6. člen ZZZDR-UPB1

Tožnik ni aktivno legitimiran uveljavljati odškodnine za škodo, za katero meni, da je bila prizadejana njegovima otrokoma, ker država ni ustrezno zavarovala njunih interesov, pa bi jih morala. Če je škoda nastala otrokoma, lahko odškodnino zanjo uveljavljata le sama. Trditve tožeče stranke niso takšne, da bi omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku po ZVPSBNO, če bi bil tak zahtevek postavljen (pa ni bil), bi ga moralo sodišče prve stopnje (zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk) zavreči. Protipravnost je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti je odločilno, ali je sodnik ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Pravica do stikov med starši in otroki (za razliko od pravice staršev in otroka do skupnega življenja) pomeni po ustaljeni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenje; prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine. Dolgotrajno odločanje o dodelitvi deklice in njenih stikih z očetom ob vednosti sodišč, da mati deklico od očeta odtujuje, in ob hkratni nemož

Odločitev za prešolanje je v korist otrokovega razvoja, spodbujanja njegove samostojnosti in večje možnosti za počitek in prosti čas, kljub njegovemu odklanjanju prešolanja. Tega je psihologinja CSD ocenila za pristnega, hkrati pa navedla, da ni mogoče izključiti manipulativnega vedenja očeta in odtujevanja. Slednja ugotovitev pa relativizira pomen otrokovega nasprotovanja prešolanju. Upoštevajoč okoliščine, v katerih je bilo otrokovo mnenje podano in okoliščine, ki se nanašajo na njegov razvoj, vzpodbujanje njegove samostojnosti, večje možnosti za počitek in prosti čas, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je prešolanje otroka v šolo v kraj njegovega prebivališča, v njegovo korist.

Izpodbijana odločitev o dodelitvi otrok k posameznim (petim) rejniškim družinam temelji na ugotovitvah strokovnega tima za družino, ki ga sestavljalo za navedeno področje strokovne osebe. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta ob upoštevanju ugotovljenih možnosti in ob sprejeti strokovni oceni, katera družina je najbolj primerna za posameznega otroka. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev najprimernejša glede na v postopku ugotovljeno visoko stopnjo ogroženosti mladoletnih otrok ter v postopku ugotovljene možnosti.

Tožena stranka je v odločbi pojasnila razloge za izdajo začasne odločbe, to je hudo čustveno stisko otrok, ki so jo zaznali različni strokovni delavci in ki je terjala takojšnje ukrepanje, brez izvedbe ugotovitvenega postopka. Razlog za izdajo začasne odločbe ni bil zgolj dogodek z dne 2. 2. 2016, četudi je bil, kot pravilno ugotavlja tožnica, povod za začasni odvzem otrok. Tožena stranka se z družino tožnice ukvarja več let in ob tem zaznava, da se konflikti med staršema, ob večkratnem obnavljanju partnerske zveze, prenašajo na odnose do otrok, oziroma da so otroci priča in del tega konfliktnega razmerja. Ocena ogroženosti, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, je bila tretja ocena, ki jo je za tožničino družino izdelala tožena stranka.

Ker starša zlorabljata alkoholne pijače, v družini pa je ob prisotnosti otroka prihajalo tudi do pogostih nasilnih izbruhov med staršema, je bilo po presoji sodišča dovolj podlage za zaključek, da je v družini ogrožen otrokov nadaljnji razvoj.

Hči ne želi živeti pri očetu in z njim odklanja vsakršne stike. Tudi v kolikor je sedanja hčerina volja posledica tako imenovanega PAS sindroma - indoktrinacije s strani matere, je potrebno izhajati iz v predmetnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in upoštevati hčerino željo, nenazadnje je stara že več kot 14 let ter izhajati iz njene koristi, tako glede same dodelitve, kot tudi glede stikov.

Zakonske določbe o predpisani obliki izjav za vpis in tudi spremembo vpisa o že danem priznanju očetovstva so kogentne narave. Že dane izjave o priznanju očetovstva so nepreklicljive zato, ker vplivajo na otrokov osebni status in jih zato ni mogoče poljubno spreminjati s preklicem, spremembami izjav in podobno. V pravdi, v kateri se uveljavlja neveljavnost priznanega očetovstva zaradi zmote, pa pomeni sklenitev sodne poravnave prav to: umik veljavno danega in v matičnem registru že vpisanega priznanja tožnikovega očetovstva in umik materinega soglasja k priznanju. Ali z drugimi besedami: tega, česar pravdni stranki zaradi prisilnega predpisa nista mogli doseči pri matičnem organu z umikom priznanja in umikom soglasja, sta z lastnimi procesnimi razpolaganji dosegli v pravdi s sklenitvijo sodne poravnave, ki jo je sodišče z zapisom poravnave tudi odobrilo. Ker gre za nedovoljeno procesno razpolaganje strank, ki je v nasprotju s prisilnim predpisom tretjega odstavka 20. člena ZMatR oziroma ga je obšlo, sodišče take sodne poravnave ne bi smelo odobriti.

Glede na to, da stike v prvi vrsti legitimira otrokova korist, je možna njihova omejitev samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Pri ureditvenih začasnih odredbah je potreben restriktiven pristop, saj je uporaba tega pravnega sredstva pogojena z nevarnostjo, da bi v primeru, če bi se predlagateljev predlog na koncu izkazal za neutemeljenega, lahko bila, ob takšnem načinu stikov, kot jih predlaga predlagatelj s svojo začasno odredbo, zelo načeta ali pa celo porušena čustvena navezanost in povezanost otrok z materjo.

Otroke je mogoče staršem odvzeti in oddati v vzgojo in oskrbo drugi osebi šele, ko se na podlagi verodostojnih dokazov, ki morajo biti v spisih, ugotovi, da pri starših ni pogojev, ki bi zagotavljali normalen fizični in psihični razvoj otroka. Ker je bilo dejansko stanje glede tega v obravnavanem primeru sporno, in sta tožnika predlagala izvedbo dokazov pred sodiščem, je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave.

Protipravno je vsako tisto ravnanje, ki ni v skladu s pravnimi prepisi, civilizacijskimi normami, dostojnostjo, primernostjo, lepim vedenjem, z navadami preudarnega in dostojnega človeka. Starši so dolžni v okviru roditeljske pravice skrbeti za otroka, za njegovo življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi. Skrb staršev je še intenzivnejša, če gre za duševno prizadetega otroka (v konkretnem primeru avtističnega otroka). Zagotavljanje otrokove koristi je temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka, in velja tako za starše kot tudi za vse javne organe. Po oceni pritožbenega sodišča so starši in sestra duševno prizadetega otroka ravnali pravilno, ko so potem, ko so pri njem zaznali spremembe vedenja in nenavadno obnašanje, regairali tako, da so o svojih domnevah obvestili vodjo otrokove skupine v zavodu in policijo. Nič protipravnega tudi niso storili s tem, ko so se obrnili na Svetovalni center za otroke in mladostnike na Gotski 18 v Ljubljani. Ker je ugotovljeno, da toženci drugim nepooblaščenim osebam svojih sumov niso raznašali, njihovo ravnanje po oceni pritožbenega sodišča ni protipravno,

V tej zadevi se je moralo sodišče prve stopnje soočiti z zahtevno nalogo presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, naj se mladoletni J zaupa v varstvo in vzgojo njej, ki je bil v konfrontaciji z zahtevkoma samega mladoletnega otroka in tožene stranke. Ker otroci uživajo posebno državno varstvo (53. člen Ustave RS), je postopalo povsem pravilno, ko je pri tehtanju nasprotujočih se zahtevkov kot temeljni kriterij upoštevalo zagotavljanje otrokove koristi.

Dejstvo, da je bila med prizadeto stranko in otrokom vzpostavljena družinska vez, je pomembno tudi zaradi tega, ker morajo upravni organi, ki odločajo o stikih, v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi s stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. V konkretnem upravnem sporu je bistveno vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili ter da bi bili vsi trije pripravljeni za ponovno vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da j

Presoja koristi otroka glede dodelitve ob razvezi staršev. Presoja preživnine za mladoletnega otroka.