413. člen ZPP

Ker tožnik stroškov izvedenke, za katere je založil predujem, ni priglasil ne na obravnavi, na kateri je umaknil tožbo, ne kasneje, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je polovico teh stroškov naložilo v plačilo pritožnici. Z vložitvijo pravnih sredstev je prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

Zgolj obstoj bolezni še ne zadošča za vrnitev v prejšnje stanje, temveč mora predlagatelj izkazati tudi, da v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja zamude zaradi bolezni ni mogel preprečiti. Ker pritožnica ni navedla okoliščin, zaradi katerih oddaje pošiljke 9. 11. 2023 ni mogla organizirati, čeprav sama ni bila bolna, je odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna.

Res je v zakonskih in družinskih sporih pogosta praksa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, vendar pa prosti preudarek ne pomeni, da mora sodišče pri odločitvi odločati, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ampak pomeni, da sodišče upošteva pri odločitvi o stroških vse relevantne okoliščine. Tako je tudi odločitev, da stroške postopka naloži eni stranki, sklicujoč se pri tem na načelo uspeha, pravilna.

Redni telefonski stiki so torej ključnega pomena za korist otrok, ki mora biti temeljno vodilo pri ravnanju staršev, drugih oseb, državnih organov ter nosilcev javnih pooblastil (5.a člen ZZZDR).

Z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ni bila storjena nobena od uveljavljenih kršitev določb postopka. Za procesno pravilno ravnanje sodišča je bistveno, da je sodišče povabilo obe stranki na zaslišanje. Ker se nista odzvali, izostanka pa bodisi nista opravičili (kar velja za tožnika), bodisi nista izkazali opravičljivega razloga (kar velja za toženko), in ker prisilni ukrepi zoper stranke niso dovoljeni, je upoštevaje drugi odstavek 262. člena ZPP ovrednotilo ostalo zbrano procesno gradivo. Pristojnost za zbiranje dokazov po uradni dolžnosti je pri sodišču le v obsegu, kolikor je potrebno za zavarovanje koristi otroka (tretji odstavek 408. člena ZPP). Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo zaradi opustitve pridobitve (dodatnih) listin v zvezi s tožnikovimi in toženkinimi zmožnostmi za preživljanje sprejeta odločitev o očetovem preživninskem prispevku v nasprotju s koristjo hčere pravdnih strank. Ugotavljanje pomembnih dejstev ni rezultat matematične operacije, ampak vrednotenje okoliščin, pomembnih za umestitev otrokovih potreb v okvir preživninskih zmožnosti staršev. Obseg otrokovih potreb, za katere so starši dolžni poskrbeti, in njihove zmožnosti so v ra

Ker se tožeča stranka ni strinjala z zaupanjem v vzgojo in varstvo obema staršema, je pravilna odločitev, da skupno starševstvo ni možno. Pri ugotavljanju potreb posameznega otroka gre za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok. Kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora le-ta izpolniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve.

Prosti preudarek pomeni, da mora sodišče pri odločanju upoštevati vse relevantne okoliščine. Odločitev ne sme biti stihijska in arbitrarna. Sodišče ima pri stroškovni odločitvi v zakonskih in družinskih postopkih na voljo celotno paleto možnih stroškovnih odločitev, lahko jih prisodi v celoti eni ali drugi stranki, odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, ali pa stroške razporedi med stranki v poljubnem deležu oziroma odstotku. Brezplačna pravna pomoč krije zgolj strankine lastne stroške postopka, nima pa socialno stanje nikakršnega vpliva na obveznost stranke, da povrne stroške postopka nasprotni stranki.

Korist otroka je temeljni postulat in upoštevati jo je treba v vseh razmerjih in položajih, v katerih je otrok udeležen/prizadet. Zato je treba določbo petega odstavka 38. člena ZIZ vrednotiti tudi v tej luči in upoštevati okoliščine konkretnega primera.

ZNP ni urejal vprašanja stroškov postopka v zadevah iz razmerij med starši in otroki, zato je treba upoštevati določbe ZPP (37. člen ZNP). Ne glede na to, da je bil predlog umaknjen, je treba kot osnovno pravilo odločanja o stroških postopka upoštevati določbo 413. člena ZPP (v skladu s prvim odstavkom 216. člena ZNP-1), da se o stroških postopka odloča po prostem preudarku.

V obravnavani zadevi je bila tožba vložena že v letu 2015, zato je sodišče pri odmeri stroškov pravilno izhajalo iz določila 413. člena ZPP, ki v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki omogoča uporabo prostega preudarka. Tega je tudi ustrezno uporabilo, upoštevajoč, da sta obe stranki pripomogli k dolgotrajnosti postopka, ki se je glede zaupanja otrok v vzgojo in varstvo ter stikov, kjer so bila razhajanja največja, po štirih letih končal s sodno poravnavo. Z odločitvijo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (razen stroškov izvedenke), je sodišče upoštevalo tudi njihovo različno višino, saj so ti tožniku, ki je v postopku ves čas imel pooblaščenko, nastali v večji meri, in je takšna odločitev za toženko ugodna. Uporaba prostega preudarka namreč zasleduje cilj postopkovne pravičnosti, torej sodišču omogoča, da se pri porazdelitvi stroškovnega bremena poleg uspeha v postopku upoštevajo tudi njegov namen, procesna ravnanja strank ter upravičenost posameznih dokaznih predlogov, ne pa izravnalne pravičnosti glede na premoženjsko stanje udeležencev postopka.

Šele z izpodbijano sodbo je bilo odločeno o dodelitvi otrok, zato tožnici, kateri otroka nista bila dodeljena, ni mogoče odreči pravovarstva v tem postopku glede njenega zahtevka, da ji toženec plača del plačanih stroškov preživljanja otrok, glede na ugotovljeni del toženčeve preživninske obveznosti do otrok. Sodišče po uradni dolžnosti odloči o preživninski obveznosti nerezidenčnega starša le v primeru, če preživninski zahtevek ni postavljen, in v tem primeru določi preživninsko obveznost starša od dneva izdaje sodbe. Otroški dodatek ni namenjen kritju oziroma zmanjšanju preživninskega bremena staršev, primarno je namenjen otroku za kritje tistih potreb, ki jih ne morejo kriti njegovi starši, zaradi omejenih materialnih zmožnostih.

Sodišče druge stopnje ob pritožbeni kritiki posameznih postavk mesečnih potreb mladoletnega sina opozarja na uveljavljeno sodno prakso, da višine preživninske obveznosti ni mogoče določiti z matematičnim pristopom. Sodišče se zato na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori okvirno z navedbo ustreznih razlogov.

V sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče odloči o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP). To velja tudi za stroške postopkov zavarovanj, ki potekajo v okviru sporov iz razmerij med starši in otroki. Tretji odstavek 411. člena ZPP ne posega v pravila odločanja o stroških postopka iz 413. člena ZPP. Izhodišče stroškovnih odločitev predstavlja upoštevanje načela izenačitve stroškovnega bremena, saj gre za postopke, ki se v prvi vrsti vodijo zaradi zagotavljanja in varovanja koristi otrok, slednje pa je že po naravi stvari tudi v interesu njihovih staršev.

Starši so dolžni preživljati svoje otroke in so v mejah dopustnega dolžni storiti prav vse za njihovo preživljanje, preživnina pa mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso je, da sodišče od ocenjenega zneska potreb ni odštelo otroškega dodatka, ki ga prejema toženkina mati, saj ta ni namenjen zmanjševanju preživninske obveznosti roditeljev.

Življenjske stroške šestnajstletne hčerke pravdnih strank sodišče ocenjuje na 450 EUR, trinajstletnega sina pa na 430 EUR mesečno. Toženec mora pokriti 57 % potreb mladoletnih otrok, tožnica pa 43 %. Zmožnosti preživninskih zavezancev so primerljive, ob tem pa za praktično vse dnevne potrebe otrok poskrbi tožnica, saj toženec s hčerko nima stikov, s sinom pa bolj malo. Zato mora toženec kriti nekoliko večje breme preživljanja od tožnice.

Res je, da je v drugem odstavku 55. člena ZNP-1 določeno, da sodišče o stroških nepravdnega postopka odloča po prostem preudarku in ne zgolj na podlagi uspeha, kot je to značilno v pravdnem postopku (154. člen ZPP). Ne glede na to, je sodišče v danem primeru upoštevalo predlagateljičin uspeh v obravnavanem nepravdnem postopku ter nasprotnemu udeležencu naložilo, da ji vse stroške, ki so ji bili povzročeni, povrne. Sodišče lahko v okviru proste presoje upošteva strankin uspeh, nasprotna pritožbena stališča nasprotnega udeleženca so neutemeljena.

Pravica do uporabe svojega jezika v postopku ni absolutna, omejena je z zakonom. Velja za ustna dejanja, ne pa tudi za pisne vloge in za pisno komuniciranje sodišča s strankami in drugimi udeleženci. Preživnina ni določena že s tem, da nad mladoletnim otrokom oba starša izvršujeta skupno vzgojo in varstvo. Obveznost plačila preživnine za mladoletnega otroka ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in lastnimi potrebami. Porazdelitev preživninskega bremena v višini 45 % na tožnico in 55 % na toženca je glede na okoliščine primera ustrezna. Vsakodnevno delo v zvezi z mladoletno hčerko, skrb, opravila, nega in vzgoja so na tožnici. Takšne obremenitve toženec nima, saj so stiki glede na sodno poravnavo določeni v trajanju en teden na mesec. Tožnica ima zaradi tega manj možnosti, da si poišče dodatno delo in zaslužek, medtem ko je toženčeva pridobitna zmožnost bistveno boljša.

Življenjski stroški za dobrine, naštete v 129.a členu ZZZDR, mesečno lahko znatno varirajo in je ocena zato približek nekega povprečja, ki ga sodišče izračuna na podlagi letne ocene posamezne vrste stroškov. Skladno z razpravnim načelom je predvsem na stranki sami dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo, ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze, sodišče pa mora v okviru materialno procesnega vodstva paziti, da razjasnjevalna obveznost ne preraste v pravno svetovanje stranki, ki bi lahko vzbudilo dvom v nepristranost sodišča in poseglo v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da ugotovljene okoliščine z verjetnostjo izkazujejo, da je otrok ogrožen oziroma je zelo verjetno, da bo utrpel škodo kot posledico ugotovljenih ravnanj matere (točka 16. obrazložitve sklepa z dne 8.4.2020) in je zato potrebno ukrepati že pred pravnomočno odločitvijo o varstvu in vzgoji skupnega mladoletnega sina in z začasno odredbo zavarovati otroka.

Obseg potreb, ki se upošteva, raste z višino sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno. Povedano drugače, potrebe je mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev, sodišče pa mora najti ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb na eni strani ter obremenitvijo preživninskega zavezanca, ki mu jo naloži, na drugi strani.