5.a člen ZZZDR-UPB1

Podlaga izpodbijani odločitvi je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je sprva visok konflikt med strankama tekom postopka otopel z otrokovim odraščanjem, razkrivanjem otrokovega zdravstvenega stanja, pridobivanjem starševskih veščin obeh strank postopka in krepitvijo zavedanja o potrebnosti spremembe njunega odnosa v razmerju do otroka. Zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo staršema je pravilna, ker je v skladu z načelom največje otrokove koristi, ki odločilno preveva tehtanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na navedeno odločitev.

Redni telefonski stiki so torej ključnega pomena za korist otrok, ki mora biti temeljno vodilo pri ravnanju staršev, drugih oseb, državnih organov ter nosilcev javnih pooblastil (5.a člen ZZZDR).

Sodišče pri upoštevanju preživninskih zmožnosti ne upošteva le dejanskega premoženjskega stanja, temveč tudi premoženjsko stanje, ki bi ga vsak od staršev, realno gledano, lahko zagotavljal.

Zaključek sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru, da naj ima pri zaupanju otrok v vzgojo in varstvo prednost mati, temelji na dejanskih ugotovitvah, da je bila mati za otroke primarno negujoča oseba, da je tudi bolj "dorasla" vlogi starševstva, da postavlja do otrok višje zahteve, da je pri vzgoji bolj načrtna, bolj stroga, postavlja jasna pravila, da so ji pomembni šolski dosežki, lepo vedenje in poslušnost otrok. Oče pa je pri vzgoji bolj pasiven, pa tudi popustljiv in razvajajoč, vendar v odnosu do otrok nekoliko bolj čustveno topel.

Ker se tožeča stranka ni strinjala z zaupanjem v vzgojo in varstvo obema staršema, je pravilna odločitev, da skupno starševstvo ni možno. Pri ugotavljanju potreb posameznega otroka gre za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok. Kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora le-ta izpolniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve.

Cilj predodelitve otroka ni doseči realizacijo že dogovorjenih ali določenih stikov z otrokom, predodelitev ni sredstvo za obračunavanje med staršema, pa tudi procesa odtujevanja otroka, čeprav je zanj škodljiv, ni mogoče enostavno odpraviti s predodelitvijo drugemu staršu. Dvoma v pravilnost takšne odločitve ne vzbuja dejstvo, da sodišči nista opravili neformalnega razgovora z otrokom. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, jasno izražena otrokova volja tudi za tožnico ni sporna, zato ni videti pravega razloga, zakaj bi moralo sodišče otroka ponovno obremenjevati s konfliktom staršev in ga izpostavljati psihičnim pritiskom in neprijetnim občutkom.

Kadar sodišče otroka pozove, naj izrazi svoje mnenje, ker oceni, da je dovolj zrel in sposoben razumeti njegov pomen in posledice, je potrebno to mnenje tudi upoštevati. Vse odločitve, ki se tičejo otrok, morajo zato biti v največjo korist otroka. Otrokovo mnenje tako nima moči veta. Presojati ga je potrebno v kontekstu varovanja njegovih koristi. Odločitev o stikih zato ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da ni dvoma, da imata oba starša potrebne starševske kapacitete (to ugotavlja tudi druga izvedenka in to izhaja tudi iz mnenja CSD), a glede na zaključek obeh izvedenk, da starša še tudi po osmih letih trajanja obravnavane zadeve, nista zmožna konstruktivnega komuniciranja, ki je predpogoj za skupno starševstvo, je sodišče moralo sprejeti oceno, kateri od staršev bo dečkoma nudil boljše pogoje za stabilen razvoj, pri komu se počutita bolj sprejeto, varno in sproščeno.

Pri odločanju o tem, ali se dovoli prešolanje otroka, predstavlja eno izmed odločilnih okoliščin tudi ta, komu od staršev je/bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Ker o tem vprašanju še ni pravnomočno razsojeno, izbrana šola pa je praviloma dolgoročno povezana s krajem otrokovega bivanja – še posebej, če je med krajema bivanja staršev precejšnja razdalja – bi bilo v tem trenutku tudi po oceni pritožbenega sodišča preuranjeno presojati o tem, ali je prešolanje deklic v njuno največjo korist.

Tožnik ni aktivno legitimiran uveljavljati odškodnine za škodo, za katero meni, da je bila prizadejana njegovima otrokoma, ker država ni ustrezno zavarovala njunih interesov, pa bi jih morala. Če je škoda nastala otrokoma, lahko odškodnino zanjo uveljavljata le sama. Trditve tožeče stranke niso takšne, da bi omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku po ZVPSBNO, če bi bil tak zahtevek postavljen (pa ni bil), bi ga moralo sodišče prve stopnje (zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk) zavreči. Protipravnost je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti je odločilno, ali je sodnik ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Pravica do stikov med starši in otroki (za razliko od pravice staršev in otroka do skupnega življenja) pomeni po ustaljeni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenje; prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine. Dolgotrajno odločanje o dodelitvi deklice in njenih stikih z očetom ob vednosti sodišč, da mati deklico od očeta odtujuje, in ob hkratni nemož

Odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi drugostopenjskega organa za njim, da se tožnici in dekličinemu očetu otrok odvzame in namesti v rejniško družino, je po presoji sodišča pravilna. Pri odločitvi je bilo pravilno upoštevano, da so razlogi za odvzem otroka podani, ker starša mld. A.A. za hčerko sama nista zmožna skrbeti ter da za mld. A.A. tudi ni zmožen skrbeti materin partner. To izhaja iz vseh relevantnih poročil in mnenj. V nasprotnem primeru, z vrnitvijo mld. A.A. v matično družino, bi bil ogrožen dekličin zdrav psihofizični razvoj. Mld. A.A. je namreč jasno povedala, da si k materi ne želi, dokler bo pri njej tudi njen partner. Pred odločitvijo je tudi dala izjavo, da se z namestitvijo v rejniško družino, ki jo je tudi že spoznala, strinja. Z namestitvijo v rejniško družino se je strinjala tudi dekličina zagovornica-glas otroka.

Pravica do družinskega življenja otrok je opredeljena v 5. a členu ZZZDR. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z otrokovimi koristmi razdelilo otroke med starša in jih je s tem prikrajšalo za skupno družinsko življenje (pri tem je potrebno dostaviti, da so otroci približno v istem starostnem obdobju od 11 do 14 let) in da takšna razdelitev otrok ni v največjo korist mld. otrok, kot na to opozarja izvedenka, sodišče pa temu ne sledi. Toženec se je sicer v postopku na prvi stopnji zavzemal za skupno skrbništvo in tudi o tem sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne obrazložitve. Kot izhaja iz dejanskega stanja stanovanjskih razmer med obema staršema je oče ostal v stanovanjski hiši, mati pa ima stanovanje v neposredni bližini, tako da bi tudi glede na takšen način življenja bilo mogoče vzpostaviti skupno skrbništvo, vse z namenom, da se ohrani pravica do družinskega življenja ali pa vse tri otroke dodeliti enemu od staršev (bolj primerno materi), ne pa, da je sodišče prve stopnje otroke razdelilo. Dosedanje besedilo ZZZDR, ki pa ga je DZ presegel res ne omogoča takoimenovanega skupnega skrbništva brez soglasja staršev, ker pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tože

Toženka nikoli ni zahtevala, da se sistem skupnega skrbništva ponovno vzpostavi, zgolj hipotetična možnost, da bi lahko izvršitev tega dogovora zahtevala v sodni izvršbi, pa za izdajo začasne odredbe o predodelitvi otrok ne zadostuje. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom, načelo največje koristi otroka, zaradi česar bi (bo) moralo tudi izvršilno sodišče presojati, ali je izvršitev sodne odločbe res v skladu s koristjo otrok.

Drugi toženec je opustil svoje dolžno nadzorstvo, zaradi česar mu je tudi mogoče očitati neskrbno ravnanje (protipravnost). Vendar tožnikova škoda iz te protipravnosti ne izvira, ker se nevarnost, ki jo je bil drugi toženec s svojim dolžnim ravnanjem dolžan preprečiti, ni realizirala. Škodo je tožniku s svojim aktivnim in naknadnim ravnanjem povzročila tretje toženka, česar drugi toženec ni mogel in tudi ni bil dolžan predvideti in preprečiti.

Vloga centrov za socialno delo v postopkih v zvezi z otrokom je večplastna: nastopajo kot svetovalni organ (praviloma pred sodnim postopkom, ko udeleženim osebam pomagajo pri sklenitvi ustreznega sporazuma), kot strokovni organ (poročilo in mnenje, ki ga od CSD pridobi sodišče, ima bistvene značilnosti izvedenskega dela), lahko sodelujejo v postopku kot stranka oziroma udeleženec ali pa po končanem sodnem postopku spremljajo in zagotavljajo izvrševanje izrečenih ukrepov (npr. otrokovih stikov pod nadzorom). Enako kot za druge državne organe in nosilce javnih pooblastil v dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom pomeni otrokova korist temeljno vodilo tudi za njihovo delo in odločanje. To lahko zagotovijo le z medsebojnim sodelovanjem in koordiniranim delom z drugimi organi, ki prav tako sodelujejo ali odločajo v postopkih v zvezi z otrokom. Da pa bo njihovo delo lahko usklajeno z delovanjem drugih organov, je treba centrom za socialno delo omogočiti, da v takšnih postopkih na ustrezen način sodelujejo. Udeležba v postopku jim mora biti zagotovljena vsaj v tolikšnem obsegu, kolikor se odločitev nanje nanaša. V nasprotnem primeru se ravnanje, ki naj bi bilo v korist otroka, lahko

Pri odločanju o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo ni poudarek na pozitivnih in negativnih lastnostih staršev, temveč je glavno vodilo največja otrokova korist (5.a člen ZZZDR). Izvedenka je izpostavila, da je osebnostna ocena pri očetu ugodnejša. Oče je čustveno odzivnejši, stabilen, emocionalno obvladan ter sposoben empatije in prilagajanja čustvenim stanjem sebi najbližjih oseb. Sinovim potrebam zna dati prednost pred svojimi. Pri materi pa je izvedenka izpostavila njen prevladujoč negativni kognitivni slog, nezaupljivost do ljudi, močno kritičnost, prepričanje o njihovih napakah in odsotnost preverjanja navedenega z realnostjo. Kot ugotavlja izvedenka, lahko materini izbruhi škodujejo otrokovemu doživljanju ter njegovemu učenju ustreznih strategij za sproščanje lastnih nezadovoljstev. Mati ne prepoznava ustrezno otrokovih čustvenih stanj ter njegove zrelosti. V njenem odnosu do otroka je sodna izvedenka opazila nepredvidljivo menjavanje podcenjevanja in precenjevanja njegove zrelosti. Vse navedeno podpira zaključek sodišča prve stopnje, da je zaupanje v vzgojo in varstvo očetu A. v korist.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da otroka (vnuka predlagateljev) nista sposobna sama uresničevati svojih procesnih pravic in da so v predmetni zadevi pravice in koristi obeh otrok varovane že zato, ker sta predlagatelja v zvezi z udeležbo otrok v tem postopku kot nasprotnega udeleženca ozančila skrbnika otrok. Teh ugotovitev predlagatelja s pritožbo ne izpodbijata. Otroka sta imela možnosti biti slišana v tem postopku, saj sta bila zaradi zagotovitve svojih interesov dovolj vpletena v postopek odločanja o stikih s tem, ko je bil v postopku udeležen njun skrbnik, ki je uveljavljal in izpostavljal vse okoliščine, ki so otrokoma v korist.

Glede na obrazloženo, ko je sodišče upravičeno zavrnilo zahtevo toženca za predložitev testov, ter ob dejstvu, da izvedensko mnenje tudi ni edini in odločilen dokaz, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje odločilo o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni potrebno izvesti dokaza z drugim izvedencem, torej kontrolnega izvedenstva.

Nestrinjanje staršev pri odločanju o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, ne predstavlja psihičnega nasilja nad otrokom v smislu petega odstavka 3. člena ZPND. ZPND določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. Toda sedež odločanja o otrokovih stikih je in mora biti nepravdni postopek za ureditev stikov. Izvedba dokaza z izvedencem je za otroke nedvomno obremenjujoča, ponavljanje oziroma izvajanje tega dokaza v dveh postopkih pa še bolj, in torej nikakor ne bi bilo otroku v korist. Prav korist otrok pa je osnovno vodilo v vseh postopkih iz razmerij med starši in otroki, tudi v postopku po ZPND.

Namen stikov ni le v tem, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe ter da se s tem, da otroka vidi in z njim govori oziroma kakorkoli z njim komunicira, seznanja z njegovim duševnim in telesnim stanjem ter razvojem, temveč tudi in predvsem v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti. Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži navedene tri sklope pravnorelevantnih dejavnikov (otrokove potrebe, preživninske zmožnosti matere, preživninske zmožnosti očeta). Pri tem ne gre za matematičen pristop, ki bi temeljil na natančni oceni preživninskih stroškov in po katerem bi že vsaka sprememba omenjenih pravnorelevantnih dejavnikov porušila med njimi ugotovljeno sorazmerje, ampak za oceno. Preživninska zmožnost tožnice je večja od toženčeve, zato mora biti tudi bolj obremenjena s stroški preživljanja otroka. Upoštevaje, da je na tožnici večje breme varstva in skrbi za otroka, kar je v slovenski sodni praksi upoštevna okoliščina pri odmeri denarnega preživninskega prispevka, je pritožbeno sodišče ugotovljeno preživninsko breme med pra