi (in ne o večstanovanjski stavbi), na kateri ima kdo lastninsko pravico.
³³ Določba govori o funkcionalnem zemljišču stanovanjske hiše (in ne funkcionalnem zemljišču večstanovanjske hiše), pri čemer zakon v 7. členu opredeljuje stanovanjske hiše kot večstanovanjske in družinske, slednje pa so bile hiše z enim ali več stanovanji.
³⁴ UL SRS, št. 19/76 in naslednji.
³⁵ V primeru, da bi stavbe obravnavali samostojno, bi šlo (zaradi načina gradnje in lokacije objektov) v večjem delu za skupno funkcionalno zemljišče.
³⁶ Glej navedbe v točki I odgovora na tožbo (list. št. 16)
³⁷ Glej navedbe v VI. točki pripravljalne vloge z dne 16. 12. 2009 (list. št. 47).
³⁸ Pritožbeno sodišče v zvezi s tem zavrača trditev, da tega ni pravočasno trdila nobena stranka. Pravna prednica tožnika je že v tožbi (nato pa še v vlogi z dne 1. 12. 2009, ki ji je priložila skico A17) ta prostor (na skici označen kot drvarnica) navedla kot prostor, zajet z najemno pogodbo in del modro označenega dela.
³⁹ Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V pogodbo zato ni dopustno vnašati vsebin, ki presegajo jezikovni okvir besedila oziroma vanj vnašati nečesa, kar v njem ni zapisano.
⁴⁰ Trditev, da bi ta del lahko predstavljal neadaptiran ostanek nekdanje drvarnice, sodi med že zgoraj omenjene prepozne in zato neupoštevne trditve.
⁴¹ Potrebe, da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo obseg prostora, v katerem je bil WC pred adaptacijo rdečega dela oziroma nekdanje drvarnice, zato ni bilo.
⁴² Pritožbeno sodišče ob tem opozarja tudi na to, da v okviru v najem danega stanovanja (glej točko 2 najemne pogodbe) WC ni naveden. Naveden ni niti v točkovalnem zapisniku (priloga A26).