VSM sklep III Cp 159/2009-3

I. Pritožbe se zavrnejo ter se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I izreka razsodilo, da se mld. A., rojena 1994, ki je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 110/2007 zaupana v vzgojo in varstvo očetu, zaupa v vzgojo in varstvo materi ter da je oče dolžan k preživljanju mladoletne hčerke prispevati mesečno preživnino 280,00 EUR od pravnomočnosti sodbe dalje, na roke matere, do vsakega 15. v mesecu vnaprej za tekoči mesec (z ustrezno valorizacijo v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi); v presežku je tožbeni zahtevek glede višine preživnine zavrnilo. Tožencu kot očetu je odvzelo pravico do osebnih stikov z mladoletno A. Odločilo je, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pravdnega postopka. Pod točko II je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se mladoletna hči do pravnomočnega zaključka predmetnega postopka dodeli v vzgojo in varstvo tožnici - materi.

2Svojo odločitev v sodbi je obrazložilo, da deklica, ki je bila vse od prisilne izvršitve prve sodbe v marcu 2008 najprej hospitalizirana, nato pa biva v centru za zdravljenje bolezni otrok, kljub vsej strokovni pomoči, očeta - toženca odklanja, tako glede življenja pri njem, kot tudi glede kakršnih koli stikov z njim, ter želi živeti pri materi; tudi po ugotovitvah v predmetni postopek pritegnjene izvedenke je A. sposobna razumeti posledice svojih dejanj ter izraziti svojo pravo voljo in željo ter bodo koristi mladoletne A. najbolje zavarovane tako, da bo živela z materjo. Sodišče je glede na izvedene dokaze in upoštevajoč A. željo zaključilo, da je A. v največjo korist, da se zaupa v vzgojo in varstvo mami in na podlagi določbe četrtega odstavka 421. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v sodbi očitno pomotoma naveden ZZZDR) prvotno sodbo spremenilo. Ker je sodišče je ugotovilo, da stiki z očetom za A. pomenijo psihološko obremenitev, je očetu - tožencu tudi odvzelo pravico do stikov z mladoletno hčerko.

3Zoper navedeno sodbo in sklep sta vložili pritožbe obe pravdni stranki.

4Tožnica se pritožuje zoper stroškovni izrek v sodbi ter zoper odločitev v sklepu (da se predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrne). V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj višje sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da mladoletno A. takoj dodeli materi. Meni, da je izdaja začasne odredbe bila potrebna, ker so mladoletni A. kršene temeljne pravice in je sodišče tudi nerazumljivo ignoriralo mnenje izvedenke, nepravilna je tudi stroškovna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, saj starša nista enakovredno odgovorna za ta postopek, tožnica ima tudi slabše finančne stanje kot toženec, zato naj višje sodišče sklep o stroških spremeni. Neprimerno je tudi, da se preživnina plačuje na roke tožnice, toženec jo naj nakazuje na transakcijski račun tožnice pri banki.

5Priglaša tudi pritožbene stroške.

6Toženec se pritožuje zoper sodbo s pritožbo, ki jo je vložil po svojem pooblaščencu ter s svojo pritožbo, ki jo je tudi dopolnil.

7V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, toženec uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da v konkretnem primeru ni prišlo do zakonsko predvidenega procesuiranja in so izostali prav vsi razlogi in pogoji za sklepanje sodišča na podlagi logičnega silogizma ter da sploh niso obstajali razlogi spremenjenih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko prišlo do izdaje nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka in o stikih z njim; sprememba prve sodbe se je zahtevala zaradi nerealizacije izvršbe in bi bilo potrebno zato tožbeni zahtevek zavrniti brez nadaljnjega obravnavanja. Sodišče ni navedlo razlogov, ki bi utemeljevali ,,ponovno odločitev sodišča, ki je povsem nasprotna odločitvi iz prejšnjega postopka". Izvedensko mnenje je v celoti nesprejemljivo, sodišče bi moralo določiti izvedenski team (tim) s strani strokovno najvišje usposobljenih psihiatrov in psihologov. V tem postopku ni bila omogočena po 8. členu ZPP prosta dokazna ocena, ki bi privedla do vsebinsko pravilne odločitve, ki bi izražala maksimalno korist otrok; sodba ima bistvene pomanjkljivosti. Predlaga, da naj višje sodišče ,,pritožbi v celoti ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter po določbi 347. člena ZPP za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvede vse predlagane dokaze tožene stranke, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, kljub temu, da jih je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje predlagala."

8Toženec v pritožbi, ki jo je sam vložil zoper sodbo, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po mnenju toženca je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. točki 339. člena ZPP in po 14. točki 339. člena ZPP, ko je v zadevi odločala sodnica posameznica, kot tudi po 14. točki 339. člena ZPP - sodba ne da preizkusiti. V pritožbi izpostavlja materino indoktrinacijo nad A., ki zato že verjame lažem in je izgubila realno sliko ter zasovražila očeta. Sam je prepričan, da tožnica kot mati zaradi svojih osebnostnih lastnosti ni in nikoli ne bo sposobna razumeti in delati v dobrobit otroka. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem, ki tudi ni izdelano v skladu z 246. členom ZPP. Izvedenka o indoktrinaciji (PAS sindrom), ki so jo zaznali že vsi izvedenci do sedaj, sploh ničesar ne omenja. Na izvedenko so se vršili pritiski, izvedensko mnenje je po njegovem mnenju pristransko, prirejeno, žaljivo in nedopustno ter bi ga bilo potrebno odpraviti; zaradi kompleksnosti celotne zadeve pa ponovno naložiti izdelavo novega izvedeniškega mnenja Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer bodo v timu sodelovali strokovnjaki s področja klinične psihologije in psihiatrije. Napačna je tudi odločitev, da se mu odvzame pravica do osebnih stikov s hčerko, saj so stiki otroku v korist. Zato naj višje sodišče v primeru odločitve, da se otrok dodeli materi, določi tudi stike med očetom in hčerko najmanj dvakrat tedensko po dve uri na Centru za socialno delo pod nadzorom ustrezno strokovne usposobljene delavke. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede višine preživnine. Po opravljeni obravnavi je izvedel, da mati dobiva otroški dodatek za mladoletno A. in sina v višini 255,50 EUR in denarno pomoč v višini 340,00 EUR od 1.10.2008 dalje, česar ni povedala. Po prvi sodbi mu je bila določena višina preživnine 167,00 EUR, ki jo je tudi redno plačeval in je ta preživnina dovolj visoka za pokrivanje stroškov otroka. Predlaga, da naj Višje sodišče v Mariboru izpodbijano ,,sodbo razveljavi v celoti in jo vrne v ponovno odločanje na prvostopenjsko sodišče s tem, da se izvede kompletni ugotovitveni dokazni postopek pred novim odločanjem. Toženec v pravočasni dopolnitvi pritožbe prilaga še mnenje in pripombe Z. ter izpostavlja njegovo pričanje v prejšnji pravdi, kot tudi ugotovitve sodnih izvedencev v pravdnem postopku P 110/2007".

9Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

10Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe tožnice in potrditev izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča ter stroškovne odločitve v prvostopenjski sodbi.

11Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev napadene sodbe ter priglaša tudi pritožbene stroške.

12Pritožbe niso utemeljene.

13Višje sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v okviru pritožbenih razlogih kot tudi po uradni dolžnosti.

14Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbah očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka, tako da ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva ter v sodbi in sklepu sprejelo materialnopravno pravilni odločitvi. Višje sodišče zato, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, povzema pravilne razloge iz prvostopenjske sodbe in sklepa. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

15O pritožbi toženca (vloženi po pooblaščencu):

16Po mnenju pritožbe v konkretnem primeru ni prišlo do zakonsko predvidenega procesuiranja, kot metode sodnega varstva pravic ,,izostali so razlogi in pogoji za sklepanje sodišča na podlagi logičnega silogizma; sodišče je zaradi izostanka dokazljivosti zgolj fragmentarno povzemalo dejstva, ki predstavljajo sedanji način življenja otroka. Toženec meni, da v konkretnem primeru sploh niso obstajali razlogi spremenjenih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko prišlo do izdaje nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka in o stikih z njim po določbi četrtega odstavka 421. člena ZPP ter da bi prvostopenjsko sodišče glede na to, da je bila ta tožba vložena po izčrpanju pravnih sredstev zoper sodbo P 110/2007 zaradi nerealizacije izvršbe, moralo po predhodnem preizkusu takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

17Višje sodišče tem pritožbenim navedbam ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, v čem so razlogi spremenjenih okoliščin. Glede na izvedene dokaze je pravilno odločilo, da se nedoletna hči dodeli materi in tudi pravilno odločilo, da je v korist A., če se očetu ne dovoli stikov z njo. Res je, da je bila predmetna tožba vložena že v februarju 2008 (21.2.2008) takoj po prekinitvi prisilne izvršbe po izvršilnem naslovu -(mladoletna hčerka je bila s sodbo opr. št. P 110/2007 z dne 17.8.2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. III Cp 2272/2007 z dne 22.11.2007 zaupana v vzgojo in varstvo tožencu - očetu) - in da v tistem pravdnem postopku mati tudi ni predlagala revizije; slednje pa ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo po predhodnem preizkusu takšen tožbeni zahtevek zavrniti. Treba je upoštevati okoliščine celotnega primera in izhajati iz največje koristi otroka, ki jo je dolžno ščititi sodišče. Takšna situacija kot se je pokazala v predmetni pravdi - da A. odklanja vsakršne stike z očetom in to kljub temu, da že od marca 2008 ne živi z mamo, ampak je bila zaradi izvršbe najprej hospitalizirana, nato pa premeščena v Center za zdravljenje bolezni otrok, - je utemeljen razlog za spremembo odločbe o dodelitvi otroka po četrtem odstavku 421. člena ZPP. V predmetni pravdi se je pokazalo, da je A. sposobna oblikovati svojo voljo, da je dozorela, ves čas (tudi potem, ko je bila ločena od matere), si želi živeti pri materi in z bratom. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo razloge za predodelitev otroka in je neutemeljena pritožbena graja, da ni navedlo teh razlogov. Pri odločanju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje nove izvedenke mag. H.M., Centra za socialno delo, izpovedbo priče M.U. dr. med., direktorice Centra za bolezni otrok, kot tudi ostale dokaze, predvsem pa je pravilno izhajalo iz A. želje, ki jo je izrazila tudi v neformalnem pogovoru s sodnico - da želi živeti pri mami. Res je, da gre za diametralno nasprotno odločitev, kot je bila v prvi pravdi, vendar pa je potrebno izhajati izključno iz koristi otroka. Mladoletni A. pa je v korist, kar potrjujejo tudi pristojne institucije (CSD) in izvedenka, da živi pri materi. Pri tem ni mogoče prezreti, da A. od marca 2008 ne živi več pri mami, kljub pomoči vseh strokovnih institucij stike z očetom še vedno odklanja, kot tudi, da je po ugotovitvah izvedenke, ki je izvedla tudi ustrezne teste, A. sedaj zrela, nadpovprečno bistra deklica; da je A. običajen otrok in da ne odstopa od ostalih otrok ter da očeta odklanja, je izpovedala tudi direktorica Centra za zdravljenje bolezni otrok M.U. Pritožbenim navedbam o neizpolnjenih pogojih za predodelitev iz četrtega odstavka 421. člena ZPP tako ni mogoče pritrditi.

18Izvedensko mnenje izvedenke mag. H.M. je v zadostni meri pojasnjeno, slednja je bila tudi zaslišana na glavni obravnavi in je neutemeljena pritožbena graja, da je njeno mnenje v celoti nesprejemljivo in da ga ni mogoče preizkusiti. Ustrezno je obrazložila tudi, zakaj toženec ni primerna oseba za izvrševanje vzgoje in varstva nedoletne A. Res je, kot poudarja pritožba, da toženčevo ravnanje temelji na pravno dopustni realizaciji pravnomočne izvršljive sodbe P 110/2007, po tej sodbi je bila A. dodeljena očetu. Vendar pa je potrebno izhajati iz A. in njene želje. Otrok uživa posebno varstvo. A. je ves čas izražala željo, da ostane pri materi. V predmetni pravdi se je glede na izvedene dokaze (novo izvedensko mnenje, tudi mnenje CSD) pokazalo, da je A. v največjo korist, če živi pri materi. Iz mnenja izvedenke M., kot tudi zaslišanja U. izhaja, da je A. običajen otrok, po mnenju izvedenke celo nadpovprečno inteligentna in sposobna izoblikovati svojo voljo in izraziti svojo željo. Po Konvenciji o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo št. 44/25 z dne 20.11.1989 - objavljena v Ur. I. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 15/90, v Republiki Sloveniji velja na podlagi akta o notifikaciji nasledstva - Ur.l. RS, Mednarodne pogodbe št. 9-55/1992, v Ur.l., št. 35/1992, je treba pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokom upoštevati otrokovo korist (člen 3/1); po členu 12/1 države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. Po Evropski konvenciji o uresničevanju otrokovih pravic (Ur.l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 26/99 v Ur. I. RS, št. 86/99) je cilj konvencije v korist otrok spodbujati njihove pravice, jim priznati procesne pravice in jim ustrezno omogočiti uresničevanje teh pravic (tudi v postopkih pred pravosodnimi organi); tako je v 3. členu in 6. členu določeno tudi, da se otroku z zadostno stopnjo sporazumevanja omogoči, da izrazi svoje mnenje in da sodišče ustrezno upošteva izraženo otrokovo mnenje. Otrok uživa posebno varstvo že po Ustavi Republike Slovenije. Tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR izhaja iz koristi otroka; tako v 5.a členu izrecno določa, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist (prvi odstavek), v 6. členu pa, da država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok. Res je po sodbi P 110/2007 A. bila dodeljena v varstvo in vzgojo očetu, a kot je omenjeno, je potrebno izhajati iz A. in iz njene koristi. V predmetnem postopku se je pokazalo, da je A. sposobna izoblikovati svojo voljo. Tudi v kolikor A. zaradi prejšnje napačne vzgoje matere sicer nepravilno odklanja očeta, je potrebno izhajati iz A. koristi. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da obstajajo razlogi za predodelitev A. materi. A. ne želi živeti pri očetu in z njim odklanja vsakršne stike. Tudi v kolikor je sedanja A. volja posledica tako imenovanega PAS sindroma - indoktrinacije s strani matere, je potrebno izhajati iz v predmetnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in upoštevati A. željo, nenazadnje je stara že več kot 14 let ter izhajati iz njene koristi, tako glede same dodelitve, kot tudi glede stikov. Tako 9. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah določa pod 3: ,,Države pogodbenice spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi." V določbah ZZZDR pravni standard ,,korist otroka" ni opredeljen pozitivno, ampak negativno (člen 106/V ZZZDR), pri čemer pa je po izoblikovani sodni praksi stiki otroku niso v korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev, kot se je pokazalo v predmetni zadevi. Glede na A. vztrajno odklanjanje očeta in stikov z njim in to kljub temu, da od marca ni več živela pri materi in da so bile vključene strokovne institucije, ob upoštevanju, da je otrokova konkretna korist najvišje odločilno merilo za vse odločitve o stikih, je sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek pravilno odločilo, da se očetu odvzamejo stiki z A., saj deklica stike odklanja in pomenijo zanjo psihično obremenitev, kot je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Pri tem ni bistveno ali je takšno dekličino ravnanje res posledica tožničinega ravnanja zaradi onemogočanja stikov z otrokom, kot izpostavlja pritožba, ki bi ji bilo v tem delu pritrditi, saj je bila tožnica zaradi tega celo pravnomočno kazensko obsojena. Prisilno izvrševanje pravice do stikov roditelja, ki nima otroka pri sebi, je navzkriž z otrokovo pravico do stikov, v kolikor le-ta stike vztrajno odklanja in bi mu pomenili psihično obremenitev, kot je to v predmetni zadevi. Ni pa mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da deklica ni sposobna razumeti pomena svoje izjave in odločati o njenih posledicah. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze in tudi glede na A. starost (stara je več kot 14 let) pravilno zaključilo, da je slednja sposobna razumeti pomen svoje izjave in njene posledice in tako pravilno upoštevalo njeno željo ter se pritožba neutemeljeno sklicuje na do sedaj ugotovljeni PAS sindrom ter da ni primerjave z do sedaj izvedenimi psihološkimi testi, saj je potrebno upoštevati A. željo in A. korist; pri tem višje sodišče tudi nima pomislekov, da ni bilo potrebe po pribavi psiholoških testov in je neutemeljena tudi ta pritožbena graja.

19Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje, da je sodišče imelo zakonska pooblastila v zvezi z možnostjo izdaje začasne odredbe in da ni bilo razlogov za predodelitev ter v zvezi s tem izpostavlja tako odpustno pismo Klinike za pediatrijo, kot tudi odpustno pismo Oddelka za otroško psihiatrijo, Psihiatrične klinike in A. izostanke iz šole. Višje sodišče soglaša z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča, da so podane spremenjene razmere, ki zahtevajo predodelitev otroka k materi in v zvezi s tem povzema tudi ugotovitve, da pri mladoletni A. ni najti oškodovanosti, ki bi jo lahko pripisali dosedanjemu okolju. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bi bilo potrebno določiti izvedenski tim s strani strokovno najvišje usposobljenih psihiatrov in psihologov ter da se odločitev izvedenke v tem postopku, ki se je odločila drugače, izkustveno ne da preveriti. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze v predmetnem postopku utemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenskega tima, prav tako ni bila potrebna pridobitev mnenja psihiatra. Tako iz izvedenskega mnenja mag. H.M., kot tudi iz izpovedbe priče U., pediatrinje (ki je povedala, da je A. zdrava, običajna deklica) izhaja, da ni bilo potrebe po pritegnitvi izvedenca psihiatra. Res je, da je odklonilni odnos deklice do očeta lahko oziroma je celo zelo verjetno, da je posledica napačne vzgoje, tako imenovanega PAS sindroma -indoktrinirasti s strani matere, kot sta ugotavljala izvedenca dr. P. in mag. T.P.J. v prejšnji pravdi, vendar je potrebno upoštevati sedanje stanje, dekličino željo in voljo in dejstvo, da deklica kljub temu, da živi ločeno od matere in da so bile angažirane strokovne institucije, očeta in stike z njim še vedno odklanja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaupalo izvedenki, saj ima slednja ustrezno strokovno znanje.

20Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da v predmetnem postopku ni bila omogočena po določbi 8. člena ZPP prosta dokazna ocena ter da izostanek sodniškega sklepanja na podlagi strokovnih argumentih predstavlja po prepričanju tožene stranke bistveno pomanjkljivost sodbe in je zanjo kot pravni in moralni argument kot taka v celoti nesprejemljiva". Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz koristi otroka - mladoletne A., pravilno ocenilo dokaze in v napadeni sodbi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

O pritožbi toženca:

21Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o zagrešeni absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 1. točki 339. člena ZPP, ker o zadevi ni odločal senat, kar da določa 2. točka 34. člena ZPP. 34. člen ZPP je bil z novelo ZPP-D (Ur. I. RS, št. 45/2008), ki velja od 1.10.2008 dalje, črtan, tako da je glede na člen 130/1 ZPP-D v zadevi pravilno odločala sodnica posameznica. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o zagrešeni absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in se da preizkusiti. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno izpostavlja obrazložitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe (da A. v S. ne nastaja težko nadomestljiva škoda) ter da je sedaj sodišče s sodbo A. dodelilo materi in jo pošilja nazaj v nezdravo patološko okolje, kjer je bila in bo tudi v bodoče nenehno izpostavljena na zunaj nevidnemu psihičnemu nasilju in diskriminaciji s strani matere in njenih bližnjih sorodnikov, kar je tudi sam doživljal na lastni koži, v času, ko so še živeli skupaj in je bil zato prisiljen v letu 2001, da se odseli.

22Toženec v pritožbi izpostavlja, da mu je mati - tožnica zlonamerno onemogočila stike z otrokoma, na A. vršila projekt indoktrinacije, ter da ga je v posledici tega A. zasovražila, mati je toženca prijavila za kazniva dejanja, šlo je za lažni konstrukt spolne zlorabe. Na podlagi teh dejstev in lastnih izkušenj je toženec osebno prepričan, da tožnica kot mati zaradi svojih osebnostnih lastnosti ni in nikoli ne bo sposobna razumeti in delati v dobrobit otroka, ampak ju je rodila le zase in ju zlorabljala v lastnem projektu. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo spremenjene razmere, kot je bilo že obrazloženo in da korist otroka in ne matere zahteva, da se A. predodeli materi. Toženec sam navaja, da ga A. sovraži. Tudi v kolikor A. očeta odklanja zaradi prejšnje neprimerne vzgoje s strani matere in njene indoktrinacije, je vendarle za odločitev bistveno: da je A. glede na svoja leta sposobna izoblikovati svojo voljo, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja mag. H.M., izpovedbe priče U., nenazadnje tudi iz razgovora sodnice z mladoletno A. ter mnenja CSD; v to tudi višje sodišče ne dvomi. A. je dopolnila že 14 let, njena edina želja je ostati pri materi. Izvedenka ugotavlja, da ,,bodo koristi ml. A. najbolj zavarovane, da se bo duševno in telesno do njene polnoletnosti normalno razvijala, tako da bo živela z materjo" (list. št. 204 v spisu). Res je, da je mati ignorirala sodne odločbe, da je bila zaradi onemogočanja stikov tudi pravnomočno kazensko obsojena, vendar pa je glede na ugotovitve izvedenke in specifično situacijo v predmetni zadevi, ko A. očeta še vedno odklanja ter ob upoštevanju A. želje, potrebno izhajati iz A. koristi in želje, kot je to pravilno upoštevalo pri odločanju prvostopenjsko sodišče. Pri tem je potrebno izhajati iz sedanje situacije, nenazadnje je v predmetni pravdi izvedenka edina tožnico tudi uspela pregledati, saj se v prejšnji pravdi mati, kot je pravilno izpostavilo tudi prvostopenjsko sodišče, vabilom izvedencem ni odzivala, res je ignorirala sodne odločbe (za kar pa je bila pravnomočno obsojena), vendar sta tako izvedenka, kot tudi Center za socialno delo (na to pa kažejo tudi posredno izvedeni dokazi), ugotovila, da je A. pri materi v ustreznem okolju. Predvsem pa je treba izhajati iz želje A. in njenih koristi. Glede na navedeno se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje, da v izvedeniškem mnenju in v sodbi ni izkazanih nobenih preverljivih in dokazanih dejstev glede primernosti oziroma osebnostnih lastnosti starša, na osnovi katerih se lahko zaupa mladoletni otrok v varstvo, vzgojo ter da sodba temelji na volji in želji indoktriniranega otroka, ki se svojih posledic ne more in ni sposoben zavedati. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da sodišče nepravilno ni izvedlo nobenih dokazov, ki jih je predlagal toženec in da izvedeniško mnenje mag. H.M. ni izdelano v skladu s 246. členom ZPP, da se ukvarja le s tožencem in podaja zanj žaljive vrednostne ocene. Višje sodišče meni, da je glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ostale dokazne predloge toženca, ter da je izvedensko mnenje ustrezno izdelano v skladu z 246. členom ZPP; izhajalo pa je predvsem iz koristi A., ki jih je potrebno varovati. Res je, da je v prejšnji pravdi bil s strani izvedencev toženec okarakteriziran kot oseba, ki se mu otrok lahko brez vsakih zadržkov zaupa v vzgojo in varstvo, kar izpostavlja tudi v pritožbi, vendar je glede predodelitve otroka potrebno upoštevati ugotovitve v tem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno akceptiralo izvedensko mnenje glede na ostale izvedene dokaze, ki so potrdili A. izrecno odklanjanje očeta ter izvedenki ni mogoče očitati pristranskosti, kot jo prikazuje pritožba. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo izvedbo ostalih dokazov glede na tudi v tej sodbi izpostavljena dejstva: A. je sposobna izoblikovati svojo voljo, njena edina želja je živeti pri materi in z bratom; da živi pri materi, je A. v korist in je zato sodišče to pravilno upoštevalo. Tako ni bilo potrebe po pritegnitvi izvedenskega tima strokovnjakov pri Medicinski fakulteti, kot je predlagal toženec. Prav tako ni bilo potrebe po pritegnitvi psihiatra. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je izvedenka ugotovila, da A. nima takih motenj, ki bi zahtevale pritegnitev psihiatra. Tudi priča U. je izpovedala, da je deklica običajen otrok. Res je, da izvedenka PAS sindroma v svojem izvedenskem mnenju ni omenila, saj je pravilno izhajala iz ocene A. in sedanje situacije. Kot je bilo že poudarjeno, je potrebno upoštevati razmere, ki so se pokazale po pravnomočnosti prve sodbe, A. starost, njene želje in njeno voljo (tudi v kolikor je do nje prišlo zaradi vpliva matere, kot so ugotavljali izvedenci v prejšnji pravdi). Nedoletna A. je očitno od očeta tako odtujena, da ga ne sprejema, ne želi z njim nobenih stikov; kljub temu, da daljše obdobje ni živela z materjo, z očetom odklanja kakršnekoli stike.

23Toženec v pritožbi poudarja, da bi morale biti koristi matere izvzete, da bi mati morala otroka pripeljati na stike, ne pa, da ima otroka zato, da na njej služi denar in ji pomeni samo vir prihodkov; mati nikoli ni delala, prihajala je po zvijačah do sredstev in je tako prejela otroški dodatek, bila je v kazenskih postopkih ter je bila zaradi ponarejanja listin in zlonamernega preprečevanja stikov že pravnomočno obsojena, manipulira z otrokom, da ne gre zanemariti materine dvojne vloge na pediatriji v Ljubljani glede stikov, da je mati delala v nasprotju z dobrobitjo lastnega otroka, ker da ima samo en cilj, maščevati se očetu in mu prepovedati stike z otrokom, kar je naredila tudi s sinom, ki je zabredel v dejanja nasilja, ponareditve listin in da želi sam to pri A. preprečiti; opozarja tudi na številne pritiske. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče poudari, da je prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni izhajalo iz koristi matere, ampak iz koristi otroka, ki jo je potrebno varovati. Žal A. očeta odklanja, tudi če je to posledica prejšnje neprimerne vzgoje, A., ki bo letos oktobra stara 15 let, vendarle ni mogoče prisiliti, da zaživi z očetom in da z njim vzdržuje stike proti njeni volji. Glede na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani razlogi za predodelitev A. materi.

24Višje sodišče soglaša s tožencem, da ni primerno kakršnokoli izpostavljanje zadeve v medijih, kot je bilo storjeno, saj to škodi mladoletni A.

25Kot je bilo že obrazloženo v prvostopenjski sodbi in tudi v tej sodbi glede na izpostavljene ključne ugotovitve ni potrebe za pribavo novega izvedenskega mnenja in je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev glede predodelitve otroka materi.

26Toženec se ne strinja, da se mu odvzame pravica do osebnih stikov s hčerko ter izpostavlja v poročilu Klinike z dne 2.7.2008 izpostavljeno nezaupanje matere v delo institucije, ki že kaže na patološke dimenzije ter da je mnenje izvedenke ter sodba v nasprotju z usmeritvami UKC iz Ljubljane, mati je dolžna pripraviti otroka na stike, a je ravnala nasprotno, otroku je lagala in ga indoktrinirala. Ne strinja se z izvedenko, da je od njega odvisno, kdaj bo imel stike z otrokom. Po mnenju toženca bi sodišče in izvedenka morala upoštevati navodila, predstavljena na posvetu sodnikov o vlogi izvedenca klinične psihologije. Meni, da so potrebni stiki ter da to izhaja tudi iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. In 75/2007, ki ga je potrdilo tudi višje sodišče ter predlaga, da naj višje sodišče v primeru, če se otrok dodeli materi, določi tudi stike med njim in mladoletno A. dvakrat tedensko po dve uri na CSD. Res je, da prim. M.B.K. dr. med,. spec. psihiatrije v poročilu Pediatrične klinike, službe za otroško psihiatrijo zapiše tudi ,,skrajno nezaupanje matere v delo vseh institucij postaja nerazumno in že kaže patološke dimenzije" (list. št. 88), vendar pa ta zapis po mnenju višjega sodišča ne more imeti odločilnega vpliva glede dodelitve otroka in stikov. Višje sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da z ozirom na to, da A. stike izrecno odklanja in da se tudi ob pomoči strokovnih institucij stanje ni spremenilo in ob upoštevanju koristi otroka v konkretnem primeru trenutno A. ni v korist, da bi imela kakršnekoli stike z očetom, saj zanjo predstavljajo psihično obremenitev, kot pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče. Res je, da je bila mati dolžna omogočati stike med A. in očetom, da prej ni tako ravnala, vendar pa je potrebno upoštevati, da A. sedaj sama odklanja kakršnekoli stike z očetom in tudi v kolikor je ta odklonitev posledica prejšnje nepravilne vzgoje, A., ki je že dopolnila 14 let, sedaj ni mogoče prisiliti, da vzdržuje z očetom stike. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče bi ti stiki pomenili psihično obremenitev, v takem primeru pa stiki otroku niso v korist, sodišče pa je dolžno izhajati iz koristi otroka. Višje sodišče se tudi strinja z izvedenko, da je toženec tisti, ki lahko s svojim ravnanjem najprej privede do vzpostavitve stikov.

27Neutemeljena je tudi pritožbena graja glede preživnine, ki jo je sodišče naložilo v plačilo tožencu - v višini 280,00 EUR. Toženec v zvezi s tem izpostavlja, da se premoženjske razmere niso bistveno spremenile, da je bila njemu v prvem postopku najprej dosojena preživnina 167,00 EUR ter da se je po obravnavi pozanimal na CSD, da mati prejema za mladoletno A. in za sina otroški dodatek v višini 255,50 EUR ter denarno socialno pomoč v višini 340,00 EUR, tega pa ni povedala na glavni obravnavi. Meni, da je preživnina 167,00 EUR dovolj visoka in da ni razlogov, da bi moral plačevati 280,00 EUR mesečno. Višje sodišče nima pomislekov k ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da znašajo mesečne potrebe mladoletne A. cca 466,00 EUR, kar je tudi ustrezno utemeljilo in tega tudi toženec posebej ne graja. Glede na toženčeve prihodke, kot jih ugotavlja prvostopenjsko sodišče - mesečna plača 1.300,00 EUR in materine dohodke po njeni izpovedbi 250,00 do 300,00 EUR, čemur sodišče niti ni sledilo, saj ima vlogo za dodelitev denarne pomoči, pri čemer je tudi izpovedala, da za sina Primoža prejema otroški dodatek v znesku 135,00 EUR mesečno, je po mnenju višjega sodišča ustrezna preživnina, ki jo je toženec dolžan plačevati mladoletni A., znesek 280,00 EUR, tudi v primeru, če mati sedaj dobiva denarno socialno pomoč in otroški dodatek za A. v višini 135,00 EUR, kot izpostavlja pritožba (kar sicer iz predloženega zapisnika ne izhaja). Sodišče prve stopnje je tako tudi glede prisojene preživnine sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, preživnina je določena v skladu s 129. členom ZZZDR. Glede na navedbe tožnice v njeni pritožbi pa je zaželeno, da preživnino nakazuje na tožničin račun.

28Toženec v pravočasni dopolnitvi pritožbe izpostavlja pričanje specialista klinične psihologije Z.Z. v pravdi (P 298/2001, kasneje P 253/2004 in na koncu P 110/2007) ter izpovedbo prvega izvedenca v tisti pravdi mag. Bojana Šinka, da bo tako nadaljnje ravnanje matere vplivalo na negativen osebnostni in čustveni razvoj obeh otrok, kar se danes potrjuje pri obeh - že polnoletnem sinu in A. ter predlaga, da se ,,analizira tožbeni zahtevek P 110/2007 in ugotovitve ter zaključki in se tožba P 93/2008 zavrne kot neutemeljena, saj ne navaja nobenih novih dejstev ali okoliščin za argumentirano predodelitev ml. otroka. Prav tako izhajajo take ugotovitve tudi iz mnenj ostalih izvedencev od dr. P. 2 x, dr. T. in P.". Prilaga tudi mnenje in pripombe Z., kar se naj upošteva kot dodaten dokaz pri izpodbijanju mnenja izvedenke mag. H.M. Tudi te pritožbene navedbe, pri čemer toženec sicer pravilno navaja ugotovitve izvedencev v prejšnji pravdi, ter priloženo mnenje Z., ne morejo omajati pravilnosti prvostopenjske odločitve glede predodelitve nedoletne A. materi. Kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, pa tudi že višje sodišče v tej sodbi, so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za predodelitev otroka po četrtem odstavku 421. člena ZPP. Potrebno je upoštevati sedanje stanje - A. očeta odklanja , tudi vsake stike z njim in to kljub angažiranju oziroma pomoči strokovnih institucij, česar izvedenci v prejšnji pravdi niso mogli predvideti, ter izhajati iz koristi otroka, kot tudi upoštevati A. željo, ki jo je sposobna oblikovati; pri A. pa tudi ni bilo najti oškodovanosti, ki bi jo lahko pripisali dosedanjemu okolju - življenju z materjo. Kot je bilo že pojasnjeno, je izvedeniško mnenje mag. H.M. strokovno in argumentirano.

O pritožbi tožnice:

29Višje sodišče nima pomislekov k ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega sodišča, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe (A. ni nastajala težko nadomestljiva škoda), kar je prvostopenjsko sodišče tudi ustrezno utemeljilo in ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam tožnice. Res je, da A. želi k materi, vendar je pri izdaji začasne odredbe potrebno upoštevati vse pogoje glede izdaje začasne odredbe. Gre za odločilno spremembo in je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da trenutno A. ne nastaja težko nadomestljiva škoda, niti ni izpostavljena nikakršni obliki nasilja toženca in je zato predlog tožnice za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo. Upoštevajoč vse okoliščine primera je bilo pravilno, da se glede A. predodelitve počaka na pravnomočnost predmetne sodbe, (sedaj je z odločitvijo višjega sodišča postala pravnomočna).

30Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam glede stroškov. Sodišče prve stopnje je po 413. členu ZPP pravilno odločilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške postopka ter pri tem upoštevalo vse okoliščine tega primera (strošek izvedenke je bil krit iz proračunskih sredstev).

31Po obrazloženem je višje sodišče pritožbe toženca in tožnice zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

32Odločitev višjega sodišča temelji na 353. členu ZPP ter na 2. točki 365. člena ZPP (glede sklepa).

33Po členu 165/1 ZPP v zvezi s členom 154/1 ZPP, krije tožnica sama svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela. Višje sodišče je tudi odločilo, da krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni bil potreben in ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (člen 165/1 ZPP v zvezi s členom 155 ZPP). Toženec stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.