129. člen ZZZDR-UPB1

Podlaga izpodbijani odločitvi je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je sprva visok konflikt med strankama tekom postopka otopel z otrokovim odraščanjem, razkrivanjem otrokovega zdravstvenega stanja, pridobivanjem starševskih veščin obeh strank postopka in krepitvijo zavedanja o potrebnosti spremembe njunega odnosa v razmerju do otroka. Zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo staršema je pravilna, ker je v skladu z načelom največje otrokove koristi, ki odločilno preveva tehtanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na navedeno odločitev.

Predlog se zavrne

Pritožnik utemeljeno opozarja na sodno prakso, ki indikacije o boljšem standardu priznava kot relevantno okoliščino o pridobitnih zmožnostih, poleg pa redno upošteva tudi dejstvo, koliko stikov in s tem posredno in neposredno več izdatkov ima z otrokom roditelj. Materine zelo dobre pridobitne zmožnosti, kljub temu, da ima še eno mladoletno in še eno polnoletno hčer, vodijo do tega, da je treba preživninsko breme bolj pravično porazdeliti med oba roditelja. Ob vsem ugotovljenem je denimo nesprejemljivo, da bi mati porabila za mesečni strošek lizinga za vozilo pred 8 leti več, kot mora sedaj prispevati za svojega 16 letnega sina, s katerim poleg vsega nima praktično nobenih stikov in s tem tudi ne stroškov. Ni dvoma, da je gospodarska družba samostojna pravna oseba, vendar toženkina podjetnost preko uspešnosti omenjene družbe prepričljivo izkazuje njene zelo dobre preživninske zmožnosti.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zmožnosti staršev in breme preživljanja mld. hčerke (kar ima prednost pred vsemi ostalimi denarnimi obveznostmi staršev), med oba roditelja razporedilo ustrezno njunim zmožnostim. Toženec tudi sicer konkretizirano ne izpodbija ocene sodišča prve stopnje, da bo s tako določeno preživnino pokril približno 50 % hčerkinih denarnih potreb, katerih ocene ni pritožbeno izpodbijal.

Tožnici so s preživljanjem otroka še pred vložitvijo tožbe nastajali stroški, ki jih (vsaj v delu) v tej pravdi tudi izkazuje. Verzijski zahtevek po 133. členu ZZZDR je glede na splošno ureditev po 197. členu OZ specialne narave. Izhodišče obeh je enako: odprava prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani, kar najprej zahteva ugotovitev, kakšni izdatki so tožnici s preživljanjem skupnega otroka dejansko nastali. Specialna narava verzije po ZZZDR pa se kaže v korektivu potrebnosti teh izdatkov. Obseg potrebnih izdatkov je odvisen od okoliščin, ki so odločilne za določitev preživnine v času, za katerega se uveljavlja zahtevek Prvostopenjsko sodišče je v smislu 129. in 129.a člena ZZZDR presojalo potrebnost izdatkov, ki jih je izkazovala tožnica, tako ugotovljene stroške pa ob uporabi prostega preudarka po 216. členu ZPP primerjalo s splošno znanimi ter jih primerno ovrednotilo. Med potrebne stroške je upravičeno štelo strošek najema stanovanjske hiše in strošek interneta ter televizije. Prvi predstavlja strošek bivanja, drugi pa otroku zagotavlja (predvsem) razvedrilo. Stanovanjski oz. obratovalni stroški se delijo med vse stanovalce, tudi na otroka, enako velja

Redni telefonski stiki so torej ključnega pomena za korist otrok, ki mora biti temeljno vodilo pri ravnanju staršev, drugih oseb, državnih organov ter nosilcev javnih pooblastil (5.a člen ZZZDR).

V primeru, ko so materialne in pridobitne zmožnosti staršev nadpovprečne, je določitev preživnine odvisna od potreb otroka, ki ne zajemajo le nujnih, pač pa vse konkretno izkazane potrebe, njihova omejitev pa je mogoča zgolj ob upoštevanju kriterija koristi otroka. Predmet tega postopka je ocena materialnih in pridobitnih zmožnosti preživninskih zavezancev, ki naj sodišču, upoštevajoč oceno otrokovih preživninskih potreb, omogoči končno določitev preživnine, torej vzpostavitev ustreznega sorazmerja med potrebami otroka in zmožnostmi vsakega od staršev, ne natančen matematični izračun vseh dohodkov in drugih premoženjskih koristi, ki jih imata pravdni stranki zaradi opravljanja svojih dejavnosti.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Po neizpodbijani odločitvi v točki I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje je skupna mladoletna hči B. B. zaupana v varstvo in vzgojo materi, zato z očetom v skladu z določbo tretjega odstavka 78. člena ZZZDr obdrži stike. V5. alineji točke III sodbe sodišča prve stopnje je nepravilno opredeljen čas poletnih počitnic kot čas, v katerem preživlja otrok z materjo stike, saj je zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo in materi, stike pa ima torej le z očetom. Sledilo je njuni izpovedbi glede višine mesečnih zaslužkov in sledilo je njuni izpovedbi glede dejstev o višini njunih lastnih stroškov preživljanja in stroškov bivanja, te stroške je za obe pravdni stranki ugotovilo na enaki dokazni podlagi. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje te stroške preverjati in ugotoviti njihovo resničnost na podlagi računov. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo glede dohodkov tožnice opraviti uradne poizvedbe, saj je glede dohodkov obeh pravdnih strank, kot je povedano že zgoraj, pravdnima strankama verjelo.

Predlog se zavrne.

Ker se tožeča stranka ni strinjala z zaupanjem v vzgojo in varstvo obema staršema, je pravilna odločitev, da skupno starševstvo ni možno. Pri ugotavljanju potreb posameznega otroka gre za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok. Kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora le-ta izpolniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve.

Glede na potrebe nasprotnega udeleženca ter upoštevaje dejstvo, da predlagatelj nima stikov z otrokom, ne hodi z njim na dopust, izlete in podobno, na zakoniti zastopnici pa je v celoti vsakodnevna skrb za nasprotnega udeleženca, je pravilen zaključek, da preživnina, ki je naložena predlagatelju v višini okoli 420 EUR, kar predstavlja nekaj več kot 61 % potreb nasprotnega udeleženca, kljub dodatnim preživninskim obveznostim predlagatelja, ni pretirana.

Otrok s posebnimi potrebami potrebuje ves čas nadzor odraslih, posebno nego in prehrano, zaradi česar je sodišče poiskalo ravnovesje med tem, da otroka odraščata skupaj, a nekaj časa vendarle prebijeta tudi ločeno, zaradi česar je stike določilo tako, da vsak od otrok ločeno nekaj časa preživi pri vsakem od staršev. Pri določitvi preživnine gre za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja in je hkrati ne bo porušila vsaka novota v preživninskih potrebah upravičencev oziroma zmožnosti preživninskega zavezanca, vendar pa mora sodišče zatrjevane izdatke oceniti in se do posameznega izdatka po višini opredeliti.

V korist otroka je, da se sledi načelu kontinuitete vzgoje in varstva. To kaže prekiniti res le v hudih oz. skrajnih primerih. Tudi pritožnik sam priznava, da obravnavani ni tak, čeprav se takega scenarija boji. A sodba sodišča ne more biti oprta na hipotetičnost najslabšega možnega scenarije. Tudi ne drži pritožnikov očitek, da sam kot nerezidenčni roditelj za bolj kvalitetne stike in manj odpora pri otroku ne bi mogel storiti popolnoma nič.

Okoliščine so narekovale prepoved stikov toženca z otrokoma, saj se bo le tako zagotovila njuna največja korist, ki je glavno vodilo sodišča v postopkih glede razmerij med starši in otroki. Dolžnost vsakega pridobitno sposobnega starša je, da otrokom zagotovi sredstva za njihovo preživljanje.

Po ZZZDR je sodna praksa dopuščala skupno skrbništvo le v primeru, če sta s tem soglašala oba starša, vendar toženka spregleda, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sicer uporabilo materialnopravne določbe ZZZDR, da pa je podlago za skupno varstvo in vzgojo pravilno utemeljilo na določbah 54. in 56. člena Ustave ter pravilno zaključilo, da je skupno varstvo in vzgoja prvenstvena oblika, kadar o tem odloča sodišče. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni določno opredelilo glede višine mesečnih potreb otrok in so v tem delu izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je to procesno kršitev sodišča prve stopnje lahko samo odpravilo, ker pravdni stranki na zaslišanju nista znali navesti, kakšni so stroški preživljanja otrok. Pravilen pa je bil pristop sodišča prve stopnje, ko je mesečne potrebe otrok določilo glede na življenjske izkušnje in po prostem preudarku, kar pomeni, da je ta dejstva ugotavljalo na podlagi izkustvenih in logičnih pravil, vendar bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe vsaj okvirno navesti, kako je ovrednotilo posamezne mesečne preživninske potrebe otrok, še posebej iz razloga, ker jih je toženka v svojih navedb

Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Sodna poravnava je torej izenačena s pravnomočno sodbo. Z njo se konča postopek glede tistega dela spornega predmeta, glede katerega je sklenjena. Kot pravnomočna začne učinkovati, ko jo stranke podpišejo oziroma ko podpišejo sodni zapisnik, na katerega jo izjavijo (drugi odstavek 307. in 308. člen ZPP). Sklenjena sodna poravnava ima tako učinek pravnomočnosti kot učinek izvršljivosti. Zloraba procesne pravice je uporaba procesnih pooblastil, ki jih ima stranka s ciljem, da se drugemu povzroči škoda, ali s ciljem, ki je nasproten dobrim običajem, vestnosti in poštenja. Ocena, katero procesno dejanje stranke se lahko kvalificira kot vestno in katero kot nevestno, je odvisna od namena sankcije za zlorabo procesnih pravic. Določba o kaznovanju predstavlja posredno in skrajno sredstvo oziroma sankcijo za vzpostavitev nujne procesne discipline. Ne gre za represivno sredstvo, ampak za sredstvo za izvajanje disciplinskih pooblastil sodišča. Ne gre torej za institut, ki bi ga zakonodajalec uvrstil v kazensko pravno sfero, pač pa za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejenost tek

Določitev preživnine temelji na oceni preživninskih stroškov, ne pa na njihovem matematično eksaktnem izračunu, saj je jasno, da potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca niso in ne bodo ves čas enake. Ugotavljanje višine stroškov potreb zato ni matematična operacija v smislu zgolj njihovega seštevanja. Stroški, ki jih specificirajo stranke in ki jih ugotovi sodišče, sicer nudijo oporo, ki naj prepreči arbitrarnost, vendar pa je treba potrebe otrok razumno in celostno objektivizirati in oceniti. Ne drži pritožbena navedba, da je pri starših z nadpovprečnimi preživninskimi zmožnostmi edino omejitev preživnine po višini mogoče iskati le v koristi otroka. Sodišče mora tudi v takšnih primerih ravnati s pravo mero. V odločitev o obveznem preživninskem bremenu sodi zagotovitev tistih potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Vse, kar navedeno presega, mora biti prepuščeno svobodni odločitvi staršev, ali in koliko bodo po svoji vesti nudili otroku več kot so oziroma bi bilo zavezani s sodno odločbo. Nadstandard oziroma luksuz ni nikogaršnja potreba. Od sodno določenega zneska preživnine, ki odpade na starša, ki mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo

Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP se nanaša le na odločitve o zahtevku tožbe in nasprotne tožbe ter o obstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, te odločitve pa vsebuje izrek sodbe.

Predlog se zavrne.