421. člen ZPP

Sodišče odloča glede na stanje na dan zaključka sojenja, torej konca glavne obravnave. Do tedaj je dolžno upoštevati vse morebitne spremembe, ki se zgodijo med postopkom. Za zavarovanje stanja oz. regulacijo morebitne vmesne ogroženosti otrok so tudi med postopkom, ki je zaradi narave dokazov včasih žal (pre)dolgotrajen, na voljo ustrezna pravna sredstva, ki jih je sodišče v konkretnem primeru tudi uporabilo; izdalo je začasno odredbo o stikih med materjo in otrokoma.

Z izpodbijano sodbo ni odločeno o preživnini, sprejeta odločitev o vzgoji, varstvu in stikih pa ni predmet pritožbenih razlogov. O preživnini za otroka sodišče prve stopnje ni odločalo, čeprav se v primeru odločitve o vzgoji, varstvu in stikih vedno odloča tudi o preživnini zanj. Sodišče prve stopnje ni tako ravnalo zato, ker tožnica tega ni zahtevala, čeprav sodišče v teh primerih niso vezana na zahtevek strank. Tožničino pritožbo bi zato sodišče lahko upoštevalo kvečjemu kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V skladu s sodno prakso je pritožbeno sodišče sledilo tudi pritožbi glede porazdelitve bremena prevozov mladoletne hčerke na stik. Dosedanja sodna praksa namreč napotuje, da je treba breme prevozov praviloma porazdeliti med oba starša, zato je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi ter odločilo, da oče na začetku stika prevzame hčerko na domu matere, predlagateljica pa jo ob koncu stika prevzame na domu očeta, ves čas pa se lahko glede prevozov starša medsebojno dogovarjata, enako pa tudi velja, da sta se starša dolžna zaradi koristi mladoletne A. tudi dogovarjati glede izvajanja stikov, ki niso določeni s sodno odločbo, vse z namenom, da omogočita ustrezen razvoj otrokove osebnosti, še posebej ob ugotovljenem, da sta oba starša primerna.

Strokovno področje in ustrezna raziskovalna metodologija na tem področju sta nujno (neločljivo) povezani. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo argumentaciji izvedenca F. F., da G. G. ni specialist klinične psihologije, zato za presojo izvedenskega mnenja s tega področja nima ustreznih kompetenc. Izvedensko mnenje izvedenca F. F. ni temeljilo le na t.i. projekcijskih testih. Uporabil je kombinacijo več različnih in standardiziranih psiholoških testov, ki jih je na podlagi svojega strokovnega znanja in izkušenj ustrezno interpretiral - skupaj z ugotovitvami, pridobljenimi na podlagi intervjuja oziroma opazovanja staršev in otroka. Upošteval je celoten kontekst zadeve, tudi to, kar je deklica že vse doživela, vse spremembe, ki so jo doletele, njeno umeščenost v širše socialno okolje in podobno.

Sodišče prve stopnje je stike med nasprotnim udeležencem in mld. A. spremenilo tako, da potekajo preko razglednic v obliki kratkih pozdravov očeta sinu. Ugotovljeno je bilo, da so očetova neustrezna ravnanja – kot npr. prepiri, nasilje, tepež, suvanje, grožnje, projeciranje krivde za nastale težave v mater – ovirala otrokov avtonomni razvoj. Motena je njegova identifikacija z očetom, saj oče s svojimi reakcijami ni ustrezen identifikacijski model. Zaradi kritik in neustreznih ravnanj je škodljivo vplival na A.-jevo samopodobo in njegovo zaupanje vase. A.-jev občutek varnosti je ogrožen, zaradi njegove anksioznosti in napetosti pa je mogoče z zanesljivostjo sklepati na posttravmatsko stresno motnjo.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da se mladoletni sin pravdnih strank ne predodeli v nadaljnjo varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici.

Ker nima obveznosti samo dekletov oče, ampak ima šolske in izvenšolske obveznosti tudi A., je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 421. člena ZPP odločilo, da stiki med A. in njenim očetom izven okvirov, ki so določeni v izpodbijani sodbi, potekajo po dogovoru, in sicer na željo in pobudo A., ki jo sama poda očetu, saj je glede na starost k stikom, ki jih morebiti ne bi želela, ali kraju izvedbe stikov, ne bo mogoče prisiliti. Dolžnosti prispevati k preživljanju mladoletne hčerke, se oče ne more razbremeniti z navedbo, da bi hčerka lahko znižala preživninsko obveznost, če bi poleg šolanja delala in si tako izboljšala življenjski standard. Otroke so namreč do polnoletnosti, oziroma dokler se šolajo, do dopolnjenega 26. leta, dolžni preživljati njihovi starši.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da ni dvoma, da imata oba starša potrebne starševske kapacitete (to ugotavlja tudi druga izvedenka in to izhaja tudi iz mnenja CSD), a glede na zaključek obeh izvedenk, da starša še tudi po osmih letih trajanja obravnavane zadeve, nista zmožna konstruktivnega komuniciranja, ki je predpogoj za skupno starševstvo, je sodišče moralo sprejeti oceno, kateri od staršev bo dečkoma nudil boljše pogoje za stabilen razvoj, pri komu se počutita bolj sprejeto, varno in sproščeno.

ZNP ni urejal vprašanja stroškov postopka v zadevah iz razmerij med starši in otroki, zato je treba upoštevati določbe ZPP (37. člen ZNP). Ne glede na to, da je bil predlog umaknjen, je treba kot osnovno pravilo odločanja o stroških postopka upoštevati določbo 413. člena ZPP (v skladu s prvim odstavkom 216. člena ZNP-1), da se o stroških postopka odloča po prostem preudarku.

Stališče pritožnika, da odraščanje ne predstavlja bistvene spremembe okoliščin, saj gre za neizogibno dejstvo vsakega otroka, ni pravilno. Pri odločitvi o spremembah stikov je prilaganje življenjskim spremembam namreč nedvomno pomemben in upoštevan materialno pravni dejavnik, ravno zaradi različnih čustvenih in razvojnih potreb otroka pri odraščanju.

Prednost matere je v tem, da je bolj kritična do konfliktov s svojim bivšim partnerjem, da vanje deklice ne vpleta in je s tem psihično ne obremenjuje, kar pomeni, da ima do nje več empatije in bolj upošteva njene potrebe. Z očetom je pripravljena sodelovati in je od njega tudi učinkovitejša pri postavljanju zahtev do deklice. Deklica je na mamo navezana, čustveno ji je bližje in si želi biti več pri njej. Okoliščina, da sta obe ženskega spola in da je zato mati ustrezen identifikacijski model, je le ena od okoliščin, ki so tehtnico, komu dodeliti varstvo in vzgojo deklice, nagnilo v smeri matere. Ker je deklica zaupana v varstvo in vzgojo materi in je zato mati tista, ki sprejema odločitve v zvezi z dnevnimi potrebami deklice, ji mora oče izročiti tudi dekličino zdravstveno izkaznico. Zakaj sodišče ni angažiralo novega izvedenca je ustrezno obrazložilo. Izvedensko mnenje je sinteza ugotovitev, pridobljenih na podlagi intervjuja vsakega od staršev in deklice, psihodiagnostičnih preizkusov, psiholoških pregledov ter opazovanja odnosov. Nestrinjanje z ugotovitvami v izvedenskem mnenju in zasledovanje drugačne interpretacije ugotovljenih okoliščin ne predstavljajo utemeljeneg

Sodišče je presodilo, da v času po sklenitvi sodne poravnave niso nastale takšne spremembe, ki bi pomembno vplivale na oceno njunih starševskih kapacitet in bi lahko predstavljale utemeljen razlog za spremembo odločitve glede zaupanja skupnega sina v varstvo, vzgojo in oskrbo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da mora biti sprememba pravno relevantnih okoliščin na katerih sloni prvotna odločitev bistvena, saj vsakršna sprememba še ne more povzročiti nove dodelitve otroka.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikove navedbe o odtujevanju in pravilno ugotovilo, da proti skupnemu starševstvu govori precej zaostren konflikt med staršema z nezmožnostjo komunikacije, ki ne omogoča vsakodnevnega dogovarjanja in usklajevanja njunih stališč glede otroka, tožnik z izpostavljanjem, da ima mld. A. oba starša enakovredno rad, neuspešno vztraja pri stališču, da bi morala tudi oba (ločena) starša imeti brezpogojno enakovredne pravice do otroka v smislu celovite odgovorne vloge starševstva in enakim časovnim razponom skrbništva (skupno starševstvo).

Določba 103. člena ZNP-1 sodišču sicer omogoča, da v sklepu, s katerim odloči o otrokovih stikih, izreče tudi denarno kazen za primer, če starši ne ravnajo v skladu s tem sklepom. Vendar pa za obravnavani primer ni uporabljiva, saj se je postopek pričel pred uveljavitvijo prej navedenega zakona.

Pravica do stikov je tako pravica staršev kot pravica otroka. Vendar pa je otrok osrednja osebnost te pravice. Stike legitimira v prvi vrsti otrokova korist, zato lahko sodišče pravico staršev do stikov omeji, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (peti odstavek 106. člena ZZZDR).

Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da se mld. otrok pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo materi, sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije. Izvedenka je pri izdelavi in podaji izvedeniškega mnenja uporabila med drugimi tudi Rorschachov test in Likovni test Benderjeve. Vendar pa pritožbene trditve, utemeljevane s Poročilom, ne morejo omajati njegove strokovne prepričljivosti. Poročilo izpostavlja strokovno vprašljivost projekcijskih metod in strokovnih referenc izvedencev za izdelavo sodnih izvedenskih mnenj s področja psihologije. Nobeno od teh pa ne spada v področje strokovnega znanja sodišča oziroma pristojnosti njegovega preverjanja ob imenovanju izvedencev. Je pa Poročilo izzvalo strokoven odziv Razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo pri Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije. Ta strokovni organ pa je v Recenziji Poročila dne 10. 3. 2020 odgovoril na ugotovitve, mnenja in zaključke dr. I. A. v Poročilu ter podal nanje pripombe in strokovne pomisleke. Te pa tako v zvezi s strokovno primernostjo izvedene analize, trditev o strokovni neprimernosti in neuporabi Rorschachovega preizkusa in Likovnega testa Bend

Zaradi omenjenega učinka sodne poravnave ne bis in idem (kar zajema sodna poravnava ne bi več smelo biti predmet razpravljanja in odločanja) in zaključka, da ne obstojijo spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevale poseg v sodno poravnavo, sodišče ni imelo podlage za spremembo dogovora med pravdnima strankama, sklenjenega s sodno poravnavo. Do spremembe dogovora bi lahko prišlo le z dogovorom oziroma v soglasju pravdnih strank.

Izjema, ki omogoča olajšan postopek umika tožbe (prvi odstavek 417. člena ZPP), se sistemsko nahaja v 2. podpoglavju 27. poglavja in ima naslov "Postopek v zakonskih sporih", to pa spori iz razmerja med starši in otroki niso, zato se izjema iz prvega odstavka 417. člena ZPP na te spore ne more raztezati. Odločanje o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka o stikih ter o preživnini je sicer lahko del postopka, ki teče na podlagi razvezne tožbe, ni pa to nujno. Tudi določba drugega odstavka 421. člena ZPP jasno kaže, da zahtevki v zvezi z otroki niso vezani na razveznega, saj vezanost sodišča tu glede na jasno in izrecno zakonsko besedilo sploh ne obstaja. V vsakem primeru gre v navedenem obsegu za spor iz razmerja med starši in otroki (drugi odstavek 406. člena ZPP) in ne za zakonski spor. Za spore o razmerjih med starši in otroki pa ZPP nima posebnih določb glede umika tožbe, zato veljajo splošne določbe o umiku. Te pa terjajo, da sodišče umik tožbe, če je bila tožba pred tem tožencu že vročena v odgovor, vroča v privolitev (drugi odstavek 188. člena ZPP); če privolitve ni, mora sodišče razsoditi o postavljenem tožbenem zahtevku.

Izhajajoč iz namena stikov (zagotavljanje otrokovih koristi – prvi odstavek 106. člena ZZZDR) in temeljne dolžnosti staršev, izvirajoče iz njihove roditeljske pravice (zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja njihovih otrok – 4. člen ZZZDR), je vsak starš dolžan poiskati tudi ustrezno strokovno pomoč (v konkretnem primeru z namenom, da se izboljša funkcioniranje roditelja v starševski vlogi), kadar je to potrebno zaradi zagotavljanja otrokove koristi.

Sodišče lahko v skladu z določbo 411. člena ZPP med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti v izjemnih primerih izda začasno odredbo, ko je treba že pred izdajo končne odločbe začasno urediti stike, saj bi v nasprotnem primeru otroku nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda.